Dlje, ko si od Slovenije, manjša je želja, da bi se vračal. Če deloma parafraziram Evalda Flisarja: mika me, da bi šel enkrat tako daleč, da bi bilo predaleč za vrnitev. Pa je še pred leti nekako veljalo, da se od daleč slovenske težave bolje vidijo, da se zdijo veliko manjše, kot so v resnici. Nisem prepričan, če to (še) drži. Drži kvečjemu to, da slovenske frustracije in gnev, ki so se v zadnjih tednih in mesecih resnično nakopičili med ljudmi, v ničemer niso specifični, omejeni le na naše lokalno okolje. S podobnimi občutji se srečujejo takorekoč v vseh evropskih državah, sploh pa tam, kjer so družbene razmere zaradi pandemije Covid-19 dramatično zaostrene.

Za razliko od spomladanskega prvega vala, ko je strah pred neznanim virusom v glavnem uspešno preprečeval družbene ekscese, je jesenski drugi val marsikje že sprožil precej drugačne odzive v t.i. kolektivnem nezavednem. Če k temu prištejemo še politične intrige, ki so žal marsikje tudi v najtežjih razmerah del boja za oblast, potem lažje razumemo, da ponekod do državljanske vojne ni več daleč. Slovenci smo tu zvesti tako hegeljanski misli o zgodovini, ki se ponavlja, kot tudi marksističnemu dodatku, da se zgodovinska dejstva najprej ponovijo kot tragedija, potem pa kot farsa. Referendumska izsiljevanja, načrtovanje konstruktivne nezaupnice in menjava vlade v najbolj občutljivem obdobju v ničemer ne vzbujajo optimizma, da je slovenska politika od leta 1941 kakorkoli mentalno napredovala. Ker ni - še vedno imamo opravka s farsičnimi banditi, ki izkoriščajo izredne razmere za prevzem oblasti, s čemer odpirajo vrata v novo poglavje nacionalne tragedije. Kvalitativni preskok je kvečjemu v tem, da so pred osemdesetimi leto to počeli z revolucionarnim nasiljem, danes pa se zadovoljijo z verbalnimi grožnjami, medijskim linčem, pohodom z baklami ali obrednimi sežigi in obešenji lutk.

Določeno nelagodje vseeno ostaja, kajti pritiske na politične izbrance ali predstavnike ljudstva se izvaja neposredno na volitvah in samo na volitvah. Ulični protesti, kričanje, grožnje in zmerjanje so nekakšen deja vu, saj spominjajo na nek drug, v zgodovini 20. stoletja že viden film. Ni čudno, če so s porastom uličnega nasilja najbolj zaskrbljeni ravno Nemci, ki imajo vedno hujše probleme s čedalje bolj agresivnimi aktivisti obeh skrajnih polov. V Franciji poleg urbane gverile največ skrbi povzroča islamski fundamentalizem, ki je danes v Marseillu hujši kot v Kairu, Beirutu ali Amanu. In če je Avstrija še do včeraj veljala za eno najvarnejših držav na svetu, se je to na Dunaju v enem samem večeru spremenilo; spet se je potrdilo, da bo verski terorizem druge ali celo tretje generacije priseljencev največji problem v marsikateri članici Evropske unije.

Izredne razmere iz ljudi na žalost pogosto potegnejo le najslabše. Namesto altruizma egoizem in sebičnost, namesto sočutja agresivnost, namesto topline in ljubezni sovraštvo in gnev, namesto solidarnosti in prijateljstva skopuško preračunljivost in hinavščino. Zakaj naj bi bili politiki, državni funkcionarji ali javne osebnosti drugačni? Ne vsi, zagotovo pa veliko njih je v času pandemije odvrglo maske in razkrilo svoj pravi obraz. Kdo v resnico so, kakšni ljudje so. Na tem mestu ne bi bilo primerno niti smiselno naštevati konkretnih primerov, saj jih ni malo, poleg tega vsak izmed nas natančno ve, kdo vse sodi na ta "seznam", ki bi ga lahko poimenovali "seznam največjih razočaranj".

Slovenija torej deli usodo preostalega sveta, celotne Evrope, a s to razliko, da na nekaterih področjih že doslej ni imela dovolj razjasnjenih pojmov in kriterijev, zaradi česar so danes posledice koronavirusne pandemije mnogo hujše kot drugod. Ne mislim le na zdesetkani zdravstveni sistem, ki morda ne bo zdržal pritiska in bo klecnil pred koncem drugega vala. Prav tako ne mislim le na podle igre med vlado in opozicijo, ki mejijo že na sistematično uničevanje države (pri čemer je vladna stran po vzoru svojega šefa dostikrat nesramna in žaljiva, njeno komuniciranje je povsem brez koordiniranja, pogosto protislovno, pomanjkljivo ipd., a na drugi strani se opozicija obnaša še bolj iracionalno, neodgovorno in otročje!), ali na ulične protestnike in razgrajače, ki jih v zadnjih mesecih ne manjka in ne zmanjka. O medijih ne bom, ker so v večini primerov prestopili Rubikon profesionalne distance in postali politični akterji.

Tisto, kar po mojem mnenju Slovenijo v teh časih pošteno tepe in rezultira v dejstvu, da ljudstvo nikomur več ne verjame, nikomur več ne zaupa, je to, da nimamo (več) nobene moralne avtoritete. Podobno kot smo v tridesetih letih samostojnosti uspeli genialno razstaviti vrednostne temelje lastne države in državnosti, smo hkrati počasi, a temeljito ugonobili tudi vse (potencialne) moralne avtoritete, ki so še ostale. Zaradi tega danes ljudje ne bodo več nikogar poslušali, saj tudi ne verjamejo več nikomur in ne spoštujejo več nikogar. Zaradi tega prihaja do infantilnih, povsem norih situacij, ko del t.i. intelektualne elite katagorično zavrača vse omejevalne ukrepe v zvezi z epidemijo samo zato, ker jih je uvedla Janševa vlada. Zmerjanje je postalo del normalnega diskurza v politiki. Stvari, ki so bile še pred leti težko predstavljive, so danes del t.i. nove normalnosti in prav nič ne kaže, da bo te koronapsihoze kmalu konec. V takšnih razmerah je in bo težko ostati racionalen, preudaren, zmeren in pravičen. Od večine slovenskih politikov ne pričakujte tega. Bodo pa nekateri pozitivno presenetili, v to sem prepričan.

Glavna nevarnost, ki v Sloveniji ni nič manjša kot v Franciji, Nemčiji ali Italiji, se torej tiče demokracije in vedno večjih tendenc za njeno "začasno omejevanje". Toda niti ulica niti politični eksoti. čudaki, vaški posebneži ali spletni "doktorji epidemiologije" ne morejo odločati o vprašanjih, ki so v pristojnosti zakonitih državnih organov. Načelo delitve oblasti, še posebej sodne, ki je edina pristojna za izrekanje sodb, se relativizira celo na ravni evropske politike! Svojevrstni cinizem je govoriti o vladavini prava na plenarni seji Evropskega parlamenta, torej skozi prizmo političnega organa in "zakonodajalca" neobstoječih Združenih držav Evrope, če pa je edinole luksemburško Sodišče Evropske unije pristojno za razsojanje o sporih na ravni EU in posameznih članic. O vladavini prava oziroma spoštovanju pravnih načel lahko odloča zgolj in samo z zakonom ustanovljeno sodišče, ne pa politiki ali celo politične stranke. Prav tako je škandalozno, da se vladavino prava izpostavlja danes, ko so na zatožni klopi srednje- in vzhodnoevropske članice, medtem ko je bilo vse tiho pred dvema letoma, ko je kraljevina Španija primitivno teptala državljanske in človekove pravice Kataloncev. Dvojna merila so preveč očitna.

Toda rešitev ni v ustvarjanju protievropskega resetimenta, še manj v kljubovalnem in trmastem pajdašenju z Višegrajsko četverico (častna izjema je kvečjemu Češka), ki je Slovencem v vseh pogledih tuja in precej manj blizu kot pa tradicionalni sosedi Italija in Avstrija, pa nenazadnje tudi Hrvaška. Aktualna vlada dela hudo napako, predvsem pa podcenjuje inteligenco Slovencev, če misli, da bodo ljudje mirno požrli poskus zbliževanja z državami in mentalitetami, s katerimi Slovenci res nimamo ničesar skupnega. Nekaj upanja, da ne gre za neko strategijo, pač pa bolj na "poroko iz koristi", kot se reče, vzbuja Janševo pismo voditeljem treh najpomembnejših evropskih institucij (Komisija, Svet in Parlament), ki utegne prinesti nujno potreben kompromis na ravni vseh članic.

Notranja nesoglasja v EU, nacionalizmi in avtoritarni popadki na periferiji ter netransparentno financiranje medijev spodjedajo koncept Evrope in evropskih vrednot. Te tako ali tako že dovolj načenjajo levi populisti in desni demagogi v posameznih članicah, obilno finančno podprti s strani dveh na prvi pogled nekompatibilnih likov: madžarskega milijarderskega Metuzalema in kremeljskega oligarha, ki bo sestopil z oblasti šele, ko bo v krsti. Težko si je predstavljati bolj bizarno koalicijo, kakršna je ta - toda projekt Združene Evrope je trn v peti mnogim, ki se ravnajo po starem načelu "sovražnik mojega sovražnika je moj prijatelj". Za Rusijo je šibka Evropa zagotovo v strateškem interesu, nič bolj sentimentalna ni Kitajska, nedefinirana ostaja Amerika, kjer se bo 20. januarja, kot vse kaže, vseeno zgodila menjava oblasti, pri čemer pa Biden sam po sebi ne daje nobenih zagotovil, da bodo Združene države do EU pod njegovo administracijo bistveno prizanesljivejše. V bistvu je Trump na svoj robat, kavbojski način povedal zgolj to, kar si potihem mislijo tudi Demokrati in kar je pred skoraj desetimi leti v telefonskem pogovoru z ameriškim ambasadorjem v Kijevu med državnim udarom proti Janukoviču prostodušno dejala Victoria Nuland, tedanja visoka uradnica State Departmenta: "Fuck EU!"

V slovenski politiki ta hip ni nikogar, ki bi bil sposoben globljega uvida v geopolitiko in širši kontekst evropske ranljivosti ter vseh potencialnih groženj. Če si na mestu premierja predstavljam Jožeta Šarca ali Marjana Pavliča Damijana, potem se mi zdi Janša ta trenutek daleč najboljša možna izbira za premiersko funkcijo - in to navkljub vsej težki, nepotrebni in trapasti kompoziciji neposrečenih izjav (Srebrenica!), čestitk poražencem (Trump!) in seveda čivkanja. Časi, v katerih živimo, so takšni, da je najbolj zanesljivo staviti na preizkušene igralce. Vse drugo bi bilo preveč tvegano in nepredvidljivo. Si kdo predstavlja novo, levosredinsko koalicijo, v kateri je tudi stranka Levica s svojimi radikalnimi zahtevami?

Jaz tudi ne.