Vprašanje neoliberalne diktature daleč presega naivna in otročja paberkovanja o boju med kapitalizmom in komunizmom. Kapitalizem ima lahko veliko obrazov in sam po sebi ne izključuje možnosti socialne države s primernimi regulatorji in visoko stopnjo širjenja človekovih pravic v imenu ustvarjanja sveta enakih izhodiščnih možnosti. Vsiljevanje arhaičnega komunizma kot svetovne grožnje služi le preusmerjanju pozornosti od realnega problema, ki jasno kaže, da se je kapitalistični model sprevrgel v neoliberalno pošast, ki bolj ali manj žre lastne državljane po starem fevdalističnem principu.

Patriarhalna ideologija je ideologija, ki ostaja na ravni animalnega zakona narave, darvinistične igre plena in plenilca, privilegiranega položaja nad vsebinskim smislom in konstruktivnostjo. Je ideologija vojne. Je ideologija hierarhije moči nad rabo razuma in posledično ideologija prevlade najbolj nizkotnih mentalnih lastnosti nad človeškimi vrlinami. Objestnost, predrznost, pohlep, podrejanje in visoka narcistična samozavest brez upravičenega razloga so tiste lastnosti, ki v boju za premoč brez izbire sredstev izločijo iz igre nosilce vrlin, modrosti in empatije.

Tako republikanski kot demokratski kandidat ekonomske, vojaške in kulturne velesile je običajno zaprisežen neoliberalec z bolj ali manj ponotranjeno patriarhalno ideologijo. Ni prostora za levico. Amerika še vedno vzdržuje koncept predsednika s prvo damo za hrbtom kot zgled. Dama pa taka! Za prvo "dobro ženo" se predvideva, da moralno podpira svojega moža, se brezplačno ukvarja s kretenskimi banalnostmi in disfunkcionalno dobrodelnostjo. Nobena Prva dama do zdaj, s feminističnimi floskulami med zobmi ali brez, še ni bojkotirala koncepta obstoja Prve dame. Jill Biden zgolj ne bo prenehala opravljat svoje službe. Uau, napredek pa tak! Pričakujem odlikovanje za feministko leta! Je gibanje Metoo že izdahnilo? Malo je verjetnosti, da boste v takšni družbi zlahka doživeli predsednico države. Kaj neki bi pa počel Prvi mož? Okraševal božično jelko ali sekal drva?

Kolesje prihodnosti vodijo kapitalu podrejeni fosili z globoko ponotranjenimi patriarhalnimi vzorci, ki ne spustijo iz rok oblasti, pa če bi jih brcali v glavo štiriindvajset ur na dan. Prilagodljiv Joe Biden z bolj umirjeno naplonkano retoriko od primitivnega Trumpa ni nikakršna izjema. Zdaj se že ob vsakih ameriških volitvah pogovarjamo o zdravniški oskrbi preostarelih kandidatov. Ostareli strici iz ozadja niso modri mentorji podmladku, saj poznajo le tekmece za svoj položaj in privilegije. Žrejo lastne otroke. Če se izjemoma ob političnem koritu pojavi oseba, ki predstavlja celo deprivilegirano skupino v družbi, se ne moremo veselit ničesar. Običajno gre samo za načrtno slepilo z namenom prehodne pomiritve deprivilegiranih skupin. V resnici nas nateguje podoba prodane duše. Prilagodljiv, servilen in marljiv posameznik ali posameznica brez osebnosti in smisla daleč prileze.

Zato je Amy Coney Barret na vrhu sodstva le eden izmed mnogih tipičnih primerkov servilne profiterke centrom patriarhalne moči. Prodan in prostovoljno zlorabljen ženski obraz za miniranje zgodovinsko pomembnih prizadevanj pogumnih, inteligentnih in suverenih feministk, brez katerih bi tudi Amy Coney Barret lahko še danes v pehanju za golo preživetje nekje doma samo pekla kolač, ribala kuhinjske ploščice in držala noge narazen, kadar bi se gospodarju domačega ognjišča pač zahotelo razmnoževat. In zato, roko na srce, predstavlja predhodna ikona zavzemanja za človekove pravice Ruth Bader Ginsburg precej srhljivo spoznanje, kako minorne rezultate prinaša dolgoletno prizadevanje znotraj patriarhalno zaražene družbe. Če Barack Obama ne bi sprejel ob bok prekaljenega ostarelega patriarhalnega neoliberalca Josepha Bidena, verjetno ne bi doživel prvega in še manj drugega mandata. Stric iz ozadja Joe Biden pravzaprav ni bil v ozadju.

Po objavljenem tesnem volivnem rezultatu, ki naj bi porazil republikance, je sledil mrzel tuš za levičarje. Izkazalo se je, da je Donald Trump sicer zelo verjetno izgubil volitve, ampak z bistveno manjšo razliko od napovedi. Ne le to! Okrepila se mu je volivna baza med Latinoameričani, na Floridi pa je za Trumpa volila celo več kot polovica Latinoameričanov. Gre za skupino državljanov, po kateri je odkrito rasistični predsednik najbolj klestil. Konec koncev je Trumpova kampanja zmagala z zelo izpostavljeno agendo, da bo zgradil visok in debel zid pred vdorom nelegalno priseljenih Mehičanov in seveda kvečjemu zaostril pogoje legalnega bivanja. Kako je mogoče, da rasno diskriminirana skupina podpira svojega rablja? To je vprašanje, ki si ga pogosto zastavljajo tudi levičarji v Sloveniji. Kako je mogoče, da najbolj revni in deprivilegirani volivci volijo Janeza Janšo, ki jim v skladu z neoliberalnim fevdalizmom kvečjemu zagotavlja še hujšo tlako in bedno prihodnost njihovih otrok?

Vzroki za okrepljeno naklonjenost Latinoameričanov Trumpu so takšni, da jih levičarji raje ne bi slišali nikoli več. Tako demokrati v ZDA kot levičarji v Evropi delijo skupen posplošen pogled na rasne ali nacionalne manjšine. Vse pripadnike določene skupnosti zmečejo v poenoten koš ogroženih in diskriminiranih prebivalcev, ki naj bi po logiki stvari volili za levičarje, ker pamfletarijo s protirasističnimi in protinacionalističnimi slogani. Levičarji vendarle zagovarjajo odprte meje in se ne zagledajo v ogledalu, kako smešni so, ko na primer ploskajo Angeli Merkel, ki je izvajala zgolj desno neoliberalno politiko potrebe po migrantski ceneni delovni sili. Nacionalistične desne politike pač tuje prišleke izganjajo in zato uvajajo prisilno delo za domačine. Dva načina iste plati izkoriščevalskega sranja brez trohice socialno napredne politike.

Levičarji velikokrat souresničujejo težnje desne fašistoidne politike, ne da bi se tega zavedali. Ali pač? Na primer v Sloveniji pomagajo stranki SDS, da na željo RKC uveljavi zaprtje trgovin na gospodov dan, hkrati pa trgovke še vedno ob nedeljah delajo, ker se je levi pol izneveril ključnemu načelu svojega delovanja - vztrajanju pri zagovarjanju širjenja pravic in blagostanja delavcev, s prosto nedeljo ali brez. Vsak zakon mora bit po logiki stavri vezan na pravice delavcev! Primerov levičarske naivnosti je več.

In s čim je Donald Trump pomembno nagovoril Latinoameriško populacijo? Poenostavljeno rečeno je visok odstotek populacije prepričal z nizkotnostjo. Latinoameričani niso homogena združba, ampak predstavljajo po različnih področjih Amerike različen izvor in posledične najbolj pogoste ideološke lastnosti ali interese. Priseljencem s Kube se na primer zvrti v glavi ob kakršni koli omembi socializma in radi globoko verjamejo v ameriško pravljico za otroke o možnosti, da vsak lahko obogati. Na to idejo stavijo enako kot veliko revnih belih Američanov, ki so pripravljeni do zadnjega diha stradat in ogrozit bodočnost svojih otrok za še tako malo verjetne sanje o presežnem podjetniškem uspehu. Levičarske obljube o višjih dohodkih, ki kotirajo zgolj rahlo nad rob revščine, v suženjstvo zakletih ne motivirajo tako močno, da ne bi bili pripravljeni magari crknit od lakote za iluzijo o gmotnih presežkih.

Latinoameričani, ki so se v Ameriki že rodili, se ne počutijo kot priseljenci s posebnimi potrebami, ampak kot polnovredni in povsem asimilirani Američani, ki jim lahko prav nič ne godi naval novih priseljencev. Z vsemi političnimi fašistoidnimi agendami o vdoru kriminala s strani Latinoameričanov in kraji delovnih mest se pravzaprav strinjajo, zato podpirajo gradnjo debelega zidu. In najbolj pomembna Trumpova agenda? Tudi Latinoameričani niso nič manj kleropatriarhalni kot preostali Američani. Diskriminacija in podrejanje žensk je tudi njihova zelo pogosta ponotranjena dogma, enako kot pri vseh družbah na svetu, neodvisno od rase, nacionalnosti, religije in sloja! Tragedija je še mnogo bolj zoprna. Bolj je določena skupina diskriminirana ali deprivilegirana po sloju, bolj jo vodijo najbolj zastareli patrarhalni vzorci, ki se hranijo na frustracijah. Tudi ponižani in razžaljeni niso nujno zaradi lastne tragične izkušnje manj nagnjeni k diskriminaciji, nesolidarnosti in fašistoidnim idejam v tekmi za priboljške. Latinoameriški Trumpovi volivci so zato Trumpovo hujskanje k omejevanju pravice do abortusa pozdravljali z aplavzom, enako kot številni deprivilegirani in privilegirani kleropatriarhalni beli Američani.

Skrajna desnica spoznanje, da virus nizkotnosti podobno kot koronavirus ne izbira po spolu, nacionalnosti ali rasni označbi, zlorablja za upravičevanje ozkoumnega in fašistoidnega ravnanja. "Ščitimo svojo zemljo in rod pred vdorom in krepitvijo moči Nam enakih tujih globoko vernih slabičev!" Vojna na veke vekov! Levičarji na drugi strani večinoma sledijo ideji, da so deprivilegirane skupine po defoltu žrtve pranja možganov privilegiranih zlorabljevalcev in da bo bolj socialna politika z več materialnega blagostanja in občutka enakovredne spoštovanosti v družbi odpihnila najbolj nizkotne človeške vzgibe na smetišče zgodovine. Če bi teza držala v popolnosti, pač ne bi bili priča popolnoma enakim simptomom znotraj srednjega, bogatega in formalno visoko izobraženega sloja. Preprosto ne moremo trdit, da so simptomi primitivizma in kleropatriarhalne ideologije, ki človeštvo znova in znova vodi iz vojne v vojno, le rezultat osebne nezmožnosti za obrambo pred zavedenostjo in poneumljanjem. Obstajajo meje, od koder dalje je osebna volja nespregledljiva.

Desna opcija nikoli ne popušča pri zastopanju kleropatriarhalnih vrednot, ampak jih ob vsaki najmanjši priložnosti tudi radikalizira do boleče nerazsodnosti, zaradi česar se tudi vedno znova vzdigne kot feniks iz pepela, medtem ko levičarji nekonsistentno jecljajo, kolcajo in posplošujejo, namesto da bi predvsem neomajno, dosledno in enakopravno zastopali jasne vrednote za vse in ustvarjali drzne sistemske predloge za bodočnost! V kolikor do tovrstne nadgradnje levičarske prakse ne bo prišlo, si lahko za vsakim rahlim vzponom levega politika obetamo v naslednjem mandatu še bolj radikalen vzpon desnice z najbolj radikalnimi pljunki na že izborjene človekove pravice in pomiki nazaj v arhaično fevdalno preteklost.