Brez dvoma je status obeh avtohtonih narodnih manjšin, italijanske in madžarske, pri nas že skoraj tri desetletja, odkar sta tudi ustavno zaščiteni, nesporen in nobena parlamentarna stranka v Sloveniji se nikoli ni obregnila ob to. Italijanska manjšina, ki strnjeno živi na Obali, zaradi tega dejansko uživa najvišjo stopnjo zaščite, vključno z zagotovljenim poslanskim sedežem. Slovenci v Italiji, ki jih je neprimerno več, kot je Italijanov v Sloveniji, bodo takšno stopnjo zaščite kot jo imajo Italijani v Sloveniji, morda dosegli čez sto let, če smo malce sarkastični. Milan Gregorič ob tem opozarja, da bi bila reciprociteta, po kateri bi se pravice italijanske manjšine pri nas izenačile s pravicami slovenske v Italiji, za Italijane katastrofa. Na to je že pred leti opozoril tudi predstavnik italijanske manjšine v Sloveniji. "Lepa solidarna gesta bi bila, če bi predstavniki italijanske skupnosti to na glas povedali tudi pristojnim organom svoje matične države", pravi Milan Gregorič.
Ob nedavni ustavni spremembi, ki je oklestila oba domova rimskega parlamenta, tj. senat in poslansko zbornico za okrog tretjino poslancev in povzročila spremembe volilne zakonodaje, je deželni tajnik Stranke slovenske skupnosti (SSK) dr. Igor Gabrovec obupan vzkliknil, "da se uresničujejo temne napovedi glede obveznosti Republike Italije, da zagotovi izvolitev slovenskega predstavnika v rimski parlament". Kajti tudi nove spremembe volilne zakonodaje tega ne rešujejo. Že povojna ustava Republike Italije je namreč v 6. členu napovedala sprejetje "posebnih predpisov za zaščito jezikovnih manjšin". Nakar je moralo preteči pol stoletja, da smo leta 2001 končno dočakali Zaščitni zakon za Slovence v Italiji (št. 38), ki je med drugim v 26. členu nakazal, da morajo volilni zakoni "za volitve senata in poslanske zbornice vsebovati določila, ki olajšajo volitev kandidatov, ki pripadajo slovenski manjšini". Kar pa še ni zajamčeno zastopstvo! In tudi na to zaman zamejci čakajo že dve novi desetletji. V vmesnem času so Slovenci v Italiji reševali svoje zastopstvo v parlamentu tako, da je vsedržavna levičarska stranka Partito democratico (PD) postavila enega od strankinih Slovencev na seznam svojih kandidatov za parlament na dovolj visoko, še izvoljivo mesto. Vendar je to pomenilo tudi to, je bil tako izvoljeni slovenski predstavnik pri obrambi interesov manjšine zavezan predvsem ideologiji in interesom svoje stranke ... ti pa niso (bili) vedno skladni z interesi manjšine.
Cristiano Shaurli, deželni tajnik PD v deželi Furlaniji-Julijski krajni, je denimo na nekem posvetu konec novembra izjavil, da njegova stranka "ne namerava predlagati nobene spremembe volilnega zakona za olajšano zastopstvo tudi zato, ker nasprotuje etničnim strankam" (mišljena je SSK, op. avt.), in da bodo "pač poskušali, kolikor je ob tretjini parlamentarcev manj to mogoče, tudi v prihodnje pomagati izvoliti Slovenca, če pa to ne šlo, bo pač Slovence zastopal Italijan".
Predstavniki SSK so v preteklosti pripravili in dostavili pristojnim organom več predlogov zakonske rešitve olajšanega zastopstva, vendar se ni zadeva nikamor premaknila in tudi napovedi za naprej niso rožnate. Na to je opozoril tudi senator Carlo Felice Besostri, rekoč, da za to "ni prave politične volje pri osrednjih italijanskih strankah". O čemer govori tudi citirana izjava tajnika Shaurlija. In to se dogaja v okoliščinah, ko slovenska ustava v 64. členu zagotavlja, da morata biti italijanska in madžarska narodna skupnost "neposredno zastopani v predstavniških organih lokalne samouprave in v državnem zboru". Pri čemer pa imajo npr. Italijani pri nas ob zajamčenem zastopstvu v parlamentu in obalnih občinskih svetih zagotovljena še mesta podžupanov in zajamčeno zastopstvo tudi v ostalih organih občinskih svetov (odbori, komisije) in še drugje.
Spodanji pregled je povzet oziroma dopolnjen po primerjavi pravic obeh manjšin, ki jo je objavil tržaški razumnik in publicist Paolo G. Parovel in ki velja za obdobje, ko je bil sprejet zaščitni zakon za Slovence v Italiji (2001). Dopuščam možnost, da je bil vmes pri zaščiti slovenske manjšine storjen kak manjši premik naprej, kar pa ne more bistveno spremeniti slike.
Primerjava pravic obeh manjšim pokaže izrazito prikrajšanost Slovencev v Italiji.
Položaj slovenske manjšine v Italiji ša morda še najbolj odraža izjava, ki jo je ob gornji primerjavi dal predstavnik italijanske skupnosti v Sloveniji, da namreč odklanjajo recipročnost s slovensko manjšino v Italiji, ker bi to bila katastrofa, "sarebbe un disastro". Lepa solidarna gesta bi bila, če bi predstavniki italijanske skupnosti to na glas povedali tudi pristojnim organom svoje matične države.
Ob vzorni in nadstandardni zakonski zaščiti italijanske manjšine pri nas pa se Sloveniji kljub otoplitvi odnosov po vstopu v Evropsko unijo ni treba neprestano poniževati in se zadovoljevati z miloščino, ki jo Italija s stisnjenimi zobmi daje slovenski manjšini. Ravno dolgotrajna bitka za zagotovitev vsaj "olajšane izvolitve", če že ne zajamčenega zastopstva, je trenutek, da se zravnamo, rešimo lastno človeško dostojanstvo in naši verolomni sosedi kdaj tudi pokažemo zobe.
Če ima EU zadnje čase polna usta pridog o (ne)spoštovanju vladavine prava, potem je treba ob tej priložnosti članice, ki prisegajo na najvišje demokratične in pravne standarde, opozoriti na dvajsetletno italijansko izigravanje 26. člena zaščitnega zakona o "olajšanem zastopstvu". Kajti gre natanko za to: nespoštovanje vladavine prava. Končno imamo Sodišče Evropske unije, ki je pristojno, da o tem razsoja. Kajti kopica izjav o dobrih sosedskih odnosih, medsebojno trepljanje diplomatov in politikov po ramenih ter obilica lahkotnih obljub navedenega problema očitno ne more rešiti ...