O imenovanju direktorja ali direktorice javnega zavoda s področja kulture po zakonu odloča ustanoviteljica, tj. Republika Slovenija oziroma v njenem imenu vlada. In ker petletni mandat direktorjev galerij, muzejev in drugih javnih zavodov s področja kulture ni zakonsko omejen na, recimo, dva ali največ tri zaporedne mandate, kar bi bilo higienično, prihaja do precejšnjih anomalij, zlorab in manipulacij. Primer ljubljanske Moderne galerije je že eden takšnih.
Zdenka Badovinac je že 28 let direktorica Moderne galerije v Ljubljani, kar je podatek, ki sam po sebi odpira določena vprašanja. Toda ker zakon ne prepoveduje nekomu, da bi bil 100 let direktor nekega javnega zavoda s področja kulture, teh 28 let Zdenke Badovinac vsaj formalno ni prav v ničemer spornih. Mitja Rotovnik, denimo, je Cankarjev dom vodil celih 32 let in bržkone je to svojevrsten rekord v zgodovini slovenske (javne) kulture. Rotovnik je bil dolga leta siva eminenca slovenske kulture, neke vrste minister za kulturo v senci, vsekakor pa je Cankarjev dom dobro vodil vse do svoje upokojitve. Če bo Badovinčeva, ki jo od Rotovnikovega rekorda ločijo še slaba štiri leta, postala absolutna zmagovalka v trajanju svojega direktorovanja, bo jasno že kmalu, kajti razpis za (novega) direktorja Moderne galerije se izteče 22. decembra letos. Nobena skrivnost ni, da minister za kulturo Vasko Simoniti na tem mestu vidi nekoga drugega in da v.d. direktorice, kar je Zdenka Badovinac že skoraj eno leto, ne uživa njegove podpore.
Vendar pa zgodba dobiva nenavadne razsežnosti, ki nakazujejo, da gre pri imenovanju direktorja Moderne galerije tudi za neusmiljen spopad. Zaradi tega utegne imeti minister Simoniti težave. Pred kratkim mu je okoli 200 podpisnikov iz področja kulture poslalo odprto javno pismo, v katerem so ga pozvali, naj začne delati v korist kulture ... v bistvu kuturnikov. Na to pismo se je Simoniti 18. novembra odzval in avtorjem odgovoril (vir).

Ministrov odgovor povsem nevtralno omenja Groysa, Weibela in Misiana.
V svojem odgovoru, konketno v tistem delu, ki se nanaša ravno na Moderno galerijo, je Simoniti omenil - v povsem nevtralnem kontekstu, kar je razvidno tudi iz faksimila - tudi Borisa Groysa, Petra Weibela in Viktorja Misiana.
Potem se je zgodilo nekaj, česa slovenska kultura ne pomni: oglasili so se vsi trije omenjeni (Groys, Weibel in Misiano) in vsak zase v pismu ministru Simonitiju protestirali zaradi omembe svojega imena (?!). Kaj jih je tako vznemirilo oziroma zakaj so se oglasili Peter Weibel (direktor Centra za umetnost in medije v Karlsruheju), Viktor Misiano (glavni urednik ruske revije Moscow Art Magazine) in Boris Groys (profesor na College of Arts and Science univerze New York)?
In še eno zanimivo vprašanje: kako to, da so si vsa tri pisma, ki jih prav tako objavljamo, podobna kot jajce jajcu (in je očitno, da gre zgolj za rahlo predelavo enega in istega teksta)? Vse kaže, da je avtor samo eden in da glede na kontekst obstaja utemeljen sum, da gre za slovenskega avtorja (kontekst pa je ta, da vsi trije avtorji Simonitiju očitajo zlorabo njihovega imena pri upravičevanju poskusa zamenjave Zdenke Badovinac).



Bodite pozorni na dikcijo: ta tri pisma je napisala ena in ista oseba.
Ali je 28 let Zdenke Badovinac predolg mandat, je vsekakor diskutabilno. Formalno je lahko direktorica do smrti, dejansko pa bi morali obstajati vsaj neki minimalni higienski standardi glede dolžine mandata. Omenjeni avtorji, ki jih je k pisanju po naših informacijah spodbudil nekdo iz Slovenije, pravijo, da je Moderna Galerija v zadnjih desetletjih pod vodstvom Zdenke Badovinac prehodila izjemno pot ter postala mednarodno ugledna institucija, s katero sodelujejo tudi najuglednejši muzeji od New Yorka do Madrida.
Temu verjetno nihče ne more oporekati, težava je le v tem, da nimamo nobenega referenčnega okvirja, s pomočjo katerega bi lahko objektivno in korektno ocenili delo Zdenke Badovinac, kajti razen nje po osamosvojitvi še nihče ni vodil Moderne galerije! Bolj je nenavadno, da se kulturna politika v Sloveniji, zlasti pa osebne stiske dolgoletnih direktorjev javnih zavodov s področja kulture zdaj poskuša reševati že prek tujih institucij in posameznikov.
Nikjer ni rečeno, da so se Weibel, Groys in Misiano oglasili zato, ker jih je k temu nagovorila gospa Badovinac. Je pa jasno, da se (ji) takšna strategija ne bo obnesla in da se utegne kot bumerang vrniti k naročniku. S tem pa škodovati tudi Zdenki Badovinac, ki je bila za direktorico Moderne galerija imenovana že tistega davnega leta, ko je Slovenija postala mednarodno priznana država ...