Komentar

O spregledani obletnici Marjana Rožanca (21.11.1930 – 21.11.2020)

O pisatelju, dramatiku in esejistu, ki bi 21. novembra praznoval devetdesetletnico rojstva, ni bilo napisanega nič v njegov spomin, ni bilo nobenega simpozija, natisnjen ni bil noben zbornik ali podobna publikacija. Ker je minila njegova obletnica v neprijetni tišini, bi rad napisal nekaj misli, predvsem takih, ki me vežejo na tega izjemnega Slovenca, na njegovo delo in njegov miselni potencial. Za razliko od Zupana, Javorška, Torkarja, Angele Vode, Petana, Sirca, Kovačiča in še mnogih zaprtih literatov, Rožanc ni veliko pisal o svoji zaporniški kalvariji.

06.12.2020 11:59
Piše: Denis Poniž
Ključne besede:   Denis Poniž   Marjan Rožanc   intelektualci   literatura   Hudodelci   Dušan Pirjevec   Vitomil Zupan

Foto: Tihomir Pinter

O Marjanu Rožancu sem že napisal nekaj sestavkov, a zdi se mi, da v nobenem nisem mogel zajeti ne samo njegove pisateljske osebnosti, marveč tudi njegove človeške modrosti, veličine in - ne nazadnje - njegove kljubovalnosti.

Če je Zupanov Menuet za kitaro na petindvajset strelov najboljši  slovenski "frontni" vojni roman in Kocbekov Strah in pogum najboljša zbirka novel o vojni, je Ljubezen Marjana Rožanca brez dvoma najboljši roman o okupirani Ljubljani. Še več: to je najbolj pretresljivo pričevanje o odraščanju v času, ko so človeška življenja postavljena pred hude, prelomne izkušnje. To je sporočilo, ki nam ga je zapustil Marjan Rožanc. In o pisatelju, dramatiku in esejistu, ki bi 21. novembra praznoval devetdesetletnico rojstva, ni bilo napisanega nič v njegov spomin, če sem kakšen zapis spregledal, se avtorju ali avtorici opravičujem. A ni bilo nobenega simpozija, natisnjen ni bil noben zbornik ali podobna publikacija.

 

Ker je minila njegova obletnica v neprijetni tišini, bi rad napisal nekaj misli, predvsem takih, ki me vežejo na tega izjemnega Slovenca, na njegovo delo in njegov miselni potencial. O Marjanu Rožancu sem že napisal nekaj sestavkov, a zdi se mi, da v nobenem nisem mogel zajeti ne samo njegove pisateljske osebnosti, marveč tudi njegove človeške modrosti, veličine in - ne nazadnje - njegove kljubovalnosti. S to tiho, a odločno kljubovalnostjo, s katero je premagoval vse udarce usode, tudi poslednjega, zavratno bolezen, zaradi katere je mnogo prezgodaj odšel v večnost, je drugoval vse svoje življenje.

 

V skoraj neznani knjigi, a izjemno pomembni in nepogrešljivi za razumevanje odnosa totalitarne oblasti do literatov, napisal jo je Andrijan Lah, njen naslov pa je Slovenski književniki in književnice v komunističnih zaporih, je našel svoj prostor tudi Marjan Rožanc. Samo opomba: grozljiv je podatek, da je totalitarna oblast tako ali drugače, največkrat na fantomskih in montiranih sodnih procesih, obsodila, zaprla, mučila ali preganjala skoraj deset odstotkov vseh slovenskih pisateljev in pisateljic! Rožanc se je z totalitarno represijo prvič srečal leta 1951, ko je služil  tako imenovano JLA. Takole poroča v svoji knjigi na strani 137 Andrijan Lah: Leta 1951 pa je bil na vojaškem sodišču v Beogradu obsojen zaradi sovražne propagande na 3 leta in pol strogega zapora. V nadaljevanju Lah poroča o vseh krajih, kjer je bil zaprt Marjan Rožanc, med drugim tudi v rudniku svinca v Trepči (!!!).

 

Drugič se je Rožanc srečal s totalitarno revolucionarno justico, katere prikazni še vedno sodijo v slovenskem sodstvu (Masleša et co.), leta 1968, ko je bil, kot poroča Lah, obsojen na dve leti zapora pogojno zaradi prispevkov v tržaški reviji Most, ki so, tako se glasi izsek iz tako imenovane sodbe v imenu ljudstva, vznemirili javnost. Za razliko od Zupana, Javorška, Torkarja, Angele Vode, Petana, Sirca, Kovačiča in še mnogih zaprtih literatov, Rožanc ni veliko pisal o svoji zaporniški kalvariji. A kdor zna brati, uporabljajoč zgodovinski spomin, njegov roman Hudodelci (1981), bo iz pripovedi lahko izluščil mnoge pretresljive podobnosti dogodkov ob aretaciji, procesu in prestajanju kazni, ter gnusne in perverzne metode ustrahovanja, poniževanja in teptanja človekovega dostojanstva, ki so jih prakticirali njegovi zaporniški rablji. Toda tudi v tem zastrto avtobiografskem romanu je Marjan Rožanc na podoben način kot v tistih romanih, kjer je avtobiografska nota izpostavljena in hrbtenica njegove naracije, v LjubezniMetulju ali Nebesih, našel izjemno presunljivo ravnotežje med obtožbo nesmiselnih in divjaških postopkov ljudi, ki so v imenu te ali one pervertirane ideologije izrabljali svojo moč, in odpuščanjem, ki se mu je zavezal kot bogoiskateljski kristjan, v svojem nemirnem bogoiskateljstvu (mogoče je v zadnjih mesecih svojega življenja Boga vendarle našel in se je njegovo bogoiskateljstvo spremenilo v bogonajdenje).

 

Zapišemo lahko, da se je z vsem svojim bitjem zavezal preseganju misli na maščevalno povračilo in se raje usmeril v iskanje odgovora na to, zakaj so bili njegovi preganjalci tako neusmiljeno pohabljeni, zaznamovani s prekletstvom zla. Ne upam si napisati, da je bil Marjan Rožanc moj prijatelj, a zagotovo je bil mnogo več kot samo znanec. Prijatelj po peresu, po podobnem odzivanju na zgodovinske dogodke, pogovore, o katerih sva velikokrat opravila kar na ulici, ob naključnih srečanjih? Prijatelj po podobnem odnosu do sodobne slovenske literature, katere zaslug za to, da imamo svojo samostojno državo, ni mogoče zanikati, kakor ni mogoče spregledati dejstva, da so se mnogi od teh literatov samo skrili za lepe besede in parole, v resnici pa so bili, in so mnogi še vedno, goreči verniki preteklega režima?

 

Verjetno je to ključ za razumevanje najinega prijateljstva. Enkrat mi je dejal: "Veš, politiki in literati so si podobni v tem, da oboji fabulirajo; ampak literati delajo to brez prikritih namenov, brez želje, da bi zavajali ljudi, politiki pa se kar naprej trudijo, da bi ljudi slepili in jim prodajali všečne, a neresnične podobe sveta." Če je kdo brez zlih namenov ali brez pohlepnega koristoljubja fabuliral svet, v katerem je živel, je bil to zagotovo Marjan. Tako je napisana njegova Ljubezen, katere narativni potencial raste od poglavja do poglavja, kot raste in dozoreva njen pripovedovalec: telesno in duhovno, sam v sebi, v svoji samoti in v stiku z drugimi ljudmi, tistimi, ki so v srcu dobri in onimi, ki jih vodita zlo in pritlehna preračunljivost.

 

Že dolgo se pripravljam, da bi v podrobnosti popisal najin pogovor na vlaku, ko sva se peljala na predstavitev njegovega opusa v Zagreb. Pogovor se je vrtel predvsem okoli romana Ljubezen. Kot literarni zgodovinar vem, da je realno ozadje slehernega literarnega dela, če seveda to ozadje lahko rekonstruiramo, dobrodošlo "orodje" za boljše razumevanje strukture literarnega dela, a vsekakor ni nekaj, kar bi lahko zamenjalo samo literarno umetnino. Najbolj dragoceno v tej rekonstrukciji pa je predvsem tisto, kar ostaja v avtorjevem spominu kot neuporabljeni odkruški in fragmenti, nezapisano, neobdelan material, ki ga pisatelj ni vgradil v svoje delo. V Ljubezni je eden vrhunskih prizorov junakova prva seksualna izkušnja in to z dvema ženskama. Nisem ga spraševal o "realnih" ozadjih, nenadoma se je sam odprl, začel je pripovedovati o tem prizoru, predvsem pa me je v teh njegovih "opombah pod črto" presenetilo dvoje: blaga distanca do obeh žensk, ki sta v osemdesetih še živeli, distanca do njunega staranja in nepreklicnega drsenja proti večnosti. Nasmehnil se je s tistim svojim še vedno deškim nasmehom, ki ga lahko opazujemo na njegovih portretnih fotografijah, ko sem mu dejal, da je junakinjama svojega romana postavil najboljši možni spomenik, briljantno literarno miniaturo v že tako monumentalni orkestraciji romaneskne celote.

 

Dodal je: Veš, ko sem oblikoval ta prizor, me je bilo malce strah, kaj bo, če se bosta obe prepoznali v mojem opisu, še bolj pa, če ju bodo prepoznali še živeči prebivalci Zelene jame. Malce je umolknil in dodal: Potem pa sem si rekel: bo, kar bo! Ničesar si nisem izmislil, vse je bilo tako, kot zdaj stoji v knjigi. 

 

Njegovi romani in premišljevanja so me vsi po vrsti prevzeli z nenavadno močjo, s katero so napisani in s svojimi besedami segajo daleč preko za Marjana velikokrat turobne in grenke resničnosti. A prav tako, če ne celo bolj, so me prevzeli njegovi eseji. Kot študent prvega letnika komparative sem se v razviharjenem letu 1968 (nekateri trdijo da so za vse nemire, atentate, demonstracije in naravne katastrofe v tem letu krive sončeve pege) srečal z njegovo knjigo esejev Demon Iva Daneva. Knjigo je na kratko omenil v enem od svojih predavanj Dušan Pirjevec. Zbirko esejev sem prebral, kot se reče, na dušek in nenadoma spoznal, da se tudi o tako "neliterarni" tematiki, kot je šport, lahko napiše vrhunski esej, le s srcem in dušo mora biti posvečen v svet svoje esejistične snovi. Marjanova ljubezen do športa je bila znana in je zagotovo izpolnjevala drugo polovico njegove ustvarjalnosti.

 

Ko sem se kasneje veliko posvečal zgodovini in literarnovednim teorijam o eseju, ki je od Michela de Montaigna dalje značilna predvsem za romanske literature, iz katerih je esej našel pot tudi v germanske in slovanske literature, sem spoznal, kako močno "orožje" je lahko esej, kadar je treba z literarnimi sredstvi ustvarjati prostor svobodnega in ideološko neobremenjenega razmišljanja. To pa je bilo v deželah realnega socializma, mednje lahko mirno uvrstimo tudi Jugoslavijo, v političnem diskurzu povsem nemogoče, v eseju pa je bilo vseeno dovolj prostora, da je avtor, uporabljajoč primere iz splošne in kulturne zgodovine, umetnosti in lastnih spoznanj, ustvaril sporočila, ki so uspela ohraniti prej omenjeni prostor svobode in kritike (vladajoče) ideologije. Eseji Marjana Rožanca so v tem pogledu vrhunski in na isti intelektualni višini, pronicljivosti in ironičnosti, kot so eseji Herberta Grüna, Bojana Štiha, Nika Grafenauerja ali Dimitrija Rupla. Morda jih Marjan Rožanc presega v tem, da je najbolj dosledno uspel združiti tri poglavitne prvine in sicer: izrazito izoblikovan pogled na svet, trden v razumevanju civilizacijskih temeljev, strpen do drugih in kritičen do samega sebe.

 

V ta temeljni "humus" je posejana zavest, da sedanjost z vsemi njenimi mnogobraznimi trenutki lahko razumemo le, če smo sposobni razumeti tudi labirinte preteklosti in njihova resnična humanistična ozadja, ki so oblikovala podobo naše civilizacije z vsemi kulturnimi, socialnimi in drugimi strukturami. Esej je prostor objektivne distance in subjektivne bližine, za obe je značilno, da določata tako skupnosti (narode) kot posameznike v njih.

 

Tretja prvina Rožančevih esejev pa je njegovo osebno, intimno doživljanje sveta, védenje, da je vse, kar storimo, povezano z našim odnosom do drugih ljudi, naših sodobnikov. Rožančevi esejistični "vstopi" v svet, v ris njegovih večno se ponavljajočih vprašanj in zasilnih odgovorov, je vedno silovit, nabit z energijo, ki izvira iz njegovih življenjskih izkušenj. Na sestankih uredništva Revije 2000, bil je član uredništva, sem ga lahko poslušal, kako je razvijal svoje poglede na sodobno slovenstvo in na možnosti, ki so se kazale konec osemdesetih za boljše zgodovinske perspektive slovenskega naroda, kot pa so bile tista v primežu umetne tvorbe, imenovane tudi Titova Jugoslavija.

 

V njegovih premišljevanjih sem začutil moralno moč evropskega intelektualca, neupogljivo zavest notranjega glasu, ki mu je govoril, naj ne odneha zaradi vsakodnevnih ovir. Vse, kar je povedal, je imelo svoj raison, bilo je del nekega skupnega projekta, ki so ga (ali smo ga) udejanjali v času, ko so se misli na samostojnost zdele bogokletne, čeprav so vsi, tudi partijska elita in njeni aparatčiki, dobro vedeli, da poti v skupni državi ni več, da je država na smrtni postelji. Če so bili pisatelji tisti, ki so prvi oblikovali to spoznanje v artikulirano kolektivno misel, je bil med njimi zagotovo tudi Rožančev glas. To je bil glas literata, umetnika, kristjana in upornika; samo upamo lahko, da bo nekdo iz mlade generacije literarnih zgodovinarjev začutil glas, ki mu bo govoril, da je treba napisati študijo o Rožančevi literaturi od začetkov pri Mladih potih in Obzorniku Prešernove družbe preko PerspektivProblemov do Nove revije in Revije 2000.

 

Sam sem enkrat ali dvakrat poskušal vsaj skicirati to pot in postaje na njej, a sem obakrat obupal: gradiva je preprosto preveč za enega samega človeka, čutil sem, da bi verjetno marsikaj ostalo neodgovorjeno, pa če bi se še tako trudil. Upam pa, da Rožančeva stoletnica ne bo minila tako neopazno, kot se je to zgodilo letos.

 

Kratek esej Denisa Poniža je bil izvirno objavljen na spletni strani KUD-KDO. Po prvi objavi je Alenka Puhar avtorja prijazno opozorila, da je v knjigi Andrijana Laha netočnost v zvezi z drugo Rožančevo obsodbo. Bil je namreč obsojen na 6 mesecev pogojno, s preizkusno dobo dveh let.

 

 

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
5
Levica želi indoktrinirati mlade v šoli s kolektivističnimi idejami in zmanjšati vpliv staršev in starih staršev
19
18.08.2022 21:00
V družbi že dolga leta poteka protidružinski trend, ki ga spodbuja levica, celoten prenos odgovornosti generacij z ene na drugo ... Več.
Piše: Keith Miles
Zakaj mislim, da bi bila odpoved koncerta Anne Netrebko v Ljubljani velika neumnost
15
17.08.2022 22:10
Ukrajinska skupnost v Sloveniji nasprotuje koncertu ruske operne zvezdnice Anne Netrebko, ki naj bi prihodnji teden, 26. ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Evropa na razpotju: Zgodovinski izzivi in napačne rešitve
13
16.08.2022 22:10
Vojna v Ukrajini je razgalila resnico o Rusiji. Kdor ni želel opaziti, da se Putinova država nagiba k imperializmu, se mora ... Več.
Piše: Mateusz Morawiecki
Uredniški komentar: Če bi bil Trump ameriški predsednik, Putin ne bi razmišljal o Ukrajini
22
10.08.2022 23:45
Zakaj je Donald Trump lahko ključ do rešitve vojne v Ukrajini? Ker je nekonvencionalni politik z mentaliteto trgovca in ker je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Enotnost Evropske unije in Zahoda glede Ukrajine ogrožajo pozivi k "miru za vsako ceno"
18
05.08.2022 20:00
Februarja letos sem ob odločni in enotni reakciji Evropske unije na rusko invazijo na Ukrajino na tem mestu zapisal, da je ... Več.
Piše: Božo Cerar
Portret leve razvajenke: Ali sonce res vzhaja na vzhodu in zahaja na zahodu?
14
04.08.2022 20:00
Oseba, o kateri nameravam napisati nekaj opazk, je bila rojena v družini, ki po vseh lastnostih sodi v t.i. novi razred , kakor ... Več.
Piše: Denis Poniž
Roko na srce, Slovenci nimajo pojma, kaj so nevladne organizacije in civilna družba
10
03.08.2022 23:45
Strategi t.i. levice so že zdavnaj ugotovili, da jim ta nedorečenost okrog nevladnih organizacij in civilne družbe silno ... Več.
Piše: Miha Burger
Nepotrebno, škodljivo in populistično davčno maščevanje "bogatejšemu sloju"
16
02.08.2022 23:00
Vladni predlog kar štirih zakonskih sprememb na področju davkov, kar mediji ljubkovalno imenujejo davčna reforma, že na prvi ... Več.
Piše: Ivan Simič
Premierjeva čustva, neobdavčene denarne nagrade za gasilce in vsemogočni nevladniki
14
01.08.2022 22:00
Predsednik Golob, vseeno hvala za vaš trud. Uspeli ste opozoriti na potrebe gasilcev in to je dobro. Upam, da vam uspe ... Več.
Piše: Milan Krek
Evropska unija v svetu 21. stoletja bo morala spremeniti sistem odločanja, ali pa je čez desetletje ne bo več
7
24.07.2022 22:55
Povojno obdobje je svet upravljala skupina G7, v kateri so se znašle najrazvitejše države. V samo nekaj letih ali celo mesecih ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Genialni minister Loredan bi 18 mesecev delal stresni test zdravstva za pol milijarde evrov, največja slovenska občina pa je ponoči brez dežurnega zdravnika
15
24.07.2022 00:00
Minister za zdravje Danijel Bešič Loredan se je odločil in večkrat povedal celemu svetu, da bo v prvih 18. mesecih mandata s ... Več.
Piše: Milan Krek
Ne razumem ljudi, ki svoje življenje in svojo moč izkoriščajo za obtoževanje in uničevanje drugih
8
20.07.2022 20:00
Ne razumem posameznikov, ki jim visoke pozicije tako udarijo v glavo, da izgubijo razsodnost in namesto da bi svoje delo ... Več.
Piše: Ivan Simič
Loredanov zakon o interventnih ukrepih v zdravstvu ali kako bo Aleš Šabeder nadzoroval tri klonirane Šabedre
10
17.07.2022 22:45
Loredanov zakon prinaša tudi poseben urad, Urad za nadzor kakovosti in nabav v zdravstvu, ki naj bi med drugim nadziral ... Več.
Piše: Milan Krek
Duh stalinizma in rentgenska slika Ruske kapelice v globokem vesolju
26
16.07.2022 18:00
Levica, ki je trenutno na oblasti oziroma misli, da je, še vedno ni naredila domače naloge in preštudirala zgodovine zapletenih ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Stop za avtokracijo: "Važna je vsaka gesta, vsaka beseda, vsaka akcija, da se prepreči avtokracija kjerkoli v svetu!"
15
12.07.2022 22:00
Dobro in koristno bi bilo, če bi vsak državljan sveta, ki ima idejo, kako zmanjšati možnost nastanka avtokracije, to tudi ... Več.
Piše: Miha Burger
Novi generalni direktor NIJZ Branko Gabrovec si je dal zlakirati tla v pisarni, da bo lažje plesal
15
11.07.2022 22:41
Ko sem si želel 4. julija, preden sem predal posle, še zadnjič ogledati svojo pisarno na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje, ... Več.
Piše: Milan Krek
Obstaja veliko stvari, ki so pomembne v svobodni družbi. Izbira je ena izmed njih.
6
10.07.2022 22:00
O tem, kako pomembna je izbira, se po mojem mnenju premalo govori.Najbolj očitno je v ključni moči, ki jo imajo volivci pri ... Več.
Piše: Keith Miles
Urška Klakočar Zupančič je najšibkejši člen sedanje oblasti. Skrbi me zanjo.
27
06.07.2022 18:00
Janez Janša in njegovi verniki so bili neotesani, pa je narod raje dvignil pesti za Gibanje Svoboda. Robert Golob, predsednik ... Več.
Piše: Ana Jud
Pričevanje iz prve roke: Kako je bil Milan Krek prisiljen odstopiti kot generalni direktor NIJZ
26
04.07.2022 21:25
Seveda je moj odstop zoper vsa pravila vodenja, a tako pač je. Če se politika odloči, da moraš oditi, saj edino ona ve, kaj je ... Več.
Piše: Milan Krek
Prvih 100 dni vlade: "Ugrabljeni" premier, amaterski komunikatorji in naftna apokalipsa
12
28.06.2022 20:00
Ljudje bi lahko razumeli, da se zgodijo problemi z derivati, s sprejemanjem nepremišljenih predlogov zakonov in podobno, če jim ... Več.
Piše: Gregor Kos
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Stari okostnjaki iz omar ljubljanske nadškofije se bojijo, da bi škof Saje začel čistiti cerkveno nesnago!
Uredništvo
Ogledov: 3.487
02/
Uredniški komentar: Če bi bil Trump ameriški predsednik, Putin ne bi razmišljal o Ukrajini
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.835
03/
Konec let debelih krav: Ali se je globalno načrtovani finančni cunami že začel?
Frederick William Engdahl
Ogledov: 1.522
04/
Zakaj mislim, da bi bila odpoved koncerta Anne Netrebko v Ljubljani velika neumnost
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.103
05/
Pravoslavna verska vojna: Hudičev pakt med patriarhom Kirilom in predsednikom Putinom
Maksimiljan Fras
Ogledov: 1.303
06/
Levica želi indoktrinirati mlade v šoli s kolektivističnimi idejami in zmanjšati vpliv staršev in starih staršev
Keith Miles
Ogledov: 779
07/
Evropa na razpotju: Zgodovinski izzivi in napačne rešitve
Mateusz Morawiecki
Ogledov: 875
08/
Pro et contra: "Rusi bodo šli do konca, pa naj stane, kar hoče. Za ceno tretje svetovne vojne, če je treba."
Marko Golob
Ogledov: 3.963
09/
China's Communist Party holds cadres responsible for family members' activities
Valerio Fabbri
Ogledov: 662
10/
Portret leve razvajenke: Ali sonce res vzhaja na vzhodu in zahaja na zahodu?
Denis Poniž
Ogledov: 2.723