Moj prijatelj arhitekt Jurij Avakumov, član Ruske akademije umetnosti, je iz formativnih izhodišč "papirne arhitekture" osemdesetih let prejšnjega stoletja proizvedel izvrsten koncept za javni spomenik z naslovom "Konstantin Ciolkovski – kenotaf". Zasnovan je bil leta 2011. Splet okoliščin mi ga je te dni pripeljal v moj svet. V trenutku sem si zaželel, da bi ga komentiral v kontekstu umetniške biografije Jurija Avakumova v povezavi s kenotafom. A ker razmišljam o umetnosti obsesivno in ne komentiram realnosti, se mi zdi smiselno pred vami reflektirati pionirja kozmonavtike in astronavtike Konstantina Eduardoviča Ciolkovskega (1857–1935). Sploh glede na to, da z Miho Turšičem in Dunjo Zupančič že petnajst let bolj ali manj redno obiskujem Kaluško oblast v Rusiji, kjer se nahaja dom vizionarja Ciolkovskega. Kaluga je oddaljena od Moskve dvesto kilometrov.

Jurij Avakumov je za model javne skulpture vzel obliko "slušne cevi", ki jo je Ciolkovski dnevno uporabljal za komunikacijo z zunanjim svetom. Bil je namreč gluh. Danes ni v Rusiji srednje izobraženega človeka, ki ne bi poznal fotografij Ciolkovsega, ter njegove "zvočne cevi" za poslušanje. Jurij Avakumov je s kenotafom želel ozvočiti tako realno vesolje, v katerega smo vrojeni kakor tudi genialno – osebno vesolje – Ciolkovskega.

Beseda tedna: Kenotaf. Lažni grob je simbolični grob, nagrobnik ali nagrobni spomenik, v katerem ni trupla.

Enciklopedična dejstva: Konstantin Eduardovič Ciolkovski je bil rojen 17. septembra leta 1857 v Iževskem kot peti otrok od osemnajstih v poljsko-ruski družini. Pri desetih letih je zbolel za škrlatinko in skoraj popolnoma oglušel. Od leta 1867 je živel zaradi svoje gluhote v posebne vrste izolaciji. Po oktobrski revoluciji leta 1917 je doživel vsesplošno priznanje svoje teorije o vesoljski znanosti. 

Njegova izobražena mati in oče učitelj sta ga kot otroka spodbujala k intenzivnemu branju. Usmerjala sta ga v knjige znanj, ki so ga zanimala: v matematiko, vejo matematike – geometrijo, mehaniko, kemijo in fiziko. Konstantin je postal odličen autodidakt. Po smrti matere ga je šestnajstletnega poslal oče študirat v Moskvo, kjer je tri leta skoraj dobesedno preživel v knjižnicah. Več kot logično je bilo, da se je srečal z briljantnim knjižničarjem, kozmistom Nikolajem Fjodrovičem Fjodorovim. To srečanje ga je kot mladostnika v celoti zaznamovalo. Če razumemo Nikolaja Fjodoroviča Fjodorova kot starega očeta vesoljske znanosti, je Konstantin Eduardovič Ciolkovski zagotovo njen oče. 

Izhodiščni stavek Ciolkovskega: Če je Zemlja res naša zibelka, ne moremo vse življenje preživeti v njej.

Preprosto osupnemo ob njegovi prodornosti, s katero je Ciolkovski zasnoval svoja vesoljska plovila.

Triindvajsetleten je postal učitelj v Rjazanju. Njegova prva profesionalna učiteljska premestitev pa je bila v nižjo gimnazijo – Kaluga. Tu je preživel večji del svojega življenja. S svojo soprogo Barabaro Sokolovo je na obrobju Kaluge zgradil hišo – brunarico, v njej pa si je postavil v prvem nadstropju posebne vrste kozmistični laboratorij, v katerem je prišel do briljantnih filozofskih in znanstvenih zaključkov ter tehnološko-raketnih rešitev. In to v času, ko še ni bilo na nebu letečih strojev.

Vse najboljše ob vaši smrti, Konstantin Eduardovič Ciolkovski!, je bil kozmističen izraz sožalja, ko je leta 1935 – umrl.

Vse svoje življenje se je zavzemal za osvboditev človeka od sile gravitacije! Njegov koncept raziskovanja je bil nadvse blizu renesančnemu modelu: vznemirjal ga je vsestranski znanstvenik, idealist, ne pa globinski specialist. Deloval je v območju optimalnega trikotnika: umetnik – znastvenik – filozof. Skoraj vsi njegovi temeljni premisleki o vesoljskih tehnologijah so izhajali iz kozmistične filozofije, nikakor ne iz tehokratske nuje. 

Ruski kozmizem je posebna veja filozofije narave, izhajajoča iz XVIII. stoletja. Svoj prvi vrhunec je dosegla v XIX. stoletju ravno z Nikolajem Fjodorovičem Fjodorovom. Še danes ima kozmizem izjemne nadaljevalce, večinsko naravoslovno naravnane. Z vso strastjo je podpiral idejo, da si bomo ravno z razvojem znanosti podaljašali naša življenja, na določeni stopnji razvoja pa bomo postali vsi nesmrtni. 

Veliko generalnih idej Ciolkovskega se sklada s teozofijo XIX. stoletja. Zanj je bila ključna planetarna raznolikost, predvsem njen model ravnovesja kot osrednji del človekovega kozmičnega preživetja. V resnici težko ločimo njegove znanstve spise od literarnih (fikcijskih) besedil. Njegovo raziskovalno delo je bilo totalno odmaknjeno od akademske togosti in dogme. Če ne bi bilo Oktobrske revolucije, bi zagotovo obupal v prepričevanju akademske srenje o svojih principih vesoljske znanosti.

Prepričan je bil, da bo postal človek z raziskovanjem vesolja in z bivanjem v vesolju – odgovorno bitje. Leta 1903 je v reviji Znanstveni pregledi objavil rokopis z naslovom "Raziskovanje vesoljskega prostranstva z napravami na reaktivni pogon". Danes je to delo splošno priznano kot prvo znanstveno delo o vesoljskih poletih. Preprosto osupnemo ob njegovi prodornosti, s katero je zasnoval svoja vesoljska plovila. 

V spisu Ali je tam Bog?, Boga enači z vesoljem. Kozmos je zanj živa samozavedna entiteta. Oboževal je Spinozo!

Ciolkovski je razvil tudi prve ideje o vesoljskih geostacionarnih postajah.

V kozmistični filozofiji sta dve smeri: prva, ki izhaja iz religioznih izhodišč, druga pa iz znanstvenih predpostavk. Ciolkovski je sam sebe razumel kot raziskovalca materije, a mu niso bila na noben način tuja vprašanja metafizike. Univerzum je razumel kot celoto sestavljeno iz posamičnih delov. Dr. Mitja Peruš bi rekel: Vse v enem – eno v vsem! Vesolje je bilo zanj celostno občutljivo in od snovi nedeljivo. Vsak posamezen atom je bil zanj živ in občutljiv – ravno zato smrt zanj ni obstajala. Filozofija vesolja in vesoljsko pravo sta bila enako pomembna kot inženirski problemi raketnih tehnologij. Raziskoval je bivališča v vesolju; v okolju brez gravitacije vesoljske obleke in splošne prilagoditve človeka. Poseben užitek mu je proizvajala analiza gravitacije na različnih planetih sončevega sistema in potencialna raznolikost življenja zaradi različne stopnje intenzivnosti gravitacije. Veliko svojega časa je posvečal procesu dihanja. Oglejte si na medmrežju njegovo skico vesoljskega sprehoda – ne boste verjeli.

Ciolkovski: Moj raziskovalni horizont so hipoteze! 

Premišljal je svet onkraj Zemljine atmosfere: o reaktivnem pogonu raket, o tlakih plinov. Posvečal se je problematiki spodaj–zgoraj v prostoru izven atmosfere, v območju vakuuma, v tistem času imenovanega – eter. Razvijal je koncepte rastlinjakov, kroženja vode in gojenja hrane v vesolju. Ciolkovski je v Kalugi razvil prve ideje o večstopenjskih raketah, ki dosegajo velike hitrosti in prve ideje o vesoljskih geostacionarnih postajah. Za svoj teoretični raketni motor je predlagal gorivo; mešanico tekočega kisika in tekočega vodika. Še danes uporabljamo točno takšno gorivo za raketne motorje. Nikoli ni izdelal vesoljskega plovila, toda s svojimi knjigami, ki jih je bilo štirideset, in petsto besedili, večinoma objavljenih, je vplival na celo vrsto vesoljskih pionirjev.

Najpomembnejše se bo šele zgodilo: ko je Ciolkovski opisoval konec XIX. stoletja v romanu Onkraj Zemlje leto 2017, je imela Zemlja univerzalno vlado, univerzalni jezik, versko svobodo oziroma svobodo nasploh. Kategorično je zavračal v vseh oblikah obredni del religije: Vse svoje življenje se je deklariral za socialista, ki je pripravljen sprejeti koncept Kristusa, ampak le kot popolnega človeka, nikakor pa ne kot Boga.

Menim, da večina bralcev portala+ pozna dejstvo, da imamo v Republiki doprsno skulpturo, posvečeno geniju Konstantinu Eduardoviču Ciolkovskemu, ki je pomembno vplival na razvoj vesoljskega znanstvenika druge generacije – Hermana Potočnika Noordunga (1892 -1929).

Model javnega spomenika, kenotafa, posvečenega Ciolkovskemu, je Jurij Avakumov zasnoval v obliki akustičnega lijaka (slušne cevi), ki se dviguje monumentalno nad krožnim avditorijem. Postavljen je tako, da ga lij s svojo krožnico pokriva. Ko gledalec pogleda navzgor, se gledališki avditorij v hipu spremeni v poslušališče. Tako postane lij komora za zajemanje in prelivanje ojačanih zvokov, postane inštrument kozmičnega zvočenja, ki ga posluša človeštvo.

Vse najboljše nam želim ob naših smrtih!