Vsaka razstava je estetska in intelektualna akcija. Umetnosti ni mogoče ločiti od muzejske prakse, seveda pa lahko umetnost obstaja brez muzejev in galerij, toda brez njih ji ni mogoče živeti posmrtnega življenja. V duhovnih prelomih, v različno osvetljenih prostorsko-muzejskih volumnih se umetnost razporeja in razstavlja. V muzejih "se predmeti pripravljajo na vstajanje", meni Pavel Nikolajevič Filonov.

Muzej je najprej prostor javnosti! V njem je predvideno človekovo srečanje z materialno kulturo in z ljudmi, ki so jo civilizaciji dali. V muzeju gledamo utelešeno čustveno in intelektualno izkušnjo zlasti v razpravah o pomenu umetnosti, posledično kulture. Delovanje v javnem prostoru nasploh ni ravno preprosta naloga. Polna je konfliktov in prepojena z interakcijo; vse od vzajemnosti do intimnosti pa tudi velikega tveganja. Kustos je civilizacijsko aktiven človek, ki s svojim delovanjem usklajuje materialno-intelektualne pokrajine z logističnimi. Ravno ti dve pokrajini reflektirata današnje besedilo. Bolj oseben kot je moj današnji komentar, ne more biti. Posvetil se bom retrospektivni razstavi, posvečeni Kazimirju Maleviču v Galeriji suvremene umjetnosti (GSU) v Zagrebu leta 1989 in njenemu kustosu ter uredniku kataloga Tihomirju Milovcu.

Kazimir in Tihomir

Zagreb je najprej muzejsko mesto. Za svoje galerijsko-muzejske potrebe je izoblikoval nadvse odlično šolo zgodovine umetnosti. Metodološko izhaja iz dunajske umetnostne zgodovine. Izoblikovala je neverjeten niz nadvse suverenih in veščih kustosov in kustodinj. A vzporedno z dunajsko šolo je direktor Galerije suvremene umjetnosti (GSU) Božo Bek vzpostavil nadvse pomemben korpus kustosov in kustodinj, ki so izhajali iz modernizma in sodobnega povojnega sveta sovjetske avantgarde, stilno pa iz romantizma. Umetnik Kazimir Malevič in kustos Tihomir Milovac sta protaginista mojega današnjega komentarja.

Časovnica: Leta 1980 sem prvič prebral tekst Suprematizem. Pri prvem kot pri ponovnih branjih nisem prepoznal v tekstu enakovredne dvojnosti Malevičevega koncepta suprematizma – abstrakcionizma in tehnokozmizma. Leta 1989 sem z drugimi očmi prebral tekst Suprematizem v polnoma novi kataloški izdaji. Kustos retrospektivne razstave Tihomir Milovac je bil istočasno urednik kataloga. Na naslovnici je objavil ključno umetnino – načrt optimalne projekcije - Supremus št. 56.

Navkljub temu, da sva s Tihomirjem Milovcem dobra prijatelja, do prejšnjega tedna nisem vedel, da je bil ravno on tisti, ki mi je pred tridesetimi leti usmeril pogled v tehnokozmistično linijo suprematizma. Obstaja posebna kontinuiteta, ki se je nisem v vseh teh letih, odkar prijateljujem s Tihomirjem, zavedal. Ravno on je bil tisti, ki mi je namestil finalistično koordinato o Melevičevem tehnokozmističnem momentu.

Dejstvo je, da je bil Tihomir Milovac tudi kustos najine razstave z Dunjo Zupančič z naslovom DEJSTVA IN DOKUMENTI leta 2004. Takrat se še nisem zavedal, kako pomembno dejstvo je to. Naj ga pokličem? Seveda sem ga! Vsa ta desetletja se nisem zavedal, da je bil on kustos razstave in urednik kataloga, ki mi je spremenil umetnost in s tem življenje. Da! Bil je avtor dveh ključnih razstav od treh - mojega življenja. In še več, Tihomir je bil tisti, ki je postavil tekst prevoda Suprematizem otvoritveno, da ga ni bilo mogoče spregledati. Balkan bo šel v vojno, meni pa so tehnokozmistični stavki žareli s črne podlage.

Ko sem ga pred dvema dnevoma vprašal, če se spomni, kaj mu je takrat narekoval tekst Suprematizem, da ga je objavil, je odgovoril: "Nujnost, preprosta umetniško zgodovinska nujnost!" Ko sva kometirala izjavo dr. Flakerja, naj se bojim suprematistične dekorativnosti je dodal: "K objavi teksta me je vodila zelo podobna nujnost, o kateri govori dr. Flaker."

Mene pa je tekst Suprematizem v Tihomirjevi izdaji dokončno ozavestil. Zapustil sem črni kvadrat in vstopil z Dunjo Zupančič in desetletje kasneje z Miho Turšičem v Malevičev načrt optimalne projekcije - v postgravitacijsko umetnost. Ne dolgo po tem smo jo že manifestirali v obliki petdesetlene predstave Noordung:: 1995 – 2045, ki je postala moj nosilec prehoda iz retrogarde v postgravitacijsko umetnost.

Dejstvo je, da je mladi Tihomir postavil leta 1989 briljantno Malevičevo retrospektivo, dve leti kasneje pa ravno tako zame izredno pomembno razstavo Ukrajinska avnatgarda skupaj z izvrstno kustodinjo Branko Stipančič. Malevič je bil po starših pol Poljak in pol Ukrajinec. Podpisoval se je kot sovjetsko - ruski umetnik. Če danes pogledam nazaj na obe razstavi, me spomnita na to, kako briljanten umetnostni zgodovinar in gledališki umetnik je Tihomir. Poleg umetnostne zgodovine je študiral tudi etnologijo. Ravno ta ga je ves čas njegovega muzealskega in gledališkega dela mehčala. Predvsem v odnosu do radikalnih umetniških praks in umetnikov, ki jih je dnevno srečeval. Istočasno pa je že za časa študija leta 1975 deloval v avantgardni gledališki skupini CoccoLeMocco skupaj z izvrstnim režiserjem Brankom Brezovcem in odlično producentko Gordano Vnuk. To njihovo sodelovanje traja še danes.

Gledališče ima za Tihomirja formativen pomen tudi v odnosu do dela, ki ga opravlja kot kustos v muzeju. Ali pa obratno, ko proizvaja scenografije. Takrat deluje kot gledališki kustos. Prizore obravnava kot kustos, zanje išče idealne konceptualne rešitve. Izbira jih iz lastnega fundusa. Prizore koceptualno opremi z idejami o prostoru. Sledi smeri obeh poklicev in ju interaktivno usmerja v obe smeri. Scenografija vpliva prek dramaturgije prostora na dramaturgijo predstave. Tako gradi svoj vizualni total. Ta neobičajna kombinacija ga dela posebnega in kompleksnega.

Tihomirjev prvi direktor v muzeju je bil Božo Bek, ki ga je naučil, kaj pomeni logistično muzejsko programiranje in kaj pomeni natančna uporaba vizualnih znakov, ki gradijo pripoved o temi, ki jo obdeluje. Po Tihomirju muzej ni stanje – realizma, je metastvarnost, ki operira s prostorom resnice. Še eden v vrsti izvrstnih zagrebških kustosov, Davor Matičević, je znal po Božu Beku prenesti muzealska znanja na mladega Tihomirja.

Logistika za urejanje meta-stvarnosti

Prva stopnja pri gradnji vsake razstave so njeni programsko-posvetovalno-usklajevalni momenti. Malevičevo razstavo je Tihomir pripeljal v Zagreb s pomočjo umetniške in kulturne izmenjave. Zagreb je bil namreč v osemdesetih letih prejšnjega stoletja pobraten z Leningradom, z današnjim Sankt Peterburgom. Na drugi stopnji priprave razstave so pomembna njena izhodišča, ki definirajo cilje in pričakovanja. Usklajevalna muzejska skupina začne ocenjevati vire, potrebnene za razstavo. Ne morete si predstavljati radosti, ko kustos vstopi v fundus s potencialnimi umetninami in začne transcendirati razstavo. Kar predstavljam si Tihomirja v leningrajskem fundusu z njegovim značilnim medmetom radosti: Jao - A joj! Takoj zatem nastopi moment, ki oceni, ali je razstava izvedljiva. Vse to je povezano s stroški in zavarovalninami. Samo bogate ali bratsko-sestrske kulture lahko pripeljejo v svoj kulturni prostor umetnine veličastnega pomena. Na tretji stopnji gradnje razstave kustos dobi vizjo tistega, kar mora biti pokazano. Na tem mestu se pokaže Tihomirjeva fantastična kombinacija, kustosa in gledališkega scenografa, tako da lahko brez večjih težav pripravi skupaj z umetnikom ali umetnico potencialni vtis razstave. Direktoriju ozavesti njen trajnostni učinek. Zadnji moment pri gradnji razstave, a nič manj pomemben, je predanost - detajliranju. Tako izvedbenem kot intelektualnem. Tudi takrat, ko opremlja razstavo z inetlektualno infrastrukturo, s katalogom.

Na tem mestu nastopi teoretski tekst o suprematizmu iz 15. decembra leta 1920. Odgovor na Tihomirjevo muzejsko postavitev je mogoče razumeti kot čisto manifestacijo muzejske metode. Lahko pa bi takrat postavil recimo razstavo Larionova ali Burljuka, ki sta bila celo prednostno postavljena na listi možnih razstav, ki jih je predlagala Evegenija Petrovna, namestnica direktorja Leningrajskega državnega muzeja. Znova se je potrdilo, da je muzej generativni stroj in ne le prostor za vstajenje predmetov!

Takrat, leta 1989 se mi je zdelo, kot da bi bila Tihomirjeva razstava postavljena samo zame. Točno to je ena od definicij razstave, ki jo dela smiselno. Vsak od obiskovalecv mora dobiti občutek, da je razstava osmišljena samo zanj!