Leta 2003 sem bil državni sekretar na Ministrstvu za zunanje zadeve in kasneje tudi svetovalec za zunanjo politiko predsednika vlade. Dokaj nenadno me je obiskal tedanji hrvaški državni sekretar. Pogovor je tekel v prijateljskem tonu, brez omenjanja odprtega mejnega vprašanja, na neki točki pa je sogovornik bežno omenil, da bi Hrvaška želela bolje zaščititi Jadran. Seveda v korist vseh, posebej na prihajajoči evropski Beneški konferenci o zaščiti mediteranskih morskih prostorov. Po zgledu Baltika. Prav ta opazka o zaščiti našega skupnega morja, omenjena mimogrede, naključno, in samozavest sogovornika sta vzbudili mojo pozornost. Stekla je diplomatska akcija, ki je prekinila domnevno italijansko podporo hrvaškim nameram in rezultirala v odlični italijansko-slovenski usklajenosti v Benetkah, da je potrebno polzaprta morja, kot je Jadran, ščititi s skupnimi močmi in usklajenimi aktivnostmi. Enostranske poteze niso v evropskem duhu. Tega evropskega duha sodelovanja sem v morske gradove priklical sam, da bi še bolj ponazoril takrat agresivno enostranskost Hrvaške, kandidatke za vstop v Evropsko unijo (EU). Presenečenje samozavestne Hrvaške, ki je že takrat imela v načrtu razglasitev Zaščitne ekološko-ribolovne cone, je bilo na konferenci več kot očitno. Zanimivo je, da je italijanske in hrvaške pomembne diplomate, ki so sodelovali v dejavnostih okoli Beneške konference leta 2003, tudi danes čutiti pri pomembnih aktivnostih o istovrstni tematiki.

Seveda že takrat ni nihče nasprotoval Hrvaški pravice do razglašanja pasov, a ne tako, da bi lahko z enostranskimi potezami prejudicirala reševanje mejnega vprašanja s Slovenijo na morju. Italijanska politika takrat ni imela interesa razglašati con, saj ji je za ribolov ustrezalo odprto morje z ohlapnejšimi pravili. Celo sam koordinator OZN za mediteransko okolje je tedaj nasprotoval razglaševanju pomorskih pasov obalnih držav v Sredozemlju. Skratka, mednarodne okoliščine so bile bistveno drugačne od današnjih. Sloveniji so omogočale zavarovanje morebitnih mejnih prejudicev, Hrvaško pa poslale nazaj v sabor, parlament, nad katerim naj bi sicer bil samo Bog, da je spremenila že sprejeti zakon o zaščitni coni. Cone ni in še danes ne velja za države EU. Še vedno velja status odprtega morja. 

A modra ekonomija je že takrat trkala na vrata tudi v Sredozemlju, sicer polnem nevarnih konfliktnih morskih potencialov. Kdor je že takrat analiziral evropsko mediteransko okoljsko, transportno, energetsko in ribolovno politiko, je vedel, da je širjenje voda suverenih pravic obalnih članic  EU – in s tem same EU – le še vprašanje časa. V tem časovnem okviru, od Beneške konference do uveljavljanja jadransko-mediteranskih con, bi torej rešili mejno (morsko)  vprašanje s Hrvaško. Prav zato je Slovenija leta 2004 sprejela nov pomorski zakonik z lastnimi morskimi območji razširjenih pravic.

Mediteran, Jadran in sosedi

Zadnje desetletje je prineslo veliko spremembo politik tako obalnih držav članic EU kot tudi same EU, ki je želela evropska pravila delovanja na  morju, posebej ribolova in posebej v Sredozemlju, čim bolj razširiti. Številne članice EU (Francija, Španija, Grčija ...) so začele v Sredozemskem morju razglašati različne oblike zaščitnih  pasov, ki so postali t.i. vode EU, v katerih na primer pravila ribolova in ribolov regulira Evropska komisija. Skupna ribiška politika (SRP) je usmerjena predvsem v zmanjševanje ribolovnega napora in reprodukcijo ribolovnih virov. Evropska komisija je celo računala, da širjenje pravic obalnih držav EU na morju in s tem EU pomeni milijarde evrov novih prihodkov modre ekonomije. Predvsem pa je v interesu vseh, da se s pravili zaščitita morsko okolje in živelj, čeprav je pogosto to načelo pogosto tudi v imanentnem konfliktu z željo po izkoriščanju morskih pasov za večjo gospodarsko rast.

Tudi tretje države na obalah Mediterana niso mirovale in so pričele pridno razglašati svoje pasove razširjene jurisdikcije preko teritorialnih morij (Egipt, Libija, Turčija …). Nemalokrat je to vodilo v meddržavne napetosti in celo konflikte – nazadnje in nedavno med Turčijo in Grčijo v Vzhodnem Sredozemlju, ki je resno ogrozil varnostno stabilnost tega dela Sredozemlja. EU je celo uvedla sankcije proti Turčiji. Za države so nova, predvsem morska nahajališča plina in izkoriščanje drugih bogastev morskega dna in vodnega stolpa zelo mamljivi. Kljub močno oglaševani zeleni tranziciji gospodarstva. To pa vodi tudi znotraj EU v resne spore o razmejitvah con. Prav zato so tako pomembna in nujna usklajena, ne pa enostranska delovanja držav pri razglašanju in delimitaciji morskih pasov. Ne samo v Jadranu, temveč v celotnem Mediteranu, v katerem praktično, po mnenju mnogih mednarodnih avtoritet, v kratkem ne bo več odprtega morja. Bistvena sprememba zadnjih let pa torej je, da je Evropska komisija začela močno in aktivno podpirati širjenje jurisdikcije članic EU na morju.

Tako je tudi Italija, ki še leta 2003 ni bila zainteresirana za širjenje jurisdikcije na morju, v zadnjih letih, posebej pa pod zunanjim ministrom Di Maiom, ki za razliko od svoje lastne stranke Gibanja 5 zvezdic močno podpira iskanje plina tudi v Jadranskem morju, popolnoma spremenila in na glavo obrnila svojo morsko politiko. Postala je izjemno  aktivna na področju širjenja morske jurisdikcije (razmejitev morske cone z Grčijo) in v Senatu pravkar končuje postopek sprejema zakona o razglašanju izključnih ekonomskih con. Očitno Die Maio postaja tudi novi Rocket Man ali Mazzinga Zeta po italijansko izključnih ekonomskih con v Jadranu.

Če so hrvaške priprave za uveljavitev izključnega gospodarskega pasu v Jadranu znane že kar nekaj časa (predsednik vlade Plenković je svojim ministrom podal jasna navodila za njeno realizacijo že v začetku svojega prvega mandata, še posebej ker ima Hrvaška že sedaj kar veliko težav z nadzorom ZERC), pa je Italija, če spremljamo njene aktivnosti posebej glede plinskih vrtin, pospešila svoje priprave v zadnjem letu in pol. Velika usklajenost Italije in Hrvaške pri pobudi za razglasitev izključnih ekonomskih con v Jadranu (obe naj bi coni že razglasili sočasno v januarju 2021!) tako ni naključna in je verjetno plod daljšega usklajevanja, kot to lahko zaznamo zgolj po intenziteti v zadnjem mesecu. Za poznavalce dogajanja torej ne gre za presenečenje.

Spremenila (ali pa tudi ne) so se tudi stanja v odnosih med Slovenijo in Hrvaško. Po vseh težavah smo dobili arbitražno sodbo o meji med državama. Hrvaška je ne priznava, a sodba je del mednarodnega prava in čaka na uveljavitev obeh strani. Slovenija sodbo priznava in jo uveljavlja. Upajmo, da so bila slovenska gradiva za postopek razsojanja res najboljše pripravljena. Rezultat je tu. Ta sodba je Sloveniji določila morsko meddržavno mejo s Hrvaško v Piranskem zalivu in stik slovenskega teritorija z odprtim morjem preko posebnega režima (ki pa ne zajema na primer pravice do ribolova) in omejene hrvaške jurisdikcije v koridorju skozi hrvaške teritorialne vode. Slovenija torej ne meji na odprto morje. Noben del teritorialnega morja Slovenije se ne dotika odprtega morja, pravi sodba.

Država s 47 kilometri obale

Posledično sodba v svojem besedilu izrecno zanika argumentacijo in pravico Slovenije do lastnih morskih pasov razširjenih suverenih pravic preko meje teritorialnega morja kot nedopustno po mednarodnem pravu (posebej paragrafi sodbe 1028-1142). To zanikanje je hipotetično tudi potencialni pravni precedens za vsa morebitna druga razsojanja ali bilateralna dogovarjanja v prihodnosti. To pa je pomembno za ravnanja v sedanjosti. Prav tako sodba v besedilo že vključuje možnost širitve jurisdikcije drugih obalnih držav preko meja svojega teritorialnega morja in izničenje odprtega morja v Jadranu in celo Mediteranu po Konvenciji o pravu morja (UNCLOS). 

Pri plovbi ladij se naslanja na pravico do svobode plovbe na morski površini in svobodo preleta nad razglašeno Izključno ekonomsko cono. Svoboda plovbe in preleta velja tako za status odprtega morja kot izključno ekonomsko cono. Izenačuje ju  58. člen UNCLOS. Nenazadnje pa imamo imamo v Severnem Jadranu tudi sporazum o usmerjeni plovbi ladij, ki regulira transportne plovne poti. Tudi v pristanišče Koper. Težko si je zamisliti, da bi si katera od nam sosednjih obalnih držav upala z omejevanjem kršiti eno najpomembnejših svetovnih pravnih načel – svobodo plovbe. To bi bil hud mednarodni incident z verjetno težkimi posledicami za kršiteljico. Ravno tako je sodišče zavrnilo slovensko zahtevo, da bi opredelilo koridor odprtega morja do slovenskega teritorialnega morja. 

Ne glede na to, da Hrvaška sodbe arbitraže (še) ne priznava, je sodba za Slovenijo notranje pravno veljavna, zato jo implementira. To pa tudi pomeni, da se sama strinja, da ne more širiti jurisdikcije na morju, ki bi posegala preko meja njenega teritorialnega morja. Zato bi težko torej rekli, da nameravana razglasitev izključne ekonomske cone Hrvaške, v današnji mednarodni situaciji, ki je bistveno drugačna od leta 2003, saj Slovenija arbitražno sodbo že notranje pravno implementira, posega v arbitražno razsodbo o meji med Slovenijo in Hrvaško. Ker za Slovenijo sodba velja, Slovenija ne more biti del širitve jurisdikcije v Jadranju. Na to je v preteklih dneh Hrvaška ni pozabila spomniti. V kolikor pa bi Slovenija pristala na hrvaško tezo, da arbitražna sodba ni veljavna, bi morala ponovno vzpostaviti notranjepravni mehanizem za razglasitev lastnih morskih pasov. Toda to bi bilo po treh spremembah bržkone absurdno. Še posebej, ker bi po arbitražni razsodbi, veljavni ali ne, tudi morebitna hipotetično drugačna rešitev mejnega vprašanja v prihodnosti verjetno težko zaobšla pravne odločitve arbitražne sodbe, po katerih slovensko teritorialno morje ne meji na odprto morje. Z Italijo mejnih problemov pri razglasitvi njene cone ni, saj je le ta rešena z Osimskim sporazumom.

Diplomatsko-taktično sicer ni bilo preveč modro, ko je predvsem Cerarjeva vlada poleg mnogih drugih nepotrebnih napak in zelo slabih odločitev v odnosih s Hrvaško izkazala pomanjkanje državniškega posluha in prehitro razveljavila pomorski zakonik s pravico do morskih pasov. To Sloveniji danes oži diplomatski manever. Zlasti pri povabilu Italije in Hrvaške, da tudi Slovenija, po njuni "dobri volji" prisostvuje pripravljalnemu sestanku na razglasitev gospodarskih con in s tem novo upravljanje posebej Severnega Jadrana. Čeprav Slovenija nima pravice do razglasitve svoje izključne ekonomske cone, pa je pomorska in jadranska država. In dejstvo je, kot so opredelili tudi znani hrvaški mednarodni pravniki (Ibler, Vukas, Rudolf), da v polzaprtih morjih razglašanje zaščitnih con ni le stvar določil suhoparnih paragrafov UNCLOS, temveč ima smisel in praktični pomen le, če so v usklajevanje vključene vse obalne države. Ekološka zaščita, na primer, zgolj v eni coni polzaprtega morja nima nobene vrednosti brez usklajenosti ukrepov z vsemi ostalimi obalnimi državami.

Trst 2020

Težko je torej opredeliti dejanski namen povabila in vlogo Slovenije na sestanku treh zunanjih ministrov o razglasitvi italijanske in hrvaške izključne ekonomske cone v Jadranu, ki bo danes v Trstu. Pozitivno je, da sta Italija in Hrvaška, ki jima mednarodno pravo daje pravico razglasiti cone, v "evropskem duhu" povabili tudi Slovenijo v formalno in dobrososedsko seznanitev z njunimi načrti, predvsem pa ukrepi prihodnjega upravljanja nekdanjega jadranskega odprtega morja. Hrvaški minister govori celo o podpisu deklaracije o varovanju Jadrana in gospodarskem sodelovanju. Vsekakor je treba poudariti, da tri države že sedaj dobro sodelujejo pri varovanju morskega okolja v okviru Trilateralne komisije za varovanje okolja Severnega Jadrana, katere delovanje bi lahko še spodbudili. Prav tako na različnih področjih sodelujejo v okviru Jadransko-jonske pobude (JJP) in evropske jadransko jonske makro-regije. Posebej bi lahko dogovorili skupno ukrepanje za zmanjšanje količin mikroplastike v Jadranskem morju, ki postaja glavna nevarnost morskemu življu in s tem preko prehranjevalne verige tudi ljudem. To je bila pred leti glavna tema italijanskega predsedovanja JJP. Narejenega ni dovolj.

Na sestanku bo verjetno pomembno dejstvo, da razširjena jursidikcija Hrvaške in Italije v Jadranu pomeni, da vode nekdanjega odprtega jadranskega morja postajajo nove vode EU, kjer pravila ribolova ne določajo več le nacionalna regulacija ali mehanizmi regionalnih organizacij (npr. Generalne komisije za ribolov v Mediteranu), temveč predvsem pravila EU preko Skupne ribiške politike. Evropska komisija natančno določa pravila in kvote ribolovnega napora članic EU (prav prekinitev teh pravic je bila ena temeljnih zahtev zagovornikov Brexita v Združenem kraljestvu za izstop iz EU in je še danes ena največjih ovir za sklenitev Sporazuma o prihodnjih odnosih Velike Britanije in EU, ki še vedno ni sklenjen). Temeljni namen evropske Skupne ribiške politike, posebej od leta 1983 dalje, je bil namreč uvesti stabilnost v odnosih med državami na morju z ureditvijo vzajemnega dostopa v vode držav z morskimi pasovi, da bi vsi ribiči ohranili tradicionalna ribolovna območja in prakse. V luči ohranjanja okolja in življenja v morju pa je razglašanje morskih pasov s pravili EU za delovanje v njih celo v slovenskem interesu. Posebej v Jadranu, kje je ribji stalež že kar ogrožen. Širjenje voda EU namreč pomeni iztiskanje ribičev trejih držav (nečlanic EU) iz teh voda (japonskih tunolovk v Jadranu), kjer so prej prosto lovili po odprtem morju in nekontrolirano zmanješevali ribje vire.

Slovenski ribiči so zainteresirani predvsem za ohranitev pravice do ribolova tudi v novih gospodarskih pasovih sosednjih držav, ki bodo nasledile odprto morje. To bodo skupne vode EU. Predvsem zaradi prihodnjega razvoja našega ribištva. Zgodovinsko in tradicionalno so naši ribiči lovili na odprtem morju v Jadranu, posebej v hrvaškem delu nekdaj skupnega morja SFRJ. Iz tega naslova, tudi ker hrvaški ZERC ni veljal za članice EU, bi jim morale pripasti ustrezne ribolovne kvote. To niso kvote na osnovi zgodovinskih pravic slovenskih ribičev v hrvaškem teritorialnem morju vse do Vrsarja (veljavnost od uveljavitve arbitražen odločbe o meji), zapisane v Sporazumu o obmejnem prometu in sodelovanju (SOPS), ki jih je Slovenija leta 2011 uspela zaščititi v hrvaški pristopni pogodbi k EU.

Če Hrvaška in Italija ukinjata odprto morje v Jadranu, pa ne moreta ukiniti zgodovinskih pravic ribičev na odprtem morju, ki postaja morje EU. Tradicionalne pravice in zgodovinski naslov so podlaga za nove slovenske izlovne kvote v gospodarskih pasovih Hrvaške in Italije oziroma novih vodah EU. Prav zato je pomembno, da slovenska država podpira kontinuirani slovenski ribški napor na odprtem morju (koliko je bilo to realnost v preteklosti, je stvar druge razprave; žal je bilo veliko opuščanja in država je celo dopustila razrez zadnjega ponosa slovenskega morskega ribištva – ladji Riba 1 in Riba 2) tako v hrvaškem kot tudi italijanskem delu odprtega morja oziroma v njunih bodočih gospodarski coni. Slovenija se mora pogovarjati z obema državama, predvsem pa mora njune namere preveriti in urediti v Bruslju pri Evropski komisiji.  Za velikost trenutne slovenske flote, ki je sposobna lova na "visokih morjih", in količine izlova to verjetno za naši sosedi in Evropsko komisijo ne bi smelo biti preveliko breme. Pomembno pa je za prihodnji razvoj slovenskega ribištva, ohranjanje kulturne krajine in končno tudi za turizem.

Dobra politika je pomembnejša od prava

Slovenija mora gojiti najboljše odnose s sosedama Italijo in Hrvaško. Skozi politiko dobrih odnosov bo laže realizirala svoje interese. Verjetno tudi, upajmo čim prej, takšno ali drugačno implementacijo arbitražne razsodbe s Hrvaško. Dobra politika je v mednarodnih odnosih vsaj tako pomembna, včasih pa celo bolj, kot pravo. Ponovno se je torej potrdilo, da članstvo v EU rešuje mnoge, sicer lahko zelo konfliktne probleme sosednjih držav. "Evropsko morje" je torej okvir blaženja in nevtraliziranja potencialnih napetosti.

Ni nepomembno tudi dejstvo, da v kolikor bi Hrvaška uspela razglasiti izključni gospodarski pas v Jadranu pred vstopom v EU, bi morala Slovenija bilateralno izpogajati morebitne kvote svojega ulova v hrvaški coni. To je bil slovensko–italijanski uspeh v Benetkah 2003. Danes pa ta pas, če bo razglašen, postaja morje EU s tradicionalnimi pravicami slovenskih ribičev, ki niso plačljive. To bi se lahko spremenilo le ob razpadu EU ali izstopu Hrvaške iz nje.

Saga o morju Adrijanskem, ukinjanju oprtega morja v Jadranu z uveljavitvijo izključnih gospodarskih pasov naših sosed, bo razgalila predvsem tridesetletni odnos slovenske države in politike do lastne državne pomorske usmeritve, strateške sredozemske identitete, ribištva kot gospodarske panoge, ki je praktično izginila in strateške pozicije koprskega pristanišča, ki z odlašanjem in nemočjo izgradnje sodobne, precej kratke komunikacijske povezave s ključnimi zalednimi in novimi trgi vsak dan izgublja konkurenčni boj na jadranskih, mediteranskih in svetovnih pomorskih prometnicah. Ne izgublja pristanišče, gospodarstvo, pač pa zgubljamo mi – slovenski narod.

Teh postulatov se ne da oživiti in izgraditi čez noč, izgubi pa se jih hitro. Slovenija bo morala kljub številnim nerealiziranim dokumentom razviti in dejansko uresničevati strategijo svojega delovanja na morju. Biti in delovati kot pomorska država ni stvar hipnega trenutka, niti ni stvar priznanja sosednjih in drugih držav. Je predvsem stvar naše nacionalne zrelosti in resnosti in zrelosti.

Iztok Mirošič je veleposlanik. Prispevek je osebno mnenje avtorja, do katerega ima pravico po 39. členu ustave, in v ničemer ne odraža mnenja, stališča ali uradne informacije Ministstva za zunanje zadeve, kjer je avtor zaposlen.