Zakaj se nam to sploh dogaja? Ali morebiti plačujemo davek na neumnost in nesposobnost? Mislim na obnašanje ljudi (neumnost) in (ne)učinkovitost vodnja države v izrednih razmerah (nesposobnost). Spomladi smo ploskali Marjanu Šarcu, da je spokal iz vladne palače, in nestrpno pričakovali, kaj bo naredil njegov naslednik Janez Janša. Na začetku je šlo dobro, celo zelo dobro. Razglasili smo zmago in odšli na dopust. Epidemija, ki je uradno ni bilo več, se je pritajila in se jeseni vrnila. Začel se je drugi polčas, v katerem se Janševa ekipa ni več tako dobro držala kot na začetku. Asociacije z nogometnim mondialom v Južni Afriki se ponujajo kar same od sebe: odličen začetek, potem pa postopno drsenje koncentracije. Psihološki pritisk je prevelik, igralci se začnejo po vrsti lomiti pod težo te sile.

Kar se dogaja Sloveniji v zadnjih tednih, je tragedija, ki je ne rešujejo politikantski memorandumi nekaterih članov SAZU, protestna pisma intelektualcev določenega političnega prepričanja ali goreči aktivizem novinarjev in urednikov. Tudi protesti proti vladi ne rešujejo ničesar, čeprav so dokaz svobodne, demokratične družbe in demantirajo haluciniranje o nekakšni desničarski strahovladi. Brez skrbi, kaj takšnega je nemogoče, saj je slovenska desnica preveč nesposobna in premalo pokvarjena za kaj takšnega.

Nesposobnost oblasti na eni ter neumnost ljudstva na drugi stran sta recept za katastrofo brez primere v novejši zgodovini Slovencev. Neumnost je sicer relativna in jo nikakor ne gre povezovati po nacionalnem ključu, vendar nihče ne more zanikati, da je skokovito naraščanje okužb tudi posledica neupoštevanja in ignoriranja navodil Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Kar pa je izkupiček tega, da v tej državi nihče več nikomur ne verjame, nihče nikogar ne upošteva in ne spoštuje, o čemer sem pisal v svojem prejšnjem Pismu iz emigracije 29. novembra (vir). V desetih dnevih so se razmere le še poslabšale, kajti začel se je razpad sistema tudi na drugi strani, torej znotraj javnih institucij in še zlasti v sferi politike. O tem, za kako resno krizo gre, priča vrsta dogodkov, incidentov in dejstev, ki jih je treba povezati v logično celoto. V mislih pa imam predvsem:

- očitna razhajanja znotraj vladne svetovalne skupine za Covid-19,

- zaušnico ustavnega sodišča vladi zaradi kršenja zakonov in ustave,

- spremembo v vodstvu izsiljevalske upokojenske stranke (vrnitev Karla Erjavca),

- popolnoma neumestno in nezakonito vladno intervencijo v primeru Slovenske tiskovne agencije,

- mnogo preveč hrupa okoli statusa fužinskega reperja, ki je po zaslugi političnih tepcev iz storilca postal žrtev ...

in še kaj bi se našlo.

Skupno vsem tem "epizodam", ki delujejo kot spodleteli poskusi preusmerjanja pozornosti z dejstva, da je vladi spodletelo pri zajezitvi drugega vala okužb s Covid-19 (kar se je zgodilo še kakšni drugi evropski vladi, pa iz tega niso delali nacionalnega prvenstva v samouničevanju), je to, da bodo v končni fazi samo še poslabšale že tako ali tako dramatično zdravstveno situacijo v Sloveniji. Ker ni izključen celo razpad koalicije - kar je za nekatere cinike očitno mnogo pomembnejši cilj kot zajezitev epidemije -, se nam utegne zgoditi, da se bomo na začetku leta 2021 ubadali z dvema krizama, zdravstveno in politično. Niso izključene niti predčasne volitve, ki bi jih moralo ustavno sodišče po mojem skromnem mnenju (tako kot sleherni referendum) zaradi nevarnosti za javno zdravje enostavno prepovedati. Že tako ali tako bo država takoj po Novem letu čutila posledice "veselega decembra" in božično-novoletnih zabav, ki se jim marsikdo pač ne bo odrekel. Če ne bodo uradno dovoljene, se bodo ovijale "ilegalno", posledice gor ali dol.

Bistvena napaka, ki jo dela vlada pri komuniciranju z državljani, je po mojem prav v nedosledni in nenačelni politiki, ko gre za omejevalne ukrepe. Namesto da bi ljudem povedali, da bo letošnji december, kot vse kaže, zelo drugačen od lanskega, saj bodo v veljavi ostale ključne omejitve t.i. lockdowna, se bodo do zadnjega poskušali izogniti jasnemu odgovoru. Dvomim, da bi bilo kaj drugače, če bi bila na oblasti levica, bržkone bi poslušali še več govoričenja. Gre za specifično značilnost slovenske politike kot take, ki si ljudem očitno ne upa povedati tistega, kar bi jim morala povedati. Kot da bi jih bilo strah reakcij, sploh jeze ljudi. Toda ljudje so večinoma že tako ali tako jezni na ves svet, ker morajo prenašati vse omejitve, prepovedi in zapovedi. Če bi od oblasti enkrat za spremembo slišali resnico, to ne bi poslabšalo njihovega razpoloženja, kvečjemu bi pripomoglo k začetku dolgega procesa ponovnega vzpostavljanja zaupanja do državnih institucij. K rekonciliaciji, če hočete. Manipuliranje z ljudmi, olepševanje razmer, ki niso rožnate, ali vzbujanje lažnega optimizma so sicer najhujše možne napake v "odnosih z javnostmi" oziroma v komuniciranju vlade z državljani. Tega se enostavno ne dela.

Pravzaprav je vseeno, kdo bo vodil vlado januarja, februarja ali marca. V vsakem primeru ga čaka peklensko obdobje, saj se bo "veseli december" prenesel v prve tedne novega leta. Če bo oblast zaradi zgoraj naštetih "slabosti" popustila populizmu in sprostila večino dosedanjih ukrepov (ki pa tako ali tako niso bili učinkoviti, saj se jih veliko ljudi sploh ni držalo!), bo ljudstvo še tolikanj bolj radostno zakorakalo v leto 2021, kar pomeni, da bodo januarja bolnišnice dosegle novo kritično točko, število okuženih pa se ne bo spustilo pod obvladljivo cifro vse do konca marca.

Takšna prognoza ni prav nič pesimistična. V bistvu je celo bolj realna od možnosti, da bi za dva tedna "popolnoma ustavili vse" in tako morda zajezili virus (čemur pa se poleg ljudstva iz razumljivih razlogov krčevito upira tudi gospodarstvo), kar bi pomenilo, da bi v novo leto stopili kot država, ki je s skrajnimi napori uspela premagati tudi drugi val epidemije.

A glede na mentaliteto politične elite v tej državi, ki ljudstvu praviloma zamolči tudi manj prijetne "podrobnosti", česa tako strogega in rigoroznega ni za pričakovati. Če so popuščali že doslej, zakaj bi nenadoma zaostrili strategijo? Ne glede na odločitev ostaja ključni problem vladna komunikacija. Zato tudi ni za pričakovati, da bo kdo javno spregovoril o možnostih, ki jih sploh imamo. Kajti alternativna je vedno. Lahko vztrajamo z lockdownom, lahko ga še zaostrimo in za dva tedna popolnoma ustavimo vse, lahko pa sprostimo vse ukrepe in se sprijaznimo, da bomo kot nacija izgubili del cele generacije in da v domovih za starejše občane čez leto, dve ne bo več čakalnih vrst.

Je kje v demokratičnem svetu vlada, ki bi bila pripravljena toliko žrtvovati?