Komentar

Časnikarji in čast: Res je, ne more biti vsak časnikar Mark Twain ali Oriana Fallaci, lahko pa je vsak časnikar z velikim Č, če hoče to biti

Do danes so se v Sloveniji močno namnožili časnikarji in časnikarke, pravnuki Cankarjevih literarnih žurnalističnih likov. Sama lojalnost mediju, torej delodajalcu ali tudi "gospodarju", ni nič slabega, vendar mora imeti na področju informiranja vsekakor nekaj značilnosti. Lojalnost mediju ne sme biti nekaj, kar dovoljuje ali celo spodbuja lažno, nestrpno, žaljivo, podcenjevalno poročanje, prirejanje dejstev, zavestno izpuščanje določenih (ključnih) podatkov, bolj ali manj prikrito sovražnost do določenih subjektov, ki so predmet poročanja, vsiljevanje časnikarjevega osebnega mnenja v vprašanja intervjuvancu ali intervjuvanki in ustrezno prirejanje odgovorov, posebej v tiskanih medijih.

24.11.2020 21:16
Piše: Denis Poniž
Ključne besede:   časnikar   mediji   državni radio   televizija   Mark Twain   Oriana Fallaci   Egon Erwin Kisch   Cankar   lastniki

Vrhunski časnikar mora neprestano živeti z vednostjo, da lahko s svojim nestrokovnim, pristranskim, nepopolnim in zavajajočim oblikovanjem sporočila naredi veliko škodo tako rekoč vsem segmentom javnega življenja.

Ne more biti vsak časnikar Samuel L. Clemens (bolj znan kot pisatelj Mark Twain) ali Egon Erwin Kisch, ne more biti vsaka časnikarka Oriana Fallaci. Časnikarstvo ni, od svojega nastanka konec 18. stoletja, samo obrt, ki se jo da priučiti, je v mnogočem tudi umetnost, ki pa je dana od Boga. Ker je ta poklic povezan s tistim, kar razumemo pod iskanjem, odkrivanjem, zbiranjem in posredovanjem informacij, informacije pa se od 18. stoletja naprej množijo z zastrašujočo hitrostjo, je seveda poklicanost za časnikarski poklic vedno bolj zahtevna, odgovorna in vsem na očeh. Od tistega, ki se ji posveti, zahteva vedno več miselnega napora, obvladovanja zbranega materiala, občutka za to, kaj je "res" in kaj ni, a tudi poguma in preudarnosti, da iz množice informacijske jalovine odbere tisto, kar je potrebno posredovati bralcem, poslušalcem in gledalcem.

 

Če so na začetku časnikarske ere obstajali izključno bralci, so se jim v prvih desetletjih dvajsetega stoletja pridružili poslušalci in v sredini prejšnjega stoletja še gledalci. Seveda imam v mislih klasične časnike, ki so nastajali na rotacijah z duhom po raztopljenem svincu, radijska poročila, reportaže in druge informativne oddaje in kompleksno avdiovizuelno novico, ki jo je ustvarila televizija, ko je v eno združila branje, poslušanje in gledanje. Nič novega ne bom povedal, če napišem, da je televizija tako privlačna, da ima tako globok učinek na svoje sprejemnike prav zato, ker smo (naivno) prepričani, da prinaša najbolj celovite in najbolj avtentične informacije. In te "najbolj avtentične informacije", vedno pogosteje posredovane "v živo", zahtevajo časnikarje in časnikarke, ki so res osebnosti, obrtno vrhunsko izučene, s skoraj umetniškim občutkom za posredovanje vseh vrst informacij.

 

Dober, vrhunski časnikar mora neprestano živeti z vednostjo, da lahko s svojim nestrokovnim, pristranskim, nepopolnim in zavajajočim oblikovanjem sporočila naredi veliko škodo tako posameznikom, kot skupinam ljudi, podjetjem, znanstvenim in umetniškim institucijam, tako rekoč vsem segmentom javnega življenja. Seveda je to lepa in všečna teorija; ne vem, če jo predavajo v glavni valilnici časnikarskih kadrov. Večina časnikarjev in časnikark dela za določenega delodajalca, ki je lahko "država" ali neko privatno podjetje, bogat posameznik. "Država" je seveda abstrakten pojem, za katerim se skrivajo konkretne politične opcije, kakor jih zagovarjajo politične stranke v širokem spektru od leve do desne.

 

"Državnih" oziroma "partijskih" (bolje bi bilo napisati "enopartijskih2) časnikov, kakršna je bila Pravda v nekdanji Sovjetski zvezi ali Völkischer Beobachter v nacistični Nemčiji ali Ljudska pravica v nekdanji Jugoslaviji, že dolgo ni več. Tudi časniki, ki so bili na videz neodvisni, a so bolj ali manj dosledno zastopali vsakokratno državno politiko, recimo Washington Post v Združenih državah, pospešeno izginjajo. Zato ostajata samo "državni" radio in "državna" televizija, ki naj bi zastopala vsakokratno državno politiko ne glede na to, ali le-ta prihaja z leve ali desne. Seveda je takšna uravnoteženost prej pobožna želja kot realnost, čeprav se nekatere "državne" televizije, kot je na primer avstrijski ÖRF, vseeno trudijo, da bi bile pri poročanju uravnotežene, ko svoje gledalce informirajo o notranji in zunanji politiki in vseh drugih dogodkih, ki so pomembni za neko narodno skupnost. Te informacijske ustanove bi morale biti takšne vedno in povsod, saj so, ne nazadnje, plačniki teh državnih televizij skoraj vsi odrasli državljani, bodisi kot davkoplačevalci ali kot neposredni plačniki "naročnine" na to televizijo, kot je to značilno tudi za Slovenijo.

 

Logika je preprosta: če nekaj moram plačati, pričakujem, da bom v zameno tudi nekaj dobil. Ta nekaj pa mora biti tak, da ustreza tudi mojim pričakovanjem, kot mora ustrezati pričakovanjem vseh plačnikov, prisilnih ali prostovoljnih pogodbenih strank teh "državnih" televizij. Dokler se niso pojavili drugi nosilci in posredniki informacij, mislim predvsem na internet z vsemi njegovimi kar naprej razvijajočimi se možnostmi, so imeli tiskani mediji, radio in televizija svojevrsten monopol, ki pa je bil skrit: bralci, poslušalci in gledalci so lahko izbrali in kupili, seveda v okvirih razpoložljivega nabora časnikov, radijskih in televizijskih postaj, tisto, kar jih je zanimalo in za kar so mislili, da je "njihov" časnik, radijska postaja ali televizijski kanal.

 

V demokratičnih državah je bil seveda ta nabor precejšen, v represivnih in totalitarnih (kot je bila tudi Jugoslavija) pa ga ni bilo. Ko smo leta 1991 postali Slovenci z novo nastalo državo del tega demokratičnega sveta, so se namnožile predvsem radijske postaje, dobili smo tudi nekaj privatnih televizijskih kanalov, predvsem pa možnost spremljanja številnih tujih televizijskih programov. Bilo je tudi nekaj poskusov ustanavljanja novih časnikov in tednikov, ki pa iz različnih razlogov, ki jih na tem mestu ni mogoče ustrezno analizirati, niso preživeli; ostali so le časniki, ki so izhajali že v totalitarnem režimu in ki so se navidezno preobrazili v pluralne medije. Navidezno sta se v pluralna medija preobrazila tudi "državni" radio in televizija, a samo navidezno, saj je posebej v prvih letih po osamosvojitvi ta dva medija obvladovala velika večina urednikov in urednic, časnikarjev in časnikark, ki so jih mediji podedovali iz prejšnjih časov, ko je bil časnikar (zveni obrabljeno, ker je stokrat ponovljeno, a še vedno drži kot pribito) družbenopolitični delavec, ki je predstavljal in zagovarjal interese (ene in edine) vladajoče partije, če je to intimno želel ali ne.

 

Bile so redke častne izjeme, ki pa so jih hitro prevzgojili, utišali ali pa so same umolknile. Ko so se pojavljali (in tudi zamirali) novi mediji, časniki, tedniki, radijske postaje, tv kanali, smo bili prepričani, da res stopamo v obdobje demokratičnega informacijskega pluralizma. Vendar pa je koncentracija medijev v rokah družb in posameznikov, ki so bili na skrivaj lojalni nekaterim še živim aparatčikom prejšnjega režima, tudi njihovim novo komponiranim naslednikom, ali pa jim je šlo zgolj za čim večji dobiček, se na objektivnost, poštenost in pluralnost niso kaj prida ozirali. Zato so tudi izbirali časnikarje in časnikarke, ki so ustrezali njihovim potrebam, kar pomeni, da so ti časnikarji lojalnost mediju, ne glede na način (ne)poštenega informiranja postavljali pred osebno integriteto.

 

Zato so se do danes v Sloveniji močno namnožili časnikarji in časnikarke, pravnuki Cankarjevih literarnih žurnalističnih likov. Sama lojalnost mediju, torej delodajalcu ali tudi "gospodarju", ni nič slabega, vendar mora imeti na področju informiranja vsekakor nekaj značilnosti. Lojalnost mediju ne sme biti nekaj, kar dovoljuje ali celo spodbuja lažno, nestrpno, žaljivo, podcenjevalno poročanje, prirejanje dejstev, zavestno izpuščanje določenih (ključnih) podatkov, bolj ali manj prikrito sovražnost do določenih subjektov, ki so predmet poročanja, vsiljevanje časnikarjevega osebnega mnenja v vprašanja intervjuvancu ali intervjuvanki in ustrezno prirejanje odgovorov, posebej v tiskanih medijih.

 

Prav tako je povsem neprofesionalno, da se v določenih medijih pojavljajo vedno ene in iste osebe, tako imenovani "vseznalci", ki vsiljujejo svoje, nemalokrat nič kaj strokovne poglede in mnenja, včasih tako nestrokovna, da to lahko opazi vsak malo pozornejši bralec, poslušalec ali gledalec. Ko govorimo o okroglih mizah, verjetno ni prav posebej profesionalno, če je izbor povabljenih enostranski, povabljeni pa v debati napadajo, celo žalijo tiste, ki bi tudi morali biti povabljeni, če ne zaradi drugega pa zaradi uravnoteženosti pogledov, prepričanj in političnih nazorov. Prav tako je zelo neprofesionalno in daleč od časnikarske etike, če urednik-časnikar ali urednica-časnikarka informacije razvršča po pomembnosti glede na osebni okus in osebno (politično) prepričanje, ne pa po dejanski teži neke novice iz domovine ali tujine.

 

Še posebej neprofesionalno pa je, tu je na prvem mestu televizijski medij, če so informacije prirejene tako, da se "belo" na videz spremeni v "črno" in obratno. Pri tem imajo televizijski medij in tisti, ki ga oblikujejo, nešteto možnosti tudi za najbolj grobe manipulacije. Zaradi množice informacij, s katerimi so gledalci dobesedno bombardirani, se informacijska teža močno znižuje ali celo briše. Tako ni težko predstaviti nečesa, kar sodi v povsem drug kontekst, kot veljaven argument neke aktualne zgodbe, ni težko prirediti določene izjave govorcev tako, da je izpuščen njen bistveni del, ali pa sta "zlepljena" dva neodvisna dela v novo celoto s povsem drugo konotacijo.

 

Podobno vlogo prirejanja informacij in vplivanja na gledalčevo zavest imajo tudi skrbno izbrana ozadja, ki asociirajo na nekaj drugega od tega, kar želi povedati časnikarjev ali časnikarkin intevjuvanec. Poseben problem predstavljajo izjave v offu, ko govorca ne vidimo, njegov glas pa je prekrit s posnetki, ki so vzeti iz drugih zgodb, vendar s točno določenim učinkom: spet smo priče asociativnemu vplivanju na gledalce, ustvarjanju točno določenega mnenja, ki je daleč od objektivnosti in še dlje od resnice. Ker pa si je danes mogoče shraniti katero koli sekvenco katerega koli avdio in vizualnega medija, lahko vsakdo zase zlahka ugotovi, kdaj časnikarji prirejajo informacije na vse mogoče in nemogoče načine.

 

Ni potrebno, da je človek zelo posvečen v časnikarske "prevare", da opazi, kdaj se je časnikar ali časnikarka zlagal ali nekaj dni za tem, ko je v javnost poslal prirejeno ali celo lažno novico, to novico sam zanika z novo, po navadi prav tako lažno ali prirejeno. In če ga uporabniki družbenih omrežij razkrinkajo, ti časnikarji ali časnikarke nimajo toliko moralne integritete, da bi priznali svoje manipulacije, še manj je imajo za opravičilo. Seveda je jasno, zakaj tega ne storijo: v veliki večini primerov so samo ubogljivi izvrševalci ukazov svojih urednikov, delodajalcev, gospodarjev. To ni ne profesionalno, ne etično, a na končni postaji razmisleka o krutem razmerju med hlapci in gospodarji, vsaj (težko) razumljivo.

 

Nobenega opravičila pa ni, če časnikarji ali časnikarke to počnejo samostojno, če svojo poklicno zavezanost resnici in objektivnemu poročanju zamenjajo za surovo in sovražno propagando, dobro se zavedajoč, da imajo vendarle še vedno veliko moči in vpliva pri oblikovanju javnega mnenja.

 

Za konec moram zapisati, da so ti zagrizenci v večini primerov slabo izobraženi, polni osebnih zamer, ujeti v grenko  zavest, da morajo služiti neusmiljenim gospodarjem, ki jih lahko kadar koli vržejo na cesto (zaščiteni so tako samo tisti na "državnem" radiu in televiziji), a namesto, da bi se uprli, drsijo še globlje v močvaro, ki jo ustvarjajo sami s svojim nečednim početjem. Na problem časnikarske močvare lahko pogledamo tudi drugače: res, je, ne more biti vsak časnikar Clemens ali Kisch in vsaka časnikarka Fallaci, lahko pa je vseeno vsak časnikar z velikim Č, če to hoče biti.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
11
Revolucija foteljšev ali "Roga ne damo"
5
20.01.2021 00:45
Čemur smo trenutno priče pred tovarno Rog, ni nič drugega kot eklatantni dokaz o brezidejnosti slovenske militantne levice, o ... Več.
Piše: Andrej Lokar
Uredniški komentar: Gospod predsednik vlade, izgubili ste bitko z virusom in ste na dobri poti, da greste v vojno še s Slovenci!
58
17.01.2021 16:00
Prišli smo do točke, ko si bo treba pošteno in odkrito priznati, da je vlada izgubila bitko z drugim valom novega koronavirusa. ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Vsak posameznik v umetnosti je dolžan dati človeštvu tisto največ, kar zmore - svoj spomin
4
17.01.2021 04:28
Na fotografiji, ki je bila posneta leta 1940, so pred Eifflovim stolpom pozirale tri uniformirane osebe. Na sredi kompozicije ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Nataliteta obupa: Zakaj se je med epidemijo skokovito povečalo število samomorov med mladimi
11
14.01.2021 06:09
Novica o pandemični samomorilnosti med mladimi je šla v javnosti mimo kot povprečna vremenska napoved. Zameglila jo je ... Več.
Piše: Ana Jud
Pogosto sem raje tiho. Kar pa ne pomeni, da nimam svojega mnenja. Opazujem in si mislim svoje ...
14
13.01.2021 06:05
Zanimivo je opazovati posel s hitrimi testi. Narod je na nogah. Seveda je predvsem dvignilo obrvi Sloveniji dejstvo, kako so ... Več.
Piše: Žiga Vavpotič
Grenka resnica o "ugledu Slovenije" na Zahodnem Balkanu: Politično zavožen projekt COBISS.net?
6
11.01.2021 05:09
Mariborska univerza je že pred 35 leti s svojim računalniškim centrom predstavljala ogromen potencial v tedanji državi. Po ... Več.
Piše: Tomaž Seljak
Acapulco Heat: "Ne odlašaj! Postani pohlepna baraba zdaj!"
14
10.01.2021 11:33
Nič hudega, če so fantje na tak ali drugačen način nagrabili veliko denarja. Ampak faloti nam predvajajo žur, namesto da bi se v ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Branko Ve Poljanski: "Tukaj je živelo XX. stoletje. Marcel Duchamp se je že zdavnaj odselil!"
1
10.01.2021 05:35
Ljubljana leta 1921 ni bila več periferija Evrope. Imela je že svojo univerzo, študente in študentski kvartir s pripadajočo ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Kardeljevo cepivo iz samoupravljanja in mentalni okvir slovenske levice
10
08.01.2021 06:40
Politično usmeritev mainstream Slovenije od druge svetovne vojne dalje lahko povzamemo v dveh besedah: ustavimo desnico! ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Pot k objektivni realnosti? Kaj je že to?
8
05.01.2021 22:00
Preveč je v politiki prevladalo, da kdor obvlada, čisto v tehničnem smislu, kako vse, kar mu nasprotuje ali vsakogar, ki se z ... Več.
Piše: Miha Burger
Vladni 2. tir v žrelu globoke države: Projekt, ki se mu nobena vlada noče odpovedati
14
04.01.2021 20:00
Paradoks nadaljevanja sedanjega vladnega projekta t.i. drugega tira oziroma nove železnice med Divačo in Koprom je ta, da ... Več.
Piše: Vili Kovačič
Naučena nemoč ali zakaj ljudje vztrajamo v slabem, če pa lahko stvari spremenimo na bolje
9
03.01.2021 23:00
Naučena nemoč je temnejša stran naše psihe. Gre verjetno za njen najbolj škodljiv in uničujoč vidik, ki je povrh vsega tudi ... Več.
Piše: Edvard Kadič
Samo bedaki in virusi
21
03.01.2021 11:00
Zdravniki, ki so dandanes že v letih, se še dobro spominjajo, kako so v leta 1972 hodili po jugoslovanskih domovih, in da so ... Več.
Piše: Ana Jud
Virusni zastoj bo spremenil vse, toda verjemite, najbolj od vsega bo spremenil šolski sistem!
6
03.01.2021 05:50
Človeku pogosto drhitijo tla pod nogami, toda nikoli ne odneha z gradnjo. Ne pozabite, da je ljubljanski stavbni fond zamejen s ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Birokracija in voditeljstvo: V vojni načrt bitke preživi samo do prvega strela
3
02.01.2021 06:00
Pravim, dajte mi voditelje, ki sprejemajo odločitve, ukrepajo ter napake odpravljajo hitro, in ne birokratskih voditeljev, ki ... Več.
Piše: Keith Miles
Zakaj v Sloveniji niti levica niti desnica ne more uspešno vladati
15
31.12.2020 22:12
Morda pa je težava v tem, da je tradicija kot gonilo konservativne politike pravzaprav na strani t.i. levega pola in predstavlja ... Več.
Piše: Igor Vlačič
Esej ob stoletnici Velikega razkola: Slovenski prokomunisti so državni udar zasnovali že leta 1920
17
30.12.2020 19:14
Za nami je stoletje temeljnega problema slovenskega naroda in državnosti, tj. procesa Velikega razkola zaradi nikoli pretrgane ... Več.
Piše: Žiga Stupica
Joe Biden mi je rekel: "V primeru ponovnega rojstva bi se želel roditi v Sloveniji."
11
29.12.2020 20:13
Joseph Biden se ni zadovoljil le s stiskom roke, ampak je, ko me je generalni sekretar Nata predstavil, navezal pogovor. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Dončić, Janša, Dragić, Erjavec: Nova sezona NBA in slovensko politično leto 2020
8
27.12.2020 23:59
Končuje se nesrečno leto in začela se je nova sezona košarkarske lige NBA. Politika in košarka se igrata na podobnih parketih in ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
O pudingu in lačnih otrocih: Hrupen molk javnih institucij in prekipevanje od solidarnosti
15
27.12.2020 11:00
Spoštovani zdravniki! Računamo na vašo podporo, ki žal do zdaj ni bila slišna. V zadnjih letih so se le posamezniki med ... Več.
Piše: Simona Rebolj
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Uredniški komentar: Gospod predsednik vlade, izgubili ste bitko z virusom in ste na dobri poti, da greste v vojno še s Slovenci!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3.310
02/
Umor na Orient Ekspresu: Maščevanje velikih medijskih korporacij Donaldu Trumpu
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.252
03/
Pogosto sem raje tiho. Kar pa ne pomeni, da nimam svojega mnenja. Opazujem in si mislim svoje ...
Žiga Vavpotič
Ogledov: 1.851
04/
Acapulco Heat: "Ne odlašaj! Postani pohlepna baraba zdaj!"
Simona Rebolj
Ogledov: 2.341
05/
Amerika po Trumpu (1/2): Popolna zmaga globoke države in konec Donalda Trumpa, ne pa tudi "trumpizma"
Janez Vuk
Ogledov: 1.543
06/
Nataliteta obupa: Zakaj se je med epidemijo skokovito povečalo število samomorov med mladimi
Ana Jud
Ogledov: 1.799
07/
Amerika po Trumpu (2/2): Američanom se bo še kolcalo po benignem Trumpu, toda po toči zvoniti je prepozno
Janez Vuk
Ogledov: 1.286
08/
Grenka resnica o "ugledu Slovenije" na Zahodnem Balkanu: Politično zavožen projekt COBISS.net?
Tomaž Seljak
Ogledov: 1.636
09/
Davkoplačevalec se ne da: Vili Kovačič Računskemu sodišču predlaga, naj vlado pozove k ustavitivi razvpitega projekta Drugi tir!
Uredništvo
Ogledov: 1.253
10/
Insajderski viri: Predsednik Pahor kljub izkazani podpori poslancev Andraža Terška "nikoli več" ne želi predlagati za ustavnega sodnika
Igor Mekina
Ogledov: 2.272