Izravnava volilnih okrajev, ki smo jo z intervencijo Ustavnega sodišča dobili zdaj, je sicer nujna, čeprav nebistvena sprememba na poti k ustavnosti volitev. Me pa zanima, kolikšno je novo razmerje, če odstranite ekstreme – največji in po številu volivcev najmanjši volilni okraj? Vse skupaj je vendarle še vedno bolj ali manj kozmetika. Bistvo je drugje: načelo odločilnega vpliva volivcev na izid volitev, ki je ključno, je prizadeto na drug način, namreč z nemožnostjo izbire znotraj kandidatnih  list, kot jih predlagajo stranke. O tem je pritrdilno ločeno mnenje napisal ustavni sodnik Klemen Jaklič, vendar njegovega mnenja v predsedniški palači očitno zavestno ne berejo, kaj šele upoštevajo, zato se vse vrti po starem in se bo še naprej vrtelo po starem, saj so pri predsedniku za vse pripombe gluhi.   

Zelo zanimivo in žalostno, vendar pričakovano, pa je, da v tej polemiki nacionalna RTV hiša in Slovenska tiskovna agencija molčita – nihče se niti ne odzove in o alternativah ne poroča, razen mimobežnih informacij, ki so brez vsakega vpliva. Kar kaže na to, kako globoko so v obeh ustanovah imuni pred demokracijo. Uživajo zgolj v medstrankarskih bojih in aferah, ko je treba diskreditirati svojega političnega nasprotnika.

Odsotnost izbire med kandidati in vpliv volivca na izid volitev očitno zanimata le malo koga. Čeprav je ta zahteva zapisana v Ustavi. Vsi samo ponavljajo izmišljeno floskulo, da je uvedba preferenčnega (prednostnega) glasu pogojena z ukinitvijo volilnih okrajev, ki bi jih mnogi radi kar ukinili in bi nas s tem spet žejne peljali čez vodo. Sicer pa se predsednik Pahor neuspešno pretvarja, da je naredil vse s tem, ko je – ne vem kolikokrat že – zavrtel posvetovanja s prvaki političnih strank, kar pa je bilo zgolj jalovo ponavljanje že videnega, Ob tem je predsedniška palača povsem zaprta, nedostopna za predstavljanje drugačnih alternativ, ki bodo mnogo bolj sledile odločilnemu vplivu volivca na izid volitev. Vse vedenje o tem predsednik priznava zgolj političnim strankam, čeprav se prav te najbolj oklepajo statusa quo.

Ob tem pa želim poudariti dvoje: tudi biti neumen, tj. neveden v Sloveniji vse bolj postaja človekova pravica. Milan Kučan mi je že leta 2012 ob referendumu za TEŠ6, takrat sicer off the record, rekel nekako takole:

"Vili, pusti narod, narod je butast."

Ko mi, ubogemu državljanu to pove takšna moralna in vsakršna avtoriteta, kot je nekdanji predsednik, si ne morem kaj, da ne bi predlagal, da to njegovo genialno ugotovitev zapišemo kar v ustavo: pravica do neumnosti naj bo – poleg pravice do čiste pitne vode – ustavna pravica! Postane naj celo vodilni člen ustave, saj gre takorekoč za pravico vseh pravic. Čeprav je nekoč že Ivan Cankar pisal o tem, da "boljših varuhov nima neumnost", se od tedaj ni kaj dosti spremenilo na bolje – razen z ustavo zavarovane čiste pitne vode morda. Neumnost in čista pitna voda seveda nista isto. Razlika je predvsem v izvajanju. Kajti ne dvomim, da bo pravica do neumnosti uresničena, čista pitna voda pa bržkone ne bo nikoli realizirana. 

Zdaj pa k predlogom za spremembo volilnega sistema. Takim, ki so zelo učinkoviti in enostavni in so prav zato neuresničljivi:

1. Najprej je treba odpreti kandidatne liste! Zdaj sme biti na kandidatni listi za vsak okraj le po en kandidat, kar je povsem isto, kot smo imeli nekoč v enopartijskem sistemu. Razlika je le ta, da smo v komunizmu imeli eno stranko, danes jih imamo več. Pravila smo nehote ali nevede podedovali. Kdo se boji ljudstva – več kandidatov?  

2. Referendumska ureditev terja temeljito prenovo. Referendumski pogoj, vsebovan v 90. členu ustave, je treba obrniti v prid ljudem, ne pa oblasti. Zakon, ki pride na zakonodajni referendum, naj velja le, če ga potrdi (namesto zavrne) 1/5 volivcev (oziroma okoli 345.000 glasov). S tem bo dokazno breme na strani močnejšega, tj. oblasti, ne pa na strani šibkejšega, tj. ljudstva.  S tem pa – upoštevaje 44. člen ustave, ki pravi, da imamo državljani pravico do upravljanja javnih zadev – de facto in ne samo de iure dobi oblast ljudstvo, kajti noben zakon brez njegovega soglasja ne bi mogel obveljati. Odpadla pa bi tudi potreba po omejitvi področij, za katera se zdaj referendum ne more razpisati. 

Skratka, zakon naj velja pod pogojem, da se z njim strinja (ne da ga zavrne) 1/5 vseh volivcev. S tem bo uresničen 3. člen ustave, po katerem ima v Sloveniji oblast ljudstvo. Ali drugače povedano, s potrditvenim referendumom namesto s sedaj veljavnim zavrnitvenim referendumom zadnjo besedo končno dobijo volivci, predlagatelj zakona – praviloma vlada, pa bi se moral zelo potruditi, da mu volivci na zakon v zadostni meri dajo svoje soglasje. Prepričan sem, da v Sloveniji tako nikoli ne bi potrdili poroštva za TEŠ 6 ter za 2. tir od Divače do Kopra, kot tudi ne Tretje razvojne osi po vladni varianti trase.

Norija državnih investicij bi hitro splahnela. 

Sicer pa ne pozabimo še na nekaj, na Stalinovo geslo: "Volitve se dobijo pri štetju, ne v volilnih kabinah." Kar žal velja tudi za Združene države Amerike. Ampak tam se bo do 6. januarja 2021 vse razjasnilo, v Sloveniji pač ne. Zato je treba misliti naprej in za direktorja Državne volilne komisije moramo volivci namesto Dušana Vučka čim prej dobiti poštenega, verodostojnega in odločnega človeka, ki ne bo manipuliral z volilnimi in referendumskimi rezultati. Na koncu pa le še vprašanje:  

Katera politična stranka si upa to podpreti?

Gre za zelo majhne spremembe z velikim učinkom in ravno v tem je problem – Bog ne daj, da bi stvari začele delovati! 

Vili Kovačič je predsednik društva Davkoplačevalci se ne damo in državljan K.