Pod vlado Janeza Janše je Slovenija po logiki stvari zdrsnila med države, v katerih je Monitor Civicus v zadnjem letu zabeležil največji padec na področju ohranjanja državljanskih pravic in svoboščin. Presenečeni? Prav gotovo ne. Nad deželo je padel mrak in tudi smeh odzvanja morbidno. "Why so serious?", je srhljivo bleknil kultni Joker med povprečnimi zamaskiranimi "šaljivci".
V reviji Demokracija je uredništvo objavilo prosti spis avtorja, ki mu ni mogoče zlahka potrdit stvarne identitete. V preteklosti se je domnevni Aleksander Škorc že pojavljal. Kdor koli že je ta človek, se izraža za vernega katolika z vsemi pritiklinami skrajnih desničarskih fobij. Verbalni bruhanec, ki je poimenovan Presežek, je napisan v sveto preprostem slogu in adaptaciji nečesa, kar je na strani bogaboječih dojemano kot blagodejni presežek osebne fantazme o upanju po odrešitvi. Česa tako primitivnega, mizerno artikuliranega, vsebinsko skopega, neustvarjalnega in neizvirnega navkljub vajenosti vsega hudega že dolgo nisem dobila priložnosti prebrat. Ampak urednik tednika Jože Biščak me je kot zgroženo državljanko opomnil, da sem zgolj slabo obveščena. Na tisti strani tiskovine je namreč objavljano nekaj, kar naj bi predstavljalo satiro (oziroma gloso). In ker je uredništvo opremilo produkt z oznako humorja, je to smešno! "Why so serious?" Vse je relativno, a veste. Umetnost, satira, kakovost člankov, pravna država, človekove pravice ... Kriterijev ni. Kar velja, velja zato, "ker sm jst tko reku!". Blagor ubogim na duhu!
Kar doživljamo zdaj v Sloveniji, je radikalizacija mentalitete, ki se napaja na popolnoma izrojeni in zgrešeni ideji: "Obleka dela človeka". Kvečjemu obratno. Obleka je odvisna od človeka, kako in zakaj jo nosi in predstavlja. Položaj sam po sebi ne predstavlja osebe, ki ji položaj pritiče! Kdor koli je lahko nastavljen za direktorja muzeja, preiskovalnega urada ali očesne klinike, vendar v vlogi, ki jo igra, namesto da bi jo poosebljal, nikoli ne bo prepričljiv niti pred samim seboj! Ker ni, za kar se izdaja in pika. Kdor je resničen, bo to ostal neodvisno od ovir, zatiranja in ignorance bleferjev. Ljudem, ki trdijo, da verujejo v obstoj boga ter božjo vsevednost in vsevidnost, bi moralo bit vsaj to tudi na takšen metaforičen način jasno. Lahko bi tudi dojeli, kako nesmiselno je infantilno opravičevanje osebnega pretvarjanja, objestnosti, pohlepa in zlodel s sklicevanjem na domnevne sovražnike, ki počnejo enako. In? Zastarel kleropatriarhalen problem, ki ga je uprizoril tudi resnični resničnostni šov z madžarskim evropskim poslancem v glavni vlogi.
Dolgoletni aktivni član konservativne stranke Fidesz se je vrsto let v skladu s klerodesničarsko ideologijo med drugim aktivno zavzemal za omejevanje pravic in svoboščin homoseksualcev. A, glej ga, zlomka! Policija je golega politika ujela na begu pred samim seboj. Sredi pandemije se je udeležil množične gejevske pornozabave. Marsikdo, predvsem med levičarji, se je ob tem akcijskem dogodku zadovoljno hehetal ob razkriti dvoličnosti, ki naj bi bila kaznovana s strani politične ideološke skupnosti, ki ji služi. Vendar v takšnih primerih po kleropatriarhalnih normah dvoličnost sploh ni nesprejemljiva. Po kleropatriarhalni ideologiji je namreč igranje vloge neodvisno od resničnih čustev ali celo mišljenja prioriteta.
Kdor se pretvarja, je nagrajen z usmiljenjem, ker se samokaznuje in žrtvuje, da bi predstavljal tisto, kar je zahtevano. Na videz zgleden mož se lahko serijsko kurba, zaplete v razmerje z drugo žensko ali moškim in izvaja tudi temu primerno psihološko nasilje nad ženo. Pomembno je, da ostane mož, ki je pripravljen trpet čustveno in erotično hladnost v zakonu za ohranjanje družinske skupnosti, žena pa mora trpet še podrejenost možu predvsem v zlu. Hudič se prikazuje zunaj navidezne idile in izziva ranljive vernike. Preklete kurbe so krive, ker izzivajo poročene može.
Ljubice pri kleropatriarhalnih grešnikih pogosto naletijo na presenečenje, ko ugotovijo, da jih poročen ljubimec iz "neznanega razloga" kar naenkrat sovraži in krivi za njegov zakonski brodolom. Gejevski razvratniki so krivi, ker vpeljujejo v skušnjavo uboge mučenike, ki se prostituirajo v heteroseksualnih zvezah. Sadomazohistična narcistična psihopatologija je del ideološkega koncepta.
Madžarski zdaj že nekdanji evroposlanec je svojo nalogo do konca opravil zgledno. Posul se je s pepelom in opozoril javnost, da njegov greh nima nič skupnega z moralo stranke, ki ji pripada. Viktor Orban je zadovoljen, zato je usmeril svoj srd na domevno nemško obveščevalno službo, ki naj bi potolkla njihovega mučenca. Ja, smejemo se. Zato menim, da se tudi avtorju ideološkega zmazka v Demokraciji, ki hujska proti nebelim rasam in vsem belcem, ki niso zavezani katoliški doktrini, godi delna krivica. Hrbet mu je obrnila stranka SDS, glas neodobravanja prostega spisa pa je prišel tudi iz vrst RKC. Škorc se namreč ni pokesal, ker je s svojim tekstom na zelo neposreden in uživaški način razgalil srž določene ideologije, kakršno lahko sicer zasledimo tudi v mediju Nova24TV.
RKC se ne zoperstavlja nacionalističnim, šovinističnim in homofobnim ideologijam, saj sama predstavlja njihov zgodovinski izvor. Predstavniki vseh velikih religioznih institucij po svetu, od islama do katolištva, bi le zavračali vsebino, ki se sliši ali bere točno tako grdo, kot je res grdo mišljeno. Baje so za vse zlo krivi samo tisti odpadniki, ki religijo zlorabljajo za grdobije in morije. Ne bi rekla! Aktualni oblasti na Poljskem se prav gotovo niso zgodile množične demonstracije, ker ne delujejo v skladu z doktrino Cerkve, ampak ravno obratno. Vpliv Cerkve na politiko je na Poljskem pač velik in toliko večja je možnost, da se utrjuje recipročno funkcionalna avtoritarna oblast, s kakršno argumetirani ali posebej poglobljeni filozofski diskurzi o človekovih pravicah niso možni.
Na portalu+ je objavljen politični promocijski spis poljskega predsednik vlade. Razmišljala sem, komu ali čemu na ljubo. Vendar obstaja dobra plat objave. Da se še malo globlje zamislimo nad stanjem stvari, kamor nas vodi tudi naš aktualni predsednik vlade. Mateusz Morawiecki se posmehuje relativnosti pojma vladavine prava in nam - ubogim ujetnikom neoliberalne diktature. Posmehuje se pomenu človekovih pravic. Pravi, da enakopravnost pomeni enakovredna toleranca do kakršnih koli ideologij in vrednot. Enakopravno sprejemljiva je lahko torej tudi kakršna koli oblika fašizma. Pravzaprav gre lahko za kulturo naroda. Obvešča nas o zadovoljstvu, ker je EU priznala, da ne predstavlja nikakršnih vrednot v zaščito človekovih pravic in svoboščin. Da je to stvar dolgotrajne presoje na sodišču, nikakor pa prioriteta, ki bi določala pomen združenih evropskih držav.
Prioriteta je kapital! Ljubkovalno rečeno: gospodarsko okrevanje. Človekove pravice, svoboščine in blagostanje so naprodaj! Državljani vseh držav smo naprodaj! Poljski predsednik vlade ima popolnoma prav. Lahko se smeji na vsa usta in dahne: "Why so serious?" Nobena vladavina prava ali ustava nas ne ščiti absolutno pred nikomer in ničemer. Niti znotraj držav niti na ravni EU! Vsi zakoni so interpretacijsko fleksibilni in niso nespremenljivi! Pravna država nas ne ščiti. Mi sami moramo ščitit vsebino vladavine prava. Pravniki, profesorji vseh ved, intelektualci, umetniki in njihove institucije bi morali že zdavnaj aktivno in politično neodvisno odreagirat kot povezana skupnost na stanje v Sloveniji! Pa se ne dogaja nič. Si res pravzaprav zaslužimo, kar imamo?
Za zaključek prispevka bi zato opozorila na nezaslišan medijski molk po nadlegovanju, ki ga je neugledno in nečastno uprizoril Sindikat slovenske vojske! Morda sem do koga krivična, ker nisem opazila njegovega burnega javnega odziva, vendar sem v povezavi s članki o psihološkem atentatu nad Jadranko Juras, ker si je drznila izrazit svoje pacifistično mnenje, opazila le prispevek Marka Crnkoviča. Popolnoma vseeno je, kaj si kdo misli o naši vojski. Ali zagovarja članstvo v zvezi NATO ali ne. Ali zagovarja naborniško vojsko ali ne. Ali misli, da Slovenija vojske ne potrebuje. Ali misli, da bi morali ravnat podobno Islandiji ali podobno Avstriji.
V vsakem primeru se vsaka osnovno razgledana oseba še kako dobro zaveda, da se vojni zločini dogajajo v vsaki vojni, pa ne le z neposrednimi napadi na civiliste, ampak tudi s posrednimi učinki. Saj nismo idioti! Vemo, da podatki o vojnih zločinih prihajajo na plano predvsem v primerih, ko jih razkrinkajo raziskovalni novinarji. Nazadnje smo v The Guardianu lahko brali o škandalozni moriji s strani avstralskih vojakov na "mirovni" misiji v Afganistanu. Vemo, koliko časa traja vojna v Afganistanu in kako brezmejno učinkovite so mirovne misije. Približno toliko učinkovite so kot dobrodelne dejavnosti znotraj neoliberalnega sistema. Vemo, zakaj je Julian Assange v zaporu. Vemo, čemu služi vojaška skrivnost in kako neprijetno je bila v zgodovini že zlorabljana. Ne le na primeru vietnamske vojne ali vojne v Iraku.
Jadranka Juras ni podlegla odvratnim psihološkim pritiskom z zahtevo po opravičilu! Opravičilo zahtevajo le diktatorji in fašisti po duši. Opravičilo lahko le pričakujemo in se nadejamo iskrenosti. Ljudje, ki diktatorsko zahtevajo opravičilo z grožnjami, to počnejo zgolj zato, da bi se naslajali nad strahom tarče psihološkega nasilja. Zato opravičilo nič ne pomaga. Zlatanu Čordiću in Dejanu Babosku so utapljajoči v krokodiljih solzah kljub opravičilu napovedali vlačenje po sodiščih.
Slovenska vojska je za javnost izjavila, da bo vložila odškodninsko tožbo proti Jadranki Juras in RTV Sloveniji, ker naj bi bilo po mnenju predsednika Sindikata slovenske vojske Gvida Novaka finančno matretiranje bolj učinkovito in tudi preventivno delujoče. Preventivno? Zastraševanje državljanov s finančnim nasiljem se zdi vojski sprejemljiv preventivni ukrep za zapiranje gobcev državljanom s kakršnimi koli kritikami nad vojsko. Sodobna oblika diktature, ki namesto zapornih sankcij izvaja eksistenčna zastraševanja, siromašenja in uničevanja človeka. Nezaslišano! Slovenski vojaki so se odzvali tako, kot da so komaj čakali na ustrezne politične okoliščine, v kakršnih bi lahko pokazali zobe državljanom države, ki naj bi jo branili. Sindikat slovenske vojske se je namesto dialoga z državljani, s čimer bi bolje pojasnili, kaj in zakaj počnejo slovenski vojaki na misijah, odločil za represiven nastop v skladu s preživetimi diktaturami.
Seveda globoko upam, da z odškodninskimi tožbami ne bodo prišli daleč. Celo o izbruhu Dejana Baboska bi bilo možno kvečjemu razpravljat. Konec koncev mnogo državljanov v aktualnih okoliščinah dojema tudi policijo kot izdajalko naroda. Žal! Predvsem zaradi pridnega popisovanja in sankcioniranja državljanov, tudi če kršenje vladnih ukrepov ni razvidno ali je kršeno po sili razmer. Če se državljani s strani vlade in organov pregona ne počutimo vsaj zaščiteni, ampak bombardirani s psihološkim nasiljem in eksistenčnim ogrožanjem, nismo več sodobna civilizirana in kulturno razvita država!