Arhitektura je ves moj spomin na mesta sveta, ki sem jih doživel. Na tlorise meropol, na njihovo vzorčenje nižjega in višjega reda in na njihove kardinalne nevrone. Širjenje vzorcev od središča mesta na vse strani proti obrobju ali geometrično vzporedno širjenje od vzhoda proti zahodu in od juga proti severu. Arhitektura je zame numerično zaporedje starih in umeščanje novih struktur. Arhitektura je zame doživljanje arhitekturnih knjig in arhitekturnih razstav.

Res je, neprestano bi morali ohranjati zavest o gradnji naše realnosti. Nanjo bi nas morala kritičino vsak dan opozarjati arhitekturna stroka. Umrli bi od smeha, če bi vam opisal moje pradavno srečanje z arhitektom Edvardom Ravnikarjem. Svojo umetniško-arhitekturno strategijo imenujem Lazarjev arhitekturni algoritem. Čeprav je moj današnji komentar v celoti posvečen zgodnjemu opusu arhitekta Jo Kleka, si želim, da bi nad besedilom lebdel Lazarjev arhitekturni algoritem. Zakaj? Za vsak slučaj. Predvsem zato, ker imam natančno izdelano zavest o zgodovinskem revizionizmu, tako pozitivnemu kot ideološko izprijenemu.

Pred vami imam namen komentirati preteklost. Moder arhitekt je pred davnimi leti izjavil: ko postaviš preteklost pred vrata, se ti ta zagotovo vrne skozi okno. Obstajata dva posplošena pristopa arhitekturnega zapeljevanja, ki rezultirata v objektnost. Arhitektura kot ideološko-kapitalsko zapeljevanje z močjo, s silo države. In arhitektura kot umetnost, ki človeka zapeljuje z estetiko. Prva pušča za seboj utrdbe, druga pa funkcionalne estetske forme. Menim, da ne obstaja vsa resnica o našem bivanju v posamični umetnini, pa naj bo ta še tako genialna, temveč je prisotna znotraj stilnega čudeža. Z besedo čudež ravnam nasploh zelo previdno, a pri oblikovanju stila nastopi dobesedno čudenje.

Pafama I.

Pred nekaj dnevi mi je zasvetila v elektronski pošti vizualizacija umetnika Jo Kleka z naslovom Pafama (nem. papieren-farben-material), polna pozabljenih razsežnosti. Nastala je leta 1922. Pozor! To je prva abstraktna umetnina, ki je nastala v našem okolju, oblikovana v naši nekdanji domovini SHS. Menim, da je že zaradi tega smiselno, da jo osvetlim in ozavestim. V trenutku njenega nastanka je imel njen avtor komaj osemnajst let. Z vizualnim delom Jo Kleka (psevdonim je povzel po vrhu na Velebitu) sem se prvič srečal v avantgardistični reviji Zenit. Njegove prve abstraktne vizualizacije majhnega formata so z desetletji popolnoma spremenile našo umetnost. Originale si lahko v prijaznejših časih ogledate v zagrebškem Muzeju suvremene umjetnosti. Jo Klek je začel svojo umetniško življenje kot avantgardist – scenograf, kostumograf. Po končnanem študiju arhitekture pa kot modernistični arhitekt.

Jo Klek alias Josip Seissel: Pafama

Modernisti so atraktirali svoje oblike prek ikoničnih arhitektur. Za razliko od kasnejših postmodernistov niso nikoli razmišljali o kontekstu, kaj šele regionalizmu. Večina modernističnih arhitekturnih naporov je bila usmerjenih v kategorične prelome. Avantgardistične prostorske oblike pa so bile le podaljški telesa. To se izvrstno vidi v skici Jo Kleka za kostumografijo predstave umetniške skupine Travellerji z naslovom Oni prihajajo. Klekove prve umetniške ideje so dobile gradbeno lokacijo na straneh umetniške revije Zenit, ki jo je kot srednješolec občudoval, a se je zelo kmalu z urednikom revije Ljubomirjem Micićem razšel. Objava njegovih vizualizacij v reviji Zenit je močno vplivala tudi na takratno mlado Ljubljano. Ta si je v tistem času avtentično želela intenzivnih povezav z Zagrebom in Beogradom.

Prva konceptualizacija Jo Klekove arhitekture je bila usmerjena v nikogaršnje telo. To so sekularni volumni, namenjeni duhovni vertikalizaciji. To je najbolj vidno v konceptualizaciji arhitekture Zeniteum I. in Zeniteum II.. 

Koncept je orodje za oblikovanje umetnin. To je pomenilo na Balkanu po prvi svetovni vojni "preskočiti" ruralizacijo. Imperialni Dunaj je pred očmi naših pradedov dobesedno izpuhtel. Sedeminsedemdeset let je minilo, da so na Dunaju ponovno začeli graditi svojo suverenost z gradnjo prve stolpnice. Ne pozabite, da jo je načrtoval pol Slovenec, pol Srb, arhitekt Boris Podrecca, tržaški učenec konstruktivista Avgusta Černigoja.

Avantgardistična zavest je leta 1922 projecirala geometrična arhitekturna stanja. S pomočjo geometrije je mobilizira poglede bralcev revije Zenit. Avantgardisti so projektno, za razliko od modernistov, oblikovali manjše arhitekturne strukture – npr. kioske. Forma kioskov, ki izhaja iz 13. stoletja in je odprta v vse smeri, bazično povezuje različna tkiva mesta. Na kioskih se zelo dobro vidi družbena razsežnost arhitekture.

Pafama II.

Povzemam opis konstrukcije kolaža Pafama, velikega 17 x 17 cm, položenega na modro (Zuckerblau) podlago velikosti 22,6 x 31cm po umetnostni zgodovinarki Veri Pintarič Horvat:

Umetnik je vzpostavil sliko z načelom konstruiranja. Na črno ozadje kvadrata je v samo središče slike postavil rdeči trikotnik, položen čez beli valj, ki je položen diagonalno. Nasprotno od postavljene bele usmerjenosti slike. To dela majhno geometrično konstrukcijo uravnoteženo. Vsi drugi deli, pravokotnik in kvadrat, kakor tudi del nepravilnega kroga, ki se nadaljuje v rumeno površino, so povezani z belo usmeritvijo. Rumen krog je osnova v črno praznem prostoru. Smer in protismer sta logično konstruirani v sliki: rdeči trikotnik prevladujeta v sliki. Prvokotnik ima tudi svoj trikotnik. Največji prvokotnik je v spodnjem delu razdeljen v trikotnik srebrne barve. V zgornjem delu, kjer se dotika kvadrata, ga deli postrani. S tem nastane prirezan oster trikotnik. Nad njim pa komaj viden trikotnik. Gledamo trikotništvo pravokotne površine, ki se pogosto pojavljajo v analitičnem kubizmu. 

Jo Klek se je v svojem drugem arhitekturnem obdobju vrni k svojemu imenu. Od pseudonima Jo Klek k imenu Josip Seissel. V drugem obdobju se je popolnoma posvetil analitični modernistični arhitekturi in urbanizmu. Njegovo drugo umetniško obdobje ni predmet mojega današnjega reflektiranja. Nekateri umetnostni zgodovinarji iz šestdesetih let so nam poročali, da ga je bilo celo sram svojega mladostniškega dela v kontekstu revije Zenit, predvsem pa cirilice. A ravno to njegovo rano umetniško obdobje je postalo skozi čas izjemno pomembno. Velikokrat se zgodi, da se umetnik ne zaveda pomena svojega določenega dela. V njegovem mladostniškem delu se je prepoznala cela vrsta umetnikov nove generacije, ki je izhajala iz abstraktnih temeljev avantgarde. Sam sem se kot mladenič totalno istovetil z njegovim rdečim trikotnikom.

Pafama III.

Včasih je dovolj, da se vzpostavi le ena sama vizualizacija, ki v trenutku reorganizira način oblikovanja sveta. Točno takšna umetnina je Pafama. To ni le vizualizacija nove umetnosti, temveč konstrukcija novega etosa. Konstrukcija, ki omogoča popolnoma novo nadaljevanje. Josip Sissel je v obeh svojih umetniških obdobjih operiral z odločnostjo in gotovostjo. To znanje je kasneje prenašal na nove generacije študentov arhitekture. Arhitekturo se da interpretirati z družbenim kontekstom, ker postane vmesnik med umetnostjo (estetiko-etiko-filozofijo) in stvarnostjo (religijo-kulturo-ideologijo). Avantgardni prelom z zgodovino arhitekture je postal dobesedno viden. Ta je postala zgodovina umetniške stilne formacije. 

Ko je Jo Klek / Josip Siessel oblikoval svoj kiosk, je to razlagal z vizualnimi senzacijami. Prostor za oglase je postal arhitekturni element-ekran. Oblikoval je dvodimenzionalne vizualizacije, ki jih je v drugem razvojnem obdobju brez velikih težav spremnil v normativno arhitekturno objektnost, s katero lahko v Novem Zagrebu še danes živijo. Podobno, a drugače kot je naša generacija živela s kioskom oblikovalca Saše Mächtiga. Njegov kiosk je bil naš vmesnik.

Naj vas za konec opozorim na Seisslov mladostniški plakat z naslovom Pomagajte študentom, ki je bil obešen v studiu arhitektov Thea in Nelly van Doesburg. Ovekovečen je na njuni skupni portretni fotografiji.