Prezgodaj. Prezgodaj je še, da bi lahko v celoti ovrednotili pomen življenja in dela Milana Matosa, človeka, ki je gotovo najbolj zaznamoval prvi dve desetletji slovenskega knjižnega založništva v samostojni Sloveniji in bil ključen tvorec prevladujočega položaja Mladinske knjige, še danes največje slovenske založbe.

Seveda, Milan Matos je prejel vse ključne nagrade v svojem poklicu, med drugim Schwentnerjevo nagrado za življenjsko delo na področju založništva, častni znak svobode za zasluge pri razvoju slovenskega založništva in priznanje za življenjsko delo na področju menedžmenta, kar je šopek, ki ga bo le težko prejel še kak slovenski knjižni založnik v naslednjem desetletju ali dveh. A Milan Matos je bil s svojim pristopom do dela, s svojo vizijo in odločnostjo v ključnih trenutkih svoje poslovne kariere veliko več kot dolgi spisek priznanj, ki jih je bil deležen.

Spoznal sem ga na začetku tretjega tisočletja, ko sem začel resneje pisati o knjigah in raziskovati slovensko založništvo, in ni trajalo dolgo, da me je poklical in povabil na čaj v svojo pisarno. Najin pomenek je bil vse drugo kot lahkotno kramljanje ob vročem napitku in piškotkih. Sam je – v dobri formi – slok in vedno na preži, sedel za svojim računalnikom ter mi iz monitorja povedal nekaj prodajnih številk iz dneva poprej. Število prodanih knjig, povprečna cena nakupa, najbolj prodajane knjige prejšnjega dne in še kaj mi je ponudil kot iztočnice, okoli katere se je vrtela najina nadaljnja debata, v kateri je vseskozi izkazoval svoj oster poslovni um, ki pa se je zmehčal ob dejstvu, da je šlo za knjige, ki jih je vseskozi imel za posebno kulturno poslanstvo. Dobivala sva se večkrat letno in njegovo reklo "živeti za knjige in od knjig" mi je iz tistih časov za vselej ostalo v ušesu. 

Prevrtimo čas skoraj dve desetletji naprej. Lani sredi decembra je bil v eni od dvoran Grand hotela Union prav poseben knjižni dogodek. Potekala je predstavitev knjige Milana Matosa Hiša velikih zgodb, ki jo je izdala založba Učila, v njej pa je Matos popisal nekatere ključne poslovne zgodbe na svoji življenjski poti. Sam sem bil moderator pogovora in moja trema je bila – kljub temu, da sem Matosa in njegovo delo kar dobro poznal – gromozanska. Razlog za to je bil preprost. Imel sem spoštovanje do njegovega opravljenega dela, ki ga je, kot vse drugo v življenju, sklenil tako, kot se za založnika njegovega formata spodobi – s poklicno avtobiografijo.

Samo Rugelj (levo) na lanskoletni predstavitvi Matosove avtobiografije, desno Srečko Mrvar, direktor Učil.

Ko sem jo prebiral, sem skušal prodreti čim globlje skozi tančice poslovne preteklosti, ki jo je opisal. Prizadeval sem si videti onkraj napisanega in razumeti njegovo razmišljanje ter dileme, ki jih je imel ob posameznih odločitvah, s katerimi je Mladinski knjigi postavil tako trdne temelje in ji dal tako širokih kril, da je bila ob njegovem odhodu to zastrašujoče velika založba, ki je obvladovala morda celo več kot polovico tedanjega slovenskega knjižnega trga. 

Skozi knjigo sem lociral vsaj pet ključnih poslovnih prelomov, ki jih je po moje Matos opravil z odliko, ne glede na to, da se morda vsi ne strinjajo s tem. Prvi se je zgodil še v sedemdesetih letih, ko je kot mlad diplomiranec prišel v založbo ter tam hitro – kljub velikim odporom znotraj podjetja – zastavil knjižni klub Svet knjige, ki še več desetletij kasneje predstavlja eno pomembnih strukturnih prodajnih poti za založbo Mladinska knjiga.

Druga njegova poteza je bila morda najbolj spektakularna poslovna odločitev v njegovem življenju. Leta 1994 je na licitaciji ter ob močni ter dobro kapitalizirani konkurenci s skoraj kvartopirsko hladnokrvnostjo kupil velikanski logistični center, ki je Mladinsko knjigo osamosvojil na tem področju ter jo pretvoril tudi v pomembnega ponudnika tovrstnih storitev.

Tretjo potezo je izpeljal nekaj let kasneje, ko je pripojil mrežo knjigarn Mladinske knjige Trgovina nazaj pod okrilje založbe Mladinska knjiga, kjer so te še danes. Če je bil Svet knjige drugi izhod Mladinske knjige na knjižno morje, torej neposredno do končnega kupca (prvi je bil direktna prodaja knjig od vrat do vrat), je bila mreža knjigarn tretji, z njim pa se je okrepil in učvrstil položaj hišne založbe ter ji dal tudi dodatno finančno moč.

Četrta poteza je trajala dolgo časa in zadeva lastninjenje. Ne smemo namreč pozabiti, da je Matos s svojo ekipo (vedno je poudarjal, da podjetje stoji in pade na ljudeh) vse to počel v težkih, tranzicijskih razmerah, ko se je za krmilo največjih slovenskih založb vnel ogorčen lastniški boj, med katerim se je bilo le težko dovolj prodorno osredotočati na vsakodnevno poslovanje. Cena tranzicije je dandanes že skoraj povsem jasna: večina na začetku devetdesetih let pomembnih založb je propadla, se prenehala ukvarjati z založništvom ali pa postala relativno nepomemben deležnik slovenske knjižne pokrajine. Vprašanje ostaja, kaj bi bilo danes s Cankarjevo založbo, če ne bi po zavitih poteh na koncu našla dom v okviru Mladinske knjige, ki jo je Matos z ekipo uspel za nekaj časa tudi lastniško konsolidirati. 

Prej opisane Matosove poteze so se nanašale predvsem na slovensko knjižno pokrajino. Seveda pa se je Mladinska knjiga v času njegovega vodenja razrasla tudi preko slovenskih meja. Poslovala ni samo v državah bivše Jugoslavije, kjer je ponekod – denimo na Hrvaškem – igrala vlogo največjega založnika. Ambicija Milana Matosa je bila večja: želel je ustvariti žepno multinacionalko na širšem območju Balkana, zato se je lotil knjižnega posla tudi v Bolgariji, Romuniji in še kje. Na vrhuncu njegovega vodenja je skupina Mladinska knjiga v sedmih državah izdala po štiri knjige na vsak delovni dan, kar lahko smatramo za peti veliki poslovni projekt.

Milan Matos se je osebno poznal z mnogimi velikimi svetovnimi založniki, tako da je vedel, da je upravljanje s knjižno vsebino in njeno ustvarjanje občutljiva alkimija. Zato se praktično ni vtikal v uredniško delo in v izbiranje avtorjev, ki so jih izdajali pri Mladinski knjigi. 

Ob vsem tem pa je Milan Matos vedel tudi to, kdaj je dovolj. Ko so v Mladinsko knjigo namestili še drugega člana uprave (Matos je družbo ves čas vodil sam), je hitro uvidel, da tako ne bo mogel delati, zato se je raje umaknil, ob svojem odhodu pa pustil Mladinsko založbo v izvrstni poslovni kondiciji. Kaj se je dogajalo potem, je del neke druge zgodbe, ki jo je sam do zadnjega spremljal angažirano in strastno, a vse bolj od daleč. 

Matos je rad citiral misel Richarda Whitlocka iz leta 1654, ki pravi: "Knjige so najboljši posel življenja, poklicno delo z njimi daje večjo nagrado kot katero drugo delovanje." Nekateri smo si to misel zapisali za uho in vsak dan živimo po njej. 

Vendar pa Milan Matos ni bil samo poslovnež, temveč tudi predan družinski človek. Pred dnevi je ena njegovih vnukinj objavila fotografijo, na kateri sedi v sredi velike družine s svojo ženo Silvo, okoli njiju pa je njuno potomstvo in potomstvo njunih potomcev. Toliko jih je, da so se komaj vsi skupaj zgnetli na fotografijo širokega formata. Ta fotografija mi je povedala še vsaj toliko kot knjiga, ki jo je napisal o svoji delovni poti.  

Knjige, ki so v Mladinski knjigi izšle v njegovem času, bodo še dolgo krasile mnoge knjižne police. Tisti, ki nas je navdihoval s svojo osebnostjo, pa bomo še naprej s spoštovanjem izrekali njegovo ime.

Samo Rugelj