Glasba (zvok) je tisto, kar urejeno odzvanja v materiji, kar operira z zakonitostmi energije pri tem pa nam proizvaja kategorično različna občutja. Njeno zvočno sled doživljamo slušno glede na višino ali nižino tonov. Ritem (časovni zakon) nam narekuje naše kolektivno doživljanje glasbe. Sestavljena je iz vibracij, zvokov in tišin. Z njo posredujemo celo vrsto človeških izkušenj. Njena kompozicijska enota je usmerjena k poesisu. Doživljamo jo s pomočjo novih, starih in prastarih inštrumentov. Ni pa ravno nujno, da je glasba ugodna. Smo tudi takšni poslušalci, ki poslušamo v hrupu glasbo, njene robne situacije. Glasba je hrup, ki misli (Viktor Hugo).

Zagreb kot umetniško in kulturno središče sosednje republike je na koncu petdesetih, na začetku šestdesetih in na sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja vzpostavil tri impresivne umetniške inštitucije. Najprej Galerijo sodobne umetnosti - med prvimi na svetu. Z izrednim direktorjem Božom Bekom na čelu, z njenimi izjemnimi razstavami, kot so Nove tendence.  Kmalu zatem je Zagreb vzpostavil enega vodilnih svetovnih festivalov sodobne glasbe, Muzički biennale pod taktirko skladatelja Milka Kelemena. Naj imenujem ob njem še odličnega muzikologa Nikšo Gligo. V izteku stoletja pa je Zagreb dobil še gledališki festival Eurokaz, ki nam je petindvajset let usmerjal inovativne gledališke poglede pod umetniškim vodstvom Gordane Vnuk.

Vse tri umetniške inštitucije zastopajo - novo umetnost. Novo - je lastnost, ki umre v tistem trenutku, ko se vzpostavi. Klasično pa je - novo, ki za vekomaj ostane novo, pravi Ezra Pound. 

Glasbeni bienale Zagreb je tema mojega današnjega komentarja, ampak tisti njen del, ki premišljuje glasbo. Muzikološki segment. Glasbeni bienale Zagreb je festival vseh zvrsti sodobne glasbe: simfonične, komorne, eksperimentalne, operne, performativne, vokalne, avantgardne, plesne, elektronske in informatrične. Že od začetaka šestedetih let prejšnjega stoletja pa vse do danes je zastopal glasbo, polno zvočnih izumov tako tonalnega kot atonalnega zvoka. V prihajajočem letu bo bienal praznoval šestdeseto obletnico svojega obstoja. Resnično si želim, da bi meseca aprila doživel v živo njegovo enaintrideseto slavje in vam poročal o najnovejšem dogajanju v glasbi.

Ustanovitelj, skladatelj Milko Kelemen je zapisal izvrstno definicijo glasbe: "Glasba je projekcija - akordov dojemljivega - na njene strukture". Iz te definicije lahko brez težav prestopimo v muzikologijo. Muzikologija pomeni metodološko misliti in pisati o glasbi iz različnih izhodišč. Je znanstvena veda, ki glasbo s svojim intelektualnim naporom analizira, istočano pa jo vzpostavlja. Nenehno je s svojo znanstveno-metodološko zavzetostjo premišljevala Glasbeni bienale Zagreb. Ne morete si predstavljati, kakšni vrhunski muzikološki simpoziji so ga opremljali in prek njega širili zavest o glasbi. Naj imenujem ob tem muzikologinjo Evo Sedak. Vzporedno z novoveško kompozicijo (novo notacijo) se je odpiral pretok zavesti o teoriji glasbe XX. stoletja. Tako je tudi danes v XXI. stoletju.

Glasbeni bienale Zagreb je spremljal, poleg skladateljske intuicije, procese mišljenja o glasbeni pojavnosti. Lahko si predstavljate, kako pomembna je bila muzikološka, kritiška refleksija o delu Igorja Stravinskega v času, ko je bil sicer že uveljavljen skladatelj in je dirigiral na zagrebškem festivalu svojo serialno glasbo. Pomembno je to, da je njegova duhovna avtoriteta olajšala naslednji, elektronski generaciji, da je brez večjih težav izvajala svojo serialno glasbo.  

En passant: ne morem se upreti, da ne zapišem, da sem v finalu devetdesetih let na baletno glasbo Igorja Stravinskega Pomladno obredje – Le Sacre plesal "pa de deux" z brilijantno plesalko Lane Stranič. Ne moreš verjet.

Zame eden največjih glasbenih skladateljev Karl-Heinz Stockhausen je bil s svojo glasbo (če imam prave podatke) petkrat na festivalu v Zagrebu. Avantgardna, eksperimentalna in elektronska glasba modernizma, meni neskončno blizu, je polna inovativnega zvoka in kulturnega aktivizma. O kulturnem aktivizmu in performativnosti v glasbi danes ne bom premišljeval, a je nujno potrebno imeti zavest, da sta obe integralni del procesualnosti novoveške glasbe.

Konservativna konstanta in lepota ekscesa: "Nova glasba" so na novo postavljeni zvoki v ekscesnem razmerju do glasbene tradicije, usmerjeneni h končnemu razlogu. Narava tonalne glasbe se je morala začasno umakniti izhodiščem atonalne glasbe. Danes se obe vzporedno razvijata. Obe sta zaznamovani tako z redom kot neredom, predvsem pa z ritmom in kontra-punktom. Prisotnost reda je vidna v tonalni glasbi (harmonijah) in v njenem logičnem pretoku zvočnosti. Usmerja nas k končnem razlogu. K združevanju? K radosti? Tonaliteta predprejšnjega stoletja je proizvedla čisto željo po razbitju tonalnosti. Atonalana glasba nam je omogočila razumeti medij glasbe, emancipiran od vsega. Medij sam na sebi, medij, določen s proizvodnjo, s produkcijo in končno v našem času s postprodukcijo. 

Muzikologija nas uči: prve civilizacijske zvočne strukture so izhajale iz magijskih izhodišč – iz ritmizirenga priseganja k nadnaravnemu, obrednemu, plemenskemu. Delovanje v območju naravnega je bilo v glasbi opisno - oponašalsko. Sam pripadam artificielnim izhodiščem. V mladosti prek "umetnosti iz umetnosti" v mojem drugem umetniškem obdobju pa izhajam iz visoko frekventnega tehnološkega zvoka, ki je ves čas intenzivno prisoten na zagrebškem festivalu. Zelo prisoten.

Takratna Republika, ki je imela na oblasti ideološko avantgardo, se ni bala avantgardnih glasbenih zvokov, ki so prihajali v Zagreb z odrov vseh kontinentov. Nasprotno, podpirala jih je. V sosednji Republiki jih še danes podpirajo. Ne ukinjajo jih. Eden njenih predsednikov, dr. Ivo Josipović, je bil kot direktor festivala pomemben del bienalskega življenja. Glasbeni bienale Zagreb je bil prva mednarodna manifestacija po drugi svetovni vojni, ki se je s svojim konceptom upirala kulturnemu izolacionizmu in s tem posledično provincializmu. Gradila se je prek fenomena kulturne izmenjave in kulturne diplomacije. 

Digresija: Na Glasbenem bienalu smo poslušali najnovejše iz bodočnosti! Tako je bilo tudi leta 1983, ko so ga pretresli moji tovariši v umetnosti – Laibach Kunst. Konec digresije!

Protislovne avantgarde. Celotno festivalsko obdobje smo poslušali radikalne skladateljske samoomejitve, istočasno pa radikalne odprtosti: brilijantni Vinko Globokar, György Sándor Ligethi, Steve Reich, Michael Nyman, Krzystof Penderecki in John Cage ter mnogi, mnogi drugi in odlični!

Ne pozabimo, da se je festival razvijal vzporedno s hipijevsko pop-istično električno kitaro. Glasba Muzičkog biennala Zagreb se je manifestirala kot zahodna zvočnost, prepolna estetskih lastnosti, ravno te jo vzpostavljajo kot vrednoto. O vsem tem metodološko premišljujejo in pišejo muzikologi. Ko sem oblikoval dananšnje besedilo, sem nenehno imel pred seboj muzikologinjo Đurđo Otržan, urednico redakcije resne glasbe hrvaškega radia, ki je znala v svojih besedilih natančno premišljevati razloge, ki vzpostavljajo glasbo in njeno vrednost. Znala je natančno premišljevati glasbeno ontologijo – predvsem njeno kompozicijo v odnosu do telesa. Do plesa. Dance Dekadance. Pravzaprav je današnji komentar posvečen muzikologiji in Đurđi Otržan.

Vdih – izdih. In že smo na koncu.