XX. stoletje je v svetu umetnosti izumilo poklic, ki ga prejšnja stoletja niso poznala: umetniško vodenje stilne formacije. Vzpostavilo je umetniško direkcijo za iz(u)m. Med njimi so bila imena kot so Andre Breton, Herwarth Walden, Filippo Tommaso Marinetti, Gertrude Stein, Kazimir Malevič, Ljubomir Micić in drugi. Za umetniško vodenje - izma je bilo nujno potrebno znati manevrirati med ideološkimi škrbinami vladajočih ideologij v razponu med nacionalnim in internacionalnim. Umetniški vodje so za svoj medij uveljavljanja stilne formacije izumili avantgardne revije. V njih so vgrajevali trajne vrednote. Ljubomir Micić je bil umetniški vodja zenitizma! Njegove umetniške revije Zenit so kartografirale evropski optimalni duh prve polovice XX. stoletja. Bil je zastopnik vsega najboljšega iz sveta mlade evropske umetnosti na Balkanu, istočasno pa je kot direktor Zenitizma obveščal Evropo o umetnosti Balkana. Konstruiral je balkansko stvarnost z izbranimi in-formacijami o evropski umetniški stvarnosti. Komentar je absolutno prekratka oblika, da bi vas seznanil z množico prvovrstnostih in-formacij, ki jih je širil s svojimi triinštiridesetimi številkami. 

Po njegovi smrti leta 1971 so našli v trinajstih kovinskih zabojnikih shranjena umetniška dela pomembnih evropskih umetnikov. Prepeljali so jih v beograjski Narodni muzej. Zbirka se je pokazala kot prvovrstni zaklad, kot resnična dediščina Evrope. Ob vsem tem pa je Micić umrl zaradi podhranjenosti in socialne ogroženosti. Pod nobenim pogojem ni hotel prodati niti enega umetniškega dela. S soprogo Anuško sta živela po drugi svetovni vojni med drugim tudi od prodaje odpadnega papirja. Umetniški ponos je bil edini, ki mu je stal ob strani, ko je umiral. Njegovo slikarsko zbirko izjemnih avtorjev sem tudi sam videl razstavljeno davnega leta 1983.

V revijah, v dvajsetih letih, in v knjigah, v tridesetih letih, je atraktiral zenitistično pozicijo – barbarogenija. O barbarogeniju v dveh stavkih: Barbarogenij je energetski udar metodološkega nomada; udar balkanske zavesti o novem, ki kroži skupaj z drugimi duhovnimi vrednotami po evropskih širinah umetnosti. Barbarogenij decivilizator ruši, da bi vzpostavlil novo civilizacijo. Z današnje točke pogleda je bil barbarogenij paradoks! S svojo antipozicijo je želel umirajoči medvojni Evropi vcepiti vitalistično energijo Balkana. Zasmehoval je tako evropske cilindre, kot balkanske opanke.

Avantgardistična revija Zenit je izhajala od leta 1921 do 1923 v Zagrebu, od leta 1923 do leta 1926 pa v Beogradu. Nacionalizem je bil kriv za Micićevo preselitev iz Zagreba v Beograd. Nacionalno nasilje ga je s soprogo Anuško pahnilo iz Beograda v Pariz. V Beogradu so ga obtožili marksizma. In ponovno paradoks. Pariški nadrelistični internacionalisti so ga leta 1936 pahnili iz Pariza nazaj v Beograd. Spreobrnil se je v nacionalista. Tako je bil krog zaključen, Naj na tem mestu naštejem tri nacionaliste, ki so mi s svojim umetniškim izrazom nadvse blizu, to so: Yukio Mišima, Nikolaj Stepanovič Gumiljov in Ljubomir Micić. Internacionalistov je veliko, veliko več.  

Za Ljubomirja Micića sem prvič slišal leta 1977, šest let po njegovi smrti. Informacije o njegovi umetnosti - novega so prihajale v mojo smer iz globine stare Jugoslavije. V novi Jugoslaviji pa so ga ogrožali zaradi njegovih nacionalnih pozicij. Čeprav je bilo njegovo izhodiščno načelo "združena Evropa v duhu, evropska modernost na Balkanu" zdaj ključno - balkanski vitalizem v mladi Evropi.

Avantgardistična revija Zenit

Še mnogo let po Micićevem odhodu v Pariz so tiskarji pripovedovali o njegovi pregovorni natančnosti pri oblikovanju vsake strani revije Zenit. Njegovi sodelavci pa so pričali o tem, kako suvereno se je pogovarjal v različnih jezikih z uredniki sorodnih revij po Evropi. Vsaka stran revije je bila za Micića vizualno polje – prostor umetnine, ne pa prostor teksture. Pri njihovem oblikovanju je uporabljal različne velikosti tipografij, ki jih je montiral v vizualne senzacije. Na straneh Zenita je uveljavljal logiko filmske montaže. Sebi v prid je prevrednotil standardizirane industrijske postopke tiskanja.

V vseh številkah je bil prisoten anti-tradicionalizem. Predpona anti je v tistem času postala estetska kategorija. V modernistični umetnosti je nastopal cel niz anti-pozicij. Vse v umetnosti sveta je postalo – anti. Tudi Micićeva Evropa. Zanj je bila smiselna predvsem gradnja novega jezika. Jezik je usmerjal v izumljanje nove resničnosti. Nobene potrebe ni bilo, da bi naravo še enkrat podvajali. Nič lepšega ni od sence letala, pravi Micić! Zanj umetnost ni bila ne nacionalna, ne razredna, ampak vsečloveška. Tekste evropskih avtorjev je objavljal kar v originalu. Problematiziral, zavračal in razbijal je starinsko umetnost. Neusmiljeno je tolkel po njej. Vsaka stran revije se je kategorično borila proti starikavi urejenosti. Urejenost zanj ni pomenila nič drugega kot utrujenost. Zanj je predstavljala urejnost utrujenost Evrope. Velika globalna kriza kolonialnega kapitalizma je pognala v pogon prvo svetovno vojno. Evropa je pred njegovimi očmi umirala na frontah Galicije. Mlada umetnost, ki je izšla iz povojne milijonske morije, je želela prevrednoti lepo, predvsem pa raztreliti evropski klasicistični kič. Da se ne bi po vojni zgodilo, da bodo ponovno postavljali spomenike militantnim konjenikom.

V reviji je objavljal radikalno nasprotna stališča o umetnosti. Kontradikcija je bila zanj lepa! Še danes se vnamejo strasti, ko želimo neobremenjeno z distance obravnavati historično avantgardo, kaj šele paradokse Ljubomirja Micića. Prizival je nasprotujoče pozicije, s tem pa konfliktna stanja. Kaj več bi si lahko želel avantgardist od tega?

Drugo polovico življenja je pisal o tem, kako človeka najbolj določa nacionalno bitje. Po mladostniškem internacionalizmu in kozmoplitizmu se je v poznih letih popolnoma predal nacionalnemu. Internacionalisti so ga surovo napadli. Proglasili so ga za konzervativca. Ljubomir Micić je bil po drugi svetovni vojni popolnoma marginaliziran. Niso mu dali ne stausa umetnika, ne socialnega varstva, kaj šele pokojnino. Prepustili so ga času, da ga zmelje. A čas ga je po smrti nanovo vzpostavil kot pomemebnega dejavnika evropske umetnosti. Če želite bolj natančno razumeti paradokse iz mojega komentarja, si oglejte film Splav meduze v režiji Karpa Godine in scenarista Branka Vučičevića, ki tematizira umetnika Ljubomira Micića. V filmu ga boste prepoznali pod imenom – X1.

V finalu bom citiral raziskovalko avantgrdistične umetnosti dr. Kristino Pranjić:

"V času monarhistične oblasti je bil Micić obtožen za marksizem, kasneje, v času skupne socialistične države, da propagira srbstvo in da je monarhiji zameril propagiranje jugoslovenstva. Zato bomo sklenili, da ne glede na vse marksistične in nacionalistične sodbe, ki jih je bil deležen, Micić zavzema stališče anarhizma. Ta pa ne pomeni nihilizima ali destrukcije, ampak kritiko in sprevračanje obstoječih podob."

Avantgardna umetnost, ki se je pred stoletjem manifestirala tudi na umetniških straneh Zenita, nas danes gleda s porumenelega papirja, a njene ideje so vedno bolj vidne v najnovejši Evropi XXI. stoletja. Ob izteku komentarja pošiljam pozdrave gospe Irini Subotić, brez nje in gospe Vidosave Golubović ne bi bilo tiste razstave davnega leta 1983. Poleg tega pa ne smem pozabiti na umetnostnega zgodovinarja Zorana Markuša, ki je obiskoval Micića v njegovih najtežjih dneh, ko mu je preminula ljubljena Anuška!