Nič ne pokaže bolje potrebo po nacionalnih državah kot trenutna pandemija. Lahko bi dodali tudi val migrantov, večinoma ekonomskih in ne beguncev, v Evropo. Prav tako bi lahko nekdo dejal, da nič ne prikaže bolje tudi egocentričnosti Bruslja in birokratov v EU. V obeh primerih so sedeli v svojem slonokoščenem gradu, z velikanskimi privilegiji in prenapihnjenimi plačami, skoraj nič delali, kar pa so naredili, je bilo počasi in z zamudo. Seveda lahko slišimo njihovo mantro, ali naj ji rečem molitev EU, da je sveti gral Evropske unije prost pretok blaga, storitev in ljudi, skupaj s tako imenovano solidarnostjo. Ne samo, da si je Bruselj slabo prizadeval za skupno akcijo, nekaterim državam je celo dovolil, da so blokirale prost pretok zakonito kupljenih medicinskih izdelkov. Kaj vendar se je zgodilo z vedno tesnejšo zvezo, da pristaši EU še kar vztrajajo?

Posamezni narodi in njihovi demokratični predstavniki so tisti, ki so morali ukrepati in se odzvati na okoliščine; včasih, ko so se, so jih obsojali, kot na primer Madžarsko, ko je postavila ograjo, da bi zaustavila nezakonite priseljence.

Ugledni filozof sir Roger Scruton je pisal o potrebi po narodih v knjižici, ki jo je leta 2004 izdal britanski možganski trust (think tank) Civitas, institut za študij civilne družbe. Kot smo lahko pričakovali od velikega filozofa, so bili njegova analiza in zaključki natančni in brezčasni, niso sledili nobeni trenutni modi zgodnjega dela stoletja. Pravilno je povedal, da "demokracije dolgujejo svoj obstoj nacionalnim lojalnostim – lojalnostim, ki jih naj bi si jih delili vlada in opozicija, vse politične stranke in volilno telo kot celota. Kjerkoli je izkušnja nacionalnosti šibka ali neobstoječa, je demokraciji spodletelo".

Scruton povsem pravilno ločuje nacionalno lojalnost od ozkega nacionalizma nacističnega in fašističnega tipa, z njegovimi rasističnimi in agresivnimi stališči. Trenutna pandemija jasneje kot vse drugo kaže, da so se nacionalne države in lojalnost, ki jo ljudje čutijo do svojega naroda, izkazale kot edini način za spopadanje s to zelo težavno situacijo. Enako bo, ko se bodo vsa svetovna gospodarstva skušala pobrati in se vrniti določeno raven blaginje. Odločnost in trdo delo, ki bosta potrebna, bosta mogoča samo v nacionalnih državah, zlasti ker so bruseljska sredstva, ki se po mojem mnenju uporabljajo za kupovanje lojalnosti, zelo omejena, in bodo zahteve po podpori in odrekanju možne samo lokalno. 

Lažje se je žrtvovati za nekoga, ki ga poznate, kot za nekoga daljnega ali tistega, ki se je zaradi ekonomskih razlogov preselil v vašo domovino. Ne preseneča, da Scruton navaja filozofa Kanta kot nasprotnika nadnacionalne države na osnovi, da "zakoni postopno izgubljajo svoj vpliv, ko vlada širi svoj domet, brezdušni despotizem, potem ko bo zatrl kali dobrote, pa se bo na koncu pogreznil v anarhijo". 

Lahko samo upamo, da bomo anarhijo, ki smo jo videli pri razvoju evrskega in schengenskega območja v zadnjih letih, ozdravili z jasnejšim razumevanjem potrebe po nacionalnih državah.