Metode proučevanja Velikega razkola tega naroda in države, torej logična, zgodovinska, sistemsko-strukturna, jezikovna, funkcionalna, primerjalna in druge, so ob predpogoju njihove pristne uporabe med seboj enakovredne po dokaznem pomenu za sklepni izid analize. Uporaba (forenzično) zgodovinske metode argumentacije kaže, da so slovenski prokomunisti sprožili totalni in oboroženi udar zoper ta narod in njegovo državnost vsaj že med 15. in 24. aprilom 1920, vzporedno z železničarsko in splošno stavko, ob čemer so v Trbovljah ustanovili tudi "sovjetsko republiko". Tedaj so bili po merilih svojega programa še neuspešni, vendar so uspešno destabilizirali slovenska državno-ozemeljska prizadevanja, kar je bilo zgodovinsko usodno za narod in njegovo državnost na severu v zahodnem delu t.i. Celovške cone (angl. izvirnik: the Klagenfurt Area) in zahodu ob t.i. Rapalski meji.

Programski načrt udara z masovnimi hudodelstvi zoper narod in njegovo tedanjo državo, vključno s klavzulami "vreči z orožjem na tla" in "pobiti brez milosti", se kaže vsaj že 7. aprila 1933. Uspešna realizacija programa pa vsaj že od 17. marca 1941 in z eskalacijo od 6. aprila 1941 dalje, tj. v trenutku hkratne super okoliščine zaradi super napada nemške, italijanske, madžarske in hrvaške vojske. Konca organizirane rdeče niti z ozirom na nepretrgano subjektiviteto stranke, zveze oziroma partije, mat. št. 5147484000, datum vpisa 30.09.1976 (vir), ni mogoče utemeljiti.

Sprožitev razkola med 15. in 24. aprilom 1920

Nadaljnja argumentacija se opira na izvirne listine kazenskega spisa opr. št. Vr IX 807/20 Deželnega sodišča v Ljubljani (arh. enota Arhiva RS: SI AS 1477 Zbirka sodnih spisov o komunistih in delavskem gibanju, 1918-1941), ki so povezane z okoliščinami oboroženega udara slovenskih prokomunistov aprila 1920. Opira se tudi na navedbe in številne fotografije izvirnih listin v znanstveni monografiji iz leta 1980 z naslovom Železničarska in splošna stavka aprila 1920. Strnjeno kažejo citati naslednje:

Prvič: Pristni social-demokratični stranki JSDS je "komunizem tuj". V t. i. Mahrovi hiši v Ljubljani (sedaj Krekov trg 10) so se od leta 1919 vršila predavanja navedene historične stranke, vendar so slovenski prokomunisti tam začeli s predavanji "v komunističnem duhu", zato je "izvršilni odbor Štebija, Gustinčiča in Furlana izključil". Nato so dne 2. marca 1920 razglasili "ustanovitev nove Delavske socialistične stranke za Slovenijo", ustanovni manifest DSSS je z dne 3. marca 1920, kar kaže na datum ustanovitve zloglasne stranke, zveze oziroma Partije.

Drugič: Program slovenskih prokomunistov v aprilu 1920 kaže na oboroženi udar v ta narod in njegovo državnost zaradi ustanovitve sovjetske republike. Dne 11. aprila 1920 organizirajo kongres v Hotelu Tivoli v Ljubljani (Švicarija). Tam sprejmejo odločitev o združitvi Delavske socialistične stranke za Slovenijo s Socialistično delavsko stranko Jugoslavije (komunistov), s tem, da je na odru visela okrašena Leninova slika in je "ing. Gustinčič objavil prisotnemu ljudstvu" novico, da je na manifestaciji v Mariboru "ljudstvo trikrat zaklicalo 'Živijo Lenin'". Nato je ing. Dragotin Gustinčič na zboru komunističnih zaupnikov dne 14. marca 1920 izrazil, da "nas ta država nič ne briga. […] Mi komunisti pravimo […] Ustvariti si moramo sovjetsko republiko". Dne 15. aprila 1920 je izbruhnila železničarska, 22. aprila so določili še generalno stavko, vzporedno s stavko pa je prišlo do načrtovanega udara, tako da so do 22. aprila 1920 vojaški oddelki spremljali že vse vlake, vendar je bil "kljub temu vlak med Verdom in Borovnico obstreljen. […] Pri Trojanah so ponoči 23. aprila spodžagani telefonski in brzojavni drogovi in porezane žice. Dolenjski vlak so Moščani, ko je vozil iz Rakovnika na glavno postajo, obstreljevali". V Trbovljah so "razglasili sovjetsko republiko". Na shodu v Fužinah 23. aprila 1920 so se stavkajoči pogovarjali, da imajo pripravljenega "dovolj orožja in potrebnega materiala". 

Tretjič: Ob Zaloški cesti v Ljubljani pride 24. aprila 1920 do sprožitve oboroženega udara zoper slovenske osebe s policijsko-oblastnimi pooblastili. V navedenih okoliščinah je moral 24. aprila 1920 ob "tričetrt na osem" na Zaloško cesto pred remizo tramvaja, kjer je že čakalo približno 2000 oseb, odkorakati "oddelek 20 orožnikov pod vodstvom narednika Ušaja in 5 stražnikov", ki so približno v višini Leonišča vzpostavili kordon, na kar je del demonstrantov vdrl okoli po travniku in se skrajno grozeče, "ojačen od stavkajočih, ki so prišli iz mesta, pojavil za hrbtom kordona, ki je bil prisiljen zavzeti pozicijo proti njim", torej v dve vrsti orožnikov, obrnjenih s hrbtom ena vrsta ob drugi, "množica je navalila na orožnike in je hotela slednjim iztrgati puške iz rok", nato je "demonstrant nameril proti drugemu orožniku samokres in ga sprožil". Predhodno so se med množico "čuli klici: 'Ženske in otroci naprej!' Takoj nato je množica zagrnila orožnike", to je potekalo okoli 9. ure, pri čemer je "prijel en mož za karabinko stražmojstru Ušaju […] in en drugi mož iz mase ga je v levo nogo ustrelil. Na drugi strani je en drug nepoznani ranil enega orožnika v levo roko, in ravno nato je en drug stavkajočih, poskušal stražnika razorožiti". En "delavec je nameril samokres na [Ušaja in] sproži omenjeni delavec svoj samokres in krogla je zadela za Ušajem stoječega civilista, ki se je takoj zgrudil na tla". Poskusni orožnik Josip J. Uggowitzer "sem bil tako stisnjen, da nisem utegnil uporabiti orožja. Bil sem namreč dejansko napaden (dobil sem več udarcev po glavi) in končno sem bil vržen čez neko živo ograjo".

Usoda na severu in zahodu zaradi udara v letu 1920

Oboroženi udar v aprilu 1920 so sprožili v trenutku super neugodnih okoliščin za ta narod in državnost. Slovensko volilno telo je bilo silno prizadeto zaradi hude, večletne vojne na strani Avstro-Ogrske monarhije, ob tem so potekala (zgodovinska) mednarodna prizadevanja za vzpostavitev državne oblasti nad slovenskimi ozemlji. V teh okoliščinah so bili slovenski prokomunisti še neuspešni, za razliko od obdobja od 1941 dalje. Uspešno pa so destabilizirali slovenska ozemeljska prizadevanja v okviru Države SHS (Srbov, Hrvatov in Slovencev, po angl. izvirniku Serb-Croat-Slovene State), ki je komajda šele mednarodnopravno nastala na podlagi II. razdelka mirovne pogodbe z Avstrijo, podpisane v St. Germain-en-Laye 10. septembra 1919, kar je bilo zgodovinsko usodno za prizadevanja na severu in zahodu.

S tega vidika je na primer iz zapisnikov Pokrajinske vlade za Slovenijo razvidno, da si je ob udaru slovenska oblast "zlasti prizadevala vzpostaviti promet po južni železnici. Bala se je antantne intervencije, do katere bi lahko prišlo zaradi prekinjenega prevoza živilskih vlakov iz Trsta v Avstrijo". Od 22. aprila 1920 dalje "vsak vlak vzame s seboj močnejšo vojaško stražo. Deželna vlada polaga največjo važnost na to, da se vzpostavi na vseh točkah vsaj delen promet do demarkacijske črte in da se v redu odpremljajo čez naše ozemlje živilski vlaki za Avstrijo, da se tako izognemo intervenciji antante na naših železnicah". Italijanska vlada naj bi se pripravljala "preko Jugoslavije sama vzpostaviti zvezo z državami v Podonavju, ter celo […] z vojsko zasesti južno železnico; v Logatcu, da so za to že pripravljene italijanske čete". 

Navedeno je destabiliziralo slovenska prizadevanja za izid mednarodno nadzorovanega in v končni fazi usodnega plebiscita v zahodnem delu t.i. Celovške cone (angl. izvirnik: the Klagenfurt Area), ki je potekal 10. oktobra 1920, s tega vidika usodna meja je ostala vse do danes zajeta s klavzulo 5. člena ADP (avstrijske državne mednarodne pogodbe) z dne 16. maja 1955. Hkrati je bila destabilizirana oblast tudi na zahodu prisiljena odvzeti domačo vojsko z vojaške meje z Italijo in jo razporejati v notranjosti. Nastalo je bilo usodno za slovenska prizadevanja za osvoboditev ozemlja, ki ga je ravno zasedla Kraljevina Italija na podlagi 4. člena pogodbe med Francijo, Rusijo, Veliko Britanijo in Italijo, podpisane v Londonu 26. aprila 1915, s tem, da je bilo slednje prav v letu 1920 še mednarodnopravno vprašljivo glede na za Slovence ugoden duh pogodbe z dne 10. septembra 1919.

Pogodba iz leta 1915 je za Italijo vključevala Trst (po angl. izvirniku Trieste), območja Goriško-Gradiške (the counties of Gorizia and Gradisca), vso Istro (all Istria), s potekom meje preko Karnijskih alp mimo Trbiža in prelomnice z Julijskimi alpami čez prelaz Predel, gori Mangart in Triglav, po prelomnici prelazov čez Podrbrdo, Podlanišče in Idrijo, naprej v jugo-vzhodni smeri proti Snežniku, pri čemer ostaja celoten bazen Save s pritoki izven Italije, in nato od Snežnika navzdol do obale ob vključitvi Kastava, Matuljev in Voloskega v Italijo.

Ob navedenih destabilizirajočih okoliščinah je usodna meja na zahodu v velikem delu obstala z uveljavitvijo pogodbe iz Rapalla z dne 12. novembra 1920, danes jo v velikem delu – Trst, Gorica, Gradež – zajema mirovna pogodba iz Pariza z dne 10 februarja 1947 o določitvi meje Jugoslavije in Italije, skupaj s Svobodnim tržaškim ozemljem (STO, po angl. izvirniku: the Free Territory of Trieste), čigar demarkacijska črta med conama A in B je postala dokončna razmejitvena črta med Italijo in Jugoslavijo po uveljavitvi memoranduma iz Londona z dne 5. oktobra 1954 oziroma sporazumov, sklenjenih v Osimu 10. novembra 1975.

***

Navedeno se ob nikoli pretrgani stoletni rdeči niti veže z aktualno destabilizacijo slovenskih ozemeljskih prizadevanj na jugu in morju nasproti Republiki Hrvaški. Več zgoraj navedenih mednarodnopravnih aktov vsebuje tudi (veljavni) temelj ozemlja Slovencev in Hrvatov, ne vsebujejo pa razmejitve ozemlja med njimi, kar do nedavnega ni bilo dokončno določeno z nobenim mednarodnopravno veljavnim aktom. Položaj se je lahko razlagal z različnimi instrumenti, na primer z načelom historične posesti (uti possidetis – glej mnenja št. 1-10 Arbitražne komisije Konference Evropske gospodarske skupnosti o Jugoslaviji, vzpostavljene 27. avgusta 1991). V dolgoletnih prizadevanjih je slovenska diplomacija pod vodstvom dr. Dimitrija Rupla uspela leta 2008 uveljaviti zahtevo Hrvaški v pogajanjih pred njenim vstopom v Evropsko unijo, da naj umakne sporna gradiva iz pogajalskega procesa z EU-jem, "ker jih očitno želi uporabljati pri reševanju mejnega vprašanja" (vir). Toda koncem leta 2008, torej po nastopu vlade pod predsedstvom Boruta Pahorja, hkratnega predsednika stranke SD, pravne in moralne naslednice nekdanje komunistične partije, so se navedena prizadevanja usodno destabilizirala, tako da se je v nadaljevanju pogajalsko zahtevo o umiku spornih gradiv razveljavilo.

7. april 1933: "Vreči z orožjem na tla" ter "pobiti brez milosti"

Utemeljevanje stoletne rdeče niti totalnega udara je še danes (2020) ovirano z indoktrinacijsko podtaknjenimi hipotezami, kot na primer o temeljno simbolnem pomenu Čebin med 17. in 18. aprilom 1937 in tedanjem veličastnem intelektualnem dometu, čeprav tedaj po intelektualnih letih še bizarno mladih totalitarcev Edvarda Kardelja (27 let) in Borisa Kidriča (25 let), ki sta v simbolno indoktrinirani rdeči niti pokopana v tabúizirani grobnici tik ob stavbi Državnega zbora kot "hrama" naše državnosti, še danes, to je leta 2020.

Podtaknjena hipoteza o simbolno veličastnem intelektualnem dometu dveh tedaj še rosnih totalitarcev 17. in 18. aprila 1937 v Čebinah lahko kaže na indoktrinacijsko potvorbo geneze v vrhu stranke, zveze oziroma partije od leta 1920 do leta 1945. Da gre za utemeljen sum potvorbe, kaže še danes prisotna tabúizacija v tem prispevku že navajane skrivnostne osebe – ing. Gustinčiča. Poleg tega je gospod Radovan Hrast nedavno na RTV Slovenija razkril, da "[…] je bil on vse do leta petinštiridesetega. Torej, to je lahko največ, kar je lahko dosegel kot revolucionar in kot partijec. Takrat je bil Tito v senci Gustinčiča. V senci, da ne govorim o Kardelju […]" (vir). Torej do leta 1945 Tito in Kardelj v Gustinčičevi senci. 

(Forenzična) listinska argumentacija geneze totalnega udara med leti 1920 in 1945 kaže, da so vsaj že 7. aprila 1933 napravili načrt oziroma program s klavzulami totalnega in oboroženega udara ter masovnih hudodelstev zoper ta narod, vključno z izrecnimi klavzulami – "vreči z orožjem na tla" in "pobiti brez milosti". To se kaže v naslednjih strnjenih citatih iz dveh še danes tabúiziranih knjig, ki skoraj 90. let čakata na objavo, in sicer pod oznako arh. enote Arhiva RS: SI AS 1667 Gustinčič Dragotin:

Prva skrivnostna knjiga je "Anin. Narodni problem Slovencev in Dr. Koroščeve punktacije", datirana "M, 7.4.1933". V njej se programsko načrtuje polastitve vse politične oblasti na svojem ozemlju takole: "[…] samo s trdim in doslednim bojem [dokler] slovensko delovno ljudstvo ne vrže […] SLS in vse ostale slovenske buržoazije z orožjem na tla […]".

Torej klavzula "vreči z orožjem na tla".

Druga, s prvo povezana skrivnostna knjiga v nemškem jeziku je "D.G. – Anin: Das nationale Problem der Slowenen", datirana "Moskva; Ljubljana, 1933, 1993". Za razliko od klavzule iz prve skrivnostne knjige gre tu za dovršnik nemške besedne zveze "gnadenlos bekämpft". Prevod tega je osvetlil dr. Jurij Perovšek (v: Prispevki za novejšo zgodovino, 2010; Samoodločba in federacija: slovenski komunisti in nacionalno vprašanje 1920-1941, 2012) takole:

"[…] Slovenski komunisti ob tem ne smejo nikoli pozabiti, da […] je skrajno nenačelno misliti, da se moramo boriti le 'proti politiki Slovenske ljudske stranke in ne tudi proti Cerkvi in katoliški veri' […] Poleg boja proti SLS, ki danes nedvomno vodi 80 % slovenskega ljudstva, je Gustinčič opozoril tudi na liberalno unitaristično politiko, ki je vidna nosilka fašizma v Sloveniji, in jo je treba pobiti brez milosti."

Torej klavzula "pobiti brez milosti".

Izvedba programa od 17. marca in 6. aprila 1941 dalje 

Za razliko od aprila 1920 so slovenski prokomunisti programske klavzule z dne 7. aprila 1933 totalnega udara z masovnimi hudodelstvi zoper ta narod in državnost uspešno uresničili od 17. marca in 6. aprila 1941 dalje. Udar so sprožili vsaj že 17. marca 1941, hkrati potvorili temeljno sintagmo razkola – "narodni izdajalci" in od 6. aprila dalje 1941 izvedbo eskalirali, torej v trenutku super ogrožajoče okoliščine za slovenski narod in tedanjo državnost zaradi hkratnega super napada s strani nemške, italijanske, madžarske in hrvaške vojske. Tako se je do konca poletja 1945 (in dalje!) pomorilo, posmrtne ostanke pa poskrilo ter tudi na druge načine masovno hudo prizadelo še nikoli in še danes ne povsem ugotovljeno dimenzijo pripadnikov slovenskega naroda in države.

Listinska argumentacija kaže, da so v navedenih super neugodnih okoliščinah slovenski prokomunisti sprožili narodno veleizdajo vsaj že dne 17. marca 1941 s ciklostiranim pozivom proti slovenski veljavni oblasti, proglasitev narodnih izdajalcev in pozivom k paktu s Sovjetsko zvezo:

"[…] pozivamo vse poštene in rodoljubne elemente, da se združijo z nami proti tej protiljudski vladi in njeni izdajalski zunanji politiki […] proti peščici izdajalcev […] Združite se in nudite odpor izdajalskim oblastnikom […] če se sklene: pakt o medsebojni pomoči s Sovjetsko zvezo, če poženemo to izdajalsko vlado […]."

(cit. po Proglasu CK KPJ, ki ga je KPS Novo mesto ciklostirala 17. marca 1941, v: Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, 1. knjiga).

Na eskalacijo navedenega od 6. aprila 1941 dalje kaže vladno Poročilo z žigom "dr. Miha Krek podpredsednik ministarskog saveta i ministar gradjevina" iz začetka 1942:

"[…] OF vodita Kidrič mlajši in Lovro Kuhar. Kidrič dobiva navodila za delo direktno iz Berlina od nemških komunistov, ki imajo načrt, ustanoviti Srednjeevropsko unijo socialističnih republik, v kateri naj bi bila tudi Slovenija v avstrijski komunistični republiki pod nemškim vodstvom. ( Glavni tajnik Italijanske komunistične stranke, Musolin pa je 24. X. 1941 izjavil, da bo Slovenija pripadla Italijanski sovjetski federaciji.) OF z grožnjami izsiljuje denar od trgovcev in tako nabira velike vsote. Ob prevratu nameravajo pobiti vse duhovnike in vse vidnejše katoliške ljudi, ki se zdaj bore proti njim. Umore izvršujejo 'španci', komunisti, ki so se borili z rdečimi v Španiji, bili nato v koncentracijskem taborišču v Franciji, kjer so jih dobili Nemci, ki so jih dali v Umschulungskurse za gestapovce in so res kot gestapovci prišli 6. aprila z Nemci na Štajersko in Gorenjsko, kjer so neusmiljeno postopali s slovensko duhovščino in drugo inteligenco, jo mučili in Nemcem pomagali pri preseljevanju. Prav tako so takrat komunisti na Štajerskem in Gorenjskem sodelovali z gestapovci. Položaj pa se je spremenil po 22. juniju. Mnogi komunisti, (gestapovci) so takrat pobegnili iz Gorenjske in Štajerske v Ljubljansko pokrajino in so sedaj tu srž partizanov in zverinsko ubijajo poštene slovenske ljudi."

(cit. po arh. enoti Arhiva RS: SI AS 1660 Izidor Cankar).

Podobno kot ob osvetlitvi indoktrinacijsko podtaknjene potvorbe o dogodkih na Zaloški cesti 24. aprila 1920 in dogodkih 17. in 18. aprila 1937 na Čebinah je treba na tem mestu osvetliti in izpodbiti še prokomunistično podtaknjeno sintagmo o "narodnih izdajalcih". Potvorba sintagme "narodni izdajalci" stran od sebe (prokomunistov) in podtaknitev le-te v ostale Slovence je čista bít, nukleus mehanizma stoletnega Velikega razkola tega naroda in države še danes, to je leta 2020. Potvorba stran od sebe (prokomunistov) je zgoraj že izpodbita. Ob tem je dodatno treba izpodbiti še eno podtaknjeno simbolno, a brezpomensko hipotezo, to je o 26. oz. 27. aprilu 1941 kot začetku njihovega upora v drugi svetovni vojni proti okupatorju, s čimer se ostalim Slovencem še danes potvarja resnico o pristnem simbolnem datumu začetka upora (nekomunističnega dela) slovenskega naroda in države proti okupatorju, ki je, kakopak, od 6. aprila 1941 dalje. Indoktrinacija simbola 26. oziroma 27. aprila 1941 je brezpomensko podtaknjena, ker nima pristne vsebine, kar je listinsko argumentacijsko utemeljeno na primer takole:

"[…] zgodovina NOB ne pozna nobene oficialne ustanovitve OF [27. april 1941] Ta datum je nastal manipulativno, Kidrič je potreboval datum ustanovitve in zato so pač neki debaterski sestanek pri Vidmarju proglasili za 'zgodovinski datum ustanovitve OF' […]."

(cit. po dnevniškem zapisu z dne 27. aprila 1971 Edvarda Kocbeka, visokega vojnega prokomunistično revolucionarnega funkcionarja).

Začetek odpora (nekomunističnega dela) naroda od 6. aprila 1941 dalje

Podtaknitev sintagme "narodni izdajalci" med ostale Slovence je na primer izpodbita z naslednjimi strnjenimi listinskimi citati iz proklamacij, deklaracije in poziva s strateško-vojaškimi navodili "vsem Slovencem", ki kažejo, da je začetek takojšnjega in enotnega upora (nekomunističnega dela) slovenskega naroda in njegove tedanje države proti okupatorjem, kakopak, od 6. aprila 1941 dalje vse do "pobede" in "osvoboditve".

S splošnega državnega vidika je simbolni datum odpora (nekomunističnega dela) naroda in države od 6. aprila 1941 dalje primeroma utemeljen s Proklamacij[o] njegovog veličanstva kralja z dne 6. aprila 1941, s katero je veljavni narodni in državni kralj razglasil, da je narod "[…] srpski, hrvatski i Slovenački […] nagnan, da krvlju braniš svoju slobodu [iz razloga, ker] neprijatelj medjutim nije hteo mir i saradnju s tobom nego tvoje pokorenje, a […] jasno je da on hoče tvoje uništenje [, zaradi česar] Srbi, Hrvati i Slovenci polaze u ovu borbu […] S tom verom napred do pobede! 6 aprila 1941 godine u Beogradu".

Z nadaljnjo "Proklamacij[o] njegovog veličanstva kralja" z dne 16. aprila 1941, je veljavni narodni in državni kralj razglasil, da je primoran, da "[…] pred nadmoćnim neprijateljem napustim nacionalno zemljište. Ja ne mislim prekidati borbu. […] Ja pozivam Moj dragi narod da ne klone […] Ja ću do poslednjeg daha držati visoko zastavu Jugoslavije. […] 16. aprila 1941 godine u Atini".

Skladna z navedenim je tudi vladna deklaracija – "Deklaracij[a] kraljevske jugoslovanske vlade od 4 maja 1941 g. [na podlagi katere] svi Srbi, Hrvati i Slovenci slediće odano i neumorno u toj borbi svoga Kralja u Njegovim velikim nastojanjima do pobede".

Z vidika (nekomunističnega dela) slovenskega naroda in državnosti so pooblaščenci slovenskega volilnega telesa podali 20. aprila 1941 poziv s strateško-vojaškimi navodili z naslovom "VSEM SLOVENCEM":  

"[…] pozivamo Slovence, da mislijo le eno: kako bi vse storili in žrtvovali, kar moremo, za svobodo vse slovenske zemlje v združeni državi jugoslovanskih narodov. […] Poudarjamo, da so se Slovenci v teh težkih urah pokazali za najbolj disciplinirane in najbolj požrtvovalne državljane in odlične vojake. Naši polki so vztrajali do konca. Slovenski Maribor so sovražniku večkrat iztrgali iz rok. Nikjer ni na Slovenskem sovražnik mogel napredovati vse dotlej, dokler ni bil zaukazan splošen umik naših čet, ko je namreč sovražnik prišel za hrbet. Pa tudi drugod po vsej državi so v vseh vrstah orožja slovenski častniki in vojaki postavili celega moža. […] Naš cilj in program je: Osvoboditi in združiti vse ozemlje, vse pokrajine in kraje, kjer strnjeno prebiva slovenski narod. […] Slovenska narodna družina zahteva in se vsa bori za svojo naravno, osnovno, človeško in narodno pravico, namreč za popolno svobodo vsega slovenskega naroda. […] Za enkrat veljajo sledeča navodila: […] 2. Slovenci na zasedenem ozemlju naj mirno čakajo na navodila. 3. Na pozive jugoslovanskih oblasti naj vsi Slovenci takoj store, kar je v njihovi moči, da bo vsako delo strnjeno in uspešno. Le če bo vsak izmed nas storil vso svojo dolžnost, smemo upati, da bomo izvojeval svobodo našega naroda. […] Za osvoboditev Jugoslavije, za novo, večjo, močnejšo in srečnejšo Jugoslavijo. Živel naš vladar kralj Peter II. […] V izgnanstvu na Belo nedeljo 1941. Dr. Miha Krek, Franc Snoj, Franc Gabrovšek, Dr. Alojzij Kuhar."

(cit. po arh. enoti Arhiva RS: SI AS 1660 Izidor Cankar).

Z mednarodnopravnega vidika so bile pozicije navedenih proklamacij, deklaracije in poziva s strateško-vojaškimi navodili "VSEM SLOVENCEM" od začetka vojne dalje še naprej nepretrgano veljavne in državnost z okupacijo ni prenehala, kar primeroma osvetli že vpogled v mirovne pogodbe, ki odpravljajo pozicije okupacije za nazaj vse do 1. januarja 1938, na primer 1. člen Treaty of Peace with Italy:

"The frontiers of Italy shall […] be those which existed on January 1, 1938."

Kako naprej? Obraten proces razkolu je sprava

In "kako naprej?" Izid pristne uporabe katerekoli metode argumentacije o temeljnem problemu stoletnega razkola tega naroda in državnosti zaradi slovenskega prokomunizma vodi v diametralno nasproten proces razkolu, to je v Veliko poenotenje (spravo). 

Ob tem je poseben problem nepretrgana prokomunistična indoktrinacija simbolno potvorjenih historičnih dejstev. S tem se še danes (2020), torej skoraj 30 let od ustanovitve Republike Slovenije, onemogoča ugotovitev resnice in spremembo indoktrinirano pokvarjene čiste bíti, nukleusa skupne intimne sredice (kulture) naroda in intime posameznikov o tem, kar je temeljno globinsko vrednotno prav. S tem se po eni strani učinkovito ohranja proces Velikega razkola in po drugi strani onemogoča diametralno nasproten proces, to je Veliko poenotenje (spravo). 

Veliko poenotenje (sprava) tega naroda in države v kontekstu zadevnega temeljnega problema je, da je treba stoletno rdečo nit razkola tega naroda in državnosti zaradi slovenskega totalitarnega prokomunizma pretrgati, eskalacijo patologije zadnjega desetletja, v čistem nukleusu katere se teži k ponovni vzpostavitvi preteklega totalitarnega režima, pa preprečiti.