Z besedami v naslovu – Poklek pred Beštijo – je imel tržaški pisatelj Alojz Rebula navado označevati tako ali drugačno udinjanje intelektualcev, umetnikov, predvsem pa pisateljev raznim oblikam družbene prisile, ki so zaznamovale zadnjih 200 let evropske zgodovine. Sam je ob neizbežnih osebnostnih lastnostih ta pojav pripisoval po eni strani nizkotnemu oportunizmu - če me spomin ne vara, gre v tem primeru za dnevniški zapis o Josipu Vidmarju, ki ga lahko imamo za prototip te vsekakor nečastne drže na naših tleh – človekove narave, še bolj pa neki inherentni lastnosti, značilni za nestabilno marginalni položaj modernega umetnika ali intelektualca v "odčaranem svetu", njegovi neubranljivi potrebi, da bi se z obrobja, kamor ga je zrinil instrumentalizirani (predvsem scientistično utilitaristični) razum, približal srčiki porajanja sočasne stvarnosti (temu bi lahko nemara dodali, da morda tiči avtomarginalizacija v samem ustroju slovenske kulture kot v času razsvetljenstva samoovedene ustvarjalne elite in zatorej predstavlja temeljni razkol in nezaceljivo rano v naši notranji biti).

Vse kaže, da je po Rebulovem mnenju šlo za (v najširšem pomenu razumljeno), razvidno ali nerazvidno, v socialistični stvarnosti okrnjeno, pa vendarle nedvoumno prepoznavno – politično delovanje. Tako besede iz naslova kakor rebulovsko prepričanje mi je priklical v spomin javni poziv slovenskega centra PEN, ki se je pred nedavnim pojavil na spletni strani te organizacije in katerega podpisnik je njen predsednik, gospod Tone Peršak.

Nepoznavanje gospoda Peršaka mi onemogoča, da bi o njem izrazil kakršnokoli osebno sodbo, marsikaj pa nam vsekakor lahko o njem pove zgodovina njegovega javnega funkcionarskega delovanja, v katerem izstopa predvsem ena konstantna poteza: samovoljno prilaščanje vzvodov ustanov, ki naj bi pripadale celotni slovenski družbi že zato, ker jih sama vzdržuje in s tem tudi omogoča. Gospod Peršak je in je vseskozi tudi bil nastavljenec. Predvsem nastavljenec tistih sil v slovenski disfunkcionalni družbi, politično travmatiziranem narodu in nedopolnjeni državnostni osuverenitvi, ki si prizadevajo, da bi z zavrtenjem kazalcev na uri zgodovine nazaj (a ne preveč nazaj) v kolektivnem imaginariju na emocionalni ravni ponovno vzbudili čustvene avtomatizme, ki so posledica in obenem izvor naše celostne samopodobe ter oživljajo energetska polja našega večnega državljanskovojnega arhetipa: dihotomične maniheizacije realnosti.

Prepričan sem, da omenjene sile s pomočjo uravnavanja teh čustvenih odzivov ohranjajo središčno mesto v temeljni emocionalni strukturi naše psihe. Pri odigravanju te aktivne parapolitične vloge in posledično pri izbiri posameznikov, ki ju vodijo, kažeta slovenski pisateljski organizacij (Društvo slovenskih pisateljev in PEN, op. uredn.) dve temeljni drži: sociološki apriorizem in izkrivljanje temeljev realnosti. Ker filozofska zapletenost obeh paradigem znatno presega obseg tega zapisa, se bom tule omejil na delovanje slovenskih pisateljskih organizacij kot na rezultat te značilno zahodne novodobne drže do sveta.

Navzlic vsej njuni deklarativnosti, ki sega od zaščite zatomiziranega posameznika v (post)modernem svetu do zadirčno dogmatičnega zagovarjanja ideologije človekovih pravic, je temeljna družbena vloga tako Društva slovenskih pisateljev (DSP) kakor slovenskega centra PEN kontrola nad slovensko besedno umetnostjo v instrumentalne namene, ki se kaže v soustvarjanju besednih ustvarjalcev prav tako nadzorovane nepretrgane medijske produkcije družbene laži. Kar seveda pomeni (pogovarjamo se o pisateljskih organizacijah) popolno zatajitev, moralni bankrot in alienacijo poslanstva umetnosti v svetu; literatura in umetnost se (vsaj pri nas) ne ukvarjata več z raziskovanjem misterija bivanja in človeka v njem, niti z velikopoteznostjo svojih domišljijskih svetov, pač pa z razblinjanjem korenin bivanja v instrumentalne namene. V svoji organizirani obliki (ki je tista, ki nas tule edinole zanima) poskuša "uradna" literatura predvsem doseči pogoje za uveljavitev tistega, čemur se v sodobnem politološkem žargonu reče politična korektnost.

Na oprijemljivi ravni gole eksistence posameznikov se to kaže v ustvarjanju materialnih pogojev za najosnovnejše preživetje. Kdor ne pristaja na družbeni model, ki ga dobesedno vsiljujejo stanovske organizacije, je ne glede na kvaliteto njegovega ustvarjanja preprosto izključen iz normalnega krogotoka percepcije literarnega snovanja: založb, publikacij, nagrad, tudi ožjih državnih ustanov (najbolj razvpit primer tega je Javna agencija za knjigo), medijev, ki jih materialno ali moralno s pomočjo parapolitično financiranih potentatov nadzoruje in od katerih je povratno nadzorovan družbeno organizirani kompaktni blok slovenske uradne literature.

Pri tem je seveda odločilna vloga omenjenih apriorizma in izkrivljanja realnosti, ki se tako jasno kaže tudi v besedah javnega poziva gospoda Peršaka. V njih gre za popolnoma demagoško prerazporeditev družbenih vlog, za zlorabo družbene podobe in torej (vsaj za pisatelja) neodpustljivi greh zavestnega zamegljevanja resnice, ki v slovenskem primeru sestoji predvsem iz lažnega prikazovanja resnične teže in delovanja družbenih silnic. Konkretno: v pripisovanju neke domnevne prisile s strani sedanje slovenske vlade nad slovensko kulturo, ki bi bila mogoča le spričo moči, ki je slovenska vlada nad kulturo sploh nima. In zamolčevanje ali vsaj moralistični preplesk državno-mednarodnih dejavnikov, ki slovensko in neslovensko kulturo resnično nadzorujejo in jo uporabljajo v propagandne namene.

S tem v zvezi bi po vsej priliki kazalo izpostaviti dva vidika: prvega na (najširše razumljeni) nacionalno-lokalni, drugega na mednarodnoglobalni ravni. V prvem primeru gre za demagoško namerno prezrtje, da sedanja slovenska vlada ni in tudi nikdar ne bi mogla ustvariti razmer, v katerih dandanes bolj ali manj lagodno životari kvaziaktivistična slovenska kultura. Ta vidik je v svojih družbenih analizah (Renata Salecl, Tine Hribar, Rudi Rizman, Boris A. Novak) ne le izrazito pristranski, ampak načrtno poskuša vsiljevati lažno predstavo, da je v Sloveniji sprememba politične garniture prekinila neko povsem normalno stanje, ki je vladalo pred njo. Pri čemer je resnica ravno nasprotna: anomaličnost hegemonije kulturniškega progresizma je ustvarilo nenormalne (beri: neuravnovešene) pogoje, na katere se po mojem mnenju kulturna politika današnje vlade ne odziva preveč, ampak premalo odločno; predvsem pa se nanje ne more odzivati normalno, saj nenormalnost razmer sama onemogoča normalno intervencijo vanje.

Kulturna politika sedanje vlade je posledica oklevajočega (in, roko na srce, dokaj neopredmetenega) nezadovoljstva spričo situacije, ki bi zahtevala predvsem radikalno reformo, kar pa bi seveda presegalo domet enega samega vladnega mandata. Vse to se seveda povezuje s temeljnimi smernicami sodobne globalizirane kulture, ki vodijo v vse odločnejši izbris zahodne duhovne identitete in njenih temeljnih postavk, kaže pa se v dveh držah: v prevladujočem multikulturalizmu ter v razumevanju družbenega sestava kot emancipacijskega projekta, ki vodi v vse večjo vlogo sekulariziranega svobodomiselstva kot optimizacije ustaljene družbene dinamike, kar ima kot neogibno posledico ekstremizacijo eksistencialnega redukcionizma ter atomizacijo družbene stvarnosti, ki jo sodobna sociološka misel poskuša preseči s sistematičnim snovanjem kolektivističnih utopij.

Pri vsem tem seveda vloga gospoda Peršaka nikakor ni presenetljiva. O njegovi totalitarnosti, nedialoškosti in samovolji zgovorno priča njegova osebna zgodovina. Kar opazovalca preseneča, je nekaj drugega: naravnost nizkotni in moralno izprijeni molk in klavrna upognjenost slovenskih pisateljev in umetnikov, za katere lahko brez nadaljnjega trdimo, da je pri njih prisila absolutističnih teženj, ki bi rade (ponovno) obvladale slovensko družbo, dosegla svoje na najbolj cenen in vulgaren način – prek mehanizma ideološkega subvencioniranja, ki je kot prava peklenska duša kulturno-umetniškega sistema ustvarila tip človeka, za najbolj pogrošno boniteto pripravljenega prodati svojo dušo.

Vsekakor niti ne tako zanemarljiv izkupiček pri narodu, ki je do nedavnega razumel svoje besedne ustvarjalce kot utripalko lastnega obstoja.

Andrej Lokar je prispevek pod naslovom Poklek pred Beštijo objavil kot uvodnik na portalu KUD KDO. Za objavo na portalu+ je le malenkostno editiran.