Na pogrebu Franklina D. Roosevelta je nekdo vprašal ob sebi stoječega ihtečega moža: "Ste ga poznali?" Ogovorjeni je odvrnil: "Nisem. A on je poznal mene." Nadaljnja pojasnila niso bila potrebna.

Za sociologe poznavanje ljudi – bodisi osebno bodisi psihološko – onstran osebnih srečanj ni nič manj pomembno kakor za politike. Neda Pagon se je tega v polni meri zavedala. Njeno razumevanje sociologije ni temeljilo na anketah – ki jim lahko človek verjame samo, če jih ponaredi sam –, temveč na poglobljenih pogovorih in na kritičnem branju temeljnih del vrste različnih strok. Ne kompendijev. Nekaj pa je seveda pridala tudi intuicija in zaupanje, ki ga je s svojo osebnostjo vzbujala pri drugih. V občutenjih nekaterih ljudi je bilo zaostreno celo do stopnje svojevrstne preroškosti. Ena od najznamenitejših igralk ljubljanske Drame nekaj časa celo ni šla na premierni oder brez njenih bodrilnih besed.

Neda Pagon je pripadala prvim generacijam raziskovalcev po vnovični vzpostavitvi sociologije. Te stroke na Slovenskem kljub razmeroma bogati tradiciji in nezanemarljivim dosežkom v času habsburške monarhije in južnoslovanske kraljevine po drugi svetovni vojni nekaj časa ni smelo biti. Jože Goričar, ki jo je lahko razvil na novo – vendar na mnogo ožjih temeljih od tistih, na katerih je stala pred vsespreminjajočim velikim spopadom –, se je čudil njeni izbiri študija: porekla ni bila pravega. Pagoni so namreč bili v nekdaj dovolj znanem klimatskim zdravilišču Črni Vrh natanko tisto, kar si je Fran Levstik predstavljal pod pojmom "veljavni domačini". Celo v poimenovanju posameznih lokalitet so zapustili spomin. Oče Nede Pagon ni bil samo lastnik čislanega penziona, temveč tudi edinega telefona v domačem kraju. In vrh vsega še eden prvih imetnikov vozniškega dovoljenja na Goriškem. Pri vojakih je kot šofer od blizu videl najbolj razvpite vojskovodje Mussolinijevega novega rimskega imperija. Nanj niso napravili posebnega vtisa; značilno je njegova 13. aprila 1941 – torej v dneh razkroja armad kraljevske Jugoslavije – rojena hčerka dobila ime Neda Adriana. Po propadu italijanske fašistične oblasti, v katerega Pagoni niso dvomili, bo preprosto Jadranka. Država liktorskega snopa je potem res doživela razsul, nova zemljanka pa je vseeno ostala pri svojem imenu.

Neda Pagon je enako kot disciplina, ki se ji je zapisala v bistvenem smislu, morala začeti ab ovo. Izpraznjena miza je pomenila tako olajševalno kot oteževalno okoliščino. Tradicija ni bila breme, po drugi strani pa ni bilo ne privlačnih zgledov ne jasnih mer vrednosti. Neda Pagon si je jasno predstavo o slednjih ustvarila šele na študijskem izpopolnjevanju v Franciji, katere jezik – pa seveda tudi duha – je prav tako študirala. V času, ko jo je državniško krmaril General, filozofsko pa Sartre. Prvemu – voditelju zmagovalcev, ki je v največji med vsemi vojnami imel prav bolj kot kdor koli v Franciji – je nasprotovala. Verjetno zato, ker ni zaupala ljudem, za katere so njihovi privrženci menili, da se ne morejo motiti. Drugemu je pritrjevala. Morda zato, ker nikoli ne bi mogel zares postati niti četovodja. In z njim je bila najsoglasnejša v edinstvenem času – maja 1968. Tedaj se je na pariških ulicah znašla med ljudmi, ki so v imenu realizma terjali nemogoče. Naslednje leto se je to tudi zgodilo: General se je poslovil, ko ni uspel z ustavno reformo, ki bi aktiviral celotno Francijo – vendar ne za prestolniške intelektualce, temveč za Republiko. Danes je Sartre mrtev, de Gaulle pa se počasi vrača. Filmska platna je že zavzel. Tudi toliko in toliko let pozneje so realne nemogoče stvari. A drugačne kot nekoč.

Neda Pagon je po vrnitvi v Ljubljano doživela še domačo polrepliko pariških nemirov. Za razliko od Generala je Maršal po njej obstal. O usodnosti dogajanja na pariškem in ljubljanskem asfaltu sva se toliko in toliko let pozneje veliko pogovarjala. Ne ravno strinjajoče, a vedno navdihujoče. Nedi, ki je izza računalniškega ekrana in tipkovnice ob kavi in prižgani cigareti neutrudno razlagala svoja nekdanja in sedanja razumevanja ter razpletala gordijske vozle tajne zgodovine, se v takih trenutkih ni nikamor mudilo. Knjiga, katere prevod je ravno pilila – ali pa popravljala šlampasto opravljeno korekturo –, bo že počakala. Najprej so na vrsti ljudje. Potem pa se najde čas tudi za potiskan papir. Z njim je bil tako ali tako zmerom križ: kakor Karel V. ni videl povsem usklajenega teka mehanskih ur, s katerimi se je obdajal, tako Neda Pagon – najskrbnejša urednica, kar sem jih imel priložnost spoznati (enemu od prevajalcev je kupila celo hlače, saj s tistimi, ki so postale luknjičaste ob poslovenjevanju štirih debelih zvezkov filozofsko razgrete proze, le ni mogel hoditi po svetu!) – ni ugledala dveh knjig polagoma množeče se Zelene zbirke Studia humanitatis v enakih zelenkastih in rumenkastih odtenkih ... A kakor so bili raznoliki zvezki, so bili individualizirani tudi njihovi bralci. Neda Pagon jih je poznala. Res je vedno poudarjala, da za nobeno knjigo ni mogoče reči, ali bo uspela na trgu ali ne, toda o tem, da bo prej ali slej kaj spremenila oziroma premaknila, je bila prepričana. Ne zaman – čeprav velikokrat zastonj.

Mnogi ljudje sijajno začenjajo, potem pa se upehajo. Neda Pagon je vedno vztrajala. Marsikdaj vsem(u) navkljub. Ni bila polagalka temeljev prelomne Zelene zbirke, vendar je ta potem vrsto let živela predvsem zaradi njene pobudnosti. Ustanovila je drugačno humanistično fakulteto, kakor si jo je lahko predstavljali etablirana akademska sfera, in ji omogočila delati, česar drugi niso. Več profesorjem – denimo sijajnemu Dubravku Škiljanu – je tako podarila stik študenti, ko so duhovno pritlikavi baroni strok naredili vse, da bi ostali brez poslušalcev.

Neda Pagon je bila "stara marksistka". Čvrsta v lastnih spoznanjih, a nemilitantna in neavtoritarna v besedah in dejanjih, ki po naravi stvari vedno zadevajo tudi druge. Za razliko od večine vplivnih sodobnikov je bila brez smisla za čistunske (mikro)delitve. Ljudi z drugačnimi pogledi ni doživljala kot grožnje: imela je dovolj bralnih in siceršnjih izkušenj, da se je lahko pogovarjala z zagovorniki različnih tradicij in vizij. Razumela jih je tudi onstran strinjanja. Ko je bila Nova revija prisiljena zapreti vrata, je na prošnjo ene od agencij spisala izjavo ob tem dogodku. Njene besede nikoli niso bile objavljene, saj se ji je zdelo potrebno poudariti zgolj škodo, ki smo jo zaradi stesnitve obzorij utrpeli vsi. Prav zaradi takšnega dojemanja stvari in ljudi je tisti, ki se nikoli niso potrudili z lastno mislijo dokopati do svojega mnenja in so zato bili obsojeni na reproduciranje splošnih – konfekcijsko-agencijskih – sodb, sčasoma niso več hoteli poznati.

Marsikaj se spreminja s slovesom Nede Pagon. Dandanes se zdi, da se s 25. oktobrom 2020 več stvari sklepa kakor začenja. Vendar ni nujno, da bo tako tudi ostalo. Kdor je poznal tudi tiste ljudi, ki jih nikoli ni srečal, namreč ne zapušča le dediščine, temveč predvsem nasledstvo. Z vsem in v celoti postane pobuda. In more biti kot tak spoznan tudi pri ljudeh, ki ga nikoli niso srečali.

Dr. Igor Grdina je zgodovinar.