Komentar

Primer Anton Peršak ali ideološko subvencioniranje slovenskih pisateljev in umetnikov

Nepoznavanje gospoda Peršaka mi onemogoča, da bi o njem izrazil kakršnokoli osebno sodbo, marsikaj pa nam vsekakor lahko o njem pove zgodovina njegovega javnega funkcionarskega delovanja, v katerem izstopa predvsem ena konstantna poteza: samovoljno prilaščanje vzvodov ustanov, ki naj bi pripadale celotni slovenski družbi že zato, ker jih sama vzdržuje in s tem tudi omogoča. Gospod Peršak je in je vseskozi tudi bil – nastavljenec.

11.12.2020 19:30
Piše: Andrej Lokar
Ključne besede:   PEN   Anton Peršak   DSP   Društvo slovenskih pisateljev   izjava   Alojz Rebula   intelektualci   politika

Fotomontaža: portal+

Kdor ne pristaja na družbeni model, ki ga dobesedno vsiljujejo pisateljske organizacije, je ne glede na kvaliteto ustvarjanja preprosto izključen iz normalnega krogotoka percepcije literarnega snovanja: založb, publikacij, nagrad, državnih ustanov in medijev.

Z besedami v naslovu – Poklek pred Beštijo – je imel tržaški pisatelj Alojz Rebula navado označevati tako ali drugačno udinjanje intelektualcev, umetnikov, predvsem pa pisateljev raznim oblikam družbene prisile, ki so zaznamovale zadnjih 200 let evropske zgodovine. Sam je ob neizbežnih osebnostnih lastnostih ta pojav pripisoval po eni strani nizkotnemu oportunizmu - če me spomin ne vara, gre v tem primeru za dnevniški zapis o Josipu Vidmarju, ki ga lahko imamo za prototip te vsekakor nečastne drže na naših tleh – človekove narave, še bolj pa neki inherentni lastnosti, značilni za nestabilno marginalni položaj modernega umetnika ali intelektualca v "odčaranem svetu", njegovi neubranljivi potrebi, da bi se z obrobja, kamor ga je zrinil instrumentalizirani (predvsem scientistično utilitaristični) razum, približal srčiki porajanja sočasne stvarnosti (temu bi lahko nemara dodali, da morda tiči avtomarginalizacija v samem ustroju slovenske kulture kot v času razsvetljenstva samoovedene ustvarjalne elite in zatorej predstavlja temeljni razkol in nezaceljivo rano v naši notranji biti).

 

Vse kaže, da je po Rebulovem mnenju šlo za (v najširšem pomenu razumljeno), razvidno ali nerazvidno, v socialistični stvarnosti okrnjeno, pa vendarle nedvoumno prepoznavno – politično delovanje. Tako besede iz naslova kakor rebulovsko prepričanje mi je priklical v spomin javni poziv slovenskega centra PEN, ki se je pred nedavnim pojavil na spletni strani te organizacije in katerega podpisnik je njen predsednik, gospod Tone Peršak.

 

Nepoznavanje gospoda Peršaka mi onemogoča, da bi o njem izrazil kakršnokoli osebno sodbo, marsikaj pa nam vsekakor lahko o njem pove zgodovina njegovega javnega funkcionarskega delovanja, v katerem izstopa predvsem ena konstantna poteza: samovoljno prilaščanje vzvodov ustanov, ki naj bi pripadale celotni slovenski družbi že zato, ker jih sama vzdržuje in s tem tudi omogoča. Gospod Peršak je in je vseskozi tudi bil nastavljenec. Predvsem nastavljenec tistih sil v slovenski disfunkcionalni družbi, politično travmatiziranem narodu in nedopolnjeni državnostni osuverenitvi, ki si prizadevajo, da bi z zavrtenjem kazalcev na uri zgodovine nazaj (a ne preveč nazaj) v kolektivnem imaginariju na emocionalni ravni ponovno vzbudili čustvene avtomatizme, ki so posledica in obenem izvor naše celostne samopodobe ter oživljajo energetska polja našega večnega državljanskovojnega arhetipa: dihotomične maniheizacije realnosti.

 

Prepričan sem, da omenjene sile s pomočjo uravnavanja teh čustvenih odzivov ohranjajo središčno mesto v temeljni emocionalni strukturi naše psihe. Pri odigravanju te aktivne parapolitične vloge in posledično pri izbiri posameznikov, ki ju vodijo, kažeta slovenski pisateljski organizacij (Društvo slovenskih pisateljev in PEN, op. uredn.) dve temeljni drži: sociološki apriorizem in izkrivljanje temeljev realnosti. Ker filozofska zapletenost obeh paradigem znatno presega obseg tega zapisa, se bom tule omejil na delovanje slovenskih pisateljskih organizacij kot na rezultat te značilno zahodne novodobne drže do sveta.

 

Navzlic vsej njuni deklarativnosti, ki sega od zaščite zatomiziranega posameznika v (post)modernem svetu do zadirčno dogmatičnega zagovarjanja ideologije človekovih pravic, je temeljna družbena vloga tako Društva slovenskih pisateljev (DSP) kakor slovenskega centra PEN kontrola nad slovensko besedno umetnostjo v instrumentalne namene, ki se kaže v soustvarjanju besednih ustvarjalcev prav tako nadzorovane nepretrgane medijske produkcije družbene laži. Kar seveda pomeni (pogovarjamo se o pisateljskih organizacijah) popolno zatajitev, moralni bankrot in alienacijo poslanstva umetnosti v svetu; literatura in umetnost se (vsaj pri nas) ne ukvarjata več z raziskovanjem misterija bivanja in človeka v njem, niti z velikopoteznostjo svojih domišljijskih svetov, pač pa z razblinjanjem korenin bivanja v instrumentalne namene. V svoji organizirani obliki (ki je tista, ki nas tule edinole zanima) poskuša "uradna" literatura predvsem doseči pogoje za uveljavitev tistega, čemur se v sodobnem politološkem žargonu reče politična korektnost.

 

Na oprijemljivi ravni gole eksistence posameznikov se to kaže v ustvarjanju materialnih pogojev za najosnovnejše preživetje. Kdor ne pristaja na družbeni model, ki ga dobesedno vsiljujejo stanovske organizacije, je ne glede na kvaliteto njegovega ustvarjanja preprosto izključen iz normalnega krogotoka percepcije literarnega snovanja: založb, publikacij, nagrad, tudi ožjih državnih ustanov (najbolj razvpit primer tega je Javna agencija za knjigo), medijev, ki jih materialno ali moralno s pomočjo parapolitično financiranih potentatov nadzoruje in od katerih je povratno nadzorovan družbeno organizirani kompaktni blok slovenske uradne literature.

 

Pri tem je seveda odločilna vloga omenjenih apriorizma in izkrivljanja realnosti, ki se tako jasno kaže tudi v besedah javnega poziva gospoda Peršaka. V njih gre za popolnoma demagoško prerazporeditev družbenih vlog, za zlorabo družbene podobe in torej (vsaj za pisatelja) neodpustljivi greh zavestnega zamegljevanja resnice, ki v slovenskem primeru sestoji predvsem iz lažnega prikazovanja resnične teže in delovanja družbenih silnic. Konkretno: v pripisovanju neke domnevne prisile s strani sedanje slovenske vlade nad slovensko kulturo, ki bi bila mogoča le spričo moči, ki je slovenska vlada nad kulturo sploh nima. In zamolčevanje ali vsaj moralistični preplesk državno-mednarodnih dejavnikov, ki slovensko in neslovensko kulturo resnično nadzorujejo in jo uporabljajo v propagandne namene.

 

S tem v zvezi bi po vsej priliki kazalo izpostaviti dva vidika: prvega na (najširše razumljeni) nacionalno-lokalni, drugega na mednarodnoglobalni ravni. V prvem primeru gre za demagoško namerno prezrtje, da sedanja slovenska vlada ni in tudi nikdar ne bi mogla ustvariti razmer, v katerih dandanes bolj ali manj lagodno životari kvaziaktivistična slovenska kultura. Ta vidik je v svojih družbenih analizah (Renata Salecl, Tine Hribar, Rudi Rizman, Boris A. Novak) ne le izrazito pristranski, ampak načrtno poskuša vsiljevati lažno predstavo, da je v Sloveniji sprememba politične garniture prekinila neko povsem normalno stanje, ki je vladalo pred njo. Pri čemer je resnica ravno nasprotna: anomaličnost hegemonije kulturniškega progresizma je ustvarilo nenormalne (beri: neuravnovešene) pogoje, na katere se po mojem mnenju kulturna politika današnje vlade ne odziva preveč, ampak premalo odločno; predvsem pa se nanje ne more odzivati normalno, saj nenormalnost razmer sama onemogoča normalno intervencijo vanje.

 

Kulturna politika sedanje vlade je posledica oklevajočega (in, roko na srce, dokaj neopredmetenega) nezadovoljstva spričo situacije, ki bi zahtevala predvsem radikalno reformo, kar pa bi seveda presegalo domet enega samega vladnega mandata. Vse to se seveda povezuje s temeljnimi smernicami sodobne globalizirane kulture, ki vodijo v vse odločnejši izbris zahodne duhovne identitete in njenih temeljnih postavk, kaže pa se v dveh držah: v prevladujočem multikulturalizmu ter v razumevanju družbenega sestava kot emancipacijskega projekta, ki vodi v vse večjo vlogo sekulariziranega svobodomiselstva kot optimizacije ustaljene družbene dinamike, kar ima kot neogibno posledico ekstremizacijo eksistencialnega redukcionizma ter atomizacijo družbene stvarnosti, ki jo sodobna sociološka misel poskuša preseči s sistematičnim snovanjem kolektivističnih utopij.

 

Pri vsem tem seveda vloga gospoda Peršaka nikakor ni presenetljiva. O njegovi totalitarnosti, nedialoškosti in samovolji zgovorno priča njegova osebna zgodovina. Kar opazovalca preseneča, je nekaj drugega: naravnost nizkotni in moralno izprijeni molk in klavrna upognjenost slovenskih pisateljev in umetnikov, za katere lahko brez nadaljnjega trdimo, da je pri njih prisila absolutističnih teženj, ki bi rade (ponovno) obvladale slovensko družbo, dosegla svoje na najbolj cenen in vulgaren način – prek mehanizma ideološkega subvencioniranja, ki je kot prava peklenska duša kulturno-umetniškega sistema ustvarila tip človeka, za najbolj pogrošno boniteto pripravljenega prodati svojo dušo.

 

Vsekakor niti ne tako zanemarljiv izkupiček pri narodu, ki je do nedavnega razumel svoje besedne ustvarjalce kot utripalko lastnega obstoja.

 

Andrej Lokar je prispevek pod naslovom Poklek pred Beštijo objavil kot uvodnik na portalu KUD KDO. Za objavo na portalu+ je le malenkostno editiran.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
8
Revolucija foteljšev ali "Roga ne damo"
0
20.01.2021 00:45
Čemur smo trenutno priče pred tovarno Rog, ni nič drugega kot eklatantni dokaz o brezidejnosti slovenske militantne levice, o ... Več.
Piše: Andrej Lokar
Uredniški komentar: Gospod predsednik vlade, izgubili ste bitko z virusom in ste na dobri poti, da greste v vojno še s Slovenci!
58
17.01.2021 16:00
Prišli smo do točke, ko si bo treba pošteno in odkrito priznati, da je vlada izgubila bitko z drugim valom novega koronavirusa. ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Vsak posameznik v umetnosti je dolžan dati človeštvu tisto največ, kar zmore - svoj spomin
4
17.01.2021 04:28
Na fotografiji, ki je bila posneta leta 1940, so pred Eifflovim stolpom pozirale tri uniformirane osebe. Na sredi kompozicije ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Nataliteta obupa: Zakaj se je med epidemijo skokovito povečalo število samomorov med mladimi
11
14.01.2021 06:09
Novica o pandemični samomorilnosti med mladimi je šla v javnosti mimo kot povprečna vremenska napoved. Zameglila jo je ... Več.
Piše: Ana Jud
Pogosto sem raje tiho. Kar pa ne pomeni, da nimam svojega mnenja. Opazujem in si mislim svoje ...
14
13.01.2021 06:05
Zanimivo je opazovati posel s hitrimi testi. Narod je na nogah. Seveda je predvsem dvignilo obrvi Sloveniji dejstvo, kako so ... Več.
Piše: Žiga Vavpotič
Grenka resnica o "ugledu Slovenije" na Zahodnem Balkanu: Politično zavožen projekt COBISS.net?
6
11.01.2021 05:09
Mariborska univerza je že pred 35 leti s svojim računalniškim centrom predstavljala ogromen potencial v tedanji državi. Po ... Več.
Piše: Tomaž Seljak
Acapulco Heat: "Ne odlašaj! Postani pohlepna baraba zdaj!"
14
10.01.2021 11:33
Nič hudega, če so fantje na tak ali drugačen način nagrabili veliko denarja. Ampak faloti nam predvajajo žur, namesto da bi se v ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Branko Ve Poljanski: "Tukaj je živelo XX. stoletje. Marcel Duchamp se je že zdavnaj odselil!"
1
10.01.2021 05:35
Ljubljana leta 1921 ni bila več periferija Evrope. Imela je že svojo univerzo, študente in študentski kvartir s pripadajočo ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Kardeljevo cepivo iz samoupravljanja in mentalni okvir slovenske levice
10
08.01.2021 06:40
Politično usmeritev mainstream Slovenije od druge svetovne vojne dalje lahko povzamemo v dveh besedah: ustavimo desnico! ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Pot k objektivni realnosti? Kaj je že to?
8
05.01.2021 22:00
Preveč je v politiki prevladalo, da kdor obvlada, čisto v tehničnem smislu, kako vse, kar mu nasprotuje ali vsakogar, ki se z ... Več.
Piše: Miha Burger
Vladni 2. tir v žrelu globoke države: Projekt, ki se mu nobena vlada noče odpovedati
14
04.01.2021 20:00
Paradoks nadaljevanja sedanjega vladnega projekta t.i. drugega tira oziroma nove železnice med Divačo in Koprom je ta, da ... Več.
Piše: Vili Kovačič
Naučena nemoč ali zakaj ljudje vztrajamo v slabem, če pa lahko stvari spremenimo na bolje
9
03.01.2021 23:00
Naučena nemoč je temnejša stran naše psihe. Gre verjetno za njen najbolj škodljiv in uničujoč vidik, ki je povrh vsega tudi ... Več.
Piše: Edvard Kadič
Samo bedaki in virusi
21
03.01.2021 11:00
Zdravniki, ki so dandanes že v letih, se še dobro spominjajo, kako so v leta 1972 hodili po jugoslovanskih domovih, in da so ... Več.
Piše: Ana Jud
Virusni zastoj bo spremenil vse, toda verjemite, najbolj od vsega bo spremenil šolski sistem!
6
03.01.2021 05:50
Človeku pogosto drhitijo tla pod nogami, toda nikoli ne odneha z gradnjo. Ne pozabite, da je ljubljanski stavbni fond zamejen s ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Birokracija in voditeljstvo: V vojni načrt bitke preživi samo do prvega strela
3
02.01.2021 06:00
Pravim, dajte mi voditelje, ki sprejemajo odločitve, ukrepajo ter napake odpravljajo hitro, in ne birokratskih voditeljev, ki ... Več.
Piše: Keith Miles
Zakaj v Sloveniji niti levica niti desnica ne more uspešno vladati
15
31.12.2020 22:12
Morda pa je težava v tem, da je tradicija kot gonilo konservativne politike pravzaprav na strani t.i. levega pola in predstavlja ... Več.
Piše: Igor Vlačič
Esej ob stoletnici Velikega razkola: Slovenski prokomunisti so državni udar zasnovali že leta 1920
17
30.12.2020 19:14
Za nami je stoletje temeljnega problema slovenskega naroda in državnosti, tj. procesa Velikega razkola zaradi nikoli pretrgane ... Več.
Piše: Žiga Stupica
Joe Biden mi je rekel: "V primeru ponovnega rojstva bi se želel roditi v Sloveniji."
11
29.12.2020 20:13
Joseph Biden se ni zadovoljil le s stiskom roke, ampak je, ko me je generalni sekretar Nata predstavil, navezal pogovor. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Dončić, Janša, Dragić, Erjavec: Nova sezona NBA in slovensko politično leto 2020
8
27.12.2020 23:59
Končuje se nesrečno leto in začela se je nova sezona košarkarske lige NBA. Politika in košarka se igrata na podobnih parketih in ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
O pudingu in lačnih otrocih: Hrupen molk javnih institucij in prekipevanje od solidarnosti
15
27.12.2020 11:00
Spoštovani zdravniki! Računamo na vašo podporo, ki žal do zdaj ni bila slišna. V zadnjih letih so se le posamezniki med ... Več.
Piše: Simona Rebolj
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Uredniški komentar: Gospod predsednik vlade, izgubili ste bitko z virusom in ste na dobri poti, da greste v vojno še s Slovenci!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3.297
02/
Umor na Orient Ekspresu: Maščevanje velikih medijskih korporacij Donaldu Trumpu
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.249
03/
Pogosto sem raje tiho. Kar pa ne pomeni, da nimam svojega mnenja. Opazujem in si mislim svoje ...
Žiga Vavpotič
Ogledov: 1.849
04/
Acapulco Heat: "Ne odlašaj! Postani pohlepna baraba zdaj!"
Simona Rebolj
Ogledov: 2.338
05/
Amerika po Trumpu (1/2): Popolna zmaga globoke države in konec Donalda Trumpa, ne pa tudi "trumpizma"
Janez Vuk
Ogledov: 1.532
06/
Nataliteta obupa: Zakaj se je med epidemijo skokovito povečalo število samomorov med mladimi
Ana Jud
Ogledov: 1.791
07/
Amerika po Trumpu (2/2): Američanom se bo še kolcalo po benignem Trumpu, toda po toči zvoniti je prepozno
Janez Vuk
Ogledov: 1.263
08/
Grenka resnica o "ugledu Slovenije" na Zahodnem Balkanu: Politično zavožen projekt COBISS.net?
Tomaž Seljak
Ogledov: 1.631
09/
Davkoplačevalec se ne da: Vili Kovačič Računskemu sodišču predlaga, naj vlado pozove k ustavitivi razvpitega projekta Drugi tir!
Uredništvo
Ogledov: 1.252
10/
Insajderski viri: Predsednik Pahor kljub izkazani podpori poslancev Andraža Terška "nikoli več" ne želi predlagati za ustavnega sodnika
Igor Mekina
Ogledov: 2.270