Kot glavna razloga za manjše posledice bi lahko izpostavili dvoje: (1) podjetja in banke so bile pred nastopom epidemije v bistveno boljši finančni kondiciji kot v času pred prejšnjo krizo, (2) pomembno drugačni so tudi ekonomski ukrepi držav za spopadanje s krizo v primerjavi z načinom reševanja po letu 2008. Za oboje bi pravzaprav lahko rekli, da so se vsi odločevalci (države, podjetniški sektor) veliko naučili iz napak zadnje krize. Pripravljenost ter ukrepanje je danes bistveno drugačno, boljše kot takrat - čeprav pa je zanimivo, da še danes redko kdo od nekdaj sodelujočih prizna, da so bile odločitve pred desetimi leti in več, napačne.

Finančna struktura podjetij je danes bistveno bolj robustna, odporna proti šokom in upadom poslovanja, seveda pod pogojem, da "izredne razmere" ne bodo trajalo predolgo. Podjetja so imela lani kar 40 % več denarnega toka kot zadnje leto pred prejšnjo krizo (2008), ob tem je neto finančni dolg več kot pol manjši, bistveno več imajo tudi kapitala. V konjunkturi pred letom 2008 so se podjetja močno zadolževala, kupovala in investirala v precenjeno premoženje in takratna visoka gospodarska rast je v veliki meri temeljila na povečanem dolgu in precenjenem premoženju. V zadnjih letih gospodarske rasti - torej od leta 2013 do lani - pa je bil podjetniški sektor previdnejši, dolg se ni povečeval, finančna struktura se je izboljševala, rezerve rasle; rast je temeljila na zdravih temeljih.

Enako ali pa še bolj velja to za banke, ki so po zadnji krizi spremenile politiko kreditiranja zaradi lastnih spoznanj in slabih izkušenj ter tudi zahtev regulatorjev. V zadnjih letih pred prejšnjo krizo so posojilno aktivnost nekritično, brez zadostnega spremljanja tveganj povečale skoraj za trikrat in stanje posojil podjetjem je pred krizo znašalo skoraj 30 milijard evrov. Danes je kreditov podjetjem manj kot 10 milijard, večina ustrezno zavarovanih z minimalnimi tveganji. Do letošnjega septembra so tako banke oblikovale minimalne rezervacije za slaba posojila, rezultat bank pred oblikovanjem slabitev pa je bil skoraj enak lanskemu v tem času. V prejšnji krizi vemo, da so banke na koncu imele kar okoli 10 milijard izgub zaradi slabih posojil, več kot je danes skupni znesek posojil (!).

Podjetniški sektor je torej pomembno spremenil svoje delovanje v preteklih letih in zato v to krizo vstopa bistveno bolj pripravljen, z večjo sposobnostjo prebroditi obdobje upada poslovanja. Enako pa je do novih spoznanj prišla ekonomska politika držav (v Evropi in svetu ter seveda tudi pri nas). Tudi če ne bomo slišali veliko priznanj, da je bilo ukrepanje po nastopu prejšnje krize napačno, je pomembno, da danes vodijo države popolnoma drugačno ekonomsko politiko.

Spremenjene monetarne in fiskalne politike

V letu 2009 in kasneje se je krizne razmere reševalo z varčevanjem, kar je krizo pravzaprav dodatno okrepilo. Tudi zato je bilo okrevanje (posebno v Evropi) precej počasnejše, kot bi bilo lahko sicer. Tokrat države krizo rešujejo z enormnimi vsotami pomoči podjetniškemu sektorju ter posameznikom s ciljem, da bi podjetjem omogočili preživetje, ljudem pa nadomestili izpadle dohodke. V zadnjem letu smo dobesedno dobili občutek, da omejitev pri denarju ni, da si države brez težav lahko sposodijo kolikor potrebujejo oz. kolikor se namenijo dodeliti pomoči. Lahko bi rekli, da kljub krizi finančni minister še nikoli ni imel tako prostih rok, kot jih ima danes (ob neomejenem "limitu na bančnem računu" ima v rokah tudi opravičljiv razlog za zavrnitev kateregakoli izdatka, če mu ni "po volji" - njemu ali nadrejenemu). Danes se ne sprašujemo več o fiskalnem pravilu, o omejitvah trošenja države ali zadolževanju - cilj je samo spodbuditi gospodarsko okrevanje, potrošnjo in tudi reševati socialni položaj ljudi ne glede na stroške. Po potrjenih proračunih bo Slovenija v treh letih za te potrebe namenila skoraj 10 milijard evrov oziroma za toliko povečala zadolžitev.

Vse to kaže na pomembno spremembo pristopa držav k reševanju nastale krize in takšna politika je vsekakor upravičena, smiselna in za razliko od leta 2009 tudi možna (finančni trgi vidijo danes države pravzaprav kot edinega zanesljivega dolžnika). Razumevanje, kako rešiti nastale razmere, se je spremenilo tako v svetu kot tudi v Evropi in razumljivo temu sledimo tudi mi. Takšno politiko lahko ocenimo kot pravilno in zato bodo posledice tokratne krize (epidemije) bistveno blažje kot sicer (če tega ne bi izvajali) in upajmo tudi blažje kot prejšnjič.

Seveda pa takšne trenutne razmere in uvedene politike odpirajo dve pomembni vprašanji oziroma dileme:

(1) Kako naprej (ko bomo v ekonomijo vrgli enormne zneske pomoči)? in

(2) Od kje sedaj ves ta denar (kakšne bodo posledice te povečane zadolžitve)?

Potrebni ukrepi za pospešitev gospodarske aktivnosti

Vse oči so seveda uprte v pričakovanje cepiva in ukinitve vseh omejitev, ki danes znižujejo gospodarsko aktivnost, potrošnjo in dohodke ljudi. Cilj vseh držav bo ponovno zagnati ekonomijo in pomemben pospešek bodo načrtovane državne investicije, ne samo v ceste in komunalo, temveč tudi v digitalizacijo, v zeleni prehod in izobraževanje (naložbe iz dodatnega sklada EU za rast). Glede nujnosti teh naložb niti ni dilem, vprašanje bo izbor in učinkovitost. In če bodo v svetu (Evropi) pri zaganjanju gospodarstva uspešni, potem bo to imelo pozitivni učinek tudi na naše izvozne rezultate in gospodarsko rast iz tega naslova. Uspešnost na področju izvoza bo torej odvisna predvsem od razmer na naših izvoznih trgih, a tudi od naše inovativnosti, prodornosti in produktivnosti - ne pa od nekaj višje ali nižje minimalne plače, kar je zadnje čase aktualna tema. Najbrž ni cilj, da našo izvozno uspešnost gradimo na poceni delovni sili?

Ob pomembnosti izvoza pa vseeno ne smemo pozabiti na domačo potrošnjo. Le-ta prispeva k gospodarski rasti (k rasti BDP) skoraj dve tretjini. Tudi ključni odločevalci radi razlagajo, da izvoz zagotavlja 80 % BDP in več ter temu na žalost prilagajajo ekonomsko politiko. Za ponovni zagon gospodarstva bo izjemno pomembno tudi, kako ponovno spodbuditi domačo potrošnjo. Letošnji skupni dohodki ljudi so zaradi ukrepov in pomoči kar nekaj višji kot lani, a strah pred prihodnostjo ter tudi omejitve so obseg potrošnje močno znižali. Potrošnja enih namreč na drugi strani pomeni prihodek za druge (državna ekonomija deluje drugače kot gospodinjstvo ali podjetje). Izpad potrošnje pomeni tudi nižjo gospodarsko rast in BDP. Prebivalstvo je letos zaradi povečanih dohodkov (kot celota, določene skupine ljudi so seveda precej prizadete) in omenjenih omejitev pri potrošnji povečalo depozite v bankah za 1,3 milijarde evrov. Če bi prebivalci na primer to potrošili, bi bil upad gospodarske aktivnosti več kot pol manjši.

Zato bo v bodoče poleg državnih naložb ključna naloga ponovno spodbuditi domačo potrošnjo in vsaj delno aktivirati rezerve, ki ostajajo na bankah (za vodenje gospodarske politike je izjemno pomemben podatek, kaj se dogaja s strukturo teh bančnih depozitov, kateri segment prebivalstva jih povečuje - ti podatki so seveda tajni, a upam, da imajo kreatorji gospodarske politike dostop do agregiranih številk). 

Posledice na monetarnem področju

In od kje vse te ogromne milijarde sredstev, ki državam omogočajo pomoč prebivalstvu ter nove naložbe? Leta 2015 (sicer 6 let po krizi) se je Evropska centralna banka (ECB) odločila za večje posege na denarnem trgu in začela "zalivati" Evrosistem z dodatnimi denarji preko odkupa državnih vrednostnih papirjev, podobno kot centralne banke Združenih držav (FED), Japonske (Banka of Japan) in Velike Britanije (Bank of England). To je močno znižalo obrestne mere (stroške zadolževanja) in povečalo finančne presežke, ki dobesedno iščejo "kupce". Države so zato postale največji in v današnjih razmerah tudi najbolj zanesljiv dolžnik (pri podjetniškem kreditiranju še vedno ostaja visoka previdnost). Monetarna politika je naredila, kar je lahko, torej preplavila trg z denarjem in s tem omogočila fiskalni politiki, da lahko financira pomoč in spodbudi gospodarsko aktivnost praktično zastonj. 

Slovenija je na primer izdala vrednostne papirje (najela posojilo) na 30 let po le 0,5 % fiksni obrestni meri - ob enoodstotni inflaciji to pomeni, da bo realno vrnila 13 % manj kot najela, ob dvoodstotni pa bomo vrnili realno le dve tretjini najetega zneska. Vzpostavljeni pogoji zadolževanja torej omogočajo državam izvajanje močnih fiskalnih spodbud in od njihovih politik pa je odvisno, kako bodo te priložnosti izkoristili. Vsekakor so to pomembne razlike od ukrepov po letu 2008. K sreči so vse države k temu pristopile, kar je dober obet za hitrejše okrevanje, kot smo mu bili priča v prejšnji krizi (posebno v Sloveniji, kjer smo šli v ekstreme pri zadolževanju v obdobju pred prejšnjo krizo in v druge ekstreme - varčevanju - pri spopadanju s takratno krizo).

Ob pospešenem zadolževanju pa so seveda prisotna tudi močna svarila o tem, kako bo ves ta dolg potrebno vrniti in kako z dolgovi ponovno obremenjujemo prihodnje generacije (5.000 evrov dodatnega dolga na prebivalca). Tu je vseeno potrebno izpostaviti, da so se s politiko ECB zadnjih let vzpostavila pomembno  drugačna razmerja v upniških odnosih. Danes skoraj polovico slovenskega javnega dolga drži v rokah naša centralna banka, tj. Banka Slovenije (BS). Z odkupi državnih vrednostnih papirjev se generira dodatni denar, ki ga dolgujemo sami sebi, svoji centralni banki kot delu širše države. Poenostavljeno povedano: zadolžujemo se pri sebi z izdajanjem dodatnega denarja in ta dodatni dolg ne predstavlja večjega bremena za državo. Ob tem niti ne bo nujno, da ga vračamo, temveč lahko ostaja v bilancah države in BS 30 ali 50 let brez večjih stroškov. Z dodatnim zadolževanjem se bo naš javni dolg sicer dvignil na preko 80 % BDP (in s kasnejšo rastjo BDP zopet zniževal), kar glede na stroške obresti ne predstavlja večjih obremenitev. 

V zadnjih letih ekonomska teorija v prevladujočem delu ne vidi večje nevarnosti tudi v višjem javnem dolgu (kot je to veljajo še pred desetimi leti). Ob presežkih denarja (posledica politik centralnih bank) so države še najbolj zanesljiv in zaželen dolžnik. Posebno to velja za države z močnimi valutami (vključno za našo državo kot članico Evroskupine). Zadolžujemo se namreč v lastni valuti (v evru) in v primeru večjih pretresov se dolg lahko rešuje z izdajanjem dodatnega denarja, kar za nečlanice ne velja (Hrvaška z izdajanjem dodatnih kun ne more reševati, odplačevati svojega dolga, ker je ta v evrih ali dolarjih). Običajni nasprotni argument takšnemu reševanju je seveda bojazen pred inflacijo - a ta bi prizadela predvsem tiste s presežki denarja, vse tiste, ki danes svoje presežke posojajo državam po fiksni minimalni (ali celo negativni) obrestni meri. Monetarni sistem na nek način potencialna tveganja dviga cen zaradi monetarne ekspanzije prenaša na vlagatelje, na segment tistih, ki imajo presežke sredstev, torej najbogatejših. Lahko bi celo rekli, da gre za nekakšno obliko potencialnega obdavčevanje premožnejših. 

Sprejete politike na monetarnem in fiskalnem področju so zadnja leta torej pomembno drugačne od ukrepanja po prejšnji krizi, kar daje precej boljše obete za hitrejši izhod iz krize. Posledično precej višji javni dolg držav pa zaradi omenjenih politik ne predstavlja večjega bremena za države. Upajmo, da ne bo ponovno prišlo do prevelikega pritiska na zniževanja teh dolgov (preko obdavčitve), saj finančni upniki pravzaprav potrebujejo dolžnika. Tudi če ne dobivajo obresti, so zadovoljni že s tem, da imajo "na varnem" shranjen denar, do katerega imajo vedno dostop.

Če torej povzamemo, je danes tako pripravljenost za spopadanje s krizo precej boljša kot pred dobrimi desetimi leti, ker smo se iz takratnih napak vseeno veliko naučili in jih ne ponavljamo. Do novih spoznanj je prišla tudi ekonomska politika (v svetu, Evropi, čemur sledimo tudi pri nas), ki rešuje tokratno krizo na popolnoma drugačen način, kot se je z njo spopadala takrat. Ustrezna monetarna politika pa takšno ekonomsko politiko podpira. Seveda vse navedeno ne pomeni, da se ne srečujemo s težavami, da tudi tokrat ne bo napak pri vodenju politik, da bo okrevanje preprosto - a obeti so zaradi navedenega bistveno boljši, kot če bi krizo reševali na način kot v obdobju 2009-2013, ali če bi jo pričakali s podobnim delovanjem kot v obdobju 2004-2008.

Pa še nekaj statističnih podatkov

Za tiste, ki jih zanimajo tudi konkretne številke, še nekaj podatkov o upadu gospodarske aktivnosti v zadnjih dveh krizah. Najbolj ažurne podatke imamo za gibanje industrijske proizvodnje in na prvi tabeli so indeksi industrijske proizvodnje (desezonirano) glede na povprečje zadnjega leta pred nastopom krize. Z modro črto so podatki za mesece od oktobra 2008, ko smo zabeležili prvi upad v prejšnji krizi, z rdečo pa letošnji podatki, začenši s februarjem. Prve tri mesece so bila gibanja v obeh krizah podobna, le da je v letu 2008 proizvodnja vseh nadaljnjih 12 mesecev ostajala 20 % pod nivojem leta poprej. Nato pa je začela počasi naraščati, a tudi dve leti kasneje je bila še vedno 15 % nižje. Letos se je obseg proizvodnje po pol leta (septembra) že skoraj približal prejšnjim rezultatom, seveda pa nas čaka nov upad v obdobju oktober - december.

Seveda pa proizvodnja oziroma predelovalne dejavnosti predstavljajo le petino BDP, a slednji podatki niso na voljo po mesecih. Vseeno je zanimivo pogledati gibanje BDP v prejšnji krizi. Na spodnji sliki je z rdečo črto indeks BDP (v stalnih cenah, desezonirano) po kvartalih prav tako v primerjavi z letom pred krizo. Skoraj pet let se je obseg BDP gibal med 6 in 10 % pod omenjeno osnovo pred ponovno rastjo v letu 2013. Letošnji padec (modra črta) je bil v drugem kvartalu večji, po napovedih pa naj bi bilo v drugi polovici leta gibanje, kot je prikazano s prekinjeno modro črto. Poleg skupnega indeksa so na sliki tudi podatki o gibanju glavnih gospodarskih dejavnosti. Spodnja črta prikazuje upad industrije, ki se je po letu dni začela dvigovati, kot izhaja tudi iz zgornje slike. Na sliki je tudi indeks gradbeništva, ki pa je padlo na vsega 50 % nekdanjega obsega poslovanja, zato se na sliki niti ne vidi. 

Gibanje trgovine, prometa, skladiščenja in gostinstva kot dela storitev je bilo podobno splošni rasti. Zanimiv pa je podatek o gibanju ostalih storitev, ki predstavljajo 28 % BDP. V tej dejavnosti tudi v času prejšnje krize upada praktično ni bilo. Za razliko od tokratnih razmer, ko tudi storitve čutijo močan upad. A podrobnejša ocena bo možna šele kasneje.

Lahko pa zgornje indekse pogledamo tudi z nominalnimi zneski, torej koliko milijonov evrov izpada smo zabeležili v posamezni dejavnosti. Ta prikaz je na spodnji sliki, kjer so na levi osi "izgubljeni" milijoni BDP po kvartalih. Čeprav je gradbeništvo po pomenu manjše, je prišlo tam do tako močnega izpada, da se je nominalno to poznalo skoraj največ, celo več kot v predelovalni dejavnosti. K upadu so deloma prispevale tudi trgovina in promet, ostale storitve pa skoraj ne. Dodan je še podatek za "ostalo", kar zajema predvsem davke. V javnem sektorju zmanjšanja ni bilo in ta sektor je BDP nekoliko povečal.

Ob zgornjih rezultatih je vseeno potrebno dodati, da smo kot osnovo upoštevali zadnje leto pred krizo, za katerih rezultate pa vemo, da so bili v veliki meri posledica močnega zadolževanja v tujini ter rasti cen premoženje in niso temeljili na zdravih temeljih. Če bi krizna leta primerjali z letom 2006, so indeksi seveda bistveno drugačni, obseg BDP je bil v letih 2009 - 2013 vseeno kar nekaj višji od leta 2006. Na spodnji sliki je ta primerjava, iz katere vidimo, da je v letu 2009 izpadla predvsem industrija, a so jo nadomestile storitve, tako da je bil v tem letu BDP višji kot v 2006. V naslednjih letih je izpadlo predvsem pred tem prenapihnjeno gradbeništvo, višjo rast so izkazovale ostale storitve. Kot rečeno, bo podrobnejša primerjava aktualnih gibanj možna šele v naslednjih obdobjih.