Kaj pa če bi se nas ponovno našlo pet aktivnih državljanov, ki bi preko določene institucionalizirane oblike argumentacije povedali, kaj je bolj prav s predlogom Zakona o sistemskih preiskavah velikih projektov ali pa denimo z Zakonom o javnem naročanju, ali pa ne nazadnje s predlogom Vilija Kovačiča o dopolnitvi naše zakonodaje z vpeljavo t.i. obratnega dokaznega bremena? Vsi ti trije našteti javni problemi imajo namreč en skupni imenovalec, in sicer najbolj kompleksno problematiko naše družbe: kontrolo odločevalcev. Na čelu z devetdesetimi poslanci Državnega zbora in vsemi ostalimi odločevalci v vseh državnih organih in institucijah. Ta problematika je rešljiva s postavitvijo primerne oblike argumentacije.

Opozicija v parlamentu je za kontrolo osnovnih odločevalcev premalo. Parlamentarna opozicija ni in ne more biti uspešna pri kontroli odločevalcev. Kontrola odločevalca, vsaj za normalnega državljana oz. v njegovem najbolj elementarnem interesu, ima in bi morala imeti predvsem funkcijo, da le-ta dela čim bolj prav, čim bolj pravično. Tista kontrola, če dela kaj narobe ali protizakonito, pa bi morala biti v rokah sodne veje oblasti. Opoziciji namreč po osnovni politični logiki ni v interesu, da pozicija dela dobro, saj se ji s tem zmanjšuje možnosti za boljši uspeh ali celo zmago na prihodnjih volitvah! Še enkrat: opozicija je za kontrolo odločevalca, da bi delal dobro in prav, enostavno premalo. To vidi vsak normalen državljan, če si kdaj vzame pet minut in pogleda kak prenos iz Državnega zbora na 3. programu RTV Slovenija. Tudi tista večna mantra, saj imate na prihodnjih volitvah možnost izvoliti boljše od nas, je premalo in očitno ne izboljšuje stanja, še najmanj pri naštetih javnih problemih. Torej je potrebno še kaj, še kakšen korak k boljši kontroli odločevalcev. Postaviti kakšen dodaten način. Preizkusiti kakšno novo orodje demokracije, samo volitve so tudi očitno premalo.

Utopija? Donkihotstvo? So res samo tisti drugi (uradniki različnih kontrolnih institucij, ki še kako pazijo, da se ne zamerijo, saj veste, tisti nevidni sili, tisti globoki državi, o kateri smo že veliko pisali na portalu+) poklicani in dobro plačani, da to rešujejo? Se res ne da nič narediti?

Bom nadaljeval, kjer sem končal s svojim komentarjem na moj prispevek na portalu+ 23. junija 2020:

"Nek ameriški antropolog je odgovoril na vprašanje, zakaj so izumrli neandertalci: Niso izumrli zato, ker so naredili kaj narobe, ampak zato, ker so naredili premalo prav. Ne bi našteval, kaj vse sem poskušal v političnem prostoru na področju javnega naročanja narediti bolj prav. Trdim, da očitno še premalo, tako jaz kot kdorkoli od naštetih v prispevku. Tudi gospod Kovšca, ki verjamem, kar je zapisal na twiterju, da se je v 12 letih trudil na tem področju. Tisti pa, ki ne prepoznate poante prispevka, nič hudega, glavno da bo kdo med vami poskušal narediti, kaj bolj prav na tem področju."

Pa vendar, še vedno sem prepričan, da nas je zopet lahko vsaj pet, ki bi dali nekaj svoje energije, brez računice za svoj osebni interes (in brez bojazni pred tisto nevidno silo), za aktivno sodelovanje pri določeni obliki institucionalizirane argumentacije okrog reševanja katerega od največjih javnih problemov v Sloveniji. In bi morda prepričali koga od odločevalcev, da podpre tako argumentacijo. Res je sicer, da so moje izkušnje glede možnosti organiziranja različnih oblik argumentacije zelo različne, po svoje bogate, več razočaranja kot zadovoljstva, a slej ko prej verjamem, da so bile koristne za skupnost, za Celoto, za Slovenijo.

V vsem tridesetletnem obdobju naše demokracije do sedaj je bil edini v funkciji odločevalca, ki je takšne poskuse argumentacije podpiral, Marjan Podobnik, ki je v funkciji podpredsednika Drnovškove vlade omogočil samostojno delovanje skupini Aktivnih državljanov (ja, dva sva bila še iz tiste omenjene skupine petih iz okrogle dvorane Cankarjevega doma), povezanih v skupino Civilna Iniciativa za Slovenijo, ki smo predvsem z različnimi oblikami argumentacije izvajali efektno kontrolo oblasti (čeprav je bil Marjan Podobnik takrat, kot rečeno, v funkciji podpredsednika vlade, del te iste oblasti!).

Vem, pri marsikaterem bralcu se je v tem trenutku pojavilo vprašanje ali celo bolj prepričanje: Kdo pa je na tem svetu že videl, da bi oblast kontrolirala sama sebe? Je efektna kontrola odločevalcev pač le še eden od paradoksov demokracije? Torej nerešljiv? Ali pa je morda sedanji predsednik vlade, kot sem razbral iz njegovega pisma evropskim voditeljem in kot pišem v zadnjem prispevku na portalu+ (vir), pripravljen poskusiti s kakšno dodatno obliko komunikacije, denimo tudi s kakšno obliko kontrole odločevalcev?