Eden od očakov slovenske literature je objavil nostalgično obarvano kolumno o občutjih, ki ga na stara leta prevevajo ob pogledu na preobrazbe v svojem rojstnem mestu; spremembo je pripisal neki civilizacijski ali proticivilizacijski praksi, ki jo je poimenoval balkanoidnost; ker sam ni povezal te lastnosti z nobenim konkretnim narodom, sem ga sam, ob prvem uredniškem branju besedila, razumel takole: življenjsko držo in iz nje izvirajoč sestav navad, ki se pri oblastnikih kaže kot vladanje iz ozadja za nekim naličjem "normalnosti", pri vladanih pa kot cela mreža praks, ki poskušajo tisto ozadje prelisičiti; rezultat tega pojava in drže pa je vselej neka posebna oblika brezvladja, ki vseskozi onemogoča družbeni razmah, ampak vseeno ne gre nikoli tako daleč, da bi oblastveno strukturo popolnoma uničil, saj bi to pomenilo tudi uničenje njegovih interesov; zunanji videz tega pojava pa so razne oblike družbenega izrazja, ki preko preusmerjanja javne pozornosti poskušajo ohraniti pri življenju omenjeni preplet oblasti in družbenih navad; pogosto (kajpada ne vselej) so tiste oblike ljudskega izrazja take, da jih prebivalci nekega mesta ne prepoznavajo kakor avtohtone v svojem domačem rodnem kraju.

Balkanoidnost pomeni torej neko posebno kolektivno stanje, pri katerem se procesi, ki odločajo o usodi celotne družbe, ne odvijajo vsem na očeh, pač pa v zaodrju javnega dogajanja. Politična posledica tega pa je neke vrste okrnjena javnost, ki ne pomeni neposrednega družbenega izraza, ampak namig na nekaj, kar družbo iz nevidnosti nadzoruje.

Objavi tega zapisa je sledil odziv uradnega glasila slovenskih pisateljev, ki v prvotnem tekstu ni bilo niti imenovano. Uredništvo tega glasila pa je začutilo potrebo, da stori sledeče: po besedah avtorice, ki se je s svojim besedilom odzvala na omenjeno kolumno, je naročilo odgovor in ga honoriralo pri osebi, znani po svoji publicistiki, ki pogosto meji na diskvalifikacijo. Njen odgovor je bil sestavljen takole: v enem odstavku ali dveh je nanizala nekaj osebnih diskreditacij. V podkrepitev te svoje trditve pa je (in to tvori tudi glavnino njenega sestavka) navedla prepise raznih invektiv, ki se anonimno pojavljajo na raznih forumih ali komentarjih slovenskega medmrežja.

To so dejstva in to so, če natanko premislimo, bridka dejstva. Namreč: po vsem sodeč uradno glasilo slovenskih pisateljev, ki predstavlja slovensko literaturo doma in po svetu, kljub temu, da med svojimi člani šteje prejemnike vseh mogočih literarnih nagrad, zmore samo to, da proti plačilu naroča blatilne izcedke, sestavljene iz male antologije  nepodpisanih medmrežnih izbruhov.

Če na stvar gledamo s tega zornega kota, se nam torej vse skupaj pokaže v dokaj nadrealistični luči. Spričo vsestranske krize, v kateri sta se znašla Slovenija in svet, si namreč ne moremo kaj, da si ne bi zastavili vprašanja: če se člani društva, ki so vsi vešči peresa, kar je pogoj za njihovo članstvo, počutijo zastopane od glasila, ki je izraz taistega društva, zakaj sami ne napišejo v njem svojega mnenja? In, če ga ne delijo, kako se lahko v tem glasilu prepoznavajo?

Kje so kritični glasovi, ki so in bi še vedno morali biti etično najbolj relevantni in merodajni ocenjevalci slovenske stvarnosti – glasovi slovenskih pisateljev? Ali se celotno članstvo DSP s to uredniško politiko monolitno strinja? Ali obstaja med njimi kdo, ki bi si upal izraziti svoje neodobravanje? In če smo že pri tem glagolu: kaj jih pri tem ovira? Strah? Brezbrižnost?

Mar še sploh obstaja med slovenskimi pisatelji, če že ne običaj ali praksa, vsaj želja po soočenju in medosebnem preverjanju različnih mnenj? Ali pa so stvari šle že tako daleč, da člani občestva, ki je v naši duhovni zgodovini ustvarilo slovenstvo, povsem atomizirano in raztreščeno razmišljajo le o tem, česa ne smejo storiti, če hočejo, da bo v bližnji ali daljni prihodnosti izšla kakšna njihova knjiga pri kontroliranih slovenskih založbah, da bodo nominirani za tako ali drugačno literarno nagrado, da bodo prejemniki ene izmed štipendij za enomesečno bivanje v tujini?

In če je temu tako, odkod moč najglasnejših med njimi, ki očitno s pridom ustvarjajo to vzdušje za dosego svojih ciljev? Vse kaže, da se je dediščina civilnega angažmaja, ki je v nenajdavnejšem času tudi z novorevijaškim gibanjem odločno posegel v našo kolektivno usodo, preselil v tvorjenje parolaških gesel, v delirične deklamacije pred vladnimi poslopji, v naročanje pogromaških sramotilnih zmazkov v polomljeni slovenščini. Vse to se očitno malodane vsem slovenskim pisateljem zdi povsem normalno in upravičeno. Žal ne posedujem daru prerokovanja, da bi lahko zanesljivo vedel, kako bo to fazo naše literature poimenovala prihodnja literarna zgodovina.