Naj v ilustracijo navedem nekaj najbolj znanih, največkrat slišanih variant te univerzalne vrednote, ki pa vse pomenijo isto. Na primer: Sem za moč argumenta in ne za argument moči. Ali pa: "Ni važno kakšno težo ima nosilec argumenta, važno je, kakšno težo ima sam argument." No, zadnja zapisana varianta pa že nakazuje smer oziroma fokus tega prispevka, kajti mirno lahko zapišem njeno podvarianto: "Ni važno, kako se imenuje nosilec argumenta k boljši in pravičnejši rešitvi javnega problema, ali se imenuje Janša ali Pahor, ali Peter ali Pavel, ampak je važno, kakšen argument ima v rokah predsednik vlade, predsednik države ali odgovorni v katerikoli instituciji, v funkciji svoje odločevalske pozicije!"

Fokus pa je ta, da gre za to, ali bo imela argumentacija kot metoda, orodje, način komunikacije, težo, kot ji gre, ker je univerzalno sprejeta vrednota, to je, naj ponovim, edina alternativa nasilju, ali ne. Če ne učvrstimo tega orodja, denimo tudi preizkusimo različne metode argumentacije, da pridemo do najbolj primerne obravnavanemu problemu, da bo bolj zavezujoča, pa v tem trenutku čisto vseeno, kakšno obliko bo imelo to orodje, ali bo digitalno ali pa sedenje pod lipo, nismo naredili nič. 

Predvsem hočem poudariti le en element učvrstitve tega orodja, to je, da postane obveznost, da tisti, ki je izvoljen, da vodi institucijo, tudi najvišjo v državi, uporablja orodje, ki omogoča delovanje ene od najvažnejših univerzalnih vrednot, to je argumentacije. In da bomo državljani vedeli, da tudi če ne bo izvoljen tisti, za katerega smo dali svoj glas, je vsaj glede tega orodja čisto vseeno, katero ime bo vodilo to institucijo, kateri stranki pripada ta oseba, ker bomo vedeli, da bo pri svoji funkciji uporabljal(a) to orodje, to zavezo upoštevanja univerzalne vrednote - in sicer argumentacije. Še enkrat: naj zasede funkcijo vodenja institucije oseba, ki je najbolj prepričala državljane po vseh demokratično postavljenih sistemskih pravilih, a ne glede na to, kdo zmaga, mora ostati zaveza uporabe orodij, metod, načinov komunikacije v eni od sprejetih univerzalnih vrednot - argumentaciji.

Naj še bolj izostrim fokus. Vse državne institucije in vsaka posebej, od manj pomembne institucije do instituta predsednika države, morajo imeti zapisano pot, način, orodje, poslovnik itd. k uresničevanju univerzalne vrednote. Tudi stimulacijo in po drugi strani, kazen za neuresničevanje ali oviranje te poti, orodja. Komplicirano, težko izvedljivo? Verjetno. A druge poti ni. 

Nekje  nekoč sem gledal tole zgodbo: Učitelj postavi pred učence veliko okroglo stekleno vazo. Vanjo s težavo porine tri večje kamne, četrti že ne gre več notri. Vpraša učence: Komur se zdi, da je vaza polna, naj dvigne roko. Skoraj tri četrtine učencev dvigne roko. Učitelj izpod pulta vzame steklen vrč, skoraj tako velik kot vaza, v njem je droben pesek. Pesek vsipa iz vrča v vazo in porabi skoraj ves pesek da zapolni prostor v vazi okrog kamnov in vazo napolni do roba, še posebej zgladi pesek ob robu in ponovi: Komur se zdi, da je vaza polna, naj dvigne roko. Vsi učenci dvignejo roko razen ene deklice. Učitelj zopet seže pod pult in postavi ob vazo še en vrč poln vode in začne v vazo natakati vodo. Vidi se, kako voda pronica ob pesku in napolnjuje vazo in porabi skoraj vso vodo. Zmagoslavno se ozre po razredu in vpraša: Kdo ve, kaj nas uči ta zgodba? Vsi so tiho in učitelj vpraša tisto deklico, ki prej edina ni dvignila roke: Morda pa ti veš, ki edina nisi bila še prepričana, ali je vaza že polna? Kaj meniš? Deklica zamišljeno gleda, potem pa le tiho pove: Če ne damo teh treh kamnov notri od začetka, potem ne grejo več notri.

Začutim, da je Slovenija kot ta steklena vaza. In univerzalne vrednote ti trije kamni. In pesek in voda vsa razpasena birokracija in stotine prerivanj okrog državnega korita. In da smo po osamosvojitvi marsikaj pozabili narediti. Na primer, postaviti v to našo vazo tudi en kamen, tj. argumentacijo. 

Ne spomnim se, kako se konča zgodba. Vem le, da ima deklica prav. A naj ima prav v zgodbi o stekleni vazi, vseeno moramo najti pot in način do učvrstitve univerzalne vrednote, ki se imenuje argumentacija. Potem bo manj birokracije. Zagotovo pa manj nasilja. Tudi besednega.