Another Brick In The Wall: Opeke v zidu ugrabljene države

Ugrabitev države (state capture) se zgodi, kadar vladajoča struktura na bolj ali manj prikrit način obvladuje vse tri veje oblasti (zakonodajno, sodno in izvršilno) ter gospodarstvo. Jasne ločnice med javnim in zasebnim ni. Sistem nagrajuje zveste in zavrača tiste, ki ga želijo načeti ali rušiti. Predvsem pa sistem "znori", kadar izgubi nadzor in se počuti ogroženega. Pozor: to ni nikakršna teorija zarote. Tisti, ki so del Sistema ali ga podpirajo, niso člani tajne lože, ki bi uresničevala skrite cilje. Dvomim, da prejemajo ukaze iz neke "murgeljske" centrale. Mreže, ki državo ugrabijo, se utrdijo tekom let in prepletajo predvsem iz osebnih interesov. Ideologija lahko Sistemu služi tako, da ljudi dodatno poveže ali mobilizira. Mnogi pripadniki ali vsaj podporniki Sistema se niti ne zavedajo svoje vloge kot "opeke v zidu".

Money: Nadzor nad tokom denarja

Sistem dodeljuje subvencije določenim skupinam ali posameznikom. Tisti, ki imajo od status quo korist bodo kakršnekoli spremembe, ki bi lahko ogrozile njihov položaj, označili kot grožnjo "javnemu interesu". Druge mreže, ki so del Sistema in ki jih isti nasprotnik ogroža, jim bodo stopile v bran. V Sloveniji to počnejo predvsem mainstream mediji.

Vendar bistvo "state capture" ni dodeljevati subvencije podpornikom (čeprav je klientelizem pomemben steber Sistema), ampak si predvsem zagotoviti vpliv na ključne podsisteme, državni proračun, gospodarstvo in velike projekte. Oblast in gospodarstvo se tako prepletata v neformalnih mrežah na način, ki pogosto niti ni očitno protizakonit.

Sorrow: Slovenija je idealna za "state capture"

Za to trditev obstajajo vsaj trije razlogi:

1. Welcome To The Machine: Zgodovinsko gledano je "state capture" za Slovenijo naravno stanje

V socializmu je bila država en sam kolektiv, nad katerim je partija nadzorovala vse veje oblasti in vse večje gospodarske subjekte. Ko sem v drugi polovici devetdesetih let prišel živet v Slovenijo, sem se (naivno) čudil nad ogromnim vplivom države nad gospodarstvom. Še bolj pa me je čudilo, da je redko kdo (posebej v medijih) to sploh problematiziral. Kapitalska družba (KAD) in Slovenska odškodninska družba (SOD) sta bili dominantni ustanovi, preko katerih so lovke izvršne oblasti segale globoko v gospodarstvo. Vodilni ekonomski strokovnjaki so nam zagotavljali, da gre za t.i. nacionalni interes. Državne banke so financirale podjetja mimo tržne logike, za kar so državljani kasneje plačali visoko ceno.

Prva slovenska vlada pod vodstvom Lojzeta Peterleta se je ukvarjala predvsem z vzpostavljanjem slovenske državnosti in manj s podsistemi. Drnovškove vlade pa so svojo zgodbo o uspehu gradile na mehki tranziciji, ker naj bi pred tem imeli "mehki komunizem". To je bil raj za tranzicijske elite in za pletenje novih ali okrepitev starih mrež. 

Sistem je doživel prvi večji preplah poleti 2000 z nastopom Bajukove vlade. Outsiderji so slabih šest mesecev ogrožali mehko kontinuiteto. Kljub temu je zavladala prva medijska protivladna histerija, ki je v napadih na Bajukovo "argentinsko poreklo" mejila na ksenofobijo (poglejte si tedanje naslovnice Mladine). 

Prevzem Bajukove vlade se je zgodil, ko sem bil na potovanju v tujini s skupino popotnikov. To je bil edinstven trenutek, ko sem lahko v živo spremljal reakcije levičarjev ob prevzemu desne vlade. Sopotnik je na avtobusu razglasil novico, da si je Bajuk zagotovil dovolj glasov za sestavo vlade. Slovenci v javnosti svoja politična čustva praviloma skrbno skrivajo, vendar novica je večino tako šokirala, da se mnogi niso uspeli brzdati. Začeli so prostaško preklinjati, letele so obtožbe, da bodo zdaj "klerofašisti takoj uvedli obvezen verouk v šole", "uničili zdravstvo" in "vse privatizirali" ter "državo razprodali" itd. Več kot polovica avtobusa je norela, ostali so modro molčali. Med najbolj glasnimi je bila novinarka RTV Slovenija. Da v demokraciji lahko vladajo tudi nasprotniki, če imajo večino v parlamentu, si med vsesplošno histerijo ni upal oporekati nihče. Minilo je dvajset let in stanje duha v državi je še vedno tako, kot je bilo leta 2000 na tistem avtobusu. 

Pomen kadrovanja v podsistemih pa je vsem postal jasen pod prvo Janševo vlado, ki je od leta 2004 do 2008 zdržala cel mandat (kar postaja v Sloveniji prava redkost). Začelo se je poročati na dolgo in široko o vsaki kadrovski menjavi v nadzornih odborih paradržavnih podjetij, bank ali celo bolnišnic. Kar naenkrat so tovrstna imenovanja postala primarni družbeni problem, ki si je zaslužil žaromet mainstream medijev. Začel se je ustvarjati mit, da levosredinske opcije kadrujejo strokovno, desnosredinske pa vselej politično. Vendar duh je ušel iz steklenice. Od takrat naprej ob vsaki menjavi vlade levi in desni drug druge obtožujejo, da izvajajo politično kadrovanje. Seveda imajo oboji prav.

Levičarji trdijo, da je netoleranca do desnih vlad vezana izključno na politiko Janše samega (saj so oni po definiciji odprti in tolerantni ljudje!), a zgodovina neodvisne Slovenije kaže na to, da je netoleranca bolj sistemska. Že vidim naslove medijev, ko bo v bližnji ali daljni prihodnosti prvi desni ne-Janša vodil vlado: "Janšizem brez Janše".  Intelektualci bodo spet pisali manifeste in avantgarda bo na ulicah branila demokracijo.

2. High Hopes: Po osamosvojitvi se je optimistično gledalo naprej; lustracije ni bilo.

Prav tako ni bilo velikih reform in kadrovskih rošad, kakor v drugih postsocialističnih državah. Veliko podsistemov, ki so bili v prejšnjem sistemu ujetniki države, je ostalo skoraj nedotaknjenih. Kdor to danes problematizira, odpira ideološke teme.

3. Us And Them: Bistveno lažje je z našimi ugrabiti majhno kakor veliko državo. 

V Sloveniji, kjer se vsaj na določenih področjih vsi poznamo, je vzpostavljanje mrež razmeroma enostavno. Čeprav tudi v najbolj razvitih in demokratičnih državah ni veliko bolje, obstaja ena značilnost, ki je za Slovenijo in podobne države res specifična: Majhnost!

V Sloveniji se večji delež ljudi posredno ali neposredno pozna v primerjavi z velikimi državami, kar je seveda statistično neizbežno. Tega sem se zavedal prav na zgoraj omenjenem organiziranem potovanju s skupino ljudi iz cele Slovenije. Skoraj vsi, ki so se med seboj več časa pogovarjali, so našli vsaj enega skupnega znanca, pa če so bili iz Murske Sobote ali Pirana. Šlo je za bližnjega ali daljnega sorodnika, sestro od sošolca od sodelavke, prijatelja od bivšega cimra v študentskem domu itd. V najslabšem primeru je sestrična od bivše punce nekoč trenirala odbojko s sosedovo teto.  

Formalne in neformalne mreže obstajajo povsod, v velikih in malih državah. Gre za skupine ljudi, ki si pomagajo na takšen in drugačen način, po strankarskih, verskih, študentskih, lokalpatriotskih, klubskih, rekreativnih in drugih bolj ali manj prijateljskih vezah. Gre za zakonita, na pol zakonita in tudi ilegalna posredovanja v obliki rihtanja služb, dodeljevanja subvencij ali mehkih posojil mimo (tržnih) kriterijev, spreminjanje namembnosti zemljišč za parcele, odpisovanje dolgov ali naključno zastaranje kazenskih obtožb, insider trading ali trgovanje z delnicami na podlagi zaupnih informacij. V tehnološki dobi je beg informacij povsod po svetu velik problem, v majhnih družbah pa še toliko večji.

Gre seveda v prvi vrsti za vprašanje splošnega nivoja etike v družbi, vendar temu niso imuni nikjer, niti v skandinavskih državah. Zdi se mi, da se v tovrstnih analizah pogosto spregledajo strukturni faktorji. Med večjimi in manjšimi državami obstajata vsaj dve razliki. Prva je, da v večjih državah praviloma obstaja več konkurenčnih mrež in centrov moči, ki si medsebojno gledajo pod prste. Druga razlika je, da je delovanje mrež v večjih državah oteženo zaradi večjega števila ljudi, ki morajo biti vpleteni, da se doseže vplivne osebe. Pri nas je ta veriga zelo kratka: veliko ljudi je samo en telefonski klic od oseb, ki odločajo (na nacionalni ali lokalni ravni), ali pa o določeni zadevi nekaj pomembnega vedo.

Is There Anybody Out There?: Nas je sploh dovolj za funkcionalno državo?

Platon, Aristotel in Montesquieu so že opevali prednosti majhnih, homogenih skupnosti. Tovrstna povezanost bi torej lahko bila za državo prednost: majhne homogene skupnosti so praviloma bolj medsebojno povezane. Stopnja medsebojnega zaupanja je praviloma večja. Sodeč po pomanjkanju enotnosti bi lahko sklepali, da to za Slovenijo ne drži. Verjetno smo vseeno preveliki, da bi tovrstne zakonitosti majhnih skupnosti še držale. 

Homogenost sama po sebi ni vrlina, lahko je koristna v določenih kriznih trenutkih, a ne pripomore k kroženju idej in razvoju družbe. Družbeni konflikti pa so tako ali tako neizbežni. Bistvo ni, kako se jih znebimo ali jih prikrijemo, saj k temu strmijo totalitarne družbe, temveč kako jih priznamo ter se z njimi soočamo in poskušamo reševati na miroljuben način. 

Bolj pomembno se mi zdi sledeče vprašanje: smo morda premajhni, da bi bili popolnoma funkcionalna država? Dosegamo kritično maso ljudi, da se lahko uspešno izognemo gospodarskemu in socialnemu incestu?

Comfortably Numb: Na našo majhnost smo tako navajeni, da se je niti ne zavedamo

Slovenija naj ne bi premogla niti dveh vladnih ekip, pravijo. Kljub temu, da postaja beg možganov v tujino resen problem, menim, da je to floskula, s katero se zagovarja tezo, da naj bi nam ves čas vladali eni in isti. Sposobnih ljudi je na vseh nivojih več kot dovolj. Vprašanje je, ali so primerni ljudje res v ospredju in ali se ti sploh želijo izpostavljati. V sedanji družbeni klimi moraš biti naiven ali imeti velik ego, da si želiš postati minister, ker te bodo, po potrebi, z lahkoto diskreditirali. Vprašajte Pivčevo.

Vpliv majhnosti na družbene podsisteme je resen problem, ki se ga Slovenci redko zavedamo, ker je to pač naša realnost. Glavni problem slovenske korupcije ne tiči v kuvertah, temveč v "se slišimo" in "se zmenimo na kavici". Veliko ljudi lahko dvigne telefon, ko potrebuje pomoč. Ponudba na trgu pogosto ni naša prva izbira; saj imamo znanca ali vezo. Živimo v državi, v kateri nenehno nekdo nekomu nekaj "rihta" in nekdo nekomu dolguje uslugo.  

Povezave niso samo ideološke ali strankarske, temveč tudi na sorodstveni ali osebni ravni. Koliko afer nastane v Sloveniji, ker punca od PR-ovca ministrice dela na uredništvu vplivnega medija? Kakšna je osebna prepletenost medijskih ustvarjalcev realnosti in strokovnjakov, kriminalistov in politikov? Kdo koga nadzoruje in kdo komu prijateljsko prišepne, kaj naj mediji prednostno obravnavajo?

Predno se začnete jeziti, da je to perverzna praksa elite (kar v prvi vrsti seveda je!), bi vam rad oporekal, da se to v večjem ali manjšem obsegu dogaja na vseh nivojih. Če vaš sosed osebno pozna zdravnika, ki ga sprejme na pregled mimo vrste, sta barabi oba, sosed in zdravnik, če to storite sami zase ali za svojega sorodnika, pa ste se pač znašli in niste imeli izbire, ker "to počnejo vsi". Seveda najbolj nejevoljni so tisti, ki tega ne morejo storiti, ne iz načelnih razlogov, temveč zato, ker preprosto nimajo priložnosti. Morda zveni cinično, a sumim, da ni daleč od resnice. Če velja, da priložnost dela tatu, morda velja tudi, da se je težko upreti uporabi zvez, če jih imamo.

V Sloveniji ima veze veliko ljudi.

Learning To Fly: Kritična masa

Iz zgoraj napisanega se poraja vprašanje kritične mase. Kje so zgornje in predvsem spodnje meje velikosti države, pod katero njeni podsistemi ne delujejo, ne da bi bili podvrženi (pre)velikemu obsegu mrež? Je v tehnološki dobi in v ne popolnoma razviti demokraciji dva milijona ljudi dovolj? Ali je to celo preveč in bi države ali skupnosti delovale bolje na manjši ravni, kjer bi tovrstne veze morda težje uporabljali, ker bi bile vsem na očem? O teh vprašanjih morda kdaj drugič.

V tem kontekstu bi samo izpostavil, da je članstvo v Evropski uniji izredno pomembna (delna) protiutež naši majhnosti. Notranji trg EU, prost pretok ljudi, blaga, kapitala in storitev in Schengen bistveno pripomorejo k odprtju našega fizičnega in mentalnega prostora. Vendar, kot smo videli v času krize in nevarnosti, se vsako pleme zapre vase in nenadoma postane velikost države spet pomembna (celo v obliki samooskrbe hrane).

Echoes: Imperij vrača udarec

Dolga leta sem se čudil, čemu tak vik in krik za vsako tudi minorno kadrovsko menjavo (v primeru desnih vlad). Vpraševal sem se, zakaj se o tem razpravlja v osrednjem dnevniku, celo pred svetovnimi novicami. Tega v Italiji nisem bil vajen: mediji so poročali o kadrovskih menjavah samo na najvišjih ravneh. O menjavah na čelu nekega direktorata ali nadzornih odborov se v osrednjem dnevniku ni razpravljalo. Samo kasneje, ko so bile "kontra-menjave" levih vlad predstavljene kot "vrnitev v normalno stanje", mi je postalo jasno: v Sloveniji lokalne ravni skorajda ni, zaradi majhnosti lovke državne ravni segajo tako globoko, da je celo nadzorni odbor neke bolnišnice del Sistema. Mreže se aktivirajo in Imperij vrne udarec.

Time: Lovke levice sežejo v davne čase

Levica je imela na voljo veliko več časa za vzpostavljanje svojih mrež kot desnica. V primeru izgube oblasti leve mreže grožnje Sistemu javnosti prikazujejo kot grožnje demokraciji. Zato nas sistemski intelektualci svarijo, da če ne bomo hitro zamenjali Janševe vlade, se bodo podsistemi porušili in bo država neprepoznavna. 

žZato je tudi vsak predlog desnice a priori slab, pogosto še predno se ga sploh preuči (zakon o RTV, o demografskem skladu, o nadzornih agencijah itd.). Takoj se najdejo "strokovnjaki" (večinoma gre za ene in iste), ki nam razložijo, da je predlog škodljiv (četudi zakona morda niti niso prebrali). Več časa kot bo vladala desna opcija na več podsistemov bo lahko vplivala in težje se bo vrniti v to, kar levica dojema kot »naravno stanje«.

Wish You Were Here: Zrela demokracija, normalnost menjave vlad in omejitev mrež

Preprostih rešitev za sedanje stanje ni in naša majhnost je pri tem ovira. Vsekakor pa je dobro, da se, še posebej v majhni družbi, dve opciji dokaj redno izmenjujeta na oblasti, ne da bi ena izmed njiju imela ustavne večine (madžarski scenarij). Dobro bi bilo, da se na čelu strank redno menjavajo vodje in da ne bi nenehno ustanavljali novih personalnih političnih tvorb. 

Cilj ne sme biti, da vsaka opcija poskuša ugrabiti državo, temveč da se lovke mrež izkoreninijo, ali se njihov vpliv močno omeji. Obenem naj se obširnih kadrovskih sprememb ob vsaki menjavi vlade ne izvaja več. Obe opciji lahko k temu veliko pripomoreta, vendar dokler se ne bo pomemben del zgodovinsko dominantne opcije sprijaznil z dejstvom, da lahko legitimno vladajo tudi drugače misleči, se to ne bo zgodilo.