Vsak zdrav in premožnejši musliman, ki si lahko privošči daljše potovanje, se vsaj enkrat v življenju odpravi na znamenito romanje v Meko. Romanje se imenuje hadž. Na začetku ‘70 let prejšnjega stoletja, v zlatem času socialistične Jugoslavije, se je tja podal tudi Ibrahim Hoti, bogati trgovec s Kosova, ki pa se je, kot marsikdo, izjemno bal morebitnih posledic cepljenja. Tedaj se je bilo pred odhodom v dežele Bližnjega vzhoda potrebno cepiti proti smrtonosnemu virusu variole, virusu črnih koz, ki je že pred tisočletji sejal strah in trepet, v preteklem stoletju pa naj bi terjal okoli 400 milijonov človeških življenj po vsem svetu.

Ibrahim je pred odhodom na hadž odpotoval v Skopje, kjer ga je zdravnik cepil, a zdravilo pri nadobudnemu romarju žal ni doseglo pravega namena. Ibrahim je po cepljenju odhitel iz ordinacije in na delu telesa, kjer ga je zdravnik pičil z injekcijo, z nožem napravil zarezo, večkrat stisnil ter ranico spral z alkoholom. Nekdaj so se mazohističnih načinov ljudje posluževali ob pikih strupenih plazilcev ali insektov, in če so bili dovolj hitri, so si dejansko rešili življenje. Če so zadostno količino strupa sprali iz organizma. Ibrahim pa je iz telesa spral zdravilo, ki bi ga sicer ščitilo pred virusom črnih koz, kar se je izkazalo za usodno. Na hadž se vsako leto zgrnejo orjaške množice ljudi. Tudi po tri milijone jih pride. (Letos je bil hadž izjemoma številčno okrnjen, ravno zaradi pandemije koronavirusa, a še vedno se ga je udeležilo vsaj tisoč muslimanov.) Trgovec Ibrahim se je na romanju klanjal Alahu, sklepal posle in kupoval darila. Z rekonstrukcijo dogodkov so ugotovili, da je od uličnega prodajalca, vsega v bulah in krastah, kupil piščal in se tako očitno okužil z virusom črnih koz.

Ko se je vrnil domov na Kosovo, je zbolel. Najprej so mu diagnosticirali osip in vročino. Delno je cepivo, ki ga je pred odhodom na romanje prejel v Skopju, vseeno delovalo, saj mu vsega pač ni uspelo izprati z alkoholom. Ker ni vedel, da nosi v telesu črno smrt, se je, takoj ko si je opomogel, družil z ljudmi in pripravljal celo predavanja o Medini in Meki. Ibrahim Hoti je tako nevede postal prenašalec, ki je nehote okužil nekaj sokrajanov, ti pa so virus prav tako nevede širili dalje. Ko so se v zdravstvu zavedli, da imajo opravka z virusom variole, so padale že prve žrtve.

Vodstvo Jugoslavije je nemudoma razglasilo vojno stanje. Zaprli so meje, odredili karanteno in vsesplošno cepljenje. Od 22 milijonov prebivalcev so cepili 18 milijonov. Zdravniki, ki so dandanes že v letih, se še dobro spominjajo, kako so hodili po domovih, in da so morali ponekod pregledati cele hiše, saj so se nekateri ljudje skrivali. Niso se želeli cepiti. Ko so jih izvlekli na plano, so jih cepili. Če ni šlo zlepa, je šlo zgrda.

V epidemiji, ki jo je nenamerno sprožil Ibrahim, je bila država več mesecev paralizirana in je utrpela hude finančne izgube. Umrlo je 184 ljudi, od tega največ na Kosovu. Med umrlimi je bilo tudi devet dojenčkov. Čeprav je bila zgodba o katastrofično neumni pustolovščini Ibrahima Hotija že ničkolikokrat objavljena, v daljših in krajših verzijah, se mi zdi smiselno, da jo še večkrat ponovimo. Kajti ljudje pozabljajo. In dobro jih je opominjati, kaj vse se lahko zgodi, če se upiramo znanosti in ne ravnamo odgovorno. Ravno tej brezbrižnosti pa smo priča danes, ko je cepivo proti koronavirusu končno prišlo v državo, raziskave so pa pokazale, da se več kot polovica slovenskega naroda ne želi cepiti. Ker? No, bojijo se, da jim bodo s cepivom v telo vtaknili čip in jih zasužnjili. Bizarnemu mentalnemu stanju naroda bi se moralo zdravstvo še posebej posvetiti, a o tem morda kdaj drugič.

Pred štiridesetimi leti je Svetovna zdravstvena organizacija razglasila, da so črne koze izkoreninjene. Virus je bil uničen. Skoraj. Vzorec hranita samo dva laboratorija na svetu. V ZDA in v Rusiji. Možnost, da ta huda bolezen še kdaj izbruhne, torej obstaja. Če se virusa polastijo norci in ga zlorabijo kot biološko orožje. Norcev pa je na svetu veliko, zdi se, da več kot kdajkoli prej. Saj je tudi prebivalcev planeta več kot kdajkoli prej. Tudi v Sloveniji je čutiti napetosti. Zrak je gost, poln sovražnosti. Sedaj, ko so teroristi videli, kako hitro planet ohromi že "nek" respiratorni virus, pa je biokemično orožje nedvomno orodje s katerim bo človeštvo v bojevanjih operiralo v prihodnje. Samo predstavljajte si, da virus variole vržejo na plano in doleti tudi naše kraje. Kako bi reagirali kot posamezniki? Bi se cepili? No, če bi šlo za črne koze, vas pravzaprav nihče ne bi niti vprašal, če se želite cepiti. Izvlekli bi vas iz stanovanja in cepili. Zlepa ali zgrda. V vaše dobro.

Pritožujte se kolikor se hočete, toda pravica do zdravja in zdravstvene oskrbe je človekova pravica. Človekove pravice pa ne pripadajo samo vam, ki se nočete cepiti, pripadajo tudi nam, ki se hočemo cepiti. Mi pa se ne cepimo samo zato, da bi zaščitili sebe, ampak se cepimo tudi zato, da ne ogrožamo drugih.

Mnenje avtorice ne odraža nujno mnenja uredništva.