Slovensko gospodarstvo sodi med gospodarstva z nizko akumulacijo ter večnimi likvidnostnimi težavami. Funkcionira brez omembe vrednih rezerv finančne, blagovno-reprodukcijske in vsake druge narave. Navedeno narekuje nenehno proizvodnjo za sproti, enormne faktorje multiplikacije kapitala, vezanost na finančne injekcije državnega ali bančnega izvora. Domačih gospodarskih subjektov z zadostnimi rezervami za nekajmesečno preživetje brez imperativa nenehne produkcije ni več, kot je prstov na obeh rokah; pa še to gre skoraj brez izjeme za družbe s področja velikih (para)državnih sistemov energetike, turizma, komunikacij ipd.

Zadostno akumulacijo kapitala posedujejo skoraj brez izjeme tuji veliki sistemi, delujoči pri nas. Bodisi tipa veleblagovnic (Lidl, Hofer, Mercator) bodisi panožnih monopolistov (SIJ) ter nekaj malega neposredne blagovne proizvodnje (Gorenje - Hisense, Sigma, Renault, Novartis), katerim gre prišteti finančne ustanove v pretežni lasti tujih delničarjev. Slednji, povsem normalno, selijo neobdavčene kapitalske dobičke v tuje centrale, vključno s ponudniki mrežnih storitev, mednarodnimi sistemi prevoza, nastanitev ipd. Veliki deli gospodarstva so vezani na naročila tujih sistemov, katerih težave se odražajo na nevrotičen tok naročil. Bornost akumulacije podpirajo veliki izdatki financiranja tujih posojil, delovanja vojaške zveze NATO, mreža veleposlaništev in zastopstev vseh vrst ter selitev globoko-državnega kapitala v davčne oaze.

Zaradi vsega tega dihajo domači proizvodni subjekti "na škrge" in so vezani na vsakodnevno produkcijo zaradi zagotavljanja temeljnega preživetja. Temu primerno gre razumeti prizadevanja ministra za gospodarstvo Zdravka Počivalška, ki se zaveda, da bi z uklonitvijo resnejšim zdravstvenim omejitvam prekomerno načeli gospodarski substrat, s konkretnimi posledicami za socialne transferje.

II.

Slovenija deli usodo celega niza držav EU, predvsem iz vrst t.i. novih članic, ki bolehajo s pomanjkanjem akumulacije kapitala, ki bi omogočila večmesečne gospodarske zastoje. K tem gre prišteti Italijo, Grčijo, Portugalsko in še nekaj prvotnih držav EU.

Na drugi strani so med seboj povezane, kapitalsko mrežene "stare članice", kot so Nemčija, Avstrija, Francija, Španija, države Beneluksa in Skandinavije. Skozi zgodovino so z nizom imperialnih posegov akumulirali zagonski kapital, katerega so z ustrezno notranjo organizacijo dodatno plemenitili. Prišteti jim gre Veliko Britanijo ter nekaj manj pomembnih povezanih držav tipa Švice. Udeležba v mednarodnih proizvodnih in ostalih multikapitalskih tvorbah jim ponuja sprotno obsežno kapitalsko akumulacijo, vključno s paketi odločanja o svetovnih gospodarskih tokovih. Ne le organizirana domača produkcija, temveč tudi udeležba v dobičkih na trgih manj razvitih jim omogoča preživeti na zalogah preteklega tudi brez nekajmesečne tekoče proizvodnje.

Gledano v zgornji luči pridobi prizadevanje Nizozemske kot predstavnice "starih članic" zoper "ekscese samostojnosti" t.i. novih članic skozi pogojevanje denarnih tokov z varovanjem načela pravne države obrise racionalne narave. Nizozemcev seveda ne skrbi toliko stanje pravic na Madžarskem ali na Poljskem, temveč jih skrbi možnost osamosvojitve, izstopa iz zapisanih gospodarskih tokov. Če bi jih skrbeli ljudje, bi recimo vplivali na vazalsko Ukrajino, da preneha napadati prebivalce Donbasa, ki so po sodobnih standardih izrazili željo, izstopiti iz države, vendar je stanje njihovih človekovih pravic v primerjavi z državljani Madžarske enormno podhranjeno. Starih članic ne motijo raketni izstrelki, ki vsakodnevno odnašajo desetine temeljnih človekovih pravic, medtem ko jih moti odnos Madžarske do tekočih težav, reševanje katerih krepi ekonomski potencial.

Sistemi znotraj Evropske unije, vključno s sodstvom in mrežo propagandnih dejavnosti, so namreč naravnani na sprejemanje odločitev, koristnih megakapitalu starih članic ter na škodo novih, pa skozi navidezne interese za stanje vladavine prava potekajo diverzije na samostojne ekonomske faktorje, izstopajoče iz okvirjev trenutne kapitalske akumulativnosti. Če bi bilo primeroma Nizozemcem tako zelo dosledno do vladavine prava, bi že zdavnaj dosodili prizadetim družinam odškodnine zaradi sestrelitve letala nad Ukrajino, na škodo Ukrajine, katere armada je – onkraj vsakega razumnega dvoma – sestrelila* predmetno letalo v okviru operacij, ki jih izvajajo nad proruskim prebivalstvom. Pravno državo je treba primarno vzpostaviti na lastnem ozemlju. Vsekakor je skrb za razvoj vladavine prava dobrodošla, graja in pomoč manj izkušenim članicam je v tej smeri potrebna, nikakor pa ne selektivno, v doseganju ekonomskih ciljev.

III.

Način prihodnega delovanja novih članic, če želijo sebi dobro, je dokaj jasen, čeprav zamejen s trenutnim stanjem. Države strnjene zemljepisne lege (Slovenija, Madžarska, Slovaška, Češka, Hrvaška, morda tudi Romunija in Bolgarija) bi se morale povezati v verige produkcijskih dejavnosti, ki bi jim omogočile zadostno samostojno akumulacijo kapitala s pozitivnimi učinki na likvidnost, proračunsko vzdržnost itd. Povezovanje po panožnih sistemih s povezanimi vertikalnimi linijami proizvodnje od surovin do končnih izdelkov bi ustvarilo dovolj velike gospodarske sisteme, sposobne konkurirati združenim starim članicam ter izvenevropskim silam tipa Rusije ali Kitajske. Brez velikih, povezanih sistemov in gospodarskih struktur namreč ni mogoče govoriti o potrebni ekonomski samostojnosti kot podlagi resnične suverenosti. Mahanje z zastavami ter druge protokolarne ceremonije ne pomenijo dosti, kolikor niso podprte z ekonomskimi resursi. Vztrajanje na podrejenosti v ekonomskih odnosih ne ponuja podlage resnični državnosti. 

Boj za nacionalno državo ni torej boj za tradicionalne vrednote – za jodlanje, folklorno tradicionalnost, zaničevanje sodobnosti, klerikalizem –, temveč je boj za kakršno koli državo, lahko tudi hipermoderno, levičarsko, sodobno-seksualno, sekularno, atomizirano …  Ne gre torej za spopad med starodavnim in sodobnim, levim in desnim, partizanskim in domobranskim, temveč za boj za preživetje in dostojno življenje skupine ljudi, ki se je znašla znotraj slovenskega državnega okvira.

Ker so v državah, nagnjenih k doseganju dejanske ekonomske suverenosti, na oblasti desničarji, tradicionalisti, so zavedni državljani dolžni podpreti desne, nacionalne sile, četudi so jim v marsičem tuje. Avtor pozivam vsakega avtohtonega levičarja k podpori desnici, ki se evidentno bori za blagor vseh nas, prizadevajoč si za zmanjšanje odvisnosti od centrov neoliberalne naddržavne agende, ki seveda ne predstavljajo izraza levičarstva, temveč so orodje do sedaj v zgodovini najbolj vseobsegajoče totalitarnosti iz desničarskega tradicionalnega spektra. Ko bo država dejansko samostojna, povezana z državami, ki si tudi same želijo svobode, bo čas za ideološke konfrontacije. Obračanja pedal dajejo veter v hrbet domačim in tujim ekonomskim plenilcem, ki z idejami levice niso v prav nikakršni povezavi. Vsak napor za njih je napor za lastno revščino.

_____________

* Gre za avtorjevo trditev, ki ni podprta z uradnimim poročilom preiskovalne komisije