Kot da ni dovolj domačih zgag, vetrogončičev in sprdačin (Josef Švejk). Kot da ni dovolj domačih NVO-jev, katerih osrednja naloga je iskanje dlake v jajcu in jetija v Šiški. Kot da ni dovolj zmedenih literatov in tistih, ki mislijo, da so literati, presežek njihove literature pa je sramotenje, žaljenje in zmerjanje vseh, ki nočejo misliti tako, kot mislijo oni (če sploh kaj mislijo!?). Kot da ni dovolj nekakšnih akademikov, ki si svojo težko prigarano akademsko starost lepšajo z nekakšnimi proglasi, manifesti in peticijami. Saj ni važno, kaj v resnici piše v njih, glavno je, da smo še vedno tu, da še vedno migamo, čeprav opremljeni s plenicami in hojcami. Obtožujemo podolgem in počez! Za vsako ceno, vedno in povsod, noč in dan! Tako rekoč dežurni ognjegasci smo, brez nas bi slovenska družba že zdavnaj zdrsnila v brezno apokaliptičnega kaosa.

To so slovenske špeckahle, nimam bolj pravšnjega izraza za ljudi, ki ovajajo podolgem in počez. In kaj je skupno tem špeckahlam? Natančno tisto početje, ki smo ga otroci imenovali "špeckahle". To so bili tisti otroci, ki so recimo izgubili pri kakšni igri, pa so potem tožarili vsepovprek svojim staršem, starejšim bratom in sestram. In če ni šlo, če ni bilo intervencije teh, pri katerih so špecali, so se milo razjokali, si razmazali smrkelj pod nosom in kuhali mulo.

Špeckahle so bile pogoste tudi v šoli, kjer so imele marsikdaj celo priložnost za zadoščenje: učitelj ali učiteljica, ki mu je bila vrhovna vrednota red in disciplina v razredu, o resnici in dejstvih pa se ni spraševal, je velikokrat kaznoval nedolžne, ki so jih zašpecali mamini sinki in hčerke. Nekateri, tako se zdi, špecajo naprej in naprej, čeprav so prišli v skoraj zrela leta (ali pa se nam samo zdi, da so prišli v ta leta??). A špeckahla se ni, vsaj taka je moja izkušnja in moj spomin na ta osnovnošolska leta, nikdar več rešil tega sramotnega vzdevka. Z njim se ni nihče hotel igrati, nihče mu ni posodil barvic ali pustil, da bi prepisal domačo nalogo. In tako je špeckahla znova dobil/dobila "strelivo" za novo špecanje. Zanimivo je, da jih boleče izkušnje s kolektivno osamitvijo in posmehom niso izučile. Očitno je, da imajo posamezni primerki človeške vrste špecanje vgrajeno v svoje gene. Tako rekoč ni situacije, v kateri ne bi našli nečesa, kar bi jih pognalo v nov krog špecanja in kazanja s prstom na domnevne "krivce". Špeckahle imajo (pre)bujno fantazijo in zelo nizko samopodobo.

Špecanja, ki ga prakticirajo nekateri izbrani posamezniki, skupine ali organizacije tako imenovane "civilne družbe", pridružili so jim razne stanovske organizacije in društva ter sindikati, smo se že nekako navadili. Če se vsak dan ne zgodi kakšen tovrsten dogodek, smo kar zbegani, občutek imamo, da je nekaj hudo narobe. A smo že naslednji dan pomirjeni, ko se zgodi novo špecanje, le zasedbe vlog in količina špeckahel pod špecarskimi izdelki se menjajo, variirajo, a vsebina špecanja ostaja bolj ali manj nespremenjena. Če kakšno špecanje ni dovolj odmevno, pa se potrudijo določeni mediji, abonirani na "prezentacijo strašnih dogodkov" , da dodajo še nekaj svojega špecanja. Tako se kar naprej dogaja ovajanje, tožarjenje, početje, ki ni prav spodobno in ki se ga dobro vzgojeni ljudje ne lotevajo, pa čeprav bi morda za to imeli dovolj razlogov, saj je v vsaki družbi marsikaj narobe. A o tem se je treba pogovarjati na drugačen način, brez neargumentiranega obtoževanja ali celo slabo zakritih laži. Laži pa so običajno strelivo špeckahel in njihovih suflerjev.

Prevelika količina strupa ubije, če pa tistega, ki je strupa deležen ne ubije, postane tak človek imun, odporen (če svobodno parafraziram Nietzscheja). In tožarjenje nima več nobenega učinka, zbuja zgolj posmeh, zgražanje ali gnus. Zato pa morajo slovenske špeckahle na pomoč poklicati tujce, saj imamo po nekem čudnem zgodovinskem refleksu, ki kar noče izginiti, do njih na eni strani odklonilen, da ne rečem kar sovražen odnos, po drugi strani pa se jim poskušamo prilizniti, se jim podrediti, jemljemo jih za zglede. To je tista cagavost in hlapčevski refleks, ki so ga problematizirali že Levstik, Stritar, Župančič, še posebej neusmiljeno pa Cankar.

Bodi kakor koli, tujce še vedno imamo za nekaj, kar lahko našo raven špecanja, torej ovajanja in tožarjenja, dvigne na višji, mednarodni nivo. So tisti, ki naše pritlehno špecanje obsijejo z lučjo svetovljanstva, špecanju dajo certifikat in atest. Ne vem sicer, kako uspejo te špeckahle tako hitro prepričati tujce, tudi take iz daljnih in eksotičnih dežel, da se podpišejo pod razne apele, protestne izjave, peticije in podobno špeckahelsko literaturo, a dejstvo je, da se nekateri dajo prepričati, da je v ovajanju in tožarjenju ne le zrno resnice, ampak kar cela resnica, tako rekoč nuda veritas (pa ne mislim samo na imenitno sliko Gustava Klimta iz leta 1899) v vsem svojem nudističnem sijaju. Moram priznati, da mi vse to špecanje ne deluje le tragikomično, ampak tudi neznansko uborno. Očitno ti za slovenske tragedije in krivice tako zagnani tujci podpisujejo papirje, ki jih niso prebrali, če pa so jih, nimajo v resnici nobene prave predstave o tem, kaj se dogaja in kaj je podlaga tem vnebovpijočim pozivom.

Pristavljam svoj piskrček: ko sem bil še del aktivne populacije, sem kar pogosto potoval v tujino, na razna srečanja, konference, simpozije in podobne znanstvene prireditve. Srečal sem desetine in desetine akademsko izobraženih in v veliki meri tudi razgledanih intelektualcev. In tako rekoč vsi, s katerimi sem se zapletel v pogovor, so prej kot ne načeli tudi vprašanja o Sloveniji, Slovencih in slovenstvu, našem zgodovinskem in aktualnem položaju v Evropi in svetu, Spraševali so tako, da sem moral, kot po pravilu, pričeti ab ovo. Kar pomeni, da sem jim moral razlagati ne samo zgodovinska dejstva, ampak tudi pojasnjevati, kaj se z nami dogaja v sedanjosti, tukaj in zdaj. In glej ga zlomka, ni minilo deset minut, ko mi je sogovorec ali sogovornica postavil naslednje vprašanje: kako to, da mi je na nekem prejšnjem srečanju vaš rojak/rojakinja povedal/a čisto druge reči, se pritoževal/a nad vsem, od podnebja do aktualne vlade, našteval bolj ali manj samo slabe stvari.

Ker sem mnenja, da domovine, pa naj bo še tako slaba (ali če mislim, da je tako slaba) v tujini ne kaže špecati, sem diplomatsko poskušal pojasniti, da je špecanje ena od narodovih posebnosti in da ne kaže temu pripisovati prevelike pozornosti. Pravzaprav me je povsem pomiril šele neki škotski pesnik, resda sva moževala ob nagnusno dobrem (Fran Milčinski) pivu, ko mi je dejal: "Saj smo tudi mi taki, velikokrat. Zato pa se Angleži delajo norca iz nas in nas imajo za gorjanske pijance."

"Sicer pa", se je nasmehnil, "kolikor vem, ste tudi Slovenci precejšnji ljubitelji alkohola."

Spil je požirek in nadaljeval: "Nič se ne sekirajte, špecanje in alkohol, to dvoje gre skupaj."

Mislim, da je bila poanta njegovega razmišljanja osvobajajoča: zaradi špecanja, pa naj bo še tako mednarodno in naj za njim stojijo še tako zveneča imena s še bolj zvenečimi nazivi in funkcijami, se res ne kaže razburjati. Vse skupaj je treba sprejeti kot nekakšen podaljšek tistega početja, ki je značilno za dogajanje v osnovni šoli in sem ga opisal na začetku. In pri tem ne smemo izgubiti upanja, da bodo špeckahle vendarle enkrat mentalno odrasle in nehale s svojim početjem. Sem preveč optimističen?