Razkrivamo

Ponovno odkrita knjižna mojstrovina: Gulliverjeva potovanja

Živimo v časih, ko je zaradi pandemije gibanje omejeno in ko potovanja nikakor niso več samoumevna, ponekod pa so celo prepovedana. Morda je to priložnost, da obudimo spomin na mojstra satire Jonathana Swifta (1667–1745) in njegove mojstrovine Gulliverjeva potovanja. Tudi Swift je namreč živel v obdobju krize evropske zavesti in za časa življenja so mu pripisovali blaznost, dejansko pa je ves čas bolehal za Ménièrovim sindromom (vrtoglavica, naglušnost). Ravno v teh dneh je pri založbi Beletrina izšel nov prevod Swiftovega monumentalnega dela, v katerem so popisane pustolovščine ranocelnika Lemuela Gulliverja. V eni izmed prigod se po brodolomu zbudi na otoku Lilliput, ki ga naseljujejo bitja nizke  rasti, ki jim Gulliver na koncu komaj uide. Toda že po dveh mesecih bivanja v  Angliji spet odpotuje, tokrat v kraje surovih in neizobraženih velikanov Brobdingnaga, ki jim pobegne šele, ko njegovo kletko v lêtu pobere orel in jo odvrže v morje. Gulliver potem nadaljuje s potovanji na otok Laputa, naseljen s teoretiki in akademiki, ki ga ne odvrnejo od nadaljnjih  odkrivanj sveta. Na koncu svoje bogate do godivščine vendarle zaključi z ugotovitvijo, da je vse, kar je videl, le del Anglije. V spremni besedi preberemo še, da "divja Swiftova satira postavlja človeštvo v dvorano izkrivljenih zrcal, ki ga prikazujejo kot zmanjšano ali povečano zverinsko vrsto". Kako zelo aktualno, mar ne?

 

06.11.2020 23:09
Piše: Uredništvo
Ključne besede:   Gulliver   Jonathan Swift   roman   satira   Beletrina

"Povedal je, da je vse, kar sem mu povedal, ena sama kopica zarot, uporov, umorov, pokolov, revolucij, izgonov ter najhujših predstavljivih posledic lakomnosti, sektaštva, licemerstva, podlosti, okrutnosti, besa, blaznosti, sovraštva, zavisti, sle, zlobe in slavohlepnosti."

VI. POGLAVJE

O prebivalcih Liliputa; o njihovi znanosti, zakonih in navadah; o načinu vzgoje njihovih otrok. Pisateljevo življenje v deželi. Njegova obramba velike dame.

 

Čeprav nameravam prihraniti opis tega cesarstva za posebno razpravo, bi vendarle rad že na tem mestu potešil bralčevo radovednost z nekaj splošnimi pojmi. Če je povprečna velikost domačinov nekaj manj kot šest palcev, se ustrezno razmerje kaže tudi pri vseh drugih živalih, enako kot pri rastlinah in drevesih; tako merijo na primer najvišji konji in voli v višino od štiri do pet palcev, ovce pa več ali manj palec in pol; njihove gosi so velike kot vrabčki in tako po stopnjah navzdol do najdrobnejših ptičic, ki so bile za moje oči skorajda nevidne. Toda narava je prilagodila oči Liliputancev njihovemu razgledišču primerno: vse vidijo zelo natančno, vendar ne pretirano daleč. Ostrini njihovega vida pri bližnjih predmetih sem bil priča, ko sem užival v opazovanju kuharja, ki je skubil ščinkavca, manjšega od navadne bolhe, in mladenke, ki je vtikala nevidno nit v nevidno šivanko. Njihova najvišja drevesa merijo kakih sedem čevljev, mislim nekatera tista v velikem kraljevem parku, katerih vrhove sem ravno še lahko dosegel s stisnjeno pestjo. Tudi drugo zelenje je v enakem sorazmerju; a to prepuščam bralčevi domišljiji.

 

Na tem mestu ne morem povedati veliko o njihovi znanosti, ki je toliko vekov cvetela v vseh svojih panogah; toda njihov sistem pisave je zelo nenavaden, saj ne pišejo niti od leve proti desni kakor Evropejci niti od desne proti levi kakor Arabci, ne pišejo od zgoraj navzdol kakor Kitajci, temveč poševno, od enega vogala papirja do drugega, kot dame v Angliji.

 

Svoje mrtve pokopavajo z glavo naravnost navzdol, kajti prepričani so, da bodo čez enajst tisoč mesecev vsi znova vstali; do takrat pa se bo Zemlja (ki je po njihovem mnenju ploščata) postavila na glavo, zato se bodo v trenutku vstajenja vsi prebudili pripravljeni in stoje na nogah. Učeni med njimi sicer priznavajo absurdnost te doktrine; toda ta običaj ohranjajo, da ostaja preprosto ljudstvo zadovoljno.

 

Nekateri zakoni in običaji v tem cesarstvu so zelo nenavadni, toda če ne bi bili v popolnem nasprotju z zakoni v moji ljubi deželi, bi bil v skušnjavi, da jim povem kaj v zagovor. Le želeli bi si lahko, da bi bili enako dobro tudi izvrševani. Prvi, ki naj ga omenim, se nanaša na ovaduhe. Vsi zločini proti državi so tukaj najstrože kaznovani; toda če obtoženec na sojenju jasno dokaže svojo nedolžnost, je tožitelj nemudoma obsojen na sramotno usmrtitev, iz njegovega premoženja ali posesti pa se nedolžnemu četverno poplača za izgubljanje časa, za nevarnosti, ki jim je bil izpostavljen, za muke prebivanja v ječi in za vse obtožbe, pred katerimi se je bil prisiljen braniti; če je tega premoženja premalo, preostanek pretežno prispeva krona. Cesar mu podeli tudi kako javno znamenje svoje naklonjenosti, njegova nedolžnost pa je oznanjena pred vsem mestom.

 

Goljufija se jim zdi večji zločin kot tatvina, zato je le redko ne kaznujejo s smrtjo; kajti trdijo, da lahko skrbnost in budnost z nekaj zdrave pameti obranita človekovo premoženje pred tatovi, poštenost pa nima obrambe pred zvijačnostjo; in ker je neizogibno, da bodo vselej obstajali kupovanje in prodajanje ter trgovanje na kredit, bi pošten trgovec tam, kjer je goljufija pričakovana in se ob njej zamiži na eno oko oziroma ne obstajajo zakoni za njeno kaznovanje, vselej nesrečno končal, razbojnik pa bil vselej v prednosti. Spominjam se, kako sem se nekoč pri cesarju zavzel za zločinca, ki je opetnajstil svojega gospodarja za velik znesek denarja, ki mu ga je ta zaupal z naročilom, on pa je z njim zbežal; in ko sem njegovemu veličanstvu kot olajševalno okoliščino navedel, da je šlo le za kršitev zaupanja, se je cesarju zdelo pošastno od mene, da kot zagovor ponujam tisto, kar je pri vsem zločinu najhujši greh; zares sem mu imel na to kaj malo odgovoriti razen običajne pripombe, da imajo različni narodi pač različne navade, kajti priznati moram, da me je bilo iz dna duše sram.

 

Čeprav oba tečaja, na katerih se suče vsaka vladavina, običajno imenujemo nagrada in kazen, nisem videl te maksime povsem uresničene v nobeni drugi deželi kot v Liliputu. Kdorkoli tam predstavi zadosten dokaz, da je triinsedemdeset mesecev strogo spoštoval zakone svoje dežele, ima pravico do določenih privilegijev v skladu s svojim stanom oziroma življenjskimi pogoji: do sorazmerne vsote denarja iz sklada, ustanovljenega v ta namen, ter do naziva snilpal oziroma »zakoniti«, ki se doda njegovemu imenu, vendar se ne deduje. Tem ljudem se je zdelo neverjetna pomanjkljivost, ko sem jim povedal, da se naši zakoni uveljavljajo le s kaznimi, nagrade pa niso nikjer omenjene. Zaradi tega je Pravica na njihovih sodiščih upodobljena s šestimi očmi, dvema spredaj, dvema zadaj in s po enim na vsaki strani glave, kar ponazarja vsevidnost, ter z odprto mošnjo zlata v desni roki in mečem v nožnici v levi, da pokaže, da rajši nagrajuje kot kaznuje.

 

Pri izbiranju kandidatov za službe bolj upoštevajo moralne lastnosti kot velike sposobnosti; kajti če je vladanje za človeštvo nekaj neizogibno nujnega, menijo, da za to ali ono službo povsem zadošča povprečna mera človeške pameti in da Previdnost nikoli ni nameravala, da bi bilo upravljanje človeških zadev skrivnost, doumljiva le redkim osebam posebnega genija, kakršnih se redko rodi več kot po tri v vsaki posamezni dobi; menijo tudi, da sodijo resnicoljubnost, pravičnost, strpnost in podobno v okvir zmožnosti vsakega človeka, negovanje takih vrlin, ki sta jim v pomoč izkušenost in dobronamernost, pa naredi vsakogar sposobnega za služenje svoji domovini, razen kjer je za to potreben poseben študij. Obenem menijo, da vrhunske umske sposobnosti nikakor ne morejo odtehtati pomanjkanja moralnih vrlin in da službe nikoli ne bi smele biti zaupane v roke tako nevarnim osebam; pa tudi, da napake, zagrešene iz nevednosti, a z dobrim namenom, nikoli ne morejo biti tako škodljive za javno dobro kot dejanja moža, ki ga vodijo izprijeni nagibi in ki ima izvrstno sposobnost, da svoja izprijena dejanja pripravlja, množi in celo zagovarja.

 

Podobno tudi nevera v Božjo Previdnost naredi človeka neprimernega za vsako javno službo; kajti ker se kralji razglašajo za odposlance Previdnosti, se Liliputancem zdi, da ne more biti nič bolj nesmiselnega, kot da bi vladar zaposloval ljudi, ki ne verjamejo v avtoriteto, po kateri deluje.

 

Pri opisovanju teh in vseh naslednjih zakonov imam seveda v mislih samo prvotna besedila, kot so zapisana, ne pa vseh tistih izkrivljanj, v katera je to ljudstvo zapadlo zaradi izprijenosti človeške narave. Kajti kar se tiče razvpite navade podeljevanja najvišjih služb na osnovi plesanja na vrvi in odlikovanj ter cesarske naklonjenosti na osnovi preskakovanja palic ali plazenja pod njimi, je treba povedati, da je take prakse prvi uvedel ded današnjega cesarja, do današnje mere pa so se uveljavile ob postopnem razraščanju strankarstva in notranjega razdora.

 

Nehvaležnost je med njimi zločin, ki zasluži smrtno kazen, kot smo brali, da je v navadi tudi v nekaterih drugih deželah, kajti razmišljajo tako: kdorkoli s slabim poplača svojemu dobrotniku, mora biti še hujši sovražnik vsega preostalega človeštva, kateremu tako ali tako ni ničesar dolžan: zato tak človek ni vreden, da živi.

 

Njihovo pojmovanje dolžnosti staršev in otrok se močno razlikuje od našega. Ker spajanje moškega in ženske temelji na mogočnem zakonu narave za razmnoževanje in nadaljevanje vrste, Liliputanci pravijo, da se moški in ženske prav tako kot druge živali združujejo zaradi sle poželenja, pa tudi njihova nežnost do otrok izhaja iz podobnega naravnega načela; iz tega razloga ne bodo nikoli pričakovali, da bo imel otrok kakršnekoli dolžnosti do svojega očeta samo zato, ker ga je ta spočel, ali do matere, ker ga je spravila na svet; to namreč glede na siceršnjo bednost človeškega življenja samo po sebi ni ravno kakšen poseben blagor niti ni bilo resnični namen njegovih staršev, ki so bili v času ljubezenskega občevanja z mislimi čisto nekje drugje. Po teh in podobnih premislekih je njihovo mnenje, da so starši pravzaprav prav zadnji od vseh, ki bi jim kazalo zaupati vzgojo njihovih otrok, zato imajo v vsakem mestu javne šole, kamor morajo vsi starši z izjemo kajžarjev in delavcev začeti pošiljati svoje otroke obeh spolov v vzgojo in izobraževanje, čim dopolnijo starost dvajset mesecev, ko naj bi premogli že nekaj osnovne ubogljivosti. Te šole so različnih vrst, prilagojene različnim stanovom in obema spoloma. Imajo učitelje, usposobljene za pripravo otrok na take življenjske razmere, kot pristaja stanu njihovih staršev in njihovim zmožnostim, pa tudi nagnjenjem. Naj najprej povem nekaj o šolah za dečke, potem pa še za deklice.

 

V šolah za dečke plemenitega ali premožnega rodu so zaposleni resni in učeni učitelji, od katerih ima vsak še svoje pomočnike. Obleka in prehrana otrok sta preprosti in navadni. Vzgajajo jih v načelih časti, pravičnosti, poguma, skromnosti, usmiljenosti, vere in ljubezni do domovine; vselej so s čim zaposleni, razen kadar jedo ali spijo, kar je zelo kratek čas; imajo pa tudi vsak dan dve uri za razvedrilo, ko se telesno gibljejo. Drugi jih oblačijo do četrtega leta starosti, potem pa se morajo oblačiti sami, pa naj bo njihov stan še tako visok; ženske strežnice, katerih starost ustreza našim petdesetim letom, opravljajo le najbolj služabniška dela. Nikoli se ne smejo pogovarjati s služinčadjo, temveč se kratkočasijo v manjših in večjih skupinah med seboj, vselej v navzočnosti učitelja ali katerega od pomočnikov; s tem se izognejo slabim navadam uganjanja neumnosti in pregreh, ki so tako razširjene med našimi otroki. Starši jih lahko obiščejo le dvakrat na leto; obisk traja komaj eno uro; otroka lahko poljubijo ob pozdravu in ob slovesu; toda učitelj, ki je ob takih priložnostih vselej navzoč, ne bo dovolil, da si med seboj šepetajo, uporabljajo ljubeče izraze ali za darilo prinašajo igrače, sladkarije ali kaj podobnega.

 

Plačilo vsake družine za izobraževanje in gostitev otroka, če ni pravočasno poravnano, izterjajo cesarski uradniki.

 

Šole za otroke navadne gospode, trgovcev, prekupčevalcev in rokodelcev se vodijo na enak način v ustreznem sorazmerju; le tisti, ki so namenjeni za poklice, postanejo pri enajstih letih vajenci, medtem ko dečki višjega stanu nadaljujejo s šolanjem do petnajstega leta, kar ustreza našim enaindvajsetim; zadnja tri leta dobivajo postopoma več svobode.

 

V dekliških šolah deklice višjega stanu vzgajajo podobno kot dečke, le da jih oblačijo služabnice; a to se vselej dogaja v navzočnosti učiteljice ali pomočnice, dokler se ne začnejo oblačiti same, kar se zgodi pri petih letih. In če se ugotovi, da si katera od teh strežnic drzne kratkočasiti deklice s strašljivimi ali trapastimi zgodbicami ali norčijami, ki so v navadi med sobaricami pri nas, jih trikrat javno prebičajo na različnih koncih mesta, vržejo v ječo za eno leto ter za vse življenje izženejo v najbolj zakotni konec dežele. Tako je mlade dame enako sram biti strahopetne ali trapaste kot moške in prezirajo vse osebno okrasje razen spodobnosti in čistoče; prav tako med spoloma nisem opazil nobene razlike v izobraževanju, le da telesne vaje za ženske niso tako surove, da se naučijo tudi nekaterih gospodinjskih opravil in da so deležne nekoliko manjšega obsega znanja; kajti njihova maksima je, da mora biti med osebami visokega stanu žena vselej razumna in prijetna družabnica, saj ne bo vse življenje mlada. Ko imajo deklice dvanajst let, kar pri njih pomeni, da so godne za poroko, jih starši ali skrbniki odpeljejo domov z velikimi izrazi hvaležnosti do učiteljev ter le redko brez solza mlade dame in njenih družabnikov.

 

V šolah za deklice nižjih slojev slednje učijo vseh vrst opravil, ki so primerna za njihov spol in različne stanove; tiste, ki so namenjene za vajenke, odslovijo pri sedmih letih, druge pa ostanejo do enajstega.

 

Družine iz nižjih slojev, ki imajo hčerke v teh šolah, morajo poleg vsakoletne šolnine, ki je karseda nizka, vsak mesec prispevati skrbniku šole še majhen delež svojih prihodkov, kar se zbira za hčerino doto; tako so izdatki vseh staršev omejeni z zakonom. Kajti Liliputancem se ne zdi nič bolj nepravično, kot če ljudje, ki se predajajo svojim strastem, spravljajo na svet otroke, breme njihovega preživljanja pa prelagajo na skupnost. Kar se tiče staršev visokega stanu, morajo dati jamstvo, da bodo za vsakega otroka dodelili določeno vsoto, primerno njihovemu premoženjskemu stanju; ta sredstva se vselej upravljajo gospodarno in strogo pravično.

 

Kajžarji in delavci imajo svoje otroke doma, saj je njihovo delo le oranje in obdelovanje zemlje, zato je njihova izobrazba za skupnost manj pomembna; toda za ostarele in bolne med njimi poskrbijo zavetišča, prosjačenje je namreč poklic, ki je v tem cesarstvu neznan.

 

In tu lahko morda zvedavega bralca pokratkočasim z opisom mojih služabnikov in mojega načina življenja v tej deželi, v kateri sem prebival devet mesecev in trinajst dni. Ker sem dokaj priročne sorte, pa tudi nuja me je prisilila, sem si iz največjih dreves v kraljevem parku izdelal dokaj uporabno mizo in stol. Dvesto šivilj so najeli, da mi izdelajo srajce, posteljnino in namizne prte iz najmočnejše in najbolj grobe tkanine, kar so jo lahko dobili; pa tudi te so morali sešiti skupaj v več plasteh, kajti tudi njihovo najdebelejše blago je tanjše od batista. Njihovo platno je običajno tri palce široko, prodaja pa se v kosih po tri čevlje. Šivilje so mi vzele mero, ko sem ležal na tleh, ena mi je stala pri vratu, druga pri kolenu, in na obeh koncih sta držali raztegnjeno vrv; tretja je s palec dolgim ravnilom izmerila dolžino vrvi. Potem so izmerile moj desni palec, in to jim je bilo dovolj; kajti z matematičnim izračunom, da je dvakrat okrog palca enako enkrat okrog zapestja in tako naprej do vratu in pasu, pa tudi s pomočjo stare srajce, ki sem jo za vzorec razgrnil po tleh, so mi izdelale srajco natanko po meri. Na enak način so najeli tristo krojačev, da mi izdelajo obleko; a ti so mi vzeli mero z drugačno domislico. Pokleknil sem, oni pa so postavili lestev od tal do mojega vratu; na to lestev se je povzpel eden od njih in mi od ovratnika do tal spustil grezilo, ki je ravno ustrezalo dolžini mojega plašča; pas in roke pa sem si izmeril sam. Ko so bile obleke gotove, kar je bilo opravljeno v moji hiši (kajti niti največje od njihovih hiš ne bi bile dovolj velike zanje), so bile videti kot krpanke, ki jih izdelujejo angleške dame, le da so bile moje vse iste barve.

 

Imel sem tristo kuharjev, ki so mi pripravljali hrano v majhnih, priročnih kolibah, postavljenih okrog moje hiše, kjer so prebivali z družinami, in vsak mi je pripravljal po dve jedi. V dlan sem zajel dvajset natakarjev in jih postavljal na mizo: še sto jih je streglo spodaj na tleh, nekateri s posodami jedače, nekateri s sodi vina in drugih pijač, ki so jih nosili na ramenih; vse to so natakarji na mizi na zelo domiseln način povlekli navzgor, kolikor sem želel, z vrvmi, kot v Evropi dvigujemo vodo iz vodnjaka. Ena skleda njihove jedače je bila za dober grižljaj, sod pijače pa za soliden požirek. Njihova bravina je slabša od naše, njihova govedina pa prvovrstna. Nekoč sem dobil tako velik kos rostbifa, da sem ga moral trikrat ugrizniti; a to je bilo izjemoma. Služabniki so bili osupli, ko so videli, da pojem vse s kostmi vred, tako kot v naši deželi naredimo s škrjančkovim bedrom. Njihove gosi in purane sem navadno pojedel v enem grižljaju in priznati moram, da daleč presegajo naše. Njihove manjše perutnine sem lahko zajel po dvajset ali trideset kosov na konico noža.

 

Nekega dne si je njegovo cesarsko veličanstvo, ki se je seznanilo z mojim načinom življenja, zaželelo, da bi "on sam in njegovo kraljevo spremstvo, skupaj s princi in princesami, užili to veselje," kot je to blagovolil poimenovati, "da obedujejo z mano". Tako so prišli in postavil sem jih na slavnostne stole na moji mizi, prav nasproti mene, s stražo okrog njih. Tudi Flimnap, kraljevi zakladnik, se nam je pridružil s svojo belo palico in opazil sem, da me je pogosto pogledoval s kislim obrazom, ki pa mu nisem hotel posvečati pozornosti, temveč sem jedel več kot običajno, da izkažem čast svoji ljubi deželi, pa tudi da požanjem občudovanje pri dvoru. Imam nekaj skrivnih razlogov za prepričanje, da je ta obisk njegovega veličanstva ponudil Flimnapu priložnost, da me očrni pred gospodarjem. Ta minister je bil vselej moj skrivni sovražnik, čeprav je bil do mene na videz prijaznejši, kot je sicer v njegovi mrki naravi. Cesarja je seznanil s slabim stanjem njegove zakladnice; da je prisiljen najemati kredite po zelo neugodnih obrestnih merah; da donosnost menic zlepa noče pasti pod devet odstotkov; da sem stal njegovo veličanstvo že milijon in pol sprugov (njihov največji zlati kovanec, nekako v velikosti bleščice) in da bi bilo na splošno priporočljivo, da cesar izkoristi prvo priložnost, da se me znebi.

 

Tukaj pa moram tudi obraniti dobro ime imenitne dame, ki je povsem po nedolžnem trpela zaradi mene. Zakladnik si je na lepem zamislil, da bo ljubosumen na svojo ženo, o kateri so hudobni jeziki natolcevali, da se je do ušes zaljubila vame; po dvoru so se že nekaj časa širile škandalozne govorice, da skrivaj prihaja v moje bivališče. Slovesno lahko prisežem, da so to najbolj umazane klevete brez sleherne podlage in da me je milostljiva gospa blagovolila obravnavati z vsemi nedolžnimi znaki sproščenosti in prijateljstva. Priznam, da je prihajala v mojo hišo, toda vselej javno, nikoli brez najmanj še treh sopotnikov v isti kočiji, običajno s sestro in hčerkico ter še kako znanko; a to so počele tudi mnoge druge dvorne dame. Pozivam vse svoje služabnike, naj povedo, če so kadarkoli videli pred mojimi vrati kočijo, ne da bi vedeli, katere osebe sedijo v njej. Ob teh priložnostih, ko me je kak služabnik obvestil o njihovem prihodu, sem se takoj odpravil do vrat, gospe pozdravil, potem pa previdno vzel kočijo z obema konjema v dlan (kajti če je bilo konjev šest, je kočijaž štiri vedno izpregel) in jo položil na mizo, na katero sem pritrdil premično ogradico, okroglo in pet palcev visoko, da preprečim nesreče. Pogosto sem imel naenkrat na mizi tudi po štiri kočije s konji, polne družbe, sam pa sem sedel na stolu in nagibal obraz proti njim; ko sem bil zaposlen z eno družbo, so kočijaži druge počasi prevažali po mizi naokrog. Ob takih pogovorih sem prebil številne zelo prijetne popoldneve. Izzivam zakladnika ali njegova dva ovaduha, (povedal bom njuni imeni, pa naj se znajdeta, kakor vesta in znata) Klustrila in Drunla, naj dokažejo, da je kdorkoli kadarkoli prišel k meni incognito – z izjemo tajnika Reldresala, ki je bil poslan z izrecnim ukazom njegovega cesarskega veličanstva, kot sem že povedal. O tem ne bi tako dolgo razpravljal, če ne bi bila to točka, v kateri je bil ogrožen ugled velike dame, da svojega sploh ne omenjam, čeprav sem imel takrat čast nositi naziv nardak, kar zakladniku ni uspelo; kajti ves svet ve, da je zgolj navaden glumglum, kar je za celo stopnjo nižji naziv, kot je markiz v Angliji pod vojvodo, čeprav priznam, da je bil s svojo funkcijo zakladnika nad menoj. Zaradi teh lažnih informacij, za katere sem izvedel šele kasneje po naključju, ki ga tu ne mislim omenjati, je zakladnik svojo damo nekaj časa pisano gledal, mene pa še bolj; in čeprav je nazadnje spregledal natolcevanja in se z njo pobotal, sem izgubil pri njem sleherno zaupanje, ugotovil pa sem, da zelo naglo upada tudi cesarjevo zanimanje zame, kajti bil je čisto preveč pod vplivom svojega ljubljenca.

 

 

VI. POGLAVJE

Več pisateljevih iznajdb, s katerimi razveseli kralja in kraljico. Pokaže svoje glasbene spretnosti. Kralj ga sprašuje o angleški državi in pisatelj mu pripoveduje. Kraljeva opažanja ob tem.

 

Enkrat ali dvakrat na teden sem se udeleževal kraljevih jutranjih sprejemov, zato sem ga pogosto videval pod brivčevo britvijo, kar je bilo prvič zares strašno videti, kajti britev je bila skoraj dvakrat daljša kot običajna kosa. Njegovo veličanstvo se je v skladu z navado dežele brilo le dvakrat na teden. Nekoč sem prepričal brivca, da mi odstopi nekaj postrgane pene, iz katere sem izbrskal štirideset ali petdeset najmočnejših odrezanih ščetin. Potem sem vzel košček gladkega lesa in ga izrezljal kot hrbet glavnika; na enakomernih razdaljah sem vanj zavrtal več lukenj s tako drobno iglo, kot jo je Glumdalklič le uspelo najti. Ščetine sem zasadil vanje tako umetelno, da sem, ko sem jih ostrgal in obrezal s svojim nožem, dobil čisto uporaben glavnik; to je bila prikladna iznajdba, saj je bil stari že tako oškrbljen, da je bil skorajda neuporaben; prav tako pa nisem poznal nobenega rokodelca v deželi, ki bi bil tako spreten in natančen, da bi se lotil izdelave novega.

 

Ob tem sem se domislil razvedrila, ki sem mu potem posvečal številne proste ure. Zaprosil sem, če mi kraljičina strežnica prihrani lase, ki jih je izčeše njenemu veličanstvu, in sčasoma sem jih zbral kar veliko; po posvetovanju s prijateljem mizarjem, ki je imel stalno navodilo, da opravlja zame manjša dela, sem naročil, naj mi izdela dva okvira za stol, nič večja od tistih, ki sem jih imel v svojem zaboju, in vanju z najfinejšim svedrom izvrta drobne luknjice na tistih koncih, kjer sem nameraval izdelati naslonjalo in sedalo; skozi te luknjice sem napeljal najmočnejše lase, kar sem jih našel, enako kot to delamo s trstikovimi stoli v Angliji. Ko sta bila gotova, sem ju podaril njenemu veličanstvu, ki ju je shranilo v svoji kamri in ju razkazovalo kot znamenitost; in zares so ju občudovali vsi, ki so ju videli. Kraljica mi je velela, naj sedem na enega od stolov, vendar sem to ogorčeno zavrnil; izjavil sem, da raje umrem, kot da bi položil sramotni del svojega telesa na tiste dragocene lase, ki so nekoč krasili glavo njenega veličanstva. Iz teh las (ker sem imel od nekdaj smisel za ročna dela) sem izdelal tudi ličen mošnjiček, dolg kakih pet čevljev, v katerega je bilo z zlatimi črkami uvezeno kraljičino ime, in tega sem s kraljičinim dovoljenjem podaril Glumdalklič. Po pravici povedano je bil bolj za razkazovanje kot za rabo, saj ni premogel trdnosti za prenašanje večjih kovancev, zato ni v njem hranila ničesar razen nekaj drobnih igračk, ki jih imajo take deklice tako rade.

 

Kralj, ki je užival v glasbi, je na dvoru pogosto prirejal koncerte, na katere so me včasih odnesli in moj zaboj postavili blizu njiju; toda hrup je bil tako neznanski, da sem komajda razločil melodije. Prepričan sem, da se vsi bobni in trobente kraljeve armade, na katere bi tolkli in trobili tik poleg naših ušes, ne bi mogli primerjati s tem. Najraje sem naročil, da se moj zaboj odnese karseda daleč od kraja, kjer so sedeli nastopajoči, zaprl vrata in okna ter zagrnil zavese; potem se mi je njihova glasba zdela kar prijetna.

 

Že v mladosti sem se naučil nekoliko igrati na spinet. Glumdalklič je imela enega v svoji kamri in k njej je dvakrat na teden prihajal učitelj: imenujem ga spinet, ker je bil nekoliko podoben temu instrumentu in ker se je nanj igralo na enak način. Domislil sem se, da bi lahko kralja in kraljico kratkočasil z angleško melodijo, zaigrano na ta instrument. A to se je izkazalo kot izjemno težko: kajti spinet je bil dolg skoraj šestdeset čevljev, vsaka tipka pa široka skoraj čevelj, tako da z iztegnjenimi rokami nisem mogel doseči več kot pet tipk; da jih pritisnem, pa je bil potreben krepak udarec s pestjo, kar bi bilo za igranje prenaporno in brez smisla. Izmislil sem si naslednjo metodo: pripravil sem dve okrogli palici, veliki nekako kot običajno krepelo; bili sta na eni strani tanjši in na drugi debelejši, debelejša konca pa sem prekril s kosoma mišje kože, da ob udarjanju z njima ne bi poškodoval površine tipk ali pokvaril zvoka. Pred spinet so postavili klop, kake štiri čevlje pod klaviaturo, na klop pa mene. Tekal sem ob spinetu sem ter tja, kolikor urno sem mogel, z obema palicama mlatil po ustreznih tipkah in se v veliko zadovoljstvo obeh veličanstev potrudil zaigrati džig; toda to je bila najbolj divja telovadba, kar sem jih kdaj izkusil, pa še zmeraj nisem mogel zaigrati več kot šestnajst tipk niti skupaj zaigrati basa in diskanta, kot to počno drugi umetniki; to je bila velika pomanjkljivost mojega igranja.

 

Kralj, ki je bil, kot sem že zapisal, izjemno bister vladar, je pogosto velel, naj me v mojem zaboju prinesejo in položijo na mizo v njegovi kamri; velel mi je, naj si ven prinesem enega od stolov in sedem tri jarde od njega na vrhu pisalnika, tako da sem bil na skoraj isti višini z njegovim obrazom. Tako sva se večkrat pogovarjala. Nekoč sem si dovolil njegovemu veličanstvu povedati, da se prezir, ki ga goji do Evrope in preostanka sveta, ne zdi skladen s tistimi čudovitimi umskimi sposobnostmi, katerih mojster je; da se razum ne povečuje sorazmerno z velikostjo telesa; nasprotno, v naši deželi opažamo, da so osebe najvišje postave z njim pogosto najslabše preskrbljene; da med manjšimi živalmi čebele in mravlje slovijo po večji delavnosti, umetelnosti in modrosti kot mnoge večja bitja; in da upam, pa naj me ima za še tako neznatnega, da bom dočakal dan, ko bom lahko storil njegovemu veličanstvu kako pomembno uslugo. Kralj me je pozorno poslušal in začel o meni dobivati precej boljše mnenje, kot ga je imel sprva. Zaprosil je, naj mu popišem angleško vladavino, kolikor natančno morem; kajti najsi imajo vladarji še tako radi lastne navade (tako je o drugih vladarjih sklepal po najinih prejšnjih pogovorih), bi z veseljem izvedel karkoli, kar bi si zaslužilo posnemanje.

 

Sam si predstavljaj, ljubi bralec, kako sem si takrat zaželel, da bi imel jezik Demostena ali Cicera, ki bi mi omogočil zapeti hvalo svoji ljubljeni domovini v slogu, vrednem njenih vrlin in blagodarov.

 

Svoje predavanje sem začel z razlago, da naše dežele sestavljata dva otoka, na katerih so tri mogočna kraljestva pod enim vladarjem, poleg tega pa obsegajo še velike kolonije v Ameriki. Razpredal sem o rodovitnosti naše zemlje ter o temperaturi našega podnebja. Potem sem na dolgo in široko govoril o sestavi angleškega parlamenta; tega v delu sestavlja imenitno telo, imenovano lordska zbornica; tu so ljudje najplemenitejše krvi ter najbolj starodavnih in obsežnih posesti. Opisal sem izjemno skrb, ki se vselej posveča njihovemu izobraževanju v umetnostih in vojskovanju, da lahko postanejo svetovalci tako kralju kot kraljestvu; da sodelujejo pri sprejemanju zakonov; da so člani najvišjega sodnega telesa, zoper katerega ni priziva; in da so to vitezi, vselej pripravljeni braniti vladarja in deželo s svojim pogumom, ravnanjem in zvestobo. Da so ti ljudje okras in branik kraljestva, zaslužni nasledniki svojih slavnih prednikov, katerih nazivi so bili nagrada za njihove vrline, od katerih tudi naslednje generacije niso nikoli odstopile. Tem se v zbornici pridružuje tudi nekaj cerkvenih oseb z nazivom škofa, katerih posebna naloga je skrb za vero, o kateri poučujejo ljudstvo. Te vladar s svojimi najmodrejšimi svetovalci poišče in izbere iz celotne države, tako da gre za duhovnike, ki se najbolj zaslužno odlikujejo s svetostjo svojega življenja in globino svoje učenosti; to so možje, ki so pravi duhovni očetje duhovščine in ljudstva.

 

Drugi del parlamenta sestavlja zbornica, imenovana spodnji dom, v kateri so sami vodilni gospodje, ki jih svobodno izbere ljudstvo izključno zaradi njihovih velikih sposobnosti in ljubezni do domovine, da predstavljajo modrost celotnega naroda. In da ti dve telesi sestavljata najveličastnejši zbor v Evropi; temu zboru ter vladarju je zaupana vsa zakonodajna oblast.

 

Potem sem napredoval do sodišč, ki jim predsedujejo sodniki, ti častitljivi modreci in razlagalci zakonov, ki odrejajo pravice in posesti mož, pa tudi kaznujejo grehe in ščitijo nedolžnost. Omenil sem preudarno upravljanje naše zakladnice ter hrabrost in dosežke naše vojske na morjih in na kopnem. Število našega prebivalstva sem ocenil s seštevkom, koliko milijonov bi utegnilo biti vsake verske ločine ali politične stranke pri nas. Izpustil nisem niti naših športov in razvedril ter vseh drugih podrobnosti, za katere se mi je zdelo, da bi lahko poveličale ugled moje domovine. Končal sem s kratkim zgodovinskim opisom zadev in dogodkov v Angliji nekako v zadnjih sto letih.

 

Ta pogovor je prišel do kraja šele po petih avdiencah, od katerih je vsaka trajala po več ur; kralj je od začetka do konca poslušal z zbrano pozornostjo, si pogosto zapisoval, kar sem govoril, in si delal opomnike, kaj vse me mora še vprašati.

 

Ko sem zaključil s temi izčrpnimi predavanji, je njegovo veličanstvo ob šesti avdienci med pregledovanjem zapiskov ob vsaki posamični postavki podalo svoje dvome, vprašanja in pridržke. Vprašalo je, katere metode uporabljamo za kultiviranje duha in telesa našega mladega plemstva in ob kakšnih opravkih to običajno preživlja najzgodnejši in učljivi del svojega življenja. Kako se popolni lordska zbornica, kadar kaka blagorodna družina izumre? Kakšne kvalifikacije so potrebne za tiste, ki postanejo novi lordi: ali se kdaj zgodi, da je v ozadju takega povišanja kaprica vladarja, plačilo denarja dvorni dami ali premišljen načrt za krepitev stranke, ki deluje proti javnemu interesu? Koliko ti lordi poznajo zakone v svoji državi in kako so to znanje osvojili, da lahko zdaj v najvišji instanci razsojajo o lastnini svojih sodržavljanov? Ali so jim lakomnost, pristranskost ali potreba tako tuje, da med njimi nikdar ne prihaja do podkupovanja ali kake druge krive nakane? Ali so tisti sveti gospodje, o katerih sem govoril, vselej napredovali do svojega naziva po zaslugi svojega poznavanja verskih zadev in svetosti svojega življenja; ali se niso nikdar obračali po vetru, dokler so bili še navadni duhovniki, ali bili suženjska vlačuga kakega plemenitnika, čigar mnenju ustrežljivo sledijo tudi še zdaj, ko so že člani te zbornice?

 

Potem je želel izvedeti, po kakšnem načinu potekajo volitve članov spodnjega doma: ali ne more kak tujec z debelo mošnjo vplivati na preprosto ljudstvo, da izberejo njega in ne lastnega gospodarja ali najuglednejšega gospoda v soseski? Kako je mogoče, da so ljudje tako strahovito vneti, da bi prišli v to zbornico, če pa sem omenil, da je to delo tak napor in strošek, da pogosto povzroči finančno uničenje njihovih družin brez vsake plače ali pokojnine? Kajti tako žrtvovanje se zdi tako neverjeten izraz dobrote in javnega duha, da je njegovo veličanstvo podvomilo, ali je resnično vselej tudi povsem iskreno. In želel je izvedeti, ali bi utegnili taki vneti gospodje kdaj pomisliti na možnost, da si povrnejo vse te silne stroške in tegobe z žrtvovanjem javnega dobrega za načrte kakega šibkega in pokvarjenega vladarja v povezavi s kakim korumpiranim ministrstvom? Vprašanja so se množila in preobračala vsak drobec tega področja, deževale so poizvedbe in ugovori, ki jih na tem mestu ne bi bilo modro ali prikladno ponavljati.

 

Njegovo veličanstvo si je želelo razčistiti več reči tudi ob vsem, kar sem povedal o naših sodiščih: na ta vprašanja sem laže odgovarjal, saj sem nekoč skoraj propadel zaradi neke dolgotrajne pravde, ki se je nazadnje iztekla v mojo škodo, plačati pa sem moral tudi stroške. Vprašal je, koliko časa se običajno porabi za ugotavljanje pravice in krivice in koliko denarja gre za to. Ali imajo odvetniki in tožniki pravico zagovarjati vloge, ki so očitno nepravične, zlonamerne ali zatiralske? Je posameznikova verska ali politična pripadnost lahko dejavnik, ki vpliva na tehtnico pravice? So tožniki osebe, vzgojene v univerzalnem duhu pravičnosti, ali poznajo le deželne, državne in druge lokalne običaje? So igrali oni ali njihovi sodniki kakšno vlogo pri pisanju teh zakonov, ki si jih dovolijo razlagati in jim dodajati, kakor jim srce poželi? So mogoče dogaja, da kdo od njih enkrat zagovarja, drugič pa obsoja isto stvar ter vsakič citira precedense, da bi dokazal nasprotujoči si mnenji? So pravniki bogata ali revna združba? Prejemajo kako finančno nagrado za zagovarjanje ali podajanje svojih mnenj? Zlasti pa, ali jim je kdaj dovoljeno postati člani spodnjega doma?

 

Potem se je polotil vodenja naše zakladnice in dejal, da se mu zdi, da mi je spomin opešal, ker sem naračunal naše davke na kakih pet ali šest milijonov na leto, ko pa sem omenil izdatke, je ugotovil, da ti včasih znašajo več kot dvakrat toliko; kajti zapiski, ki si jih je delal, so bili ob tem dokaj natančni, saj je upal, kot mi je povedal, da utegne biti poznavanje našega ravnanja zanj koristno, tako da ne mara, da bi ga izračuni zavajali. Če pa je to, kar se mu povedal, res, potem še zmeraj ne more razumeti, kako lahko kraljestvo zapravi več, kot ima, tako kot kak zasebnik. Vprašal me je, kdo so naši posojilodajalci in kako najdemo denar, da jih poplačamo. Čudil se je, ko me je poslušal govoriti o tako dragih vojnah; gotovo moramo biti zelo prepirljivo ljudstvo ali živeti med zares strašnimi sosedi, da morajo biti naši generali bogatejši od svojih kraljev. Vprašal me je, kaj počnemo zunaj lastnega otočja, razen kadar gre za trgovino ali za sklepanje sporazumov ali za obrambo naših obal s svojo floto. Predvsem pa je bil osupel, ko sem govoril o plačani redni vojski v času miru sredi svobodnega ljudstva. Dejal je, da če nam vladajo naši lastni predstavniki z našo lastno privolitvijo, si ne more predstavljati, koga se bojimo ali proti komu naj bi se ti vojaki bojevali; in želel je izvedeti moje mnenje, ali zasebnikove hiše morda ne bi bolje branil on sam, njegovi otroci in družina kot pa pol ducata falotov, na slepo pobranih z ulice za majhno plačo, ki bi pridobili stokrat več, če bi prebivalcem hiše prerezali vratove?

 

Smejal se je moji "čudni matematiki", kot jo je blagovolil imenovati, pri ocenjevanju števila naših prebivalcev s seštevanjem različnih verskih in političnih ločin med nami. Dejal je, da ne vidi nobenega razloga, zakaj bi bilo treba tiste, ki gojijo prepričanja, ki so nasprotna javnemu dobremu, prisiliti, da mnenje spremenijo, niso pa prisiljeni, da ga skrijejo. Kajti enako kot je tiranija, če kaka vlada zahteva prvo, je šibkost, če ne zahteva drugega; človeku je namreč mogoče dovoliti, da hrani v omari strup, ne tudi, da ga po ulici prodaja kot sadni sirup.

 

Dejal je, da sem med razvedrili naših plemenitnikov in gospode omenil igre na srečo; zanimalo ga je, pri kateri starosti se jih ljudje običajno polotijo in kdaj jih opustijo; koliko svojega časa porabijo zanje; ali morda kdaj toliko, da to škoduje njihovemu premoženju; ali brezobzirni, hudobni ljudje zaradi svoje izurjenosti v tej umetnosti morda kdaj neznansko ne obogatijo in si tako včasih podredijo tudi naše plemiče, jih navadijo slabe družbe, povsem odvrnejo od izboljševanja svojega uma in zaradi njihovih izgub prisilijo, da se tudi sami priučijo teh spretnosti in jih potem izvajajo nad drugimi?

 

Povsem osupel je bil ob zgodovini naše dežele v minulem stoletju; povedal je, da je vse, kar sem mu povedal, ena sama kopica zarot, uporov, umorov, pokolov, revolucij, izgonov ter najhujših predstavljivih posledic lakomnosti, sektaštva, licemerstva, podlosti, okrutnosti, besa, blaznosti, sovraštva, zavisti, sle, zlobe in slavohlepnosti.

 

Ob naslednji avdienci se je njegovo veličanstvo potrudilo povzeti seštevek vsega, kar sem povedal; vprašanja, ki jih je postavil, je primerjal z odgovori, ki sem mu jih dal; potem me je vzel v roke, me nežno pobožal ter spregovoril besede, ki jih ne bom nikoli pozabil, kakor tudi načina, kako jih je izrekel: "Moj mali prijatelj Grildrig, zapel si mi čudovit hvalospev svoji domovini; jasno si dokazal, da so nevednost, brezdelnost in pregrešnost prave lastnosti, da te naredijo primernega za zakonodajalca; da zakone najbolje tolmačijo, razlagajo in uveljavljajo tisti, katerih interesi in sposobnosti so v njihovem izkrivljanju, sprevračanju in zanikanju. Med vami opažam nekatere obrise ustanov, ki so bile v izvirni obliki morebiti znosne, toda zdaj so že napol izbrisane, preostanek pa so povsem zameglile in omadeževale različne pokvarjenosti. Iz vsega, kar si povedal, ne kaže, da bi bila med vami za pridobitev kateregakoli položaja potrebna kakršnakoli odlika; še manj, da bi bili ljudje povzdignjeni v plemstvo zaradi svoje kreposti; da bi duhovniki napredovali zaradi svoje pobožnosti ali učenosti, vojaki zaradi svojega vedenja ali poguma, sodniki zaradi poštenosti, poslanci zaradi ljubezni do domovine ali svetovalci zaradi svoje modrosti. Kar pa se tiče tebe," je nadaljeval kralj, "ki si preživel večji del življenja na potovanjih, upam, da se ti je zato doslej uspelo izogniti številnim pregreham svoje dežele. Toda iz tega, kar sem lahko sklepal iz tvoje lastne pripovedi in odgovorov, ki sem jih s precejšnjo muko izsilil in izvrtal iz tebe, si ne morem razložiti drugega, kot da ste skupaj v vsemi tvojimi rojaki najbolj pogubna sorta drobne, zoprne golazni, kar ji je narava kdaj dovolila, da se plazi po obličju Zemlje."

 

 

Knjiga je izšla pri založbi Beletrina.

Prevedel Andrej E. Skubic

Spremna beseda Mladen Dolar

344 strani, trda vezava

 
KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
3
Zmagal ni niti Biden niti Trump, Američani so izgubili volitve, račune pa plačujemo prebivalci preostalega sveta
14
20.11.2020 22:50
Kaj za vraga se dogaja v največji demokraciji na svetu, da se je zgodila ena največjih blamaž v zgodovini Združenih držav? Kajti ... Več.
Piše: Igor Vlačič
30 letnica plebiscita (1990-2020): Vsega je bil kriv Jože Pučnik
8
09.11.2020 21:30
V prihodnjih tednih, vse tja do božiča, bomo na portalu objavljali prispevke na temo slovenskega plebiscita, od katerega bo ... Več.
Piše: Peter Jambrek
Demokracija v Ameriki: Nikakor ni izključeno, da bo Melania Trump še štiri leta krasila Belo hišo
6
02.11.2020 22:04
Kdo bo naslednji predsednik Združenih držav Amerike? Dokončen odgovor na to vprašanje bomo Evropejci zaradi časovnega zamika ... Več.
Piše: Mitja Kotnik
Zakaj je ustavno sodišče doseglo novo dno
5
30.10.2020 22:00
Ustavno sodišče je doživelo novo ponižanje, po mnenju dr. Jurija Toplaka pa so varuhi ustavnosti in zakonitosti na Beethovnovi ... Več.
Piše: Uredništvo
Covid statistika: Slovenija se pospešeno "prekužuje", narašča pa število smrtnih žrtev
17
27.10.2020 21:00
Kakšna je statistika, ko gre za število uradno potrjenih okužb za novim koronavirusom kot tudi za smrtnost na milijon ... Več.
Piše: Bine Kordež
Pred nami je odločilen teden: Če nam uspe ustaviti napredovanje virusa, se bomo izognili Bergamu, v nasprotnem primeru bo zelo hudo
11
25.10.2020 21:25
Ljubljanski Institut Jožef Stefan (IJS) je pripravil novo projekcijo širjenja okužb s Covid-19 v Sloveniji, ki je po naši oceni ... Več.
Piše: Uredništvo
Znani televizijski voditelj na CNN po le treh mesecih izgubil imunost na Covid-19!
11
16.10.2020 21:09
Britanski novinar in televizijski voditelj Richard Quest, eno izmed najbolj prepoznavnih imen ameriške televizije CNN, je ... Več.
Piše: Uredništvo
Afera mazači: Odprto pismo nekemu poslancu
16
15.10.2020 20:42
Običajno ljudi, ki jih ne poznam, vikam. To žal v tem primeru ne bo mogoče. Celo zapisati ime in priimek te osebe je pretežko. ... Več.
Piše: Domen Gorenšek
Pismo urednikom in novinarjem: Slovenija ponovno potrebuje angažma ljudi, ki so sposobni artikulirati duh časa!
6
11.10.2020 11:00
Na javni RTV opažam, da se bolj kot informiranju in pozivanju k spoštovanju ukrepov ukvarjajo z iskanjem napak pristojnih, ... Več.
Piše: Uredništvo
Odprto pismo ministroma Vasku Simonitiju in Simoni Kustec
1
05.10.2020 20:43
Tomaž Seljak in Alojz Križman sta že konec minulega meseca poslala odprto pismo ministru za kulturo Vasku Simonitiju in ... Več.
Piše: Uredništvo
Balkan na Kavkazu: Zgodovinski spopad Armenije in Azerbajdžana ali spopad z geostrateškimi razsežnostmi?
6
02.10.2020 23:59
Ljubljanski Mednarodni inštitut za balkanske in bližnjevzhodne študije IFIMES je pripravil podrobno analizo zadnje zaostritve ... Več.
Piše: Uredništvo
Naših 20.000 pravnih predpisov, 2. del: Vlada ima letos zaradi posledic Covid-19 precej več manevrskega prostora pri javnofinančnih izdatkih
4
27.09.2020 12:00
Brez dvoma so predlogi vladnega Strateškega sveta, kako znižati administrativne ovire, debirokratizirati javno upravo in ... Več.
Piše: Bine Kordež
Teta iz ozadja: Kako je tajnica Breda Oman "prevzela" Fundacijo za invalidske in humanitarne organizacije
3
23.09.2020 23:29
Pred desetimi dnevi smo objavili prispevek Elene Pečarič z naslovom Na invalidih se dobro služi: FIHO kot družinsko podjetje ... Več.
Piše: Elena Pečarič
Naših 20.000 pravnih predpisov, 1. del: Kako nam bo Simičev Strateški svet za debirokratizacijo poenostavil administriranje
5
22.09.2020 21:00
V senci politično oportunejših in populističnih aktivnosti je vlada že pozno spomladi ustanovila Strateški svet za ... Več.
Piše: Bine Kordež
Pet resnic o pokojninah in upokojencih, ki jih večina izmed nas verjetno ne pozna
9
17.09.2020 21:00
Med miti in legendami izstopajo zlasti prepričanje, da se nam bo vsak čas sesul pokojninski sistem, da imamo že skoraj dve ... Več.
Piše: Bine Kordež
Dosje ekstremisti, 3. del: Zakaj bi nas morale podobnosti med Levico in italijansko skrajno desnico CasaPound skrbeti
7
16.09.2020 22:34
V zadnjem delu bomo naredili primerjavo poudarkov programa CasaPound in Levice do evroatlantskih povezav ter razmišljanja o ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Zagovor svobode govora: Pismo o pravičnosti in odprti javni razpravi
5
14.09.2020 20:59
V slovenskih medijih in javnosti skoraj docela spregledano pismo o pravičnosti in odprti razpravi (A Letter on Justice and Open ... Več.
Piše: Uredništvo
Na invalidih se dobro služi: FIHO kot "družinsko podjetje" Omanovih
2
13.09.2020 21:45
Na invalidih se dobro služi, ugotavlja Elena Pečarič, ki se je lotila še ene anomalije znotraj Fundacije za financiranje ... Več.
Piše: Elena Pečarič
Dosje ekstremisti, 2. del: Socialna država, stranka Levica in italijanski neofašisti … isti, isti, isti
6
10.09.2020 21:02
V prvem delu Dosjeja ekstremisti smo si pogledali nekatere osupljive podobnosti med programom italijanskega neofašističnega ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Dosje slovenski gozdovi, 6. del: Počasi se kažejo obrisi ene največjih kriminalno-političnih afer pri nas!
9
09.09.2020 07:29
Zgodba o slovenskih gozdovih, ki smo jo na portalu+ začeli razkrivati že spomladi, se nadaljuje in postaja vedno zanimivejša, ... Več.
Piše: Uredništvo
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Z zahtevo po resnični vladavini prava si je Janez Janša izkopal jamo za svojo politično krsto
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 4.839
02/
Semenj ničevosti: O "akademski" mazaški akciji Renate Salecl in Tineta Hribarja
Andrej Lokar
Ogledov: 3.772
03/
Kaj bi Ursula von der Leyen lahko odgovorila Janezu Janši (pa zagotovo ne bo)
Keith Miles
Ogledov: 2.644
04/
Slovenski zid, The Wall: Pri nas je Sistem levica, zato levičaji znorijo, ko desnica prevzame oblast
Andrej Capobianco
Ogledov: 2.833
05/
Zakaj je Janševo pismo pomembno
Miha Burger
Ogledov: 1.947
06/
Zmagal ni niti Biden niti Trump, Američani so izgubili volitve, račune pa plačujemo prebivalci preostalega sveta
Igor Vlačič
Ogledov: 2.205
07/
Pisma iz emigracije: V času izrednih razmer je demokracija še vedno ena in edina rešitev pred Putinovi in Soroševimi političnimi in medijskimi zombiji
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.726
08/
Časnikarji in čast: Res je, ne more biti vsak časnikar Mark Twain ali Oriana Fallaci, lahko pa je vsak časnikar z velikim Č, če hoče to biti
Denis Poniž
Ogledov: 1.838
09/
Različnost, priložnost in koristni zakoniti priseljenci
Keith Miles
Ogledov: 1.161
10/
Koliko solz, besed obupa, razpadlih družin, pomirjeval in razmišljanj o samomoru je povzročila Finančna uprava?
Ivan Simič
Ogledov: 6.509