Komentar

Časnikarji in čast: Res je, ne more biti vsak časnikar Mark Twain ali Oriana Fallaci, lahko pa je vsak časnikar z velikim Č, če hoče to biti

Do danes so se v Sloveniji močno namnožili časnikarji in časnikarke, pravnuki Cankarjevih literarnih žurnalističnih likov. Sama lojalnost mediju, torej delodajalcu ali tudi "gospodarju", ni nič slabega, vendar mora imeti na področju informiranja vsekakor nekaj značilnosti. Lojalnost mediju ne sme biti nekaj, kar dovoljuje ali celo spodbuja lažno, nestrpno, žaljivo, podcenjevalno poročanje, prirejanje dejstev, zavestno izpuščanje določenih (ključnih) podatkov, bolj ali manj prikrito sovražnost do določenih subjektov, ki so predmet poročanja, vsiljevanje časnikarjevega osebnega mnenja v vprašanja intervjuvancu ali intervjuvanki in ustrezno prirejanje odgovorov, posebej v tiskanih medijih.

24.11.2020 21:16
Piše: Denis Poniž
Ključne besede:   časnikar   mediji   državni radio   televizija   Mark Twain   Oriana Fallaci   Egon Erwin Kisch   Cankar   lastniki

Vrhunski časnikar mora neprestano živeti z vednostjo, da lahko s svojim nestrokovnim, pristranskim, nepopolnim in zavajajočim oblikovanjem sporočila naredi veliko škodo tako rekoč vsem segmentom javnega življenja.

Ne more biti vsak časnikar Samuel L. Clemens (bolj znan kot pisatelj Mark Twain) ali Egon Erwin Kisch, ne more biti vsaka časnikarka Oriana Fallaci. Časnikarstvo ni, od svojega nastanka konec 18. stoletja, samo obrt, ki se jo da priučiti, je v mnogočem tudi umetnost, ki pa je dana od Boga. Ker je ta poklic povezan s tistim, kar razumemo pod iskanjem, odkrivanjem, zbiranjem in posredovanjem informacij, informacije pa se od 18. stoletja naprej množijo z zastrašujočo hitrostjo, je seveda poklicanost za časnikarski poklic vedno bolj zahtevna, odgovorna in vsem na očeh. Od tistega, ki se ji posveti, zahteva vedno več miselnega napora, obvladovanja zbranega materiala, občutka za to, kaj je "res" in kaj ni, a tudi poguma in preudarnosti, da iz množice informacijske jalovine odbere tisto, kar je potrebno posredovati bralcem, poslušalcem in gledalcem.

 

Če so na začetku časnikarske ere obstajali izključno bralci, so se jim v prvih desetletjih dvajsetega stoletja pridružili poslušalci in v sredini prejšnjega stoletja še gledalci. Seveda imam v mislih klasične časnike, ki so nastajali na rotacijah z duhom po raztopljenem svincu, radijska poročila, reportaže in druge informativne oddaje in kompleksno avdiovizuelno novico, ki jo je ustvarila televizija, ko je v eno združila branje, poslušanje in gledanje. Nič novega ne bom povedal, če napišem, da je televizija tako privlačna, da ima tako globok učinek na svoje sprejemnike prav zato, ker smo (naivno) prepričani, da prinaša najbolj celovite in najbolj avtentične informacije. In te "najbolj avtentične informacije", vedno pogosteje posredovane "v živo", zahtevajo časnikarje in časnikarke, ki so res osebnosti, obrtno vrhunsko izučene, s skoraj umetniškim občutkom za posredovanje vseh vrst informacij.

 

Dober, vrhunski časnikar mora neprestano živeti z vednostjo, da lahko s svojim nestrokovnim, pristranskim, nepopolnim in zavajajočim oblikovanjem sporočila naredi veliko škodo tako posameznikom, kot skupinam ljudi, podjetjem, znanstvenim in umetniškim institucijam, tako rekoč vsem segmentom javnega življenja. Seveda je to lepa in všečna teorija; ne vem, če jo predavajo v glavni valilnici časnikarskih kadrov. Večina časnikarjev in časnikark dela za določenega delodajalca, ki je lahko "država" ali neko privatno podjetje, bogat posameznik. "Država" je seveda abstrakten pojem, za katerim se skrivajo konkretne politične opcije, kakor jih zagovarjajo politične stranke v širokem spektru od leve do desne.

 

"Državnih" oziroma "partijskih" (bolje bi bilo napisati "enopartijskih2) časnikov, kakršna je bila Pravda v nekdanji Sovjetski zvezi ali Völkischer Beobachter v nacistični Nemčiji ali Ljudska pravica v nekdanji Jugoslaviji, že dolgo ni več. Tudi časniki, ki so bili na videz neodvisni, a so bolj ali manj dosledno zastopali vsakokratno državno politiko, recimo Washington Post v Združenih državah, pospešeno izginjajo. Zato ostajata samo "državni" radio in "državna" televizija, ki naj bi zastopala vsakokratno državno politiko ne glede na to, ali le-ta prihaja z leve ali desne. Seveda je takšna uravnoteženost prej pobožna želja kot realnost, čeprav se nekatere "državne" televizije, kot je na primer avstrijski ÖRF, vseeno trudijo, da bi bile pri poročanju uravnotežene, ko svoje gledalce informirajo o notranji in zunanji politiki in vseh drugih dogodkih, ki so pomembni za neko narodno skupnost. Te informacijske ustanove bi morale biti takšne vedno in povsod, saj so, ne nazadnje, plačniki teh državnih televizij skoraj vsi odrasli državljani, bodisi kot davkoplačevalci ali kot neposredni plačniki "naročnine" na to televizijo, kot je to značilno tudi za Slovenijo.

 

Logika je preprosta: če nekaj moram plačati, pričakujem, da bom v zameno tudi nekaj dobil. Ta nekaj pa mora biti tak, da ustreza tudi mojim pričakovanjem, kot mora ustrezati pričakovanjem vseh plačnikov, prisilnih ali prostovoljnih pogodbenih strank teh "državnih" televizij. Dokler se niso pojavili drugi nosilci in posredniki informacij, mislim predvsem na internet z vsemi njegovimi kar naprej razvijajočimi se možnostmi, so imeli tiskani mediji, radio in televizija svojevrsten monopol, ki pa je bil skrit: bralci, poslušalci in gledalci so lahko izbrali in kupili, seveda v okvirih razpoložljivega nabora časnikov, radijskih in televizijskih postaj, tisto, kar jih je zanimalo in za kar so mislili, da je "njihov" časnik, radijska postaja ali televizijski kanal.

 

V demokratičnih državah je bil seveda ta nabor precejšen, v represivnih in totalitarnih (kot je bila tudi Jugoslavija) pa ga ni bilo. Ko smo leta 1991 postali Slovenci z novo nastalo državo del tega demokratičnega sveta, so se namnožile predvsem radijske postaje, dobili smo tudi nekaj privatnih televizijskih kanalov, predvsem pa možnost spremljanja številnih tujih televizijskih programov. Bilo je tudi nekaj poskusov ustanavljanja novih časnikov in tednikov, ki pa iz različnih razlogov, ki jih na tem mestu ni mogoče ustrezno analizirati, niso preživeli; ostali so le časniki, ki so izhajali že v totalitarnem režimu in ki so se navidezno preobrazili v pluralne medije. Navidezno sta se v pluralna medija preobrazila tudi "državni" radio in televizija, a samo navidezno, saj je posebej v prvih letih po osamosvojitvi ta dva medija obvladovala velika večina urednikov in urednic, časnikarjev in časnikark, ki so jih mediji podedovali iz prejšnjih časov, ko je bil časnikar (zveni obrabljeno, ker je stokrat ponovljeno, a še vedno drži kot pribito) družbenopolitični delavec, ki je predstavljal in zagovarjal interese (ene in edine) vladajoče partije, če je to intimno želel ali ne.

 

Bile so redke častne izjeme, ki pa so jih hitro prevzgojili, utišali ali pa so same umolknile. Ko so se pojavljali (in tudi zamirali) novi mediji, časniki, tedniki, radijske postaje, tv kanali, smo bili prepričani, da res stopamo v obdobje demokratičnega informacijskega pluralizma. Vendar pa je koncentracija medijev v rokah družb in posameznikov, ki so bili na skrivaj lojalni nekaterim še živim aparatčikom prejšnjega režima, tudi njihovim novo komponiranim naslednikom, ali pa jim je šlo zgolj za čim večji dobiček, se na objektivnost, poštenost in pluralnost niso kaj prida ozirali. Zato so tudi izbirali časnikarje in časnikarke, ki so ustrezali njihovim potrebam, kar pomeni, da so ti časnikarji lojalnost mediju, ne glede na način (ne)poštenega informiranja postavljali pred osebno integriteto.

 

Zato so se do danes v Sloveniji močno namnožili časnikarji in časnikarke, pravnuki Cankarjevih literarnih žurnalističnih likov. Sama lojalnost mediju, torej delodajalcu ali tudi "gospodarju", ni nič slabega, vendar mora imeti na področju informiranja vsekakor nekaj značilnosti. Lojalnost mediju ne sme biti nekaj, kar dovoljuje ali celo spodbuja lažno, nestrpno, žaljivo, podcenjevalno poročanje, prirejanje dejstev, zavestno izpuščanje določenih (ključnih) podatkov, bolj ali manj prikrito sovražnost do določenih subjektov, ki so predmet poročanja, vsiljevanje časnikarjevega osebnega mnenja v vprašanja intervjuvancu ali intervjuvanki in ustrezno prirejanje odgovorov, posebej v tiskanih medijih.

 

Prav tako je povsem neprofesionalno, da se v določenih medijih pojavljajo vedno ene in iste osebe, tako imenovani "vseznalci", ki vsiljujejo svoje, nemalokrat nič kaj strokovne poglede in mnenja, včasih tako nestrokovna, da to lahko opazi vsak malo pozornejši bralec, poslušalec ali gledalec. Ko govorimo o okroglih mizah, verjetno ni prav posebej profesionalno, če je izbor povabljenih enostranski, povabljeni pa v debati napadajo, celo žalijo tiste, ki bi tudi morali biti povabljeni, če ne zaradi drugega pa zaradi uravnoteženosti pogledov, prepričanj in političnih nazorov. Prav tako je zelo neprofesionalno in daleč od časnikarske etike, če urednik-časnikar ali urednica-časnikarka informacije razvršča po pomembnosti glede na osebni okus in osebno (politično) prepričanje, ne pa po dejanski teži neke novice iz domovine ali tujine.

 

Še posebej neprofesionalno pa je, tu je na prvem mestu televizijski medij, če so informacije prirejene tako, da se "belo" na videz spremeni v "črno" in obratno. Pri tem imajo televizijski medij in tisti, ki ga oblikujejo, nešteto možnosti tudi za najbolj grobe manipulacije. Zaradi množice informacij, s katerimi so gledalci dobesedno bombardirani, se informacijska teža močno znižuje ali celo briše. Tako ni težko predstaviti nečesa, kar sodi v povsem drug kontekst, kot veljaven argument neke aktualne zgodbe, ni težko prirediti določene izjave govorcev tako, da je izpuščen njen bistveni del, ali pa sta "zlepljena" dva neodvisna dela v novo celoto s povsem drugo konotacijo.

 

Podobno vlogo prirejanja informacij in vplivanja na gledalčevo zavest imajo tudi skrbno izbrana ozadja, ki asociirajo na nekaj drugega od tega, kar želi povedati časnikarjev ali časnikarkin intevjuvanec. Poseben problem predstavljajo izjave v offu, ko govorca ne vidimo, njegov glas pa je prekrit s posnetki, ki so vzeti iz drugih zgodb, vendar s točno določenim učinkom: spet smo priče asociativnemu vplivanju na gledalce, ustvarjanju točno določenega mnenja, ki je daleč od objektivnosti in še dlje od resnice. Ker pa si je danes mogoče shraniti katero koli sekvenco katerega koli avdio in vizualnega medija, lahko vsakdo zase zlahka ugotovi, kdaj časnikarji prirejajo informacije na vse mogoče in nemogoče načine.

 

Ni potrebno, da je človek zelo posvečen v časnikarske "prevare", da opazi, kdaj se je časnikar ali časnikarka zlagal ali nekaj dni za tem, ko je v javnost poslal prirejeno ali celo lažno novico, to novico sam zanika z novo, po navadi prav tako lažno ali prirejeno. In če ga uporabniki družbenih omrežij razkrinkajo, ti časnikarji ali časnikarke nimajo toliko moralne integritete, da bi priznali svoje manipulacije, še manj je imajo za opravičilo. Seveda je jasno, zakaj tega ne storijo: v veliki večini primerov so samo ubogljivi izvrševalci ukazov svojih urednikov, delodajalcev, gospodarjev. To ni ne profesionalno, ne etično, a na končni postaji razmisleka o krutem razmerju med hlapci in gospodarji, vsaj (težko) razumljivo.

 

Nobenega opravičila pa ni, če časnikarji ali časnikarke to počnejo samostojno, če svojo poklicno zavezanost resnici in objektivnemu poročanju zamenjajo za surovo in sovražno propagando, dobro se zavedajoč, da imajo vendarle še vedno veliko moči in vpliva pri oblikovanju javnega mnenja.

 

Za konec moram zapisati, da so ti zagrizenci v večini primerov slabo izobraženi, polni osebnih zamer, ujeti v grenko  zavest, da morajo služiti neusmiljenim gospodarjem, ki jih lahko kadar koli vržejo na cesto (zaščiteni so tako samo tisti na "državnem" radiu in televiziji), a namesto, da bi se uprli, drsijo še globlje v močvaro, ki jo ustvarjajo sami s svojim nečednim početjem. Na problem časnikarske močvare lahko pogledamo tudi drugače: res, je, ne more biti vsak časnikar Clemens ali Kisch in vsaka časnikarka Fallaci, lahko pa je vseeno vsak časnikar z velikim Č, če to hoče biti.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
11
Levica želi indoktrinirati mlade v šoli s kolektivističnimi idejami in zmanjšati vpliv staršev in starih staršev
19
18.08.2022 21:00
V družbi že dolga leta poteka protidružinski trend, ki ga spodbuja levica, celoten prenos odgovornosti generacij z ene na drugo ... Več.
Piše: Keith Miles
Zakaj mislim, da bi bila odpoved koncerta Anne Netrebko v Ljubljani velika neumnost
15
17.08.2022 22:10
Ukrajinska skupnost v Sloveniji nasprotuje koncertu ruske operne zvezdnice Anne Netrebko, ki naj bi prihodnji teden, 26. ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Evropa na razpotju: Zgodovinski izzivi in napačne rešitve
13
16.08.2022 22:10
Vojna v Ukrajini je razgalila resnico o Rusiji. Kdor ni želel opaziti, da se Putinova država nagiba k imperializmu, se mora ... Več.
Piše: Mateusz Morawiecki
Uredniški komentar: Če bi bil Trump ameriški predsednik, Putin ne bi razmišljal o Ukrajini
22
10.08.2022 23:45
Zakaj je Donald Trump lahko ključ do rešitve vojne v Ukrajini? Ker je nekonvencionalni politik z mentaliteto trgovca in ker je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Enotnost Evropske unije in Zahoda glede Ukrajine ogrožajo pozivi k "miru za vsako ceno"
18
05.08.2022 20:00
Februarja letos sem ob odločni in enotni reakciji Evropske unije na rusko invazijo na Ukrajino na tem mestu zapisal, da je ... Več.
Piše: Božo Cerar
Portret leve razvajenke: Ali sonce res vzhaja na vzhodu in zahaja na zahodu?
14
04.08.2022 20:00
Oseba, o kateri nameravam napisati nekaj opazk, je bila rojena v družini, ki po vseh lastnostih sodi v t.i. novi razred , kakor ... Več.
Piše: Denis Poniž
Roko na srce, Slovenci nimajo pojma, kaj so nevladne organizacije in civilna družba
10
03.08.2022 23:45
Strategi t.i. levice so že zdavnaj ugotovili, da jim ta nedorečenost okrog nevladnih organizacij in civilne družbe silno ... Več.
Piše: Miha Burger
Nepotrebno, škodljivo in populistično davčno maščevanje "bogatejšemu sloju"
16
02.08.2022 23:00
Vladni predlog kar štirih zakonskih sprememb na področju davkov, kar mediji ljubkovalno imenujejo davčna reforma, že na prvi ... Več.
Piše: Ivan Simič
Premierjeva čustva, neobdavčene denarne nagrade za gasilce in vsemogočni nevladniki
14
01.08.2022 22:00
Predsednik Golob, vseeno hvala za vaš trud. Uspeli ste opozoriti na potrebe gasilcev in to je dobro. Upam, da vam uspe ... Več.
Piše: Milan Krek
Evropska unija v svetu 21. stoletja bo morala spremeniti sistem odločanja, ali pa je čez desetletje ne bo več
7
24.07.2022 22:55
Povojno obdobje je svet upravljala skupina G7, v kateri so se znašle najrazvitejše države. V samo nekaj letih ali celo mesecih ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Genialni minister Loredan bi 18 mesecev delal stresni test zdravstva za pol milijarde evrov, največja slovenska občina pa je ponoči brez dežurnega zdravnika
15
24.07.2022 00:00
Minister za zdravje Danijel Bešič Loredan se je odločil in večkrat povedal celemu svetu, da bo v prvih 18. mesecih mandata s ... Več.
Piše: Milan Krek
Ne razumem ljudi, ki svoje življenje in svojo moč izkoriščajo za obtoževanje in uničevanje drugih
8
20.07.2022 20:00
Ne razumem posameznikov, ki jim visoke pozicije tako udarijo v glavo, da izgubijo razsodnost in namesto da bi svoje delo ... Več.
Piše: Ivan Simič
Loredanov zakon o interventnih ukrepih v zdravstvu ali kako bo Aleš Šabeder nadzoroval tri klonirane Šabedre
10
17.07.2022 22:45
Loredanov zakon prinaša tudi poseben urad, Urad za nadzor kakovosti in nabav v zdravstvu, ki naj bi med drugim nadziral ... Več.
Piše: Milan Krek
Duh stalinizma in rentgenska slika Ruske kapelice v globokem vesolju
26
16.07.2022 18:00
Levica, ki je trenutno na oblasti oziroma misli, da je, še vedno ni naredila domače naloge in preštudirala zgodovine zapletenih ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Stop za avtokracijo: "Važna je vsaka gesta, vsaka beseda, vsaka akcija, da se prepreči avtokracija kjerkoli v svetu!"
15
12.07.2022 22:00
Dobro in koristno bi bilo, če bi vsak državljan sveta, ki ima idejo, kako zmanjšati možnost nastanka avtokracije, to tudi ... Več.
Piše: Miha Burger
Novi generalni direktor NIJZ Branko Gabrovec si je dal zlakirati tla v pisarni, da bo lažje plesal
15
11.07.2022 22:41
Ko sem si želel 4. julija, preden sem predal posle, še zadnjič ogledati svojo pisarno na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje, ... Več.
Piše: Milan Krek
Obstaja veliko stvari, ki so pomembne v svobodni družbi. Izbira je ena izmed njih.
6
10.07.2022 22:00
O tem, kako pomembna je izbira, se po mojem mnenju premalo govori.Najbolj očitno je v ključni moči, ki jo imajo volivci pri ... Več.
Piše: Keith Miles
Urška Klakočar Zupančič je najšibkejši člen sedanje oblasti. Skrbi me zanjo.
27
06.07.2022 18:00
Janez Janša in njegovi verniki so bili neotesani, pa je narod raje dvignil pesti za Gibanje Svoboda. Robert Golob, predsednik ... Več.
Piše: Ana Jud
Pričevanje iz prve roke: Kako je bil Milan Krek prisiljen odstopiti kot generalni direktor NIJZ
26
04.07.2022 21:25
Seveda je moj odstop zoper vsa pravila vodenja, a tako pač je. Če se politika odloči, da moraš oditi, saj edino ona ve, kaj je ... Več.
Piše: Milan Krek
Prvih 100 dni vlade: "Ugrabljeni" premier, amaterski komunikatorji in naftna apokalipsa
12
28.06.2022 20:00
Ljudje bi lahko razumeli, da se zgodijo problemi z derivati, s sprejemanjem nepremišljenih predlogov zakonov in podobno, če jim ... Več.
Piše: Gregor Kos
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Stari okostnjaki iz omar ljubljanske nadškofije se bojijo, da bi škof Saje začel čistiti cerkveno nesnago!
Uredništvo
Ogledov: 3.487
02/
Uredniški komentar: Če bi bil Trump ameriški predsednik, Putin ne bi razmišljal o Ukrajini
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.835
03/
Konec let debelih krav: Ali se je globalno načrtovani finančni cunami že začel?
Frederick William Engdahl
Ogledov: 1.522
04/
Zakaj mislim, da bi bila odpoved koncerta Anne Netrebko v Ljubljani velika neumnost
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.103
05/
Pravoslavna verska vojna: Hudičev pakt med patriarhom Kirilom in predsednikom Putinom
Maksimiljan Fras
Ogledov: 1.303
06/
Levica želi indoktrinirati mlade v šoli s kolektivističnimi idejami in zmanjšati vpliv staršev in starih staršev
Keith Miles
Ogledov: 779
07/
Evropa na razpotju: Zgodovinski izzivi in napačne rešitve
Mateusz Morawiecki
Ogledov: 875
08/
Pro et contra: "Rusi bodo šli do konca, pa naj stane, kar hoče. Za ceno tretje svetovne vojne, če je treba."
Marko Golob
Ogledov: 3.963
09/
China's Communist Party holds cadres responsible for family members' activities
Valerio Fabbri
Ogledov: 662
10/
Portret leve razvajenke: Ali sonce res vzhaja na vzhodu in zahaja na zahodu?
Denis Poniž
Ogledov: 2.723