Za mano je še ena neprespana noč. V samoti. Jokam brez solz, teh ni več, a občutek žgočih oči je. Sprašujem se, kaj še lahko naredim, kam naj se še obrnem, kako naj najdem izhod. Smo v dolgovih, "dno družbe", "socialci", "izkoriščevalci" ... poslušamo od okolja. Kje se je zalomilo? Gledam nazaj v svoje življenje in nizajo se mi prelomnice, življenjski dogodki, ki so me pripeljali do danes.

Z mamo sva živeli sami. Bila sem "pridna punčka". Pa še vedno ne dovolj, da bi me mama sprejela, me razumela. Od doma sem odšla s 15 leti. Mama se mi je odpovedala. Stiska zavrženosti je bila huda, žalost neopisna in ostaja del mene še danes. Zdravstvene težave so se mi začele v najstništvu. Nizanje simptomov, ki so jih zdravniki pripisovali najstništvu, so se potrdile v tumor v glavi. Sledile so operacije in določene posledice me bodo spremljale celo življenje.

Znašla sem se v partnerskem odnosu, ki ga okolica ni odobravala, sama pa sem se počutila varno, da me ima nekdo rad in bo ob meni. Takrat nisem vedela, da me partner počasi vodi v odtujevanje stikov. S privatizacijo državnega podjetja je partner izgubil službo. S krizo po izgubi službe sva se soočala sama. Vendar se nisva zmogla sama prebiti čez vse težave in preizkušnje, ki so sledile. Po smrti partnerjevih staršev se je začelo nasilje s strani partnerjevega brata za dediščino, sodni procesi, odvetniki. Brez ustreznega znanja, kaj in na kakšen način nam pripada, smo se znašli v veliki manipulaciji, iz katere nismo znali. Znašli smo se v obdobju, ko je stiska prehuda in nismo več zmogli sami. Težko si je bilo priznati, naglas povedati. 

Z neobvladljivo finančno stisko sem se srečevala prvič in tako razmišljala, kam se obrniti. Obrnila sem se na Center za socialno delo. Iskala sem sogovornika, ki bo v množici naših težav lahko slišal in razumel mojo stisko. Vendar tega sogovornika takrat tam nisem našla. Naše težave so bile očitno prevelike, da bi jih lahko s pomočjo CSDja rešili. Vloge so mi zavračali zaradi neznanja izpolnjevanja obrazcev. Jaz pa takrat res nisem znala, vendar sem se bila vedno pripravljena naučiti, če bi mi le kdo pokazal, povedal, razložil. Počutila sem se odrinjeno, pojavil se mi je znan občutek zavrženosti. Odslovili so me s komentarjem, naj pokličem, če bom še kaj potrebovala, jaz pa sem v svojih mislih le preračunavala, koliko jogurtov lahko kupim za svojo družino za ceno tega klica, ki je njim samoumeven in iz katerega je jasno, da moje stiske ne začutijo.

Kot petčlanska družina smo se znašli pod težo stalnih dolgov, pritiski izvršiteljev, nemoči. Ko stroškov ne moreš več znižati oz. obvladovati in nenazadnje tudi zaradi obsojanja okolice je celotna stiska terjala svoj davek. Odražal se je v slabem zdravstvenem stanju otrok (hči ima kronični rinitis – pogoste krvavitve iz nosu in glavobole, mlajši sin ima diagnosticiran holeasteatom desnega ušesa – invazivni benigni izrastek, vsi trije otroci velike težave s kožo …), psihični pritiski in napetosti. Začeli smo se umikati ljudem, kar je pripeljalo do osamitve.

S prihodki nismo mogli pokriti niti rednih stroškov, dodatno pa so nastajali stroški obresti, izvržb in izvršiteljev. Preračunavanje, koliko je nujno za otroke in preživetje ter koliko razdelimo izvršiteljem, katerih stroški enormno naraščajo. Z znižanjem prihodkov smo začeli varčevati pri hrani, izpadla je tudi kakšna položnica zdravstvenega zavarovanja in znašla sem se v situaciji, ko me je bilo strah oditi na pregled k zdravniku, saj sem se bala računa, ki bi sledil pregledu. 

Velik stres je živeti v strahu, kdaj bodo izvršitelji pobutali po vratih in vdrli v naš dom. Najbolj boli, ko ob vsakem obisku vzbujajo občutek, kot da si nas lastijo. Ponižali so me in žalili pred otroki, kot da sem si sama izbrala takšen način življenja. Pa si ga nisem. Za svojo družino sem izbrala boljše življenje, pa mi dane okoliščine niso dovolile, da to uresničim.  

Gledam mirno dihanje otrok, ki pomirja tudi mene. Vem, da moram zdržati – zaradi njih, zaradi sebe. V sebi iščem moč.

Sedaj vem, da so tudi ljudje, ki jim ni vseeno. Ki v meni vidijo človeka, ne sodijo, pomagajo takoj, v trenutku, ko potrebuješ pomoč, ki stojijo ob strani in te podprejo. Ko bi le našla takšne ljudi že na začetku! Hvaležna sem vsem, ki mi stojite ob strani, mi pomagate najti moč in zbrati misli, zato da otroci čim manj občutijo stisko, v kateri smo se znašli in razvijajo svoj potencial, ki bo doprinesel družbi. Otroka v šoli dosegata lepe rezultate tako na področju tekmovanj kot tudi umetniškem področju, tako na regijskem kot državnem nivoju. Tudi najmanjšega, ki letos zaključuje vrtec, imajo radi.

Hvala vsem, ki ste si vzeli čas in prebrali mojo zgodbo, saj vem, da si ne zatiskate oči in se zavedate življenja okoli vas in hvala vsem za podporo in spodbudo, da se bomo iz te situacije prebili.

(Romana)

***

Večkrat se vprašam, če sem si želela preveč. Diplomo, moža, ki je lep, pameten, ki ima rad družbo. Z njim otroka, tudi poroko. In želja se mi je uresničila. Za kratek čas. Ostal pa je otrok. In imela sem delo in z možem, ki je postal bivši, sva ohranila dober starševski odnos. Majhno stanovanjce, ki sva ga kupila na kredit, pa je z dolgovi vred ostal meni. In verjela sem, da bom zmogla. In tudi sem. Konec marca pa sem prejela sklep o prenehanju dela. V turizmu so se zaprla mnoga vrata. Enako se je zgodilo tudi mojemu bivšemu možu. Ostala sem povsem brez prihodka, pa tudi preživnine za otroka. Saj razumem, da če nima dela in sredstev - tudi oče otroka ne zmore svojih obveznosti, ne izmika se jim. Ga je pa sram, ker se zaveda, kako težko živiva z otrokom. Priznam, da včasih na skrivaj poberem  kruh tudi iz smetnjakov. Močno upam, da bom čimprej našla kakršnokoli delo, ki nama bo omogočalo preživeti.

(Sabina)

***

Živim v najemniškem stanovanju v soseski - ki je na prvi pogled vesela. Zunaj se igrajo otroci, na klopcah sedijo ostareli ljudje ali pa mamice, ki bdijo nad svojimi otroki. In vsakič, ko sem mimo njih pripeljala svojo majhno deklico - sem vsakemu poklonila pozdrav, včasih tudi kakšno pecivo, ki ga rada pečem. In s sestro, ki je še študentka, sva bili dogovorjeni, da bo tudi varuška moji punčki, ko bom koncem marca zaključila s porodniškim staležom. Komaj sem čakala delo, ker sva s porodniškim nadomestilom zares skromno in težko živeli. Zgodila se je epidemija. Poklicala sem delodajalca - kaj sedaj, ker bi morala pričeti z delom. Povedal je, da bom prejela sklep o prenehanju zaposlitve. V tistem trenutku sem povsem zamrznila. Nisem vedela, kam naj se obrnem, saj sem ostala brez vseh prihodkov.  Ves čas pa sem iskala, kje bi lahko karkoli delala. In vsi delodajalci so dejali, da mama samohranilka z majhnim otrokom žal ne bo zmogla.  Pišem, prosim - rada bi delala, moja hči hoče jesti, tudi za sestro skrbim.

(Jana)

***

Povsem sem obupan. Zato, ker bosta moja sinova izgubila dom. Ki sva ga z ženo pošteno zgradila in poplačala. Pa nas je banka ogoljufala in po celotnem odplačilu dolga zaračunala neke neznane obresti in jih tudi iztožila. V boju za pravico sem neozdravljivo zbolel. In ostal brez vseh prihodkov. Zbolela je tudi moja žena in tudi ona ostala brez prihodkov. Ker imava premoženje - ki je hiša in jo bodo po sodnem sklepu v naslednjem mesecu zarubili. Ne vem, kaj naj storim, res ne vem. Tako me je sram, pred otrokoma - ker sta doživljala najin trud, ker sta bila prikrajšana za mnoge stvari, ker smo se trudili v upanju, da nam bo vsem enkrat lepo. Sedaj pa ostajamo brez vsega, bolni, obupani, na cesti.

(Slavko )

***

Bili smo srečna družina. Živeli smo v najemnem stanovanju - in zmogli življenjske stroške. Pred osmimi meseci sem sinu edincu podarila bratca in z možem sva bila hvaležna za vsak skupni trenutek. Sama sem prejemala porodniško nadomestilo, mož pa je bil zaposlen v gradbeništvu. Skupni prihodki so zadostovali za osnovne življenjske stroške, lahko sva si privoščila tudi rabljeno vozilo. Pa je prišel tisti usodni marec, ko se je ustavilo kolesje časa. Tudi za nas. Mož je izgubil delo in prihodek in verjel, da ga je delodajalec prijavil na Zavodu za zaposlovanje. Na CSD nisva uspela urejati zadev za nadomestilo iz naslova zaposlitve, saj nikakor nisva dobila kontakta osebe, karantena pa ni dopuščala, da bi CSD tudi obiskala. Mož se je močno sekiral, da je ostal brez prihodkov in ves čas sem ga tolažila, da bo zagotovo dobil drugo zaposlitev, saj je priden in nadvse skrben. Le preživeti moramo čas izrednih ukrepov te grozeče pandemije. Ves čas, ko smo bili skupaj več ali manj v stanovanju, ga je bolela glava. Večkrat sem ga tolažila, da se ne sme toliko sekirati - da je gotovo to vzrok bolečin. Tistega aprilskega popoldneva pa smo sedeli ob kosilu. Mož je iznenada padel s stola. Odložila sem otroka in se pričela ukvarjati z njim, saj je obležal brez zavesti. Nikakor  ga nisem zmogla prebuditi. Poklicala sem reševalce. Odpeljali so ga, z njimi pa nisem zmogla z dvema majhnima otrokoma.

Mož je doživel možgansko kap. S hudimi posledicami, ki so ga priklenile na posteljo. Zdravniki ne dajejo dobrih obetov. Niti tega, da bo kdaj zmogel na invalidski voziček. Mi trije pa smo ostali s porodniškim nadomestilom, ki ne pokrije niti polovico položnic. Niso plačane. Ne morejo biti. Kje so pleničke, hrana ... Ostali smo ujetniki nemoči, pomanjkanja, žalosti, obupa ... Zalivajo me solze, kajti danes je rojstni dan mojega moža in tako zelo dobrega očka najinih otrok. V bolnici, kjer ga ne moremo obiskati, je napolnil 37 let.

(Zala)

__________________

Svoje prispevke družinam v stiski lahko namenite bodisi s poslanim SMS z besedo VERIGA ali VERIGA5 na številko 1919, lahko pa se odločite tudi za donacijo prek bančne transakcije:

ZVEZA PRIJATELJEV MLADINE LJUBLJANA MOSTE POLJE

PROLETARSKA CESTA 1, 1000 LJUBLJANA

IBAN: SI56 3300 0000 1303 865

BIC: HAABSI22

KODA: CHAR

NAMEN: HUMANITARNA POMOČ DRUŽINAM

SKLIC: SI00  650-650