Prešernova pesem Sila spomina je na prvi pogled - kot še več drugih Prešernovih pesmi - pesem o porazu. Če se zamislimo nad to ugotovitvijo, bomo dodali, da pesmi nasploh in pogosto - če ne gre ravno za "himne na bogove in hvalnice plemenitim ljudem" [1], skratka, za državi koristno poezijo - poročajo o porazih. Prešeren jih imenuje "nesreča". Če pa pesem ponovno in skrbno preberemo, bomo videli, da ne gre za dokončen poraz: omrežena nestanovitna oseba si bo skoraj želela nazaj "stari čas", v vsakem primeru pa se ga bo spominjala "do zadnjega dne".

Himne in hvalnice, ki jih imenujemo tudi epska poezija, se ne ukvarjajo s porazi, torej jim tudi niso potrebni nobeni zasilni izhodi. V nasprotju s klasično epsko poezijo ima dvodelno sestavo celo romantični Prešernov ep Krst pri Savici, ki opisuje po eni strani praktični poraz, po drugi strani pa idealno rešitev; s čimer predstavlja - recimo ji - napoved moderne miselnosti. To protislovje je značilno za vso moderno književnost in sploh moderno umetnost. Njeni junaki propadejo, vendar izzivajo k uporu in k reviziji razmer, ki so povzročile propad. To je navsezadnje tudi formula moderne demokracije in politike. Ali sta se v najnovejšem (po-modernem) času umetnost in politika spet razšli, je drugo vprašanje.

***

Brez pretiravanja lahko rečem, da danes - ne glede na to, kako imenujemo ta čas - brez Prešerna ne bi mogli, pravzaprav ne moremo oziroma ne znamo oblikovati misli in (kolikor toliko domiselnih) besedil v slovenščini. Na to pomislim, ko prebiram in poslušam različna (s)poročila slovenskih medijev, predvsem tista, ki se tičejo strankarskih, v zadnjem času celo zunanjepolitičnih vojn. Predvsem se mi zdi, da so povsod "skrbno nastavljene mreže". Njihova skrbnost sprva ni očitna, saj se zdi, kot da gre za posamezne "ribolovne" pojave in za samostojno muharjenje ribičev, ki se med seboj ne poznajo. Podrobnejši pogled bo odkril, da so povezani v skupine in omrežja, med katerimi mnoga segajo v tujino; nekateri ribiči so tesni prijatelji, drugi so v sorodu, tretji se imajo preprosto radi …

Vendar glavni razlog tukajšnjega občudovanja Prešernovih verzov in njihove (ne)skladnosti z aktualno jezikovno-medijsko sceno ni vladno financiranje nevladnih organizacij, vojske, muzeja slovenske osamosvojitve in Slovenske tiskovne agencije … ampak podivjana medijska vojna z aktualno zunanjo politiko. Nekaj časa že prebiram lamentacije, ki prihajajo iz opisanih omrežij. Naj jih zaradi slikovitosti imenujem slovenska "zaščitna ekološko-ribolovna cona" [2], saj gre v bistvu za to, da si hočejo zagotoviti trajen in neprekinjen monopol, ne na morju, ki so ga bolj ali manj zapravila, ampak na celini slovenske - v najnovejšem času tudi zunanje - politike.

Ves čas po letošnjem 13. marcu se pojavljajo, v zadnjem času pa se prav gnetejo in prerivajo ocene, da je Slovenija na področju zunanje politike zašla s prave poti, da njeni predstavniki ravnajo v nasprotju s sprejetimi zunanjepolitičnimi smernicami in uradnimi listinami; najbolj drzni kritiki pa celo pravijo, da država ravna v nasprotju z evropskimi merili in svetinjami, kot je npr. vladavina prava. Med zablodami omenjajo simpatije do ZDA in srednjeevropskih držav, predvsem do t.i. Višegrajske skupine, s katero Slovenija "nič nima". Omenjajo pisma, ki jih kolegom v Bruslju in še komu pišejo ministri oziroma njihov predsednik, češ da Slovenijo ponižujejo in sramotijo …

O tem sem napisal daljši prispevek o treh desetletjih slovenske zunanje politike. Glede na naloge, usmeritve in rezultate sem dogajanje razdelil na tri obdobja: prvo obdobje med letoma 1990 in 1998, drugo obdobje med letoma 1999 in 2008, in tretje obdobje med letoma 2009 in 2020. Najbolj me je potrlo zadnje obdobje, za katero pravim, da predstavlja "čas restavracije režima, ki je želel preprečiti vstop v Nato, čas kulturnega boja in zunanjepolitične zadržanosti, ki se kaže v prikriti ameriko-fobiji in ruso-filiji". Glavni problem slovenske zunanje politike v tem času so bili "slovensko-hrvaški odnosi, ki so po zaslugi nesposobne in nedostojne diplomacije zašli v slepo ulico. To je obdobje diplomatskega sektašenja, nerealnih ambicij in celo blamaž, predvsem pa - zaradi neprepoznavne zunanje politike - čas zatona priljubljenosti in ugleda Slovenije".

Svoje opazke sem sklenil s spodbudno ugotovitvijo, da je na koncu tega obdobja prišlo do obujanja povezovanja z ZDA in do rehabilitacije sodelovanja med srednjeevropskimi državami, s katerim je povezana npr. prihodnost koprskega pristanišča. Z drugimi besedami: v času oziroma za čas resničnega pešanja slovenske zunanje politike in diplomacije bomo v t.i. medijih glavnega toka komaj našli kakšno kritično besedo; ko se zadeve izboljšujejo, doživljamo ravno nasprotno.

Slovensko srce je res nestanovitno, in mreže, v katere se je ujelo, so bile zares skrbno nastavljene. Po eni strani nič ne kaže, da bi - ker so bile skrbno nastavljene - popustile. Po drugi strani bomo od občudovalcev Prešerna, ki se je rodil pred 220 leti, težko pričakovali, da se bodo odpovedali sili spomina, želji nesrečnega srca, da se vrne v stare čase, ki jih ne bo mogoče pozabiti do zadnjega dne.

Stari časi? Prešeren jih je opisoval kot čase upa in strahu, slovo od njih pa kot praznino in nesrečo. Praznina in nesreča izvirata iz skrbno nastavljenih mrež. Vanje se je pozneje kot Prešeren s strahom in pogumom ujel tudi Edvard Kocbek. Paradoks je v tem, da si - po besedah - vrnitve starih časov želijo tudi nastavljalci mrež, saj kar naprej govorijo o njih kot o času enotnosti in soglasja na začetku slovenske države. (Kateri so à propos nasprotovali!) Paradoks ali nemara kaj hujšega? Nastavljalci mrež si namreč predstavljajo enotnost kot svoj monopol.

________________

[1] Oznaka je Platonova (Država, Slovenska matica, Ljubljana 1976, str. 337).

[2] Prvi so izraz "zaščitna ekološko-ribolovna cona" (ZERC) jeseni 2003 uporabili na Hrvaškem z namenom, da izrinejo Slovenijo iz uporabe Jadranskega morja.