Ljudje smo čustvena bitja. In radi pripadamo. Lahko bi rekli, da človek strastno pripada nekomu ali neki skupini. Če ne, je prepuščen samemu sebi in izločen iz družbe. Če ne pripadaš, si samotar, čudak, deviant, disident, predvsem pa takšni ljudje zbujajo nelagodne občutke pri tistih, ki pripadajo. In če nisi del etabliranega dela družbe, predstavljaš grožnjo. Donald Trump v (ameriški) politiki predstavlja ravno to – grožnjo za vse, kar je poznano in standardno. Nevaren je bil svojim strankarskim kolegom, političnim nasprotnikom pa je vselej predstavljal spačka, ki nima nobene možnosti za resno zgodbo. Trump je v politiki že zelo dolgo, v ozadju se ga je uporabljalo kot pretnjo "resnim" politikom, češ da bo kandidatov nasprotnik na volitvah nepredvidljivi in glasni poslovnež, ki je iz svojega bankrota naredil biznis. In zgodilo se je nepredstavljivo. Komedijant s čudno pričesko je s svojo priseljeno ženo, našo sovaščanko, zasedel tron, ki je bil okultno določen za dinastijo Rodham - Clinton in demokratsko strujo. Po mojem je največji poraz v zgodovini ameriških volitev doživel ravno Obama ob svojem odhodu. Trump je zapuščina Obame, kar si demokrati in njihovi privrženci ne morejo priznati. Od tu naprej se ni več bil politični boj za prevlado. Od tu naprej je obstajala samo ena agenda. Trumpa in njegovo zapuščino je potrebno izbrisati in uničiti. Na teh t.i. demokratičnih volitvah se ni iskalo novega predsednika in politiko, ampak se je ustvarjalo dimno zaveso, za katero nič več ni bilo ne pošteno in ne preveč pametno odigrano.

Napačna uporaba orodja = poškodba

Politika je tisti del človeštva, ki je neoprijemljiv, kibernetski, predvsem pa nekorekten do vsega, kar je specifično. Kdor si domišlja, da je ena politika boljša od druge, ni nič drugega kot nogometni navijač. Politika je kibernetski proces uveljavljanja interesov različnih interesnih skupin z alibijem ideologije. S poudarkom na interesih. Politika ima en sam lasten interes – se obdržati na položaju vpliva. Ključno vprašanje je, kaj za vraga se dogaja v t.i. največji demokraciji na svetu, da cel svet zre v eno izmed največjih blamaž v zgodovini ZDA. Kdorkoli bo zasedel prestol zahajajočega imperija, ne bo vladal legitimno. Sam se raje vzdržim katerekoli trditve o zmagovalcu, saj sta obe strani veliki poraženki teh volitev. Težko je poslušati, brati ali gledati mainstream medije, ki že govorijo o delu novega predsednika Josepha Bidena, ki ni bil še niti inavguriran oziroma uradno potrjen za predsednika, kaj šele, da bi opravljal kadrovanja v Belo hišo. Če si naš, potem lahko delaš kar hočeš. Dobesedno.

Slovenski vpliv na ameriško politiko

Lahko bi rekli, da je slovenski vpliv končno dosegel Belo hišo. Medtem ko slovenski premierji večno prosjačijo za avdienco pri ameriških predsednikih, imamo slovenski DNK v spalnici Bele hiše. Oseba, ki ima največji vpliv na Potusa z njim spi, ima otroka, ga spremlja, soodloča ter drži v rokah prihodnost ameriškega naroda. Moje vprašanje je, kaj smo Slovenci in naša politična elita v štirih letih tega escorta uspeli unovčiti. Odgovor je na dlani. Grd lesen kip, kvazibiografijo, ki žali in ponižuje eno izmed najbolj vplivnih ženskih likov na svetu, in … pomagajte mi, ker se nekako ne spomnim drugega odnosa Slovencev do Flotus.

Slovenski odnos do ZDA pa je prav fascinanten. Pred leti me je ameriški ambasador povabil na čaj, kjer sva klepetala o tem, zakaj smo Slovenci tako negativno nastrojeni do ZDA. Nekoliko začudeno sem gledal, da takšna avtoriteta, kot je bil takratni ameriški veleposlanik, tako uveljavljen in vpliven, ni bil podučen o zgodovini medosebnih odnosov med takratno Jugoslavijo in ZDA. Pozabil je, da so bili sokreatorji zgodbe, kjer Slovenci in drugi narodi na teritoriju Jugoslavije sploh ne bi imeli lastne države. Še huje, z orožjem so stali na meji Svobodnega tržaškega ozemlja (STO) ter ustrahovali tamkajšnje prebivalce. Razložil sem mu, da je skoraj tako kot med Angleži in Nemci.

Kakorkoli že, ameriška politika ni bila nikoli resno naklonjena Sloveniji in njenim interesom. Ameriška klubska logika je Slovencem prinesla več slabega kot dobrega. Samo poglejmo naše članstvo v NATO ter koristi, ki jih imamo ob velikih milijonih, ki jih moramo vplačevati v njihovo blagajno. Morda kdo ve bolje, kaj je dejanski učinek članstva v tej vojaški zvezi, vendar stanje v Slovenski vojski ni ravno za pozitivno piar zgodbo. Zdi se, da je članstvo v elitnih krogih postalo predrago glede na dobljeno. Slovenski odnos do ZDA nikoli ni bil pozitiven ali konstruktiven, zato me vsa evforija in čustva okoli ameriških volitev spominjajo na športne prireditve, kjer se večino situacij na igrišču komentira z "žoga je okrogla, usnjena, to je pač nogomet". In ker smo nacija skrajnežev, tudi premierjev tvit o deklaraciji zmagovalca volitev ne odraža nič drugega kot hudo potrebo po izražanju pripadnosti.

Kaj vse je šlo narobe Trumpu?

Pa vendarle, če pogledamo pobliže, kaj se je dejansko odvijalo čez lužo in kako je to resoniralo v slovenskih glavah, bomo videli, da je medijski vpliv postal dejansko politični angažma. Način komuniciranja je ekstremno pomemben pri definiciji vloge posameznika. Večina medijev ne opravlja več svoje funkcije četrte veje neizvršne oblasti. Mediji so le še ojačevalec interesnih skupin ali politično angažiranih posameznikov, ki niso sposobni kritične presoje. Pa vendarle vse odgovornosti ne moremo pripisati orodju za uveljavljanje družbenih in osebnih/kapitalskih interesov.

Začel bom udarno – Trump je klecnil, ker je vedel, kako nemočen je v odnosu do interesnih skupin, ki dejansko odločajo o tem, kdo bo predsednik največjega resničnostnega šova na svetu. Naredil je kar nekaj bazičnih predvolilnih napak, začenši z napovedjo prevare že v začetku letošnjega leta, preden je kampanja sploh aktivno stekla. Kljub vsem meni všečnim potezam, da se konsolidira znotraj ZDA, da ustavi razpihovanje vojn in jih celo ugaša, da spreminja škodljiv trgovinski dogovor s Kitajsko, pa je njegov poslovni stil komuniciranja v politiki postal odbijajoč.

Taktično gledano je imela njegova komunikacija dve poti – če mu je sogovornik naklonjen, potem je njegova komunikacija pravzaprav povsem normalno oglaševanje, medtem ko je taktika ob odporu in negativnem sogovorniku ponavljanje treh pozitivnih okvirjev. Strateško gledano je večino časa nagovarjal svojo publiko ter odbijal negativne napade s pozitivnimi okvirji. Da ne bo pomote, njegov namen je bil nagovarjati svoje volivce ter se ubraniti negativnih napadov, ne pa prepričati nasprotnike. To je standardna konservativna strategija, ki je izredno učinkovita. Največji napaki pa je naredil med samo kampanjo. Posmehovanje in zniževanje resnosti pandemije, medtem ko državljani gledajo svojce kako umirajo in trpijo, enostavno ne more imeti pozitivnega učinka. Druga napaka pa je bila posvečanje pozornosti protikandidatu. V zadnjem tednu pred volitvami je bil Trumpov tviter poln Bidena, na vseh shodih in nastopih ga je silovito napadal in žalil. To je osnovna napaka, ki si jo politični kandidat v kampanji ne sme privoščiti. Povrhu vsega je bila večina objav bila skrajno negativna. Trump se je ustrelil v koleno.

Kdo je kandidat: Joe, Kamala ali Barack?

Na drugi strani pa je demokratski kandidat Biden pravzaprav posmeh vsemu, kar v ZDA predstavlja močnega predsednika. Kljub slabim nastopom, konkuriranje Trumpu v negativizmu, predvsem pa njegovi karierni poti, ki je sporna na mnogo nivojih, je Biden vsaj v zadnjem tednu deloval dosti bolj pragmatično kot njegov protikandidat. V zadnjem tednu se je njegova pojavnost znižala, opravljal je zgolj pozitivno uokvirjanje in se s Trumpom več kot toliko ni več ukvarjal osebno, ampak so iz sence stopili njegovi hendlerji.

Barack Obama je opravil umazano delo za Bidena. Iz vidika vodenja kampanje – sedi, pet! Pa vendarle menim, da ves Bidenov medijski angažma niti ni imel večjega vpliva na sam izid volitev. Volitev niso odločali niti volivci. Vsaj ne v takšni meri, kot bi želeli. Volitve v ZDA so postale resen business case enkrat po letu 2000, ko so za zmago Busha Jr. šteli papirnate odpadke iz luknjača. Mislim, da malo ljudi, vključno z ameriškimi državljani, razume ameriški volilni sistem, ki je v osnovi netransparenten, delno in primitivno digitaliziran, predvsem pa za vsako državo znotraj nacionalnega volilnega sistema specifičen.

Ameriški predsednik ni neposredno izvoljen, izvoli ga 538 elektorjev, po petih različnih volilnih metodah. Zato se sprašujem, za koga se v tem primeru sploh navija, ali bolje, za koga pravzaprav en Slovenec v tem primeru navija, saj je njegovo mnenje povsem irelevantno. Seveda, dokler ne pridemo do medijev in dimne zavese. Sedaj čakamo, da morebitna podpredsednica Kamala Harris kaj kmalu izbriše prve tri črke svojega prihajajočega naziva.

"Če nisi z nami, si proti nam" v ameriškem stilu

Morda je sedaj na mestu vprašanje, od kod Trumpu ideja, da so volitve prirejene. Sprašujem se o vrednotah t.i. medijev, ki promovirajo demokratska načela, tako da dovoljujejo pornografijo, promocijo prevar, omejujejo svobodo govora po načelu "moj prav je bolj prav kot tvoj prav", ki pa pravzaprav niso medij v pravem pomenu besede, temveč so digitalna platforma za vstavljanje in izmenjavo informacij in podatkov. Twitter, Facebook, Google ter ostali IT velikani so pravzaprav Amerika na steroidih. In kar naenkrat so taisti nasilneži povsem korekten vir informacij, ki so do sedaj delovali transparentno, pošteno ter so vedno korektno delovali v izvajanju svojega posla in omejevanju uporabnika njihovih storitev. Vsak medij, ki ni dovolj velik, da bi lahko določal pravila igre, je označen za nekredibilnega. Kot v poslu, si tudi na področju kredibilnosti informacij želijo digitalni velikani izboriti monopol. Argument ni več argument per se, ampak je odvisen od lastništva informacije, kar pa je v znanstvenem kontekstu povsem sporno. Težo argumenta bi morala predstavljati znanje in metodologija, ne pa oseba ali digitalna platforma.

Če poslušamo mainstream medijsko predstavo, je vse jasno. Večino elektorskih glasov je dobil Biden in tako postal President-elect of the USA, kar pa ne pomeni, da je formalno zasedel pozicijo. Do inavguracije je še nekaj prostora za analize in napovedi, predvsem pa za razreševanje morebitnih nepravilnosti v samem procesu volitev. Ker imam kar nekaj izkušenj z volitvami, lahko mirno povem, da nikoli ne gre vse gladko, čeprav je vtis, ki ga ustvarjajo mediji, morda drugačen. Ne bom presojal o poštenosti ameriškega pravnega sistema, saj so ZDA v osnovi bully (op.a. nasilnež). Ne pozabimo, v ZDA je dovoljeno nositi avtomatsko orožje, če je le to vsem na očeh. Kriteriji moralno etične presoje so par svetlobnih let za časom pri večini družbenih norm.

Sedaj je njihov pravni sistem soočen z digitalizacijo enega izmed najbolj pomembnih in delikatnih družbenih procesov, tj. volitev, ki pa so pravzaprav privatiziran posel (vir). IT podjetja so dobila pod demokratsko kapo mandat za izpeljavo najbolj delikatnega družbenega procesa. In ravno to je ta prevara, o kateri Trump najeda že od začetka leta. Kako zagotoviti transparentnost sistema, ki deluje po petih različnih sistemih, predvsem pa, kako zaupati podjetjem, ki v osnovi zlorabljajo svoj položaj, izsiljujejo uporabnike ter silijo v nek način delovanja, ki je ugoden zgolj za eno stran. Na tej premisi leži Trumpova obtožba o volilni prevari. Sami presodite, ali so IT podjetja vredna zaupanja. Samo toliko vas bom vprašal – ali imate vpliv na to, kakšne pogoje o sodelovanju imate, ko sklepate pogodbo z Applom, Googlom ali našim Telekomom?

Je res bilo vse po pravilih med volitvami?

Pa da ne bomo govoril brez dejstev, poglejmo statistično interpretacijo volitev ter argumentacije, ki postavljajo pod vprašaj legitimnost volitev. Pri analizi distribucije glasov po voliščih je kar nekaj anomalij, ki se jih ne da pojasniti, dobijo pa še dodatno temno konotacijo, ko se pojavijo volilni lističi, ki so neprimerno opremljeni z vodnim žigom ter ostalimi varnostnimi mehanizmi, ali brisanje fotografij volilnih lističev, ki bi morali biti shranjeni več kot 22 mesecev. Ob dejstvu, da je več različnih strokovnjakov javno pokazalo na anomalije in bilo zaradi svojih trditev etiketiranih kot "promotorji fake news" ter zaradi tega izbrisanih iz digitalnih platform za izmenjavo informacij, je statistična interpretacija jasna – distribucija glasov na voliščih, kjer se je zgodil veliki preobrat v eni točki za 100.000 glasov ali več, kaže na anomalijo. Ko je več takih anomalij na kupu, se temu reče vzorec. Poskusil bom približati statistično anomalijo, ki se je odvila na predsedniških volitvah ZDA.

Kje tiči težava? V algoritmu (Weighted Race Feature), ki preračunava volilne glasove. Anomalija se kaže v linearnem padcu glasov, ki bi morali v republikanskih okrožjih (County) pripadati Trumpu. Nekateri bodo skočili in dejali, da je Trump tako nor, da so tudi republikanci, ki so zvesti volivci Republikanske stranke, spoznali, da je Trump neprimeren in so dali glas stranki, ne pa tudi njenemu kandidatu.

In tu se zatakne.

Nenaravna distribucija glasov - Dr. Shiva Ayyadurai v videu pojasni, kako se je odvila poneverba glasov.

Na zgornji sliki je prikazana anomalija, ki zelo jasno kaže, da bolj kot je bil okraj naklonjen Republikanski stranki, manj glasov je Trump dobil. Takšna distribucija se je odvila še v vsaj nekaj volilnih okrajih, razen v tistih, kjer se ni uporabljalo digitalnega orodja za oddajo glasu. Vsak registriran ameriški volivec lahko na okrajnem nivoju izbira:

(1) neposredna kandidata (Individual Candidate voting): med Bidenom in Trumpom, med kandidatoma A in B za Kongres;

(2) neposredno glasuje preko stranke (Straight party voting) - volilec avtomatsko izbere tako predsedniškega kot kongresnega kandidata iste politične opcije: Republikance oziroma Demokrate.

Kot večina modernih demokratičnih volilnih sistemov ima tudi ameriški uravnilovke, ki omogočajo pravičnejšo distribucijo glasov v okrajih, in tako ima lahko en glas v okraju z manj volivci večjo težo (vir). Zato tudi nastanejo decimalke in pri izravnavi se te decimalke lahko pretvorijo v polno število. In to počne funkcija v algoritmu (črna skrinjica), ki na podlagi določenih lastnosti populacije bolj ali manj obteži volilni glas.

Če pogledamo zgornji graf, lahko preberemo strm padec Trumpovih glasov v obliki Planice v točno določenem momentu. In to v različnih okrajih. Strokovnjaki iz MIT pojasnijo, da se takšne anomalije v naravi praktično ne morejo zgoditi, ali bolj natančno - možnost, da se naravno odvije takšna distribucija glasov, kot so prikazani rezultati, je med 0 in 1 %. Predvsem pa je to rezultat človeškega faktorja, ne pa napake v programu, kot so skušali ta fenomen prikriti. Moj zaključek je, da so Ameriške volitve v letu 2020 vsaj nelegitimne, da ne bomo govorili o prevari.

Ne glede na trenuten izid volitev pa bo dimna zavesa opravila svojo funkcijo – v ljudeh se po celem svetu nabira gnev, razočaranje in nemoč, pravi koktajl za državljansko neposlušnost in potencialne izgrede. Ali bo ustoličen šibki Biden ali pa morda ranjeni Trump, nihče ne more napovedati, kaj to pomeni za preostali svet. Definitivno pa lahko ugotovimo, da prihajajo temnejši časi, zaton nekega imperija, ki požira samega sebe, in da so pred nami časi, ko bo neka druga kultura izvajala svojo represijo nad preostalim svetom. Tega si ne bi smeli želeti, kaj šele sprejeti. In ne glede na to, kdo je pri nas na oblasti, bi lahko imeli nekoliko samostojnejšo držo, ali pa bi vsaj pred lastnim ogledalom lahko odigrali nekoliko načelnejšo držo. Zmagal ni ne Biden ne Trump. Ameriški državljani so izgubili volitve, račune pa plačujemo prebivalci preostalega sveta, tako da nam IT giganti ožajo svoboščine, diktirajo percepcijo, predvsem pa dvigujejo ceno za svojo indoktrinacijo.