Komentar

O spregledani obletnici Marjana Rožanca (21.11.1930 – 21.11.2020)

O pisatelju, dramatiku in esejistu, ki bi 21. novembra praznoval devetdesetletnico rojstva, ni bilo napisanega nič v njegov spomin, ni bilo nobenega simpozija, natisnjen ni bil noben zbornik ali podobna publikacija. Ker je minila njegova obletnica v neprijetni tišini, bi rad napisal nekaj misli, predvsem takih, ki me vežejo na tega izjemnega Slovenca, na njegovo delo in njegov miselni potencial. Za razliko od Zupana, Javorška, Torkarja, Angele Vode, Petana, Sirca, Kovačiča in še mnogih zaprtih literatov, Rožanc ni veliko pisal o svoji zaporniški kalvariji.

06.12.2020 11:59
Piše: Denis Poniž
Ključne besede:   Denis Poniž   Marjan Rožanc   intelektualci   literatura   Hudodelci   Dušan Pirjevec   Vitomil Zupan

Foto: Tihomir Pinter

O Marjanu Rožancu sem že napisal nekaj sestavkov, a zdi se mi, da v nobenem nisem mogel zajeti ne samo njegove pisateljske osebnosti, marveč tudi njegove človeške modrosti, veličine in - ne nazadnje - njegove kljubovalnosti.

Če je Zupanov Menuet za kitaro na petindvajset strelov najboljši  slovenski "frontni" vojni roman in Kocbekov Strah in pogum najboljša zbirka novel o vojni, je Ljubezen Marjana Rožanca brez dvoma najboljši roman o okupirani Ljubljani. Še več: to je najbolj pretresljivo pričevanje o odraščanju v času, ko so človeška življenja postavljena pred hude, prelomne izkušnje. To je sporočilo, ki nam ga je zapustil Marjan Rožanc. In o pisatelju, dramatiku in esejistu, ki bi 21. novembra praznoval devetdesetletnico rojstva, ni bilo napisanega nič v njegov spomin, če sem kakšen zapis spregledal, se avtorju ali avtorici opravičujem. A ni bilo nobenega simpozija, natisnjen ni bil noben zbornik ali podobna publikacija.

 

Ker je minila njegova obletnica v neprijetni tišini, bi rad napisal nekaj misli, predvsem takih, ki me vežejo na tega izjemnega Slovenca, na njegovo delo in njegov miselni potencial. O Marjanu Rožancu sem že napisal nekaj sestavkov, a zdi se mi, da v nobenem nisem mogel zajeti ne samo njegove pisateljske osebnosti, marveč tudi njegove človeške modrosti, veličine in - ne nazadnje - njegove kljubovalnosti. S to tiho, a odločno kljubovalnostjo, s katero je premagoval vse udarce usode, tudi poslednjega, zavratno bolezen, zaradi katere je mnogo prezgodaj odšel v večnost, je drugoval vse svoje življenje.

 

V skoraj neznani knjigi, a izjemno pomembni in nepogrešljivi za razumevanje odnosa totalitarne oblasti do literatov, napisal jo je Andrijan Lah, njen naslov pa je Slovenski književniki in književnice v komunističnih zaporih, je našel svoj prostor tudi Marjan Rožanc. Samo opomba: grozljiv je podatek, da je totalitarna oblast tako ali drugače, največkrat na fantomskih in montiranih sodnih procesih, obsodila, zaprla, mučila ali preganjala skoraj deset odstotkov vseh slovenskih pisateljev in pisateljic! Rožanc se je z totalitarno represijo prvič srečal leta 1951, ko je služil  tako imenovano JLA. Takole poroča v svoji knjigi na strani 137 Andrijan Lah: Leta 1951 pa je bil na vojaškem sodišču v Beogradu obsojen zaradi sovražne propagande na 3 leta in pol strogega zapora. V nadaljevanju Lah poroča o vseh krajih, kjer je bil zaprt Marjan Rožanc, med drugim tudi v rudniku svinca v Trepči (!!!).

 

Drugič se je Rožanc srečal s totalitarno revolucionarno justico, katere prikazni še vedno sodijo v slovenskem sodstvu (Masleša et co.), leta 1968, ko je bil, kot poroča Lah, obsojen na dve leti zapora pogojno zaradi prispevkov v tržaški reviji Most, ki so, tako se glasi izsek iz tako imenovane sodbe v imenu ljudstva, vznemirili javnost. Za razliko od Zupana, Javorška, Torkarja, Angele Vode, Petana, Sirca, Kovačiča in še mnogih zaprtih literatov, Rožanc ni veliko pisal o svoji zaporniški kalvariji. A kdor zna brati, uporabljajoč zgodovinski spomin, njegov roman Hudodelci (1981), bo iz pripovedi lahko izluščil mnoge pretresljive podobnosti dogodkov ob aretaciji, procesu in prestajanju kazni, ter gnusne in perverzne metode ustrahovanja, poniževanja in teptanja človekovega dostojanstva, ki so jih prakticirali njegovi zaporniški rablji. Toda tudi v tem zastrto avtobiografskem romanu je Marjan Rožanc na podoben način kot v tistih romanih, kjer je avtobiografska nota izpostavljena in hrbtenica njegove naracije, v LjubezniMetulju ali Nebesih, našel izjemno presunljivo ravnotežje med obtožbo nesmiselnih in divjaških postopkov ljudi, ki so v imenu te ali one pervertirane ideologije izrabljali svojo moč, in odpuščanjem, ki se mu je zavezal kot bogoiskateljski kristjan, v svojem nemirnem bogoiskateljstvu (mogoče je v zadnjih mesecih svojega življenja Boga vendarle našel in se je njegovo bogoiskateljstvo spremenilo v bogonajdenje).

 

Zapišemo lahko, da se je z vsem svojim bitjem zavezal preseganju misli na maščevalno povračilo in se raje usmeril v iskanje odgovora na to, zakaj so bili njegovi preganjalci tako neusmiljeno pohabljeni, zaznamovani s prekletstvom zla. Ne upam si napisati, da je bil Marjan Rožanc moj prijatelj, a zagotovo je bil mnogo več kot samo znanec. Prijatelj po peresu, po podobnem odzivanju na zgodovinske dogodke, pogovore, o katerih sva velikokrat opravila kar na ulici, ob naključnih srečanjih? Prijatelj po podobnem odnosu do sodobne slovenske literature, katere zaslug za to, da imamo svojo samostojno državo, ni mogoče zanikati, kakor ni mogoče spregledati dejstva, da so se mnogi od teh literatov samo skrili za lepe besede in parole, v resnici pa so bili, in so mnogi še vedno, goreči verniki preteklega režima?

 

Verjetno je to ključ za razumevanje najinega prijateljstva. Enkrat mi je dejal: "Veš, politiki in literati so si podobni v tem, da oboji fabulirajo; ampak literati delajo to brez prikritih namenov, brez želje, da bi zavajali ljudi, politiki pa se kar naprej trudijo, da bi ljudi slepili in jim prodajali všečne, a neresnične podobe sveta." Če je kdo brez zlih namenov ali brez pohlepnega koristoljubja fabuliral svet, v katerem je živel, je bil to zagotovo Marjan. Tako je napisana njegova Ljubezen, katere narativni potencial raste od poglavja do poglavja, kot raste in dozoreva njen pripovedovalec: telesno in duhovno, sam v sebi, v svoji samoti in v stiku z drugimi ljudmi, tistimi, ki so v srcu dobri in onimi, ki jih vodita zlo in pritlehna preračunljivost.

 

Že dolgo se pripravljam, da bi v podrobnosti popisal najin pogovor na vlaku, ko sva se peljala na predstavitev njegovega opusa v Zagreb. Pogovor se je vrtel predvsem okoli romana Ljubezen. Kot literarni zgodovinar vem, da je realno ozadje slehernega literarnega dela, če seveda to ozadje lahko rekonstruiramo, dobrodošlo "orodje" za boljše razumevanje strukture literarnega dela, a vsekakor ni nekaj, kar bi lahko zamenjalo samo literarno umetnino. Najbolj dragoceno v tej rekonstrukciji pa je predvsem tisto, kar ostaja v avtorjevem spominu kot neuporabljeni odkruški in fragmenti, nezapisano, neobdelan material, ki ga pisatelj ni vgradil v svoje delo. V Ljubezni je eden vrhunskih prizorov junakova prva seksualna izkušnja in to z dvema ženskama. Nisem ga spraševal o "realnih" ozadjih, nenadoma se je sam odprl, začel je pripovedovati o tem prizoru, predvsem pa me je v teh njegovih "opombah pod črto" presenetilo dvoje: blaga distanca do obeh žensk, ki sta v osemdesetih še živeli, distanca do njunega staranja in nepreklicnega drsenja proti večnosti. Nasmehnil se je s tistim svojim še vedno deškim nasmehom, ki ga lahko opazujemo na njegovih portretnih fotografijah, ko sem mu dejal, da je junakinjama svojega romana postavil najboljši možni spomenik, briljantno literarno miniaturo v že tako monumentalni orkestraciji romaneskne celote.

 

Dodal je: Veš, ko sem oblikoval ta prizor, me je bilo malce strah, kaj bo, če se bosta obe prepoznali v mojem opisu, še bolj pa, če ju bodo prepoznali še živeči prebivalci Zelene jame. Malce je umolknil in dodal: Potem pa sem si rekel: bo, kar bo! Ničesar si nisem izmislil, vse je bilo tako, kot zdaj stoji v knjigi. 

 

Njegovi romani in premišljevanja so me vsi po vrsti prevzeli z nenavadno močjo, s katero so napisani in s svojimi besedami segajo daleč preko za Marjana velikokrat turobne in grenke resničnosti. A prav tako, če ne celo bolj, so me prevzeli njegovi eseji. Kot študent prvega letnika komparative sem se v razviharjenem letu 1968 (nekateri trdijo da so za vse nemire, atentate, demonstracije in naravne katastrofe v tem letu krive sončeve pege) srečal z njegovo knjigo esejev Demon Iva Daneva. Knjigo je na kratko omenil v enem od svojih predavanj Dušan Pirjevec. Zbirko esejev sem prebral, kot se reče, na dušek in nenadoma spoznal, da se tudi o tako "neliterarni" tematiki, kot je šport, lahko napiše vrhunski esej, le s srcem in dušo mora biti posvečen v svet svoje esejistične snovi. Marjanova ljubezen do športa je bila znana in je zagotovo izpolnjevala drugo polovico njegove ustvarjalnosti.

 

Ko sem se kasneje veliko posvečal zgodovini in literarnovednim teorijam o eseju, ki je od Michela de Montaigna dalje značilna predvsem za romanske literature, iz katerih je esej našel pot tudi v germanske in slovanske literature, sem spoznal, kako močno "orožje" je lahko esej, kadar je treba z literarnimi sredstvi ustvarjati prostor svobodnega in ideološko neobremenjenega razmišljanja. To pa je bilo v deželah realnega socializma, mednje lahko mirno uvrstimo tudi Jugoslavijo, v političnem diskurzu povsem nemogoče, v eseju pa je bilo vseeno dovolj prostora, da je avtor, uporabljajoč primere iz splošne in kulturne zgodovine, umetnosti in lastnih spoznanj, ustvaril sporočila, ki so uspela ohraniti prej omenjeni prostor svobode in kritike (vladajoče) ideologije. Eseji Marjana Rožanca so v tem pogledu vrhunski in na isti intelektualni višini, pronicljivosti in ironičnosti, kot so eseji Herberta Grüna, Bojana Štiha, Nika Grafenauerja ali Dimitrija Rupla. Morda jih Marjan Rožanc presega v tem, da je najbolj dosledno uspel združiti tri poglavitne prvine in sicer: izrazito izoblikovan pogled na svet, trden v razumevanju civilizacijskih temeljev, strpen do drugih in kritičen do samega sebe.

 

V ta temeljni "humus" je posejana zavest, da sedanjost z vsemi njenimi mnogobraznimi trenutki lahko razumemo le, če smo sposobni razumeti tudi labirinte preteklosti in njihova resnična humanistična ozadja, ki so oblikovala podobo naše civilizacije z vsemi kulturnimi, socialnimi in drugimi strukturami. Esej je prostor objektivne distance in subjektivne bližine, za obe je značilno, da določata tako skupnosti (narode) kot posameznike v njih.

 

Tretja prvina Rožančevih esejev pa je njegovo osebno, intimno doživljanje sveta, védenje, da je vse, kar storimo, povezano z našim odnosom do drugih ljudi, naših sodobnikov. Rožančevi esejistični "vstopi" v svet, v ris njegovih večno se ponavljajočih vprašanj in zasilnih odgovorov, je vedno silovit, nabit z energijo, ki izvira iz njegovih življenjskih izkušenj. Na sestankih uredništva Revije 2000, bil je član uredništva, sem ga lahko poslušal, kako je razvijal svoje poglede na sodobno slovenstvo in na možnosti, ki so se kazale konec osemdesetih za boljše zgodovinske perspektive slovenskega naroda, kot pa so bile tista v primežu umetne tvorbe, imenovane tudi Titova Jugoslavija.

 

V njegovih premišljevanjih sem začutil moralno moč evropskega intelektualca, neupogljivo zavest notranjega glasu, ki mu je govoril, naj ne odneha zaradi vsakodnevnih ovir. Vse, kar je povedal, je imelo svoj raison, bilo je del nekega skupnega projekta, ki so ga (ali smo ga) udejanjali v času, ko so se misli na samostojnost zdele bogokletne, čeprav so vsi, tudi partijska elita in njeni aparatčiki, dobro vedeli, da poti v skupni državi ni več, da je država na smrtni postelji. Če so bili pisatelji tisti, ki so prvi oblikovali to spoznanje v artikulirano kolektivno misel, je bil med njimi zagotovo tudi Rožančev glas. To je bil glas literata, umetnika, kristjana in upornika; samo upamo lahko, da bo nekdo iz mlade generacije literarnih zgodovinarjev začutil glas, ki mu bo govoril, da je treba napisati študijo o Rožančevi literaturi od začetkov pri Mladih potih in Obzorniku Prešernove družbe preko PerspektivProblemov do Nove revije in Revije 2000.

 

Sam sem enkrat ali dvakrat poskušal vsaj skicirati to pot in postaje na njej, a sem obakrat obupal: gradiva je preprosto preveč za enega samega človeka, čutil sem, da bi verjetno marsikaj ostalo neodgovorjeno, pa če bi se še tako trudil. Upam pa, da Rožančeva stoletnica ne bo minila tako neopazno, kot se je to zgodilo letos.

 

Kratek esej Denisa Poniža je bil izvirno objavljen na spletni strani KUD-KDO. Po prvi objavi je Alenka Puhar avtorja prijazno opozorila, da je v knjigi Andrijana Laha netočnost v zvezi z drugo Rožančevo obsodbo. Bil je namreč obsojen na 6 mesecev pogojno, s preizkusno dobo dveh let.

 

 

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
5
Bitka za Varnostni svet: Slovenija ne kandidira le proti Lukašenku, ampak tudi proti Putinu
17
04.06.2023 21:20
V torek se v Generalni skupščini OZN pričenja glasovanje o novih nestalnih članicah Varnostnega sveta za obdobje prihodnjih dveh ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Prvo leto svobodnega vladanja: Lažni energetski prerok, ki uvaja ideološki, avtoritarni intervencionistični državni kapitalizem
29
01.06.2023 23:29
Mnogi, tudi nam blizu določenim ekonomskim, ideološkim in sploh družbenim usmeritvam, so v Robertu Golobu videli kar dobrega ... Več.
Piše: Uredništvo
Sončna kraljica
20
30.05.2023 20:04
Kdo je ta ženska? Kaj je počela, preden je srečala premierja? S kom se je družila, s kom je poslovala, s kom je (bila) povezana? ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Neracionalna, fanatična bitka za slovenski Bahmut po imenu RTV Slovenija
12
29.05.2023 21:46
Prejšnji teden so ruski plačanci, rekrutirani zaporniki, t.i. zasebna vojska Wagner, menda zavzeli več kot 95 % mesta, bolje ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Dokler se novinarji in uredniki ne bodo uprli politikom, se bo politizacija medijev mirno nadaljevala
42
26.05.2023 20:34
Kaj si mislim o petkovi pričakovani odločitvi večine ustavnih sodnikov, da odpravijo začasno zadržanje razvpitega in politično ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Vatikanska diplomacija: Bolj kot Zahodu je papež glede vojne v Ukrajini blizu stališčem Brazilije, Indije ali Kitajske
16
25.05.2023 19:00
Kakšna je bila doslej vloga vatikanske diplomacije pri iskanju miru v Ukrajini? Zmoten bi bil vtis, da nikakršna, opozarja naš ... Več.
Piše: Božo Cerar
Kam pelje Logarjeva "platformizacija" volilnega kapitala?
23
23.05.2023 19:00
V teh dneh, tednih, mesecih se mnogi sprašujejo, kaj bo, kdaj bo, če sploh bo, naredil Anže Logar s svojim domnevnim kapitalom ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Paradigma revščine ali zakaj bodo naši vnuki morda plavali čez Sredozemlje na jug
14
22.05.2023 21:58
Minuli teden je bila v Evropskem parlamentu konferenca Beyond Growth, kjer so razglabljali, kako narediti Evropo bolj revno ... Več.
Piše: Andraž Šest
Ameriške vojne in dolžniška kriza: "Biti sovražnik Združenih držav je nevarno, toda biti prijatelj je usodno"
13
21.05.2023 21:45
Leta 2000 je državni dolg Združenih držav znašal 3,5 bilijona dolarjev, kar je enako 35 % njihovega bruto domačega proizvoda ... Več.
Piše: Jeffrey Sachs
Odrasli v sobi ali zakaj so Nemci skoraj vedno največji evropski problem
11
15.05.2023 21:00
Odrasli v sobi, tragikomedija grškega režiserja Costa Gavrasa o tem, kako je Evropa pod nemško taktirko reševala Grčijo pred ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Ali je na obzorju premik v smeri odločanja s kvalificirano večino tudi na področju zunanjepolitičnih zadev Evropske unije?
24
14.05.2023 17:00
Po trenutno veljavni ureditvi se vse zunanjepolitične odločitve v Evropski uniji sprejemajo s soglasjem. Tega je bilo nekoč, ko ... Več.
Piše: Božo Cerar
Paradigma tabúiziranja samokritike mnenjskih voditeljev slovenske "liberalne sredine" ovira rojstvo pristno liberalno-sredinske stranke
30
11.05.2023 20:00
Ukoreninjen tabu samokritike t.i. liberalno-sredinskega prostora je neusahljivi vir opustošenja volilnega zaupanja v tem ... Več.
Piše: Žiga Stupica
Evtanazija razuma
27
10.05.2023 21:15
Po dobrem letu od zadnjih volitev se zdi, da Slovenija, njeni, naši vodilni nikakor ne najdejo ustrezne, osnovne sporazumne ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Brezpilotno letalo obljub
19
08.05.2023 22:28
Zdaj pravijo, da ne bodo več govorili in obljubljali, ampak samo še delali. Ne bo več obljub, samo še rezultati torej. Super. ... Več.
Piše: Anže Logar
Brez golobčka ni Benetk ali zakaj je Janez Janša edino zagotovilo, da levica ohranja oblast
36
04.05.2023 22:52
Potujoči cirkus Pavla Ruparja je bilo najlepše darilo Robertu Golobu in njegovi vladi, ki je lahko hvaležna tudi Janezu Janši, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Ustavna prepoved delovanja Levice: Bo tovarišica Vrečko naslednjič pozirala s krampom pred Hudo jamo?
40
30.04.2023 19:40
Prejšnji sistem ni bil demokratičen in je sistematično kršil temeljne človekove pravice in svoboščine. V tem sistemu je bila na ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Tabú opustošenja volilnega zaupanja in enačbe pravne države v slovenski "liberalni sredini"
25
27.04.2023 19:00
V srži problema je konflikt med dvema medsebojno izključujočima hierarhično temeljnima vrednotama, in sicer na eni strani ... Več.
Piše: Žiga Stupica
Policija kot raziskovalec javnega mnenja?
14
25.04.2023 19:53
Zadnje dni je javnost (upravičeno) razburila novica o obisku policistov na zasebnih zemljiščih, pri kmetih, ki naj bi se ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Reševanje iz jame ali kako je, če nas vodijo ministri brez prepotrebne empatije
27
20.04.2023 21:00
Iz sto metrov globokega brezna na Cerkniškem jevelika skupina požrtvovalnih in dobro usposobljenih prostovoljcev, med njimi so ... Več.
Piše: Milan Krek
Alternativa "muzejski" interpelaciji
24
19.04.2023 20:59
V sredo je v Državnem zboru potekala razprava o interpelaciji vlade. Interpelacija je sicer z ustavo določen institut ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Sončna kraljica
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.502
02/
Prvo leto svobodnega vladanja: Lažni energetski prerok, ki uvaja ideološki, avtoritarni intervencionistični državni kapitalizem
Uredništvo
Ogledov: 2.079
03/
Dokler se novinarji in uredniki ne bodo uprli politikom, se bo politizacija medijev mirno nadaljevala
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.230
04/
Neracionalna, fanatična bitka za slovenski Bahmut po imenu RTV Slovenija
Tilen Majnardi
Ogledov: 1.636
05/
Bitka za Varnostni svet: Slovenija ne kandidira le proti Lukašenku, ampak tudi proti Putinu
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.164
06/
"Kak Šved pod Poltavoj" ali kako se ruska imperialna politika spet ponavlja in je zelo nekreativna
Maksimiljan Fras
Ogledov: 1.015
07/
Odnosi med Italijo in Slovenijo so odlični in tako dobro uveljavljeni, da so odporni tudi na menjave vlad
Valerio Fabbri
Ogledov: 884
08/
China's debt diplomacy is facing pushback in Central Asia
Valerio Fabbri
Ogledov: 550
09/
Pravica do groba ali zakaj potrebujemo dan spomina na žrtve komunističnega nasilja
Uredništvo
Ogledov: 309
10/
Kam pelje Logarjeva "platformizacija" volilnega kapitala?
Tilen Majnardi
Ogledov: 1.895