V soboto, 12. decembra 2020, je na svojem domu v Clevelandu v Združenih državah, obkrožen s svojimi najdražjimi, umrl profesor dr. Edvard Gobec. Od nas se je poslovil razumnik in slovenski domoljub. Pred leti sem zapisal, da slovenski domoljubi ne živijo le doma v Sloveniji, ampak tudi v tujini, mogoče tam celo večji. Eden od njih je bil nedvomno dr. Gobec. Življenje mu ni prizanašalo, vendar ga je do visoke starosti gnala neverjetna ustvarjalna energija in ljubezen do domovine, do slovenstva. 

Rodil se je 25. julija 1926 v Celju. Kot dijaka v Mariboru so ga nacisti leta 1943 najprej odpeljali na prisilno delo v Nemčijo in leto za tem mobilizirali v nemško vojsko. V južni Franciji je prebegnil k francoskemu odporniškemu gibanju in se kasneje pridružil britanski vojski. Po koncu druge svetovne vojne je dokončal gimnazijo v Italiji in leta 1950 emigriral v ZDA. Doma je namreč zavladala komunistična diktatura, on pa se je že mlad zapisal demokraciji in tudi ideji o samostojni Sloveniji. Začetki v ZDA so bili težki. Vendar se je z neverjetno energijo in voljo od fizičnega delavca s študijem (filozofije, sociologije in antropologije) ob delu prebil do doktorata na državni univerzi v Columbusu v zvezni državi Ohio (Columbus State University) in mesta zaslužnega univerzitetnega profesorja (pofessor emeritus) na univerzi Kent (Kent State University). Bil je tudi član Academy of Sciencis v New Yorku (Newyorške akademije znanosti in umetnosti) in od leta 1970 zapisan na seznam znamenitih Američanov.

Vendar je gospod Gobec tudi v svoji drugi domovini ostal zvest slovenstvu. Bil je eden od ustanoviteljev in ravnatelj Slovenian-American Research Center (Slovenskega ameriškega raziskovalnega centra). Bil je tudi član Slovenian Theological Academy (Slovenske teološke akademije) v Rimu. Med drugim je desetletja skrbno zbiral gradivo o dosežkih Slovencev v ZDA (in tudi drugod) in o tem objavil množico znanstvenih člankov in dvajset knjig  v angleškem in slovenskem jeziku. Med njimi sta tudi knjigi Ponosen, da sem Slovenec in Slovenian American Inventors and Innovators (Slovensko-ameriški izumitelji in inovatorji). Slednjo sem podaril senatorki Amy Klobuchar, trenutno najvišje rangiranemu ameriškemu politiku slovenskih korenin. Slovenski pečat novemu svetu je tako ostal zapisan za večno.

Ob enemu izmed najinih srečanj mi je gospod Edi omenil, kaj ga je pravzaprav vzpodbudilo, da se je lotil iskanja slovenskih sledi v Ameriki in njihove ohranitve. Ko je bil še v službi na železnici, kjer svojega slovenskega rodu ni prikrival, so ga njegovi sodelavci večkrat zbadali, kdo da so Slovenci in kaj so sploh prispevali človeštvu. Hitro je ugotovil, da jih samo z omenjanjem Prešerna, Vege, Plečnika itd. ne bo prepričal. Argumente je moral najti bliže, na ameriških tleh. In se je požrtvovalno lotil dela, začenši z misijonarjem Friderikom Barago. Svojim nejevernim sodelavcem in ostalim je vse do svoje smrti dokazoval, s čim vse se lahko pohvalijo ameriški Slovenci – od konstruktorja Boinga 747, do izumitelja prvega žepnega računalnika na svetu, ki ga je predsednik ZDA podaril kitajskemu voditelju ob obisku v Pekingu.

Vseskozi je tudi živo spremljal dogajanje v rojstni domovini in skušal po svojih močeh prispevati k uveljavitvi demokracije pri nas in k slovenski osamosvojitvi. Razumljivo, da pri oblasteh v času Jugoslavije ni bil najbolje zapisan. Zahvaljujoč njegovemu vnetemu zbiranju in arhiviranju gradiva ter neutrudnemu peresu so tudi ta njegova prizadevanja in prizadevanja drugih somišljenikov v ZDA, Kanadi, drugje po svetu in v zamejstvu ostala ohranjena. Bil je srečen, da je dočakal leto 1991, našo osamosvojitev in mednarodno priznanje. Spremljal je tudi dogajanje doma v zadnjih tridesetih letih, včasih z nekaj skepse in zaskrbljenosti.

Močno ga je skrbelo, kaj bo z njegovim obširnim arhivskim gradivom po njegovi smrti. Bilo bi nekako logično, da ostane na ameriških tleh, kjer je nastalo. V enem od svojih zapisov pred leti sem sicer ugotavljal, da srce mlajših generacij ameriških Slovencev bije za ZDA, kar je seveda razumljivo. S tem se spreminja tudi občutek, odnos do gradiva, povezanega z rojstno domovino njihovih prednikov, njihovim prihodom v ZDA in prvimi desetletji njihovega življenja in dela v novi domovini.

Dr. Gobec se je tako že pred časom odločil, da bi bilo zaradi njegove izrazite slovenske obarvanosti bolje, da se arhivsko gradivo shrani v Sloveniji. Obljubil sem mu pomoč. Ob svoji vrnitvi pred tremi leti z veleposlaniškega mesta v Washingtonu sem v kontejnerju s svojimi stvarmi v Ljubljano, v Arhiv Slovenije pripeljal prvi del njegove bogate zbirke. Med tem so sledile nove pošiljke.

Pravijo, da za vsakim uspešnim moškim stoji ženska. Soproga Milena, rojena Osenar, profesorica jezikov, ni bila le njegova življenjska sopotnica, ampak tudi nepogrešljiva pomočnica in svetovalka. Odlikovanje predsednika države Boruta Pahorja dr. Gobcu letošnje poletje -  red za zasluge za življenjsko delo in prispevek k prepoznavnosti Slovenije ter obogatitev spoznanj o dosežkih Slovencev v svetu - je pravzaprav priznanje za njuno skupno delo.

V čast mi je bilo, da sem osebno poznal dr. Gobca, se z njim srečeval in dopisoval. Delila sva kar nekaj pogledov na svet okoli nas. Žal mi je, da je bil v zadnjih tednih svojega življenja, v času pandemije novega koronavirusa, ki je bil tudi zanj usoden, priča neodgovornemu ravnanju v Sloveniji, ki jo je vedno nosil v srcu. Ko ugled, dobrobit slovenske države in naroda (ponosnega in zmožnega srednjeevropskega naroda, enakovrednega drugim, kot je rad pogosto dejal) ter življenja predvsem njenih starejših državljanov niso pomembni v boju za oblast.

Profesor dr. Edvard Gobec je bil velik človek, velik Slovenec. Kot takega ga bomo tisti, ki smo ga poznali, ohranili v trajnem spominu.