Majhna skupina, ki je v zadnjih dvesto letih največ prispevala, so Judje. Njihovo število ni veliko, blizu 300.000 od 66 milijonov prebivalcev. Takoj po drugi svetovni vojni, ko je prispelo mnogo beguncev, jih je bilo največ, nekaj nad 400.000. Njihov prispevek umetnosti, znanosti, medicini, akademskim krogom in podjetništvu je bil ogromen. Judje so odličen primer, kako je majhna skupnost lahko oboje, britanska in obenem obdrži svoje starodavne običaje. Pokazali so, kako je v Združenem kraljestvu mogoče biti raznolik in obenem izkoristiti priložnosti svobode. To ni bilo narejeno zlahka, s posebnimi privilegiji, ampak z možnostjo uspeti s trdim delom. Lestve k napredku obstajajo, okna napredovanja v družbi se lahko odprejo.

Najnovejši primer tega je nedavno preminuli nekdanji glavni rabin Britanije in Britanske skupnosti narodov (Commonwealth) lord Jonathan Sacks. Lord Sacks je umrl 7. novembra 2020. Bil je sin poljskega priseljenca, majhnega trgovca v delavskem predelu Londona. Njegova družina ni bila posebna verna, hodil je v lokalno osnovno šolo in gimnazijo. Na univerzi v Cambridgeu je študiral filozofijo in zapadel pod dva vpliva; prvi je bil filozof Roger Scruton, katerega je opisal kot enega največjih vsevedov našega časa, drugi pa dejstvo, da je začel razmišljati o verskem življenju. V Združenem kraljestvu ni nedosegljivo, da bi človek nizkega rodu napredoval v visoko družbo, ali da bi človek iz majhne manjšinske skupnosti postal lord, član Lordske zbornice (House of Lords). Izjemno je to, da so Sacksa občudovale vse verske skupnosti. Resnično so številni kristjani govorili, samo deloma v šali, da je škoda, da ni bil nadškof v Canterburyju. Tudi princ Charles ga je imenoval "luč temu narodu, trden prijatelj in cenjen svetovalec". 

Kot verski voditelj je seveda imel spore in težave, ne najmanjše z nekaterimi v lastni skupnosti, toda njegova ponižnost, intelekt in sposobnost, doseči vse člane naroda brez dogmatičnosti, so bili izjemni, njegovo zaupanje v medverski dialog pa je pomagalo pri nacionalni povezanosti. Tudi njegova trdna vera v integriteto družine, tradicionalno šolanje in samoupravne ustanove je pridobila mnogo prijateljev svobode in demokracije. Predvsem pa je bila velik dar Sacksova sposobnost posredovanja moralnih in verskih resnic vsem članom družbe. 

Še en pozabljen in na nek način podoben primer, zlasti v tem času, ko se zdi, da prevladuje politika enakosti, je Learie Constantine, temnopolti moški zahodnoindijskega izvora. Nekateri so ga pozabili, mnogi pa ne vedo, da je bil Lord Constantine, ki leta 1969 kot prvi črnec postal član lordske zbornice, vrhunski športnik, pravnik in diplomat. V znamenitem sodnem postopku leta 1943 je dokazal, da je rasna diskriminacija na osnovi barve kože nezakonita v angleškem pravu; to je bila zmaga običajnega prava (v Veliki Britaniji) in zdrave pameti brez uporabe zakonodaje. 

Torej dva človeka z manjšinskim poreklom sta lahko uspela, vendar ne pozabimo, da je bila prva velika država v svobodnem svetu, ki je imela ministrsko predsednico, prav Združeno kraljestvo z Margaret Thatcher.

Kaj vse to pove? To pove, da je bilo v Združenem kraljestvu vedno mogoče priti v najvišje sloje države brez ozira na poreklo talentirane osebe. To ne pomeni, da je bila pot lahka ali enostavna, toda nadarjeni ljudje in tisti, ki sprejmejo vlogo, ki jo morajo igrati v skupnosti, lahko pridejo tja.