Jože Pučnik je bil prvič aretiran in obsojen na devet let zapora leta 1958 zaradi "spodkopavanja socialistične ureditve" in nagovarjanja delavcev k štrajku. Leta 1963 so ga po petih letih izpustili iz zapora. Na prostosti je začel objavljati v novo ustanovljeni reviji Perspektive. Drugič so ga aretirali in obsodili na dve leti zapora po tem, ko je objavil članek O dilemah našega kmetijstva. Na prostost je prišel spet leta 1964 po skupno sedmih letih prestanega  zapora.

Pučnik je na pogled iz zgodovinske razdalje bolj zapletena javna osebnost, kot jo imamo v kolektivnem spominu. Literarna veda priznava, da je lik Antigone iz enako naslovljene drame Dominika Smoleta spominjal na uporniško in zaporniško usodo Jožeta Pučnika. Janko Kos sicer navaja, da je bil Pučnik gotovo izhodišče Smoletove dramske domišljije o Antigoni kot politični žrtvi nasilne oblasti, vendar kot lik in ne kot konkretna oseba. Sicer pa tudi Antigona kot osrednja osebnost spoh ne nastopi v odrskem dogajanju Smoletove drame. Kermanunerjev Skupinski portret z Dušanom Pirjevcem, ki  je pravzaprav portret Pučnika na ozadju portreta Pirjevca in seveda Kermaunerja samega, odpira podobno zanimiva vprašanja, na primer o tem, kdo je Kreont (Boris Kraigher, Stane Kavčič, morda celo Josip Broz ali Milan Kučan?), kdo Polineik (žrtve povojnega množičnega umora?), kdo Antigona (Pučnik?), kdo Ismena (Kermauner in drugi prijatelji iz "herojske", tudi kritične generacije Perspektiv, ki so ga izdali in sami poskušali nato racionalizirati svojo krivdo?).

Ampak Pučnikova - Antigonina zgodba je iz let 1958–1966. Taras Kermauner jo nekje v svojem bogoiskateljskem navdušenju imenuje tudi "križev pot" - kar Pučnika potegne iz antične tragedije v biblijsko zgodbo o odrešeniku, ki  ga po trpljenju in smrti na tem svetu pričaka vnebovzetje. No, Pučnik se je preselil v Nemčijo. Tudi tam mu sicer ni bilo lahko, Zahodna Nemčija v času hladne vojne tudi ni bila domovina, ki bi zahtevala odrešilni prevrat. Sredi osemdesetih let se je Pučnik po dveh desetletletjih začel vračati v slovenski svet, najprej s članki v Novi reviji, odločilno pa z razpravo o Političnem sistemu civilne družbe v Prispevkih za slovenski nacionalni program (57. številka Nove revije iz leta 1987). Zavzel se je za tedaj strogo prepovedano ustanovitev političnih strank na podlagi nove ustavne ureditve civilnega pluralizma, ter za takrat enako nedopustno uveljavitev neodtujljive pravice Slovencev do narodne suverenosti in državnosti. Proti koncu osemdesetih let se je odzval na povabilo prijateljev iz kroga Nove revije in iz slovenskega pomladnega gibanja ter se vrnil v Slovenijo. Nemudoma se je vključil v tedanje osamosvojitvene pobude in dejanja. Izvoljen je bil za predsednika Slovenske socialdemokratske zveze in za predsednika Sveta Demokratične opozicije Slovenije (DEMOS), koalicije novih zvez in strank.

Težko se je izogniti Pučnikovem simbolnem liku odrešenika, ki se je vrnil, da bi končal svoj nedokončani posel. Imel je karizmo žrtve, vredne vere v legitimiteto njegove premočrtne odločnosti, tokrat z upanjem na končni uspeh osebne in nacionalne osvoboditve. Pučniku po vrnitvi v Slovenijo ni bilo treba več (neuspešno) organizirati uporniških trojk proti slovenskemu komunizmu šestdesetih let, nasprotno – že zbrane množice so ga pričakale z odprtimi rokami. V drugih okoliščinah je Pučnik torej ponovno zastavil svoj upor proti Kreontu (močno oslabljenem Kučanu?) ter v novih razmerah poskusil dokončno razrešiti osrednjo slovensko tragedijo simbolnega in dejanskega pokopa žrtev povojnega množičnega umora (kot ga je simbolizirala moralna zahteva Smoletove Antigone).

Kot sociologi in narojeni kristjani vemo, da ljudje (tudi Pučnik) obračajo, Bog pa obrne, in da zgodovine ne delajo ljudje, ampak silnice njihovih "paralelogramov" (Marx, Engels). Jože Pučnik je gotovo slovenska zgodovinska osebnost, verjetno celo vrhovna in osrednja. Sicer ni nič narobe, če spominska zgodovina mitologizira ključne ljudi in če jim pesniki (Sofokles, Brecht, Anouilh, Smole) dajejo za povrh še človeško dušo in podobo. Simboli in rituali so imeli, imajo in bodo vedno imeli konkretne in aktualne učinke za ohranjanje legitimnosti družinskih in nacionalnih skupnosti. Obujanje spominov na starše daje ljudem, tudi narodom in državam za njihov obstoj in razvoj nujno legitimiteto. V tem smislu Pučnik ostaja najbolj verodostojna in osrednja osebnost tiste slovenske kritične (velike?) generacije, ki ji je zgodovina namenila privilegij biti na pravem kraju v pravem času. Poskusu odrekati mu ta položaj, bi morali šteti za herezo, ki nasprotuje prostovoljni odločitvi Slovencev za obstoj in osebno svobodo v suvereni nacionalni državi.

Pučnikovo drugo, ključno in uspešno poslanstvo (1987-1992) se je sicer končalo s porazom na predsedniških volitvah (1990) in porazom na parlamentarnih volitvah (1992), nakar je odstopil s položaja predsednika stranke, se 1996 umaknil iz aktivne politike ter se vrnil v Nemčijo, kjer je umrl leta 2003. Pučnik pravzaprav veliko večino svojega aktivnega političnega časa kljub odločnim osebnim naporom ni bil uspešen, ni premaknil veliko navzven oprijemljivega. Bil pa je vedno isti Jože Pučnik: Močan, odločen in pogumen kmečki fant. Prodoren, kritičen in reševanju življenskih problemov ljudi zavezan javni intelektualec. Iskren, pošten, resnicoljuben in v tem do konca in  korenito načelen. Vse to je bil tisti nujni pogoj, zaradi katerega  je bil povabljen in se je tudi sam odločil priti ob pravem času na pravi kraj. 

Omenjenega pravega, odločilnega, zgoščenega zgodovinskega časa, ko je Pučnik v resnici odločilno premaknil slovensko zgodovino, je bilo pravzaprav v njegovem polstletnem borbenem javnem političnem in moralnem življenju (1950–2000)  le malo, če smo natančni, samo eno leto – 1990. Njegova glavna zasluga je, da je organizacijsko mehko, vendar simbolno trdno povezal demokratsko opozicijo Slovenije za osvoboditev izpod bivšega režima. Bil je pobudnik plebiscita, katerega zmagoviti izid je tudi neposredno po ljudskem glasovanju branil in ubranil z enako odločnostjo v sporih z zavezniki in nasprotniki. 

Zato je trideseta obletnica odločitve koalicije DEMOS za plebiscit o neodvisnosti in samostojnosti Slovenije odlična priložnost, da se dr. Joežetu Pučniku ponovno zahvalimo za vse, kar je postoril v dobro Slovenije in njenih državljanov.