Naučena nemoč je temnejša stran naše psihe. Gre verjetno za njen najbolj škodljiv in uničujoč vidik, ki je povrh vsega tudi neviden. Ljudje namreč ostajajo v slabi družbi, slabih službah, slabih zvezah, volijo slabe poslance, verjamejo slabim medijem itd. kljub temu, da bi bila sprememba možna hitro in veliko lažje, kot s(m)o se že kdaj prepričali, da je to mogoče.
Bolj se je leto 2020 približevalo koncu, večkrat sem pomislil na fenomen "naučene nemoči". Gre za naravnanost, ki jo razvijemo potem, ko nekaj večkrat poizkusimo in nam ne uspe, nato pa sčasoma začnemo verjeti, da bomo pri tem opravilu neuspešni, tudi če se še tako trudimo. Verjeti začnemo, da ne gre za problem, ne za okoliščine, ne za pomanjkanje sreče, ne za druge ljudi itd., temveč da je nekaj narobe z nami. Iz tega potem naredimo logičen sklep, da če je temu tako, zakaj bi se sploh trudili.
Pomislite npr. na sudoku, japonsko obliko križanke, ki ima 9x9 kvadratkov, v katere je potrebno razvrstiti števila od 1 do 9 tako, da so razvrščena po vrsticah, stolpcih in še znotraj kvadratkov vedno vsa od 1 do 9. Večini že ta opis, kjer se prepletajo števila, obudi občutek nemoči zaradi spomina na težave pri učenju matematike v šoli in vse skupaj preprosto opusti. Večina sicer kdaj pa kdaj poizkusi, vendar kmalu tudi opusti, pa so jim križanke sicer všeč.
Pri razmisleku o naučeni nemoči pa je najhuje pravzaprav to, da po tako napačno vzpostavljenem vzorcu razmišljanja prenehamo poizkušati kljub temu, da je uspeh neposredno pred očmi. Kot bi nam v zaporu odprli vrata na prostost, nam pa sploh ni več mar zanjo, saj smo prepričani, da nam tam zunaj itak ne bo uspelo. Možgani nas namreč naravno odrinejo stran od neuspeha (od bolečine kot nasprotja ugodja), pri tem pa ne upoštevajo, da je ta "neuspeh" posledica napake v mišljenju. Niti poizkusiti več ne želimo, kljub temu da je možnost neuspeha (!) vedno manjša. Možgani so se povezali na nov način zato, da lahko hitreje in bolj učinkovito dosegamo rezultate. No ja, rezultati pa so lahko ugodni ali pa tudi "ugodni".
Ne verjamem, da odstop Marjana Šarca letos januarja ni bil skrbno načrtovan. V obveščevalnih krogih se je vedelo kaj prihaja (virus, že čez 14 dni!?) in če bi manever s predčasnimi volitvami uspel, bi ukrepi za zajezitev epidemije pokrili prav vse odločitve nove (stare) vlade in seveda okrepili položaj nove (stare) koalicije. Preprosta politična kombinatorika, ki pa se na škodo takratne koalicije ni izšla, saj je tudi nasprotnik to isto dojel.
Da nisem daleč od resnice, je skozi ukrepe nove vlade več kot očitno. Storjeno je sicer veliko dobrega, veliko pametnih potez, so pa tudi takšne, ki nasprotujejo tako razumu, kaj šele logiki domišljenih odločitev. Če so bili npr. turistični boni dobra poteza, je pomoč malim podjetjem precej kisle narave in tipično slovenska. Kot da je izhodišče to, kako izničiti vsako možnost neupravičenega prisvajanja nekaj evrov, ne pa poenostavitev postopkov in hitra pomoč pomoči potrebnim. Za vsak odobren evro je kar naenkrat toliko pogojev in omejitev, da ga na koncu raje ne vzameš, kot da se s tem sploh ukvarjaš. Podjetniki in računovodje, s katerimi imam stik, praviloma zmajujejo z glavo in preračunavajo, koliko bodo morali zdaj vrniti. Zdaj, ko se bo prava (ekonomska) kriza šele dobro začela.
To ni kritika te ali one vlade, temveč primer, kako prikrito deluje naučena nemoč. Nehote zakompliciraš postopke svojim podjetjem celo v krizi, javne razpise zato, ker tam kraljuje pet "naših" podjetij, ne prijavljaš več nepravilnosti, ker baje sodišče ne deluje, spremembe na direktoratih in upravah pa niso možne, ker je (po tvoje!) npr. Upravno sodišče na napačni strani. Človek tako sčasoma npr. preneha prijavljati nepravilnosti na policijo, KPK, NPU, Računsko sodišče in ne vem kam še vse. Preneha biti aktivni državljan, saj se je naučil nemoči in jo ponotranjil.
Pa nikar se ne slepimo, da zadeve ne morejo iti še na slabše. Če bomo delali enako kot sedaj, zakaj bi bili drugačni rezultati v prihodnje? Ponos in navdih, ki sta nas navdajala npr. ob plebiscitu 30 let nazaj, sta nekaj neprecenljivega in srečni smo lahko tisti, ki smo bili tega vzdušja deležni iz prve roke. Te možnosti npr. niso imeli ne Trubar, ne Prešeren in ne Cankar ter druge veličine slovenske zgodovine. A ko te dni poslušam razmišljanja uglednih in "uglednih" imen slovenske osamosvojitve, se sprašujem, ali res živimo v isti državi, zakaj je temu tako, in seveda, kam to pelje.
Naučena nemoč je temnejša stran naše psihe. Gre verjetno za njen najbolj škodljiv in uničujoč vidik, ki je povrh vsega tudi neviden. Ljudje namreč ostajajo v slabi družbi, slabih službah, slabih zvezah, volijo slabe poslance, verjamejo slabim medijem itd. kljub temu, da bi bila sprememba možna hitro in veliko lažje, kot s(m)o se že kdaj prepričali, da je to mogoče.
Kako torej naprej? Če smo se nemoči naučili, jo lahko tudi opustimo. Ena od možnosti, kateri je tudi namenjen ta zapis, je pot uvida in spoznanje, da se nam to dogaja. Da smo intimno sprejeli, da sami ne moremo nič npr. proti sistemu in da se tega, da smo to sprejeli, niti ne zavedamo. Da celo drugim, ki se odločijo npr. prijaviti nepravilnosti, dopovedujemo, da to nima smisla in da bodo na koncu oni procesirani in ne pravi krivec.
Ta uvid, da smo v stanju naučene nemoči, se mora nato preliti v aktivno pozitivno mišljenje, v več zaupanja v pozitivne možnosti izida, kateremu sledijo tudi dejanja. Resnica mogoče res slej ko prej najde svojo pot na površje, če pa se zanjo tudi potrudimo, bo verjetno luč sveta ugledala bistveno prej.