Svet pretresajo vznemirljiva medijska poročila o volilni tekmi v ZDA med dosedanjim predsednikom in kandidatom republikancev Donaldom Trumpom in demokratskim protikandidatom Josephom Bidenom. Stvari, ki sta jih volilna tekma, predvsem pa okosteneli sistem ameriških posrednih volitev naplavila, so za evropske pojme nenavadne, vprašanj in dilem pa brez konca in kraja, čeprav - kar je zanimivo - mnogo bistvenih problemov, vidnih že na prvi pogled, sploh še ni bilo izpostavljenih. Niti s strani trenutnega poraženca Donalda Trumpa. Pustimo ob strani dejstvo, da je k svojemu rezultatu, kakršen pač je, četudi morda močno potvorjen, največ prispeval s svojo nepremišljeno arogantno neposrednostjo (beri: napuhom) Trump sam. Izredno močan ego mu je očitno preprečeval bolj umirjeno in dogovorno kompromisno vladanje. Mnogo bližji so mu izvršni ukazi vseh vrst in hitre menjave premalo poslušnih sodelavcev. Pomembne novosti so neredko prvi zvedeli predsednikovi sledilci na tviterju. A če mi "civiliziral" svojo retoriko, potem to ne bi bil več Trump, ampak prej različica podobno ali bolj škodljivega, a diplomatsko izmuzljivega in retorično uglajenega demokratskega Barracka Obame. Impia sub dulci melle venena latent, zahrbtne strupe se prekrije s sladkim medom. Karl Gustav Jung je v več svojih delih opozoril na izjemno škodljive posledice napuha, ki pogosto nosilnega akterja zadenejo destruktivno, saj se uničujoče vrnejo kot bumerang in povzročijo njegov propad, najsi gre za posameznika ali državo.

Volitve 2020 niso prve takšne

Toda ameriške volitve že v zgodovini niso vedno tekle neoporečno. Tovrstne literature ne manjka. Zanimiv članek na to temo je nedavno objavila revija Radar, ki analizira prevare in korupcijo med ameriškimi volitvami. V podnaslovu Usodna noč kjer opisuje volilni spopad demokratskega favorita Tildena z republikancem Hayesom, med drugim pravi:

"In res so prva štetja glasov po zveznih državah demokratom nakazovala udobno zmago, saj je imel Tilden že zelo kmalu 184 elektorskih glasov, za zmago pa jih je potreboval 185."

Opis dogajanja se bere kot politična srhljivka. Nepooblaščeno se je vmešal general David Sickles in s telegrami pozval republikanske odbore naj "držijo trdnjavo". Stanje na Floridi je v marsičem spominjalo na volitve leta 2000. Tilden naj bi zmagal le za nekaj deset glasov; toda republikanci so demokrate obtožili ustrahovanja temnopoltih volilcev ter izločili dovolj demokratskih volilnic, da je zmagal Hayes. V Louisiani je podobno vse kazalo na Tildnovo zmago, potem pa so debele ovojnice pripomogle k nenadni izločitvi glasovnic spet v prid Hayesu. Nastale so vzporedne volilne komisije, tudi v Južni Karolini; vse pa so poslale v Washington po dva različna seštevka glasov. Kongres pod  republikanci in senat pod demokrati sta izdala različni poročili. Kongres je oblikoval 15-člansko komisijo, v katero so bili vključeni tudi sodniki vrhovnega sodišča. Ta komisija je dala Hayesu 8 in Tildnu 7 glasov. Predsednik je tako postal Hayes.

Volitve proti Trumpu

V Združenih državah se je že vse od inavguracije Donada Trumpa za predsednika države oblikovala vseobsežna protitrumpovska koalicija, ki je vodila pravo medijsko gonjo zoper predsednika. Kongres je že skraja demoniziral predsednika in ga skušal odpoklicati, čeprav so bolj kot očitki o ruskem vmešavanju v volitve izbila razkrita ozadja o naporih zadnjih dni Obamove administracije, da Trumpa kompromitira z izmišljenimi očitki v korist njegove nasprotnice Hillary Clinton.

Evidentna protipravna zloraba državnih agencij nikoli ni doživela pravnega epiloga.

Mediji so ves Trumpov mandat silovito, nepopustljivo kritizirali vsako njegovo potezo in niso našli dobrih besed niti za mnoge njegove izjemne poteze, zaradi  katerih se je kljub vsemu oblikovalo trdno jedro podpornikov, ki so to dokazovali tudi na teh volitvah. Predsednica Kongresa Nancy Pelosi je vsako priliko izkoristila za silovit, pogosto nespodoben napad na predsednika na način, ki si ga težko zamišljamo celo na Balkanu. Ankete javnomnenjskih agencij mu kot že ob prejšnjih volitvah niso pripisovale resnih možnosti niti v zelo pomembnem Teksasu in Floridi - pa je v obeh zveznih državah vseeno brez težav zmagal. Vtis je, da so z prirejenimi napovedmi skušali namenoma vršiti dodaten pritisk na volilno telo.

Glede marsičesa je imel Trump prav

Mediji niso zamudili nobene prilike, da so Trumpa določali za dežurnega krivca za epidemijo Covid-19, in to ne glede na decentralizirano pristojnost guvernerjev zveznih držav. Verjetno mu res lahko očitamo nedržavniško podcenjevanje novega koronavirusa, vendar bo čas bržkone pokazal (ko se bodo razmere bolj konsolidirale), da je marsikaj v zvezi z pandemijo res nenavadnih. To, da so bile ravno ZDA najbolj okužena država na svetu z največjim številom umrlih, sproža resne dvome v tovrstna testiranja in podatke. Petkrat večja Indija z vsemi svojimi slumi, prenatrpano bivalno bedo in kaotičnim zdravstvom je zaznala bistveno manj okužb kot ZDA, nič drugače pa ne velja tudi za podobno množico drugih revnih prenaseljenih držav ...

Trump je slikovito povedal, da tam, kjer več testirajo, pač več tudi najdejo. Razmejitve med covidom in mnogimi drugimi boleznimi, ki so lahko neposredni vzrok smrti, niso zadovoljivo pojasnjene. Očitno je, da so bile ameriške statistike virusa voda na mlin demokratov in volilno motivirane. V zdravstvu in tistih službah, ki so rezultate okužb pošiljale in objavljale, so očitno krepko prevladovali demokrati.

Kljub velikim dvomom se napovedi ameriškega predsednika o uspešnem cepivu že za konec leta očitno uresničujejo. Švedi ob podobnih pogledih na virus kot Trump nimajo posebnih težav. Trumpova alergija na Svetovno zdravstveno organizacijo (WHO) prav tako ni brez podlag; ne le zaradi znanih očitkov o pandemiji, ampak tudi, ker ZDA v njen proračun letno vplačajo 1,13 milijarde dolarjev, Velika Britanija 0,435 milijarde, Nemčija 0,292, Japonska 0,215 ... Kitajska pa le pičlih 76 milijonov, kar je celo manj kot Norveška ...

Volitve brez soočenj

Bistvo soočenj, ki jih tudi zaradi epidemije skoraj ni bilo, ni bila vsebinska razprava o razlikah pri načrtovanju razvojnih smeri ZDA, ampak predvsem izmenjava žaljivk vseh vrst, nedopustnih za ta nivo soočenj. Tudi Joe Biden ni bil noben angelček. Še manj je bil to, ko je osupljivo drzno objavil zmago po objavi rezultatov v Pensilvaniji. Drzno zato, ker je vsem znano, da je Trump vložil že pred tem vsaj pet tožb za izpodbijanje rezultatov, ki lahko stanje povsem spremenijo. Biden pa kot da vloženih tožb ni. Nedopustno podcenjevanje pravosodja, ki v sporu edino meritorno odloča, s strani človeka, ki kot Obama rad leporeči o pravni državi in človekovih pravicah. Kot da Kitajci in Rusi, ki še čakajo na dokončni razplet, bolje razumejo pomen sodišč.

Dokaj lahkotno so demokrati in večinoma tudi javnost po svetu - zlasti večina članic EU - spregledali dejstvo, da je bil Joe Biden podpredsednik nekoga , ki razen okrnjene zdravstvene reforme in povsem nezaslužene Nobelove nagrade za mir nima pokazati nič pomembnega. V dveh dolgih mandatih je ustvarjal dodatna pogorišča po svetu, Guantanama kljub obljubi ni zaprl, najbolj izstopajočih nevarnih nasprotnikov miru in demokracije (Iran, Severna Koreja) ni znal brzdati. Krst ameriških vojakov, ki so se med njegovo vladavino vračali v ZDA, je bilo gotovo bistveno več kot kasneje, ko je njegov naslednik energično napovedal močno zmanjšanje ameriške vojaške navzočnosti po svetu in umike vojaških kontingentov iz velikih kriznih žarišč. Gospodinjske logike Angele Merkel ni motilo, da Obamova administracija zaradi svojih vojaških lomastenj, ki so dobivale vse bolj jasne obrise prikrite načrtne destabilizacije Evropske unije (!), proti Nemčiji in Evropi sproža stampedo stotisoče beguncev iz Afrike in Azije, saj je velikodušno ponudil prevzem kar 10.000 (da ne bo pomote, še z besedo: deset tisoč beguncev).

Omare z okostnjaki dedka Josepha

Trumpove energične napovedi o prepovedi selitev podjetij predvsem na Kitajsko so nedvomno zaskrbele tudi EU, enako kot uvedbe določenih carin. Nemčiji je odločno očital mizerno finančno participacijo v zvezi Nato in kasneje napovedal umik velikega vojaškega kontingenta. Da so bili ti ukrepi naravnani v pravo smer, je potrdila silovita rast zaposlenosti v ZDA, ki še nikoli doslej ni imela tako malo brezposelnih. Ogromna območja opustošenih propadlih industrij so začela kazati znake oživljanja. Obama glede tega ni naredil ničesar. Je pa vselej znal izmuzljivo abstraktno leporečiti, tudi ko so ZDA špijonirale svoje lastne zaveznike (!) z Merklovo na čelu, in ko je svetu afera Snowden pokazala vso nesnago zakulisnih igric ameriških agencij in diplomacije (šlo je za razkrivanje strogo zaupnih dokumentov ameriške službe državne varnosti, NSA, vključno s proslulim nadzornim programom PRISM). Ampak kaj, ko gre pa vendar za demokrate in za demokracijo. Policija med vladavino Obame in Bidena ni bila nič manj prizanesljiva do črnih prestopnikov, so pa mediji primere obravnavali bistveno bolj tolerantno. Trumpov zid na meji z Mehiko je zbujal ogromno kritik vseh vrst. Pretresljivi so bili prizori ločevanja otrok od staršev. Uradništvo je nečlovensko izvajalo direktive, ki s tem niso računale. Kriv mora biti Trump. Vendar, kaj naj naredi država, ko se proti njenim mejam valijo neskončne množice, pa sploh ne več samo Mehičanov, ampak tudi velikega dela Južne Amerike. Ali ni država ustanovljena predvsem za varnost, mir in prosperiteto svojih državljanov? Kako naj ob takem dotoku stabilizira svoje gospodarstvo in rešuje velikanske mase svojih državljanov brez služb in pod pragom revščine.

Dilema, ki bo vedno bolj pestila tudi Evropo.

Kaj je bilo 3.11. najbolj sumljivo

Sicer pa poglejmo nekaj najbolj nenavadnih volilnih dogajanj, ki jih bo težko razumno pojasniti. Izstopa znano Trumpovo močno nasprotovanje volitvam v času pandemije in s tem pričakovanega povečanega glasovanja po pošti, ki po njegovem omogoča razne manipulacije, česar pa zaradi nasprotovanja Kongresa ni uspel spremeniti. Mnoge stvari res  čudijo, denimo:

- kako so lahko izjemno hitro in brez zapletov minile volitve oziroma preštevanje glasov v najbolj naseljenih državah z največjim številom elektorskih glasov (Kalifornija 55, Teksas 38, Florida 29), nasprotno pa dneve in dneve niso zmogli prešteti malega preostanka glasov neredko nad 90 % v mnogo manjših državah, kjer izid dolgo časa ni bil znan;

- kako so možne skoraj vratolomne spremembe razmerja glasov med kandidatoma zlasti v Michiganu in Wisconsinu, kjer naj bi bil velikanski Trumpov naskok okoli 200.000 glasov hipno izničen v korist nasprotnika;

- kako je mogoče, da glede glasovanja po pošti zakonodaja omogoča svobodnjaško dolgo prihajanje volilnih listkov, tj. dneve kasneje, kot pa je veljavni razpisani dan volitev;

- kateri jasno določljivi znaki določajo pravočasno pravilnost prejetih glasovnic po pošti; so to poštni žigi na ovojnicah, ki bi morale biti iz dokaznih razlogov spete skupaj z glasovnicami, ali pa sploh ni možno tako razlikovanje?

Če so utemeljeni še očitki o preprečevanju nadzorovanja dela volilnih komisij pri izvajanju štetja, potem utegne biti legalnost volitev resno vprašljiva. Menda niso Bidenu naklonjene komisije zato tako počasi štele glasovnice, da bi lahko čudežno omogočile zadostno velike količine poštnih glasovnic za osvojitev zelo razdeljene države? Pravosodno ministrstvo sedaj že odpira preiskavo, ki bo morda razkrila, kako so volitve v resnici potekale. Prav bi bilo, da se dvomi kolikor je mogoče razčistijo in odpravijo.

Konflikt med mestom in podeželjem

Te volitve, podobno kot britanske ne kažejo toliko razlik med demokrati in republikanci, kot prikazujejo razlike med razvajeno populacijo v mestih, kjer je vsega, predvsem pa služb dovolj, in podeželjem, kjer je vsega premalo. Demokrati oziroma leve stranke so preobčutljive na odtenke svoboščin in pravic, ki podeželja sploh ne zanimajo, saj se mukotrpno bori z važnejšimi eksistenčnimi vprašanji. Eden največjih poznavalcev antropologije David Graeber je v svoji knjigi Bullshit Jobs (2018) ugotovil, da je najmanj polovica današnjih razmeroma dobro plačanih služb nesmiselnih, dolgočasnih in neredko tudi škodljivih. Pokojni France Bučar je v kar nekaj svojih člankih in knjigah ponavljal opozorilo, da mlajša prodorna podjetniška elita bolj razume kolega poslovneža iz Bostona ali Šanghaja kot svojega domačega kmeta.

Amerika je vselej znala presenečati svet. Med drugo svetovno vojno in takoj po njej izjemno pozitivno, kasneje čedalje bolj nepredvidljivo, neredko tudi škodljivo. Če bo Biden prestal preverjanje sodnih mlinov, se bo moral zelo potruditi, da se bo otresel dolge sence napak Barracka Obame in hkrati taktno upošteval Trumpove dosežke. Sicer pa bo čas neprizanesljivo objektiviziral tudi to dogajanje.