Komentar

Joe Biden mi je rekel: "V primeru ponovnega rojstva bi se želel roditi v Sloveniji."

Joseph Biden se ni zadovoljil le s stiskom roke, ampak je, ko me je generalni sekretar Nata predstavil, navezal pogovor. Slovenijo je pred tem obiskal dvakrat kot senator. Prvič je bil kot predstavnik ZDA na pogrebu Edvarda Kardelja, drugič pa nas je obiskal pred vrhom Nata 1997 v Madridu, kjer pa Slovenija na naše razočaranje ni dobila vabila za članstvo. Ne vem, ali je kaj pomešal, ali sta mu dejansko obiska pri nas ostala v tako lepem spominu, ali pa je imel slabo vest, da smo kljub njegovemu drugemu obisku morali na povabilo v Nato čakati naslednjih pet let. Skratka, o Sloveniji se je prav raznežil in o njej govoril v superlativih ter od mene hotel izvedeti še več. 

29.12.2020 20:13
Piše: Božo Cerar
Ključne besede:   Božo Cerar   ZDA   George W. H. Bush   George W. Bush   Barack Obama   Joseph Biden   Slovenija

Foto: osebni arhiv Boža Cerarja

Zgodba se je ponovila, ko se je čez nekaj minut vrnil. Bil sem torej deležen kar dveh predsedniških trepljanj v enem večeru. Začel sem se spraševati, ali ni morda nagnjen k istemu spolu.

V teh tednih je težko pisati o čem drugem kot o Covid-19, ki smo mu s svojim neodgovornim ravnanjem omogočili, da v Sloveniji podira rekorde, ali o brezobzirnem, lahko bi dejali norem boju za oblast pod Triglavom. Pri slednjem dobrobit države, naroda celo življenja sodržavljanov niso pomembni. Kljub temu bom poskušal napisati nekaj času ob koncu leta bolj primernega, manj stresnega. Dotaknil se bom mednarodnega trepljanja po ramenu, še konkretneje, trepljanja s strani ameriških predsednikov - in to na podlagi izkušenj iz prve roke oziroma prvega ramena.

 

Začel bom z Georgeom H. W. Bushem, 41. predsednikom ZDA. Slovenci smo si ga zapomnili po tem, da je predsednikoval v času našega osamosvajanja in prizadevanj za mednarodno priznanje. ZDA nam na začetku pri tem niso šle na roko. Z Bushem očetom, kot ga v ZDA pogosto imenujejo, sem se srečal šele, ko je bil že v globokem pokoju. S skupino veleposlanikov sem novembra 2015 obiskal Houston v Teksasu, kjer ima svoj sedež sloviti vesoljski center NASA pa tudi rodbina Bushev. Predsednik Bush starejši je bil takrat že precej vezan na invalidski voziček, sicer pa še vedno zelo luciden in to pot tudi zelo dobre volje. Razveselil se je mednarodne družbe, ki jo je očitno pogrešal.

 

Izkoristil sem trenutek, ko se je gneča okoli njega malce polegla in primaknil stol. Po obveznem tradicionalnem teksaškem pozdravu howdy sem mu bolj za šalo kot za res omenil, da sem bil soavtor čestitke, ki mu jo je leta julija 1991 ob ameriškem državnem prazniku prvič poslal tudi predsednik Slovenije. Malce sem okleval, potem pa hrabro nadaljeval. Kakšnega protokola ni bilo in - kot rečeno - predsednik je bil ves iskriv. Omenil sem, da so bili to časi, ko so nas ZDA skušale obdržati v Jugoslaviji. Bale so se namreč, da bi bil razpad Jugoslavije nekakšen zgled za nasilni razpad Sovjetske zveze. Ta pa je imela nuklearno orožje.

 

Predsedniku so se zasvetile oči. Spomnil se je, da nam je državni sekretar Baker grozil, da nas ne bodo nikoli priznali, če se odločimo za samostojnost, pa tudi kako so spregledali Miloševića. "Moj dragi veleposlanik", je zaključil, ko so se okoli naju neučakano prestopali nekateri moji kolegi, "na koncu smo vas vendarle priznali in vse se je dobro končalo. Vso srečo vam in Slovencem želim.". Pri tem me je lopnil po ramenih. Sam sem vse dobro zaželel njemu in, čeprav se za tujega veleposlanika to ravno ne spodobi, tudi veliko uspeha njegovemu sinu Jebu, ki se je potegoval za republikansko nominacijo na predsedniških volitvah leto za tem.

 

Z njegovim drugim sinom Georgeom W. Bushem, 43. predsednikom ZDA, sem se srečal, ko je bil ta še na oblasti in to na vrhu zveze Nato aprila 2008 v Bukarešti. Slovenci se ga spomnimo, da nas je še kot guverner Teksasa enkrat zamenjal s Slovaki in da nas je kasneje dvakrat obiskal. Na Brdu se je leta 2001 (eno od zvezdnih let slovenske diplomacije) srečal z ruskim predsednikom Putinom in ob tej priliki dejal, da mu je pogledal v oči in videl dobro dušo. Na Brdu je bil tudi leta 2008 ob vrhu EU-ZDA.

 

Vrh Nata v romunski prestolnici je bil med bolj pomembnimi. Albanija in Hrvaška sta bili povabljeni v članstvo, ne pa tudi (Severna) Makedonija. Turčija, ZDA in Slovenija so se na vse kriplje trudile preprečiti grški veto, vendar brez uspeha. Razlog je bil seveda spor okoli imena makedonske države. Ob tej priliki tudi Ukrajina in Gruzija nista dobili povabili v Akcijski načrt (predsobo) za članstvo, kar je opogumilo Rusijo za kasnejši napad na eno in drugo.

 

Bush na Brdu Putinu očitno ni dovolj dobro pogledal v oči. Na slavnostni večerji vrha Nata v Bukarešti smo bili poleg vodij delegacij prisotni tudi stalni predstavniki držav članic pri Severno-atlantskem svetu. Sredi večerje je predsednik Bush mlajši vstal in se napotil proti izhodu. Lahko, da se je dolgočasil, po vsej verjetnosti pa mu je nagajala kot mnogim drugim prostata. Na srečanjih Nata predstavniki Slovenije in ZDA sedijo relativno blizu. Vmes so le predstavniki Španije, Turčije in Združenega kraljestva. Ko je šel predsednik Bush mimo mene, sem na hrbtu začutil trepljaj. Ko sem se ozrl, mi je prvi mož na svetu še pomežiknil. Zgodba se je ponovila, ko se je čez nekaj minut vrnil. Bil sem torej deležen kar dveh predsedniških trepljanj v enem večeru. Začel sem se spraševati, ali ni morda nagnjen k istemu spolu. Kasneje sem ugotovil, da temu ni tako, da pa se zna tudi pošaliti.

 

Naslednje jutro sem pred začetkom plenarnega zasedanja šel pogledat, kje točno sedi naša delegacija. Dvorana je bila še prazna in vanjo je na moje presenečenje prikorakal, kdo drugi kot Bush junior. Bil je sam, telesni stražarji v dvorano niso smeli. To pot sem se ojunačil jaz, ga pozdravil in vprašal, kako je bil tisto jutro. Ne vem, če se me je spomnil. Vljudno se mi je nasmehnil in avtomatično odgovoril, da je okej, nato pa hitro dodal, da pa ne bo v redu tisti, ki ga je krepko pred začetkom zasedanja poslal v prazno dvorano. Ameriški predsedniki so na tovrstna srečanja vedno vstopali med zadnjimi v spremstvu veleposlanika ali kakšnega drugega člana delegacije.

 

Tudi s predsednikom Barackom Obamo sem se srečal v času njegovega mandata, pravzaprav sem mu leta 2013 predal poverilna pisma. Po ameriškem običaju sta me pri tem spremljali soproga in hčerka. Tistih nekaj minut slave sem skušal čim bolje izkoristiti. Stavke, ki sem se jih naučil na pamet, bi znal brez zapletov povedati tudi, če bi me prebudili sredi noči. Pisma sem še uspel predati, tudi prenesti dobre želje našega predsednika in vseh Slovencev, potem pa se je sredi mojih stavkov predsednik Obama zapičil v našo hčer. Resda kakšne politične razprave ob tovrstni priliki niso predvidene (stališča se pred tem v pisni obliki predajo v njegovem kabinetu in pisni je tudi odgovor), pa vendar …

 

Obamo, ki je imel sam dve hčerki njenih let, je zanimalo, kako se je kaj znašla v novem okolju, novi šoli itd. Minute so tekle, onadva pa se nista ustavila. Predsednik se mi je živčnemu občasno le malce nasmihal. Poskušal sem zadevo tudi sam hudomušno obarvati in vskočiti s Slovenijo na sončni strani Alp, pa Slovenijo kot edino državo, ki ima ljubezen - love v svojem imenu. Šele, ko je hčerka omenila, da smo nekaj let preživeli v Belgiji, kjer sem bil predstavnik pri Natu, je predsednik Obama končno zastrigel. "Veleposlanik, potem pa dobro veste, kaj vam je naloga", se je obrnil k meni in parkrat tlesknil po lopatici. Ko sva se srečala naslednjič, trepljanja ni bilo. Ali je imel slab dan, ali pa ga je kdo pred tem opozoril, da sem bil pravzaprav predstavnik ene od držav, ki niso držale svojih besed in ki se jih je v Natu oprijel vzdevek freeriders – zastonjkarji. Za te pa je večkrat dejal, da njihovih voditeljev v Beli hiši ne bo sprejemal.

 

Trepljanja Donalda Trumpa (slovenskega zeta, kot mu nekateri pravijo pri nas) pa sem bil deležen, še preden je postal predsednik ZDA. S soprogo sva bila februarja 2015 skupaj z veleposlaniškim parom iz Bolgarije častna gosta na letni gala dobrodelni prireditvi Ameriškega rdečega križa. Prireditev, na katerem je mrgolelo pomembnežev, predvsem tistih, ki so imeli kaj pod palcem, je v svoji letni rezidenci Mar-a-Lago v Palm Beachu na Floridi gostil nepremičninski podjetnik in zvezda TV-showa Donald Trump s svojo soprogo Melanio.

 

Kako da so povabili ravno naju, mi ni bilo nikoli jasno. Mislim, da je imel za to še največ zaslug Robert Tomsich, ameriški podjetnik slovenskega rodu in v Palm Beachu Trumpov sosed. Kakorkoli že, sredi prireditve sva s soprogo šla pozdravit gostitelja. Trump je bil bolj zadržan, Melania pa se je ob pogledu na naju prav razživela. Prijazna se je na vsak način hotela z nama pogovarjati po slovensko. To je bil še čas pred Trumpovo predsedniško kandidaturo in kasnejšo zmago, ko je prvo damo ZDA večina slovenskih medijev raztrgala. S soprogo sva v pogovor skušala dodati kakšen stavek v angleščini, da bi nas zastopil tudi njen soprog, vendar se Melanija ni dala. Čez čas me je Donald Trump lopnil po ramenu in naju s soprogo še bolj potisnil proti Melanii, rekoč: "Le govorita z njo!"

 

Ob izvolitvi sva s soprogo skupaj z znano organizacijo Sister Cities International (ustanovil jo je predsednik Eisenhower) Melanii v čast v Washingtonu organizirala ples s 500 gosti. Prva dama ZDA se je formalno opravičila, ker je s sinom takrat še bivala v New Yorku, najbrž pa so do njenih ušes že tudi prišle vesti, da v svoji rojstni domovini ni bila ravno priljubljena. Slovenska zavist se tudi tokrat ni izneverila.

 

Tudi z Josephom Bidenom, ki bo v kratkem zaprisegel kot 46. predsednik ZDA, sem se srečal, predno je bil izvoljen. Leta 2009 je kot podpredsednik ZDA obiskal sedež Nata v Bruslju. Nagovoril je tudi Severno-atlantski svet. Po običaju se visoki gost ob spremstvu generalnega sekretarja Nata na začetku hitro sprehodi okoli ovalne mize in rokuje z vsemi stalnimi predstavniki. Tudi to pot je bilo tako. Vse je rutinsko potekalo, zaustavilo pa se je pri Sloveniji, pri meni.

 

Biden se ni zadovoljil le s stiskom roke, ampak je, ko me je generalni sekretar predstavil, navezal pogovor. Slovenijo je pred tem obiskal dvakrat kot senator. Prvič je bil kot predstavnik ZDA na pogrebu Edvarda Kardelja, drugič pa nas je obiskal pred vrhom Nata 1997 v Madridu, kjer pa Slovenija na naše razočaranje ni dobila vabila za članstvo. Ne vem, ali je kaj pomešal, ali sta mu dejansko obiska pri nas ostala v tako lepem spominu, ali pa je imel slabo vest, da smo kljub njegovemu drugemu obisku morali na povabilo v Nato čakati naslednjih pet let. Skratka, o Sloveniji se je prav raznežil in o njej govoril v superlativih ter od mene hotel izvedeti še več.

 

Generalni sekretar, ki mu podobno kot meni ni bilo nič jasno, je sprva dajal signale, da se bo treba podvizati dalje, se je vdal. Zaradi zastoja so postali pozorni tudi drugi stalni predstavniki. Nekateri so celo mislili, da je prišlo do nekakšnega incidenta. S svojega sedeža je pristopil tudi stalni predstavnik ZDA. Podpredsednik Biden pa ni odnehal in me med pogovorom vztrajno trepljal po rami. Moje delnice pri generalnem sekretarju Nata in veleposlaniških kolegih so poletele v nebo. Izgledalo je kot klepet starih prijateljev, ki se nista videla že dolgo časa.

 

Poslovil se je s še enim močnim trepljanjem, smehom in besedami: "V primeru ponovnega rojstva bi se želel roditi v Sloveniji."  Kot ostali sem se zarežal tudi sam.

 

Čez nekaj let sem kot naš veleposlanik v ZDA skušal organizirati Bidenov tretji obisk pri nas (Predsednik Obama za kaj takega interesa ni kazal). Pa ni šlo. Očitno se je nalezel mnenja svojega predsednika o neverodostojnih in malce popravil svojo predstavo o nas. Neizpolnjevanje obvez v okviru Nata namreč ni bil edini primer, ko nismo držali svoje besede. Uspelo nam je le, da se je ob svoji udeležbi na vrhu procesa Brdo-Brijuni novembra 2015 v Zagrebu tam ločeno bilateralno sestal tudi z našim predsednikom. 

 

In poanta vseh teh zgodb oziroma trepljanja? V teh prazničnih dnevih je niti nisem iskal. Sem samo malce privzdignil tančico nad zakulisnim diplomatskim dogajanjem in namignil, da so tudi najvplivnejši ljudje na svetu, kot so ameriški predsedniki, ljudje kot mi.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
11
Rusija je država, ki podpira terorizem
13
01.12.2022 23:59
Evropski parlament je sprejel resolucijo, s katero je Rusijo označil za državo, ki promovira terorizem in se poslužuje ... Več.
Piše: Božo Cerar
Življenje brez Janše ali zakaj brcanje (navidezno) mrtvega konja nikoli ne bo športna disciplina
31
30.11.2022 23:58
Kljub temu, da je Janez Janša ta hip politično oslabljen in da se v njegovi stranki krepijo kritični glasovi, to še zdaleč ne ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Slovenci so narod? Ne, Slovenci so pleme!
35
29.11.2022 21:00
V nedeljo, 27. novembra leta Gospodovega 2022, se je dokončno potrdila moja teza, da Slovenci (še) nismo narod, ampak precej ... Več.
Piše: Denis Poniž
Uredniški komentar: Kaj ostane liberalcem na južni strani Alp?
27
28.11.2022 20:45
Super referendumska nedelja je mimo, Slovenija pa je še bolj zabetonirana v levo-desne koncepte vodenja države. Še najbolj ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
V Ukrajino prihaja "general Zima", z njim pa olajšanje, da smo se za nekaj časa izognili 3. svetovni vojni
15
27.11.2022 20:30
Bi lahko rakete, ki so pred nekaj tedni padle na poljsko ozemlje in ubile dve osebi, zares sprožile tretjo svetovno vojno? To je ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Referendum je dokaz nesposobnosti politike, je prelaganje odgovornost na ramena ljudstva
26
25.11.2022 22:57
Nedeljski referendumski tris bo najverjetneje dokazal, da politično aktivni volivci večinoma ne razumejo, za kaj gre pri treh ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Kot v Afriki: Pri skoraj 300.000 prebivalcih ima Ljubljana eno samo zdravnico za obiske na domu
14
24.11.2022 23:59
Zoran Janković je kot izkušen politik prinesel okoli ministra za zdravje Danijela Bešiča Loredana in mu podtaknil kukavičje ... Več.
Piše: Milan Krek
Pred referendumom o nacionalki: Samoupravni zavod RTV – imejte ga, na vaše stroške!
12
23.11.2022 22:26
Največja neustavnost sprejetega zakona o RTV Slovenija se skriva prav v tem, da ne odraža javnega interesa, ne odraža strukture ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Lažna "depolitizacija" kot nov zagon za korupcijo in ogrožanje temeljev demokracije
25
17.11.2022 21:00
Zadnje čase je v modi, da se vse depolitizira. Politične stranke so v nemilosti, mediji, vsaj večina njih, ljubijo nevladne ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Zdravstvo v Ljubljani se podira, neoliberalni minister Loredan pa bi "podkupoval" izgorele zdravnike!
11
15.11.2022 20:00
Zdravstvo v Ljubljani se podira, zdravniki množično odhajajo zaradi izgorelosti, sistem je tik pred zlomom. Pacienti pogosto ... Več.
Piše: Milan Krek
Semenj ničevosti: Slovenija, od kod norosti tvoje?
15
14.11.2022 23:20
Namesto načelnih in moralnih politikov in političark nam vlada horda ljudi, ki bi morala biti v vsaki normalni demokraciji ... Več.
Piše: Denis Poniž
Depeša politbiroja iz gostilne Pečarič ali zakaj ne bom več volil Nataše Pirc Musar
43
11.11.2022 22:59
Le nekaj dni po prvem krogu predsedniških volitev smo nekateri mediji prejeli dokument v obsegu A4 formata z neke vrste napotki, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Afera izbrisane napotnice: Pogrešam glas borcev za pravice ljudi, glas Jaše Jenulla, Teje Jarc, Nike Kovač ...
24
10.11.2022 20:25
Stanje v slovenskem javnem zdravstvu se slabša iz dneva v dan, čeprav se je pred volitvami in takoj po njih govorilo in ... Več.
Piše: Milan Krek
Predsedniške volitve 2022: Glas proti oligarhom
23
08.11.2022 19:00
Sistem, ki izigrava celotni levi spekter volivcev s kandidati, ki ne nosijo kvalitet ne levice, ne sredine in ne demokracije, in ... Več.
Piše: Aleks Jakulin
Bidnova zunanja politika potaplja kongresne demokrate in uničuje Ukrajino
10
07.11.2022 21:11
Ameriški predsednik Joe Biden in Demokrati lahko na vmesnih volitvah (midterms) doživijo hud poraz, kar ne bi smelo biti veliko ... Več.
Piše: Jeffrey Sachs
Odprto pismo Ljubljani
12
06.11.2022 20:35
Sem kandidat za Mestni svet Ljubljane in odločil sem se, da napišem Odprto pismo Ljubljani. V skladu z zakonsko ureditvijo za ... Več.
Piše: Miha Burger
Sein Kampf: Kako je Sončni kralj napovedal vojno svojim kritikom in svobodi govora
38
02.11.2022 21:29
Prvi minister je napovedal vojni sovražnemu govoru. S tem je seveda napovedal tudi vojno proti slovenski ustavi in svobodi ... Več.
Piše: Milan Krek
Vsi sveti: Kdor mrtvim odreka pravico do groba, bo za večno preklet!
30
31.10.2022 22:04
Tisto, kar želim izpostaviti ob prazniku mrtvih, ob dnevu Vseh svetih, je predvsem dvoje: žalost in osebna prizadetost, da niti ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Rishi Sunak, sin imperija
8
27.10.2022 23:00
Žal imajo mnogi ljudje iz nekdanjih komunističnih držav popolnoma enostranski pogled na britanski imperij. Dostikrat ne ... Več.
Piše: Keith Miles
Po porazu na predsedniških volitvah je Sončni kralj priznal, da je on premier samo za tiste, ki volijo leve stranke
16
26.10.2022 20:28
V nedeljo zvečer, ko je postalo jasno, da je hudo izgubil na predsedniških volitvah, saj je njegov kandidat Milan Brglez ... Več.
Piše: Milan Krek
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Življenje brez Janše ali zakaj brcanje (navidezno) mrtvega konja nikoli ne bo športna disciplina
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.651
02/
Spolnih zlorab osumljeni pater Rupnik, dvoličnost jezuitskega papeža in posebni vatikanski odposlanec za Slovenijo
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.959
03/
Slovenci so narod? Ne, Slovenci so pleme!
Denis Poniž
Ogledov: 2.193
04/
Referendum je dokaz nesposobnosti politike, je prelaganje odgovornost na ramena ljudstva
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.999
05/
Uredniški komentar: Kaj ostane liberalcem na južni strani Alp?
Tilen Majnardi
Ogledov: 1.615
06/
Rusija je država, ki podpira terorizem
Božo Cerar
Ogledov: 1.125
07/
V Ukrajino prihaja "general Zima", z njim pa olajšanje, da smo se za nekaj časa izognili 3. svetovni vojni
Valerio Fabbri
Ogledov: 1.025
08/
Ruske paravojaške skupine: Psihopati z macolo, neonacisti in obsojeni kriminalci
Maksimiljan Fras
Ogledov: 938
09/
Kot v Afriki: Pri skoraj 300.000 prebivalcih ima Ljubljana eno samo zdravnico za obiske na domu
Milan Krek
Ogledov: 1.833
10/
Sprehod po Ljubljani: Kot v prestolnici ponosne socialistične republike, ki se skoraj sramuje samostojnosti
Andrej Capobianco
Ogledov: 2.472