Gre za velik dosežek. Pravzaprav smo priča pomembni preobrazbi, ki jo velja pozdraviti, če je seveda resnična. Naj s spiska tistih, ki so spregledali svojo zmoto, omenimo nekatere. Vrstni redni je naključen in spisek ni dokončen. Začnimo s tistimi, ki so dali svojo besedo demokratskemu predsedniku Baracku Obami, da bo Slovenija sprejela nekaj zapornikov iz Guantanama, zloglasnega ameriškega zapora na Kubi. V njem je leta brez sojenja čemelo lepo število osumljencev za terorizem. Obtožbe proti nekaterim so bile na bolj trhlih nogah ali pa niti niso bile vložene. Obama se je odločil, da bo ta madež odpravil in zapor razpustil. Slovenija, ki je bila formalno vedno v prvih vrstah prizadevanj za človekove pravice, se je ponudila, da mu pri tem pomaga. Za razliko od vrste drugih držav (v naši soseščini - Italija, Madžarska, Nemčija, Slovaška, Švica) pa je ostalo le pri besedah. Poleg Obame, šlo je za njegov osebni projekt, je bil razočaran tudi njegov podpredsednik Joe Biden. 

Ko je  Rusija napadla Ukrajino in anektirala Krim, so ZDA menile, da velja nestrinjanje pokazati tudi z mednarodno osamitvijo Putinovega režima. Slovenija je rusko početje obsodila. Vendar je tudi ostalo bolj pri besedah. Predsednik Putin je v tem času vendarle obiskal Slovenijo, vrsta slovenskih politikov pa si je podajala kljuko v Moskvi. Za nameček so nekaj tednov po ruski agresiji na Prešernovem trgu v Ljubljani svoje veščine prikazovali ruski gardisti. Kmalu je sledil še nastop zbora ruske armade v Cankarjevem domu. Šlo je za isti zbor, ki je prepeval, ko so v Sevastopolu na zasedenemu Krimu dvigovali rusko zastavo. Predsednik Obama je bil jezen, slabe volje je bil tudi podpredsednik Biden. Slednji, ki do Putinovega režima ne goji kakšnih iluzij in je zaprisežen zagovornik Nata, bi najbrž pričakoval, da bi na osrednjem trgu v slovenski prestolnici eksercirali vojaki Natovih zaveznic. 

Ko smo že pri Natu, velja omeniti tudi tiste, ki so na vrhu zavezništva leta 2014 v Walesu glasovali za 2 % DBP v obrambne namene. Po prihodu domov so tako ali tako že enega (v zavezniških državah) najnižjih obrambnih proračunov še znižali. Besede … besede. Obama je bil besen. Zaklinjal se je, da v Belo hišo ne bo sprejemal evropskih zastonjkarjev. Podpredsednik Biden, ki bo tudi kot predsednik Biden vztrajal na pravičnejši delitvi bremen za evropsko varnost oziroma na 2 %, je bil tudi vse prej kot dobre volje. 

Administracija predsednika Obame res ni imela posebne sreče s Slovenijo. Kot smo lahko videli v zgornjih primerih (če bi še bolj pobrskali po naših in tujih medijih, bi lahko dodali še kakšnega, npr. pranje iranskega denarja v tedaj še državni NLB) besedam slovenskih voditeljev niso sledila dejanja. Dejanj (in tokrat niti besed) ni bilo, ko je Gallupova anketa (objavljena leta 2014) pokazala, da Slovenci ne marajo Američanov - in to celo bolj kot Iranci, Rusi ali Srbi. Podobno je kasneje druga raziskava javnega mnenja postregla, da se v primeru sile Slovenci ne bi obrnili na svoje zahodne zaveznike, ampak bi raje za pomoč prosili Ruse. K takšnemu odnosu do ZDA in njihovemu demoniziranju, ne glede na to ali v Beli hiši vladajo demokrati ali republikanci, so pripomogli s svojim pisanjem in nastopi tudi nekateri naši intelektualci. No, danes so tudi ti, kot kaže, obrnili ploščo in zato jih velja omeniti.

Ker pa zgodovinski spomin najbrž ne seže več toliko v čase zadnje demokratske ameriške administracije, si prikličimo v spomin tiste, ki so bili v svoji zmoti še nedavno, se pravi v času predsednikovanja republikanca Donalda Trumpa. Ko so v OZN Združene države, Združeno kraljestvo in nekatere druge države leta 2017 vložile resolucijo o ukrepih zoper Sirijo oziroma odgovorne za uporabo kemičnega orožja, je Slovenija odklonila podporo (s še eno članico EU, vse ostale vključno s francosko-nemškim vlakom so jo podprle). Resolucija zaradi veta Rusije in Kitajske sicer ni bila sprejeta. 

Ob poletnem obisku ameriškega zunanjega ministra Pompea pri nas in podpisu skupne izjave, ki je, čeprav ne neposredno pa vendarle, opozarjala na posledice sprejema kitajske 5G tehnologije za nacionalno varnost članic Nata in EU, je bilo slišati kar nekaj vika in krika. A politika ZDA pod Bidenom glede praks Kitajske, vezanih na visoke tehnologije in mednarodno trgovino, pa tudi do njenih nakupov strateške infrastrukture v tujini ali kitajskega sodelovanja pri njeni izgradnji, ostaja ista. Pravzaprav bo predsednik Biden pri soočanju s Kitajsko celo bolj računal na zaveznike kot Trump. Mimogrede, tudi EU je v Kitajski prepoznala sistemskega tekmeca. In tudi že omenjeni francosko-nemški vlak je glede uporabe Huawei 5G tehnologije začel krepko pritiskati na zavore.

Tu so še tisti, ki so odločno nasprotovali vplačilu slovenskega prispevka v sklad Pobude treh morij. Pobude, ki skuša bolje infrastrukturno povezati članice EU med Baltikom, Jadranom ter Črnim morjem in zmanjšati njihovo prekomerno energetsko odvisnost od Rusije. Pobude, ki bo uživala vso podporo tudi novega stanovalca Bele hiše, ki v Rusiji vidi veliko grožnjo nacionalni varnosti. Do pobude je pravzaprav prišlo za časa Obame leta 2015.

Absolutno ne gre pozabiti tistih, ki so tako vehementno obsodili (nekateri so celo zahtevali referendum proti) nekaj načrtovanih naložb v našo že vrsto let močno podhranjeno vojsko in v naš varnostni sistem. S tem bi vsaj v določeni meri med drugim tudi zmanjšali neverodostojnost Slovenije v Natu. Kaj si o njej misli novoizvoljeni predsednik ZDA, smo že omenili.

Ampak vse omenjeno je sedaj že preteklost. Ob ponovno izraženem stališču predsednika SDS oziroma vlade Janeza Janše, da so ZDA še naprej naš strateški partner, se nam ob omenjenem poenotenju preostale slovenske politike res ni treba bati za prihodnost odnosov med Slovenije in ZDA. Te so seveda še vedno prve na svetu, naš zaveznik in država, s katero delimo vrsto vrednot. Tudi o tem naj bi pričale izjave te dni vsakega, ki v slovenski politiki kaj šteje.  Ameriške volitve naj bi torej pometle z zadnjimi ostanki neuvrščenosti pri nas. Končno bomo spet imeli z Američani dobre odnose, kot se za zaveznike spodobi, ne glede na to, kdo v Washingtonu sedi na Pennsylvanski aveniji oziroma - kar je še pomembnejše - na Gregorčičevi ulici v Ljubljani. Pod predpostavko, ki smo jo izrekli na začetku, da so besede izrečene te dni iskrene. Da ne bo šlo spet za besede, podobne tistim, ki so v preteklih letih splavale po Potomacu oziroma Savi. In da bo Slovenija zamudila še eno priložnost, da odnose z ZDA postavi na trdne temelje, ki bodo omogočili njihov razvoj v prihodnje.