Novozelandska predsednica vlade Jacinda Ardern ni postala le globalni pojem uspeha v boju proti epidemiji novega koronavirusa, ampak tudi zgled za sodobni profil demokraciji zavezanih politikov, ki naslavljajo javnost v slogu zvezdnikov. Kitajska je zaradi precej srhljive kombinacije komunističnega in neoliberalnega režima z epidemijo ravnala brutalno in učinkovito. Danes beleži odlične statistične rezultate. Tudi z gospodarsko krizo se dobro sooča. Kako bi bilo drugače? Kitajska je najprej predolgo zamolčevala prisotnost virusa. Pregovorno številni kitajski turisti so imeli dovolj časa, da so nevede kot mule pri raznašanju droge pač raznesli virus po celem svetu. Kitajska je naposled odreagirala udarno, da je zajezila epidemijo v lastni državi. V naslednji fazi sta se pod virusom najbolj zrušili Evropa in ZDA, Kitajska pa si je lahko gospodarsko precej opomogla tudi z množično prodajo zaščitnih mask in druge opreme po navitih cenah. Briljantno! Filmsko! Šlik šlak korenček, Donald Trump! Trumpova skrajno nespretna trgovska strategija s političnim poudarkom bildanja moči na gospodarski rasti je šla v franže. Donald Trump je verjetno najslabši diplomat v zgodovini ameriških predsednikov. 

Medtem ko se je nekdanji zvezdnik trivialnega resničnostnega šova Donald Trump v vlogi predsednika ZDA polomil na vseh čereh, ki so pokukale na plano v krizni situaciji, je Jacinda Ardern na političnem in družbenem parketu odigrala glavno vlogo za oskarja, kar je bistveno pripomoglo k izjemnim rezultatom pri zajezitvi širjenja virusa in spremembi politične klime v državi. Pozitivne kritike medijev, ki so okrepile njeno mednarodno slavo, so privedle do točke, ko je svoje nasvete dobrohotno ponudila v uporabo tudi Ameriki po razglasitvi zmage Josepha Bidena.

Pristop Jacinde Ardern je zanimiv predvsem zato, ker do zdaj z operativnega vidika ni počela prav nič posebnega, razen da je očitno dovolj inteligentno bitje, ki je sposobno zaznavanja osnovnih zdravorazumskih dejstev, predvidevanj in ustreznega umeščanja ugotovitev v ustrezne kontekste. Kar se tiče konkretnih potez za zajezitev epidemije je "zgolj" upoštevala osnovno najbolj pomembno pravilo hitrega in radikalnega ukrepanja! Ob prvih pojavih virusa je hitro in radikalno zaprla meje ter zaukazala strog nadzor s karanteno ter vzpostavila popolno izolacijo v državi. Obvezna raba mask, ko je bila dostopnost do zaščitnih sredstev omogočena, razkuževanje rok in drastično omejeni izhodi so bili samoumevni.

Nova Zelandija je bila brez dvoma med dolgim prvim valom deležna najstrožjih ukrepov, ki so za razliko od male Slovenije dejansko rezultirali v popolnem izkoreninjenju virusa. Junija so se prebili do števila nič pri zaznavanju okuženih. Zelo podobno z rahlimi razlikami v podrobnostih zaradi različnih specifik delovanja posameznih držav in odnosa med državljani, politiki in stroko se je odlično izkazala tudi finska premierka Sanna Marin. Za razliko od Finske z visoko stopnjo načel demokracije, socialne države, izjemnih premikov na področju šolstva in izobraževanja, bralne kulture in blaginje je imela Jacinda Ardern mnogo težjo nalogo pri pridobivanju zaupanja državljanov. Socialna politika Nove Zelandije je bila do krhke zmage in moči v parlamentu Jacinde Ardern na psu z dolgo zgodovino močnega vpliva konservativnih politik, ki so poglabljale nesocialen, patriarhalen in izrazito neoliberalen model delovanja. Stopnja življenja pod pragom revščine je na Novi Zelandiji zelo visoka. Jacinda Ardern je prišla na oblast kot možna alternativa zaradi zadostne kritične mase obupanih državljanov pod pritiski socialno brezčutnih politik. Jacinda Ardern je morala epidemično krizo uporabit za drastično zmago na oktobrskih volitvah, kar ji je tudi uspelo. Do aktualne zmage je namreč v spregi z desnimi koalicijskimi strankami pristala tudi na nekaj nezaželenih kompromisov, ki so državljane oddaljevali od vere v revolucionarne socialne spremembe. Uvedba splošnega davka na kapitalski dobiček je padla v vodo, sistemska okrepitev socialnih transferjev se ni realizirala, a je premierka s posameznimi socialnimi zakoni krpala luknje. S hitro in zadovoljivo finančno podporo zaposlenim v izolaciji, novim brezposlenim državljanom in malim podjetjem, ki je trajala tri mesece, Jacinda Ardern ni skoparila, s čimer je zaupanje državljanov v dobre namene vlade seveda dodatno podkrepila.

Na oktobrskih volitvah je stranka Jacinde Ardern zmagala s prepričljivo večino sedežev v parlamentu, izločila vpliv desnih strank in se zgolj zaradi dobre volje po še močnejši utrditvi položaja koalicijsko povezala s stranko zelenih. V bodoče bo lahko bolj konkretno dokazovala realen značaj svoje politične strategije in ciljev. Slavje po volitvah se je odvijalo brez epidemičnih ukrepov, brez mask in maničnega razkuževanja rok in prostorov, saj so virus pregnali iz države, vzdrževali pa so še vedno strogo politiko na meji s testiranjem prišlekov in nadzorovano dvotedensko karanteno v hotelu! Nova Zelandija se lahko na današnji dan pohvali s statistiko 410 okuženih in 5 smrtnih žrtev na milijon prebivalstva ter zgolj s tremi novimi okuženimi, Slovenija pa s 35.717 okuženih in 643 mrtvih na milijon populacije ter s 1583 novih primerov okužbe. Novozelandci se zdaj ukvarjajo predvsem z bremenom gospodarskih posledic in preizpraševanjem o prihodnosti državljanov, v Sloveniji pa so dnevne novice in družbena omrežja preplavljena z infantilnimi pričkanji o ukrepih in glodanjem trivialnih škandalov tipa: "Zlatko spet nagaja!"

Bistvo priljubljenosti Jacinde Ardern je v komunikaciji z ljudstvom in zaznavanju realnih namenov vlade s strani ljudstva! To sta dve pomembni vprašanji, ki z ustreznimi odgovori pojasnjujeta rezultate posamezne države pri zasledovanju retorično zastavljenih dobrohotnih ciljev. Tako Jacinda Ardern kot finska premierka Sanna Marin slovita po učinkovitem in nadpovprečno harmoničnem dialogu z ljudstvom. Komunikacija Jacinde Ardern je dostojna, empatična, karizmatična in do državljanov spoštljiva! Kot predsednica vlade se je postavila v ospredje in podajala državljanom jasna navodila. Ne tako kot v Sloveniji, kjer sem potrošila pol ure časa, da sem se dokopala do podatka, kaj bo dovoljeno počet na pogrebu očeta.

Je res dopuščena prisotnost le ožjih svojcev ali lahko prisostvuje pogrebu še kdo izven skupnega gospodinjstva, v kolikor določena kvota dopustnega števila pri združevanju ni presežena že z ožjimi svojci? Sploh velja kakšna kvota v primeru pogreba? Jasnega navodila preko vladnega spletnega portala ni!

Kaj pomeni prehod občine? Velja v Ljubljani za občino Center ali Šiška ali Mestna občina Ljubljana? Nedvoumnega pojasnila ni. Zakaj oseba, ki opravlja delo na prostem, ni kot izjema upravičena do malice na prostem? Zakaj je policija v petek popisovala protestnike v avtomobilih, saj niso kršili nobenega od predpisanih ukrepov proti združevanju? Zakaj vlada prepušča odločanje o mejah varnosti pri delu vodstvom podjetij, s čimer dopušča širjenje virusa na delovnih mestih, kjer se statistično dokazano virus širi najhitreje, namesto da bi stroge ukrepe in inšpekcijski nadzor uvajala ravno na tem področju?

Naštevala bi lahko v nedogled. Jacinda Ardern je poudarjala, da z državljani delujejo skupaj in v skupno dobro. Komunikacijo z ljudstvom je prevzela nase in prepričala z odgovornim optimizmom. Na Novi Zelandiji pač vlada ni ukrepala in besedičila proti lenim, zaupanja nevrednim in osovraženim državljanom, ki si drznejo celo protestirat proti oblasti. Jacinda Ardern in Sanna Marin nista profil zastarele frustrirane psevdoavtoritete, ki utrjuje oblast na ustvarjanju strahu, kaznovanju, siromašenju in podcenjevanju podrejenih, ampak ravno obratno. Delujeta v smer vzbujanja realnega in ne izsiljenega spoštovanja!

Jacinda Ardern je ustvarjala vzdušje zaupanja državljanov v vlado in stroko, ohranitev zaupanja pa je morala podkrepit z dokazi o svojih izrečenih namerah! Dokazala je, da resnično deluje v smeri čimprejšnje zajezitve epidemije! Dokazala je zavedanje prioritet v aktualni krizi. Izkazala je razumevanje, da gre predvsem za socialno krizo. Če bi v aktualni situaciji sprejemala zakone, ki največ državnega kapitala usmerjajo v vojsko in znižujejo davke na luksuzna avtomobila (cinizem brez meja), prav gotovo ne bi usodno zmagala na volitvah. Če bi minister v njeni vladi uvajal prisilno delo in domovom za ostarele v imenu boja proti okužbam predlagal, naj izklopijo prezračevanje, namesto da bi predlagal investiranje v dodatne kadre in prostore, prav gotovo ne bi zmagala na volitvah. Če bi državna sekretarka in zdravnica po poklicu pod njeno vlado izjavila, naj kadri v domovih za ostarele opravljajo svoje delo tudi okuženi, dvomim, da bi ta oseba sploh obdržala zdravniško licenco. Če bi se Jacinda Ardern razkazovala s serijskim nastavljanjem kadrov po vodstvenih položajih, ki so z ustrezno izobrazbo ali brez ustrezne izobrazbe očitno nekompetetni, neusposobljeni in izključno politično nastavljeni, prav gotovo ne bi oktobra slavila zmage.

Jacinda Ardern je lastnega ministra odstavila golj zato, ker si je v času izolacije privoščil kolesarjenje z družino na deželi. Ne predstavljam si civilizirane države nasploh, v kateri bi minister za kulturo med skomiganjem z rameni filmskim ustvarjalcem predlagal, naj tožijo državo, ker jim država noče izplačat že pridelanih dohodkov. Tako bizarnih prizorov si niso uspeli izmislit niti ustvarjalci Montyja Pythona. Stroko državljani dejansko dojemajo kot zaupanja vredno stroko, če se temu primerno obnaša in izreka. Če se politično in medijsko izpostavljenim predstavnikom stroke ni nerodno izpostavljat s čvekanjem neumnosti, ker so v zameno za pogreb osebnega dostojanstva prejeli v dar visok položaj ali državno finančno podporo za pohlepne podjetniške ambicije, zaupanje v stroko po logiki stvari upada. Partijski model negativne selekcije bi v kateri koli civilizirani državi rezultiral v nezaupanju, kaosu in nazadovanju na vseh nivojih družbe.

Po vseh norostih, ki jih dnevno doživljamo v Sloveniji, preprosto ne morem verjet, da bi bila zajezitev epidemije sploh namen vlade Janeza Janše, ampak ravno obratno. Podaljševanje kriznih razmer se zdi zaželeno. Vlada si je v duhu strahovlade privoščila celo ukrep brutalnega posega v svobodo govora, ki bi moral bit po mojem mnenju protiustaven, v kolikor ustava sploh kaj velja! Znana nam je abnormalno visoka finančna kazen za državljane, ki bi izražali nasprotovanje vladnim ukrepom za zajezitev epidemije, pri čemer ni natančno definirano, kaj vse naj bi po mnenju vlade sploh pomenilo nasprotovanje ukrepom, saj prepoved kakršne koli kritične presoje o ukrepih pomeni tudi miniranje ključnega novinarskega poslanstva. Sprašujem pa se, kako visoka naj bi bila finančna ali zaporna kazen za člane vlade in koalicije, če delujejo v nasprotju z učinkovitimi ukrepi za zajezitev in blaženje negativnih posledic epidemije?!