Muzeji so navkljub velikem zastoju končno odprti! A lahko bi bili brez zadržkov odprti ves čas virusne krize. Ne obstaja umetniško predstavitvena praksa, ki bi bila pri svojem doživljanju tako atomizirana kot je ravno muzejska. Veliki muzjeski volumni brez težav omogočajo aerosolno distanco, istočasno pa so zaradi varnostnih potreb celo preveč nadzorovani.

Analitična razstava edu.arh: Prakse arhitekturnega oblikovanja, ki je postavljena v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani, je ravno zaradi generalnega zastoja družbe toliko pomembnejša. Poleg tega menim, da v tem trenutku ni mogoče najti boljšega kustosa za vsebino, ki jo razstava analizira, kot je ravno arhitekt Boštjan Vuga. Razstava je neizprosno konkretna. Tudi zato je izjemna. Pozitivna je v odnosu do Fakultete za arhitekturo, kot do njenih študijskih odklonov in do vzporednih arhitekturnih žarišč izven fakultete.

Vsaka arhitekturna šola se mora že v svojem izhodišču odločati med inženirsko-tehnološko intonacijo ali umetniško-morfološko potenco. Poleg tega dualizma obstaja za študente še cel niz vrzeli, ki jih lahko v končnici razrešijo le profesorji s svojimi teoretičnimi ali izkustvenimi  pozicijami.

Didaktika, diktati in matrica

Bodoči arhitekti in arhitektke so v tem trenutku stari dvajset in nekaj let in bodo zelo kmalu neodvisno od zastoja vstopili v dodeljene jim tlorise. Mlada arhitekturna inteligenca bo oblikovala svoje arhitekture, kot mnogi pred njimi iz univerzalističnih teraformativnih zakonitosti in prek stilno-formativnih študij. Najnovejša generacija pa iz najnovejših digitalnih arhitekturnih aplikacij ter najnovejših materialov, ki jih v tem trenutku razvijajo na različnih inštitutih. Tudi zato je potrebno v različnih časovnih intervalih z distance pogledati na razvoj vzgojnih metod stroke. 

Nikoli več ne smemo dovoliti, da v polje umetnosti - in arhitektura je zame najprej umetnost - odločevalci posegajo s svojimi ideolško - kapitalskimi patologijami. Ko zapišem nikoli več - mislim točno to - nikoli več! V teh dneh se tudi o tem odloča.

Didaktičen primer iz virusne resničnosti: v Republiki naj bi v bližnji bodočnosti zgradili muzej najnovejše zgodovine. Zgodovinar z imenom in priimkom, ki natančno ve, kaj pomeni metodološka zgodovinska distanca brez sramu izgovori stavek:

"Po hitrem postopku naj bi postavili muzej po Plečnikovih idejnih načrtih za parlament."

Pa ne moreš verjeti! Pa kaj je temu modelu? Prav mika me, da bi literarano opisal to kreaturo. Bojim se, da bi umrli od smeha. Model očitno še ni slišal za stroko? Konec didaktičnega primera iz virusne resničnosti.

Ekosistem in nove prakse arhitekturnega izobraževanja

V ranem modernizmu je bil končni cilj vsakega študija arhitekture, da se študent usposobi za oblikovanje vzorcev nižjega reda, višjega reda in kardinalnih nevronov, kardinalnih stavb. Danes v visokem modernizmu, ko smo dokončno prešli postmodernizem, se bodoči arhitekti usposabljajo za razumevanje in oblikovanje konteksta ter lokalitete, v katero bodo s pomočjo specializirane zavesti, sociologov, umetnikov, okoljevarstvenikov, filozofov, uporabnikov, digitalnih konstruktorjev umestili svoje arhitekturne strukture.

Forum in laboratorij

Arhitekturna vzgoja še vedno poteka prek različnih metod študijskega usposabljanja in skupka usmerjenih predavanj tudi s premišljeno izbranimi gostujočimi predavatelji. Kustos Boštjan Vuga nam predstavi enega od pomembnejših seminarjev Fakultete za arhitekturo - Smer B, ki ga je vodil arhitekt Edvard Ravnikar. Kustosu je pri tem pomagala izvrstna raziskovalna skupina: Danica Sredenović, Maja Vardijan, Tomaž Štoka, Bogo Zupančič in oblikovalci razstave in razstavnega pohištva skupina Ansambel.

V sodobnih arhitekturnih šolah poteka vzgoja prek zapletenih umetniških interakcij. Nekatere arhitekturne šole celo znotraj fakultete odpirajo popolnoma avtonomne oddelke za sodobno in razvojno umetnost, ki dobesedno sobivajo s šolo. Pri tem pa niso vsebinsko zavezane svojemu ustanovitelju. Fakulteta z izborom predstojnika razvojnega centra vnaprej zaupa njegovi metodologiji. Podobne pobude na ljubljanski fakulteti še nisem zaznal. Mogoče pa le obstajajo, pa ne poznam.

Arhitektura je zame najprej umetniško-zgodovinski dogodek. Generalno je vsaka arhitekturna šola usmerjena prek kurikuluma v skupno središčno os v smeri produkta-stavbe ali urbanističnega načrtovanja. Druga možnost pa je, da je v celoti posvečena eksperimentu na vseh ravneh. Seveda so možne še druge vmesne pozicije. Po mnenju avtorja razstave Boštjana Vuge je ravno eksperimentiranje tisto, ki omogoča najvišjo stopnjo razvojnega premisleka o šoli. Intelektualni tloris ljubljanske Fakultete za arhitekturo in njene edukativne težnje je vpel v trodelno dramaturgijo prostora. Seveda vam razstave v komentarju ne mislim obnavljati, saj bo trajala še vse tja do meseca aprila 2021.

Gverila

Iz razstave je v tretjem prostoru razvidno, da so na ljubljanski Fakulteti v vseh obdobjih obstajale raziskovalne smeri. Meni popolnoma neznana je razstavljena Soba 25. Poleg Fakultete za arhitekturo na razstavi umanjka kontinuiteta, ki bi izhajala iz konstruktivistične arhitekturne šole, ki je oblikovala prve idejne skice za stolpnico – mega garažo v medvojni Ljubljani. To se je zgodilo na arhitekturni šoli Avgusta Černigoja iz leta 1927. Da je to tako, je razumljivo. Razstava se posveča času po drugi svetovni vojni. Konstruktivizem pa je bil do druge polovice sedemdesetih let popolnoma marginaliziran.

Boštjan Vuga je prepoznal sedem oblikoslovnih postaj, ki bi lahko vzgajale našo arhitekturno bodočnost: Edvard Ravnikar, samostajna postaja, Smer B, revijo AB arhitekturni bilten, manifestacijo Piranski arhitekturni dnevi, BIO bienale industriskega oblikovanja, Sobo 25 in Future arcitechture platform. V vseh njih so razvidne sledi, ki izhajajo iz prejšnjega in sedanjega arhitekturnega stoletja. Tako lahko brez večjih zadržkov postanejo predlogi za učne načrte, za kurikulum ljubljanske arhitekturne šole. Seveda je v izteku vse odvisno od mreže profesorjev, dekana in njihovega vzgojnega interesa. Toda če katerakoli od sedmih izpostavljenih postaj umanjka, šola že začne izgubljati svojo lastno sled. V tem je najglobji smisel razstave v MAO. Vseh sedem metodoloških korpusov - postaj je namenjenih tako profesorjem kot študentom. Vseh sedem ozaveščenih postaj so izvrstna izhodišča, ki pripravljajo mlade ume za umetnost arhitekture.

Človeku pogosto drhitijo tla pod nogami, toda nikoli ne odneha z gradnjo. Ne pozabite, da je ljubljanski stavbni fond zamejen s potresom iz leta 1895. Malo je prestolnic na svetu, ki bi bile tako močno pod vplivom enega samega arhitekta, kot se je to zgodilo v Ljubljani. Toda ravno z Ravnikarjevo arhitekturo in z didaktično Smerjo B ter ostalih petih arhitekturnih postaj se je začela dekonstrukcija Plečnikove dominacije. Kustos nas opozarja, da imamo postavljena odlična izhodišča za arhitekturo XXII. stoletja.

Ravno v tem vidim najglobji smisel te analitično-kritične razstave. Iz nje je vidno neločljivo dvoje: velika želja po ljubljanski arhitekturni racionalnosti, in to, da je v arhitekturi novost skoraj vse! Virusni zastoj bo spremenil vse, toda verjemite, najbolj od vsega bo spremenil šolski sistem. Avtor razstave Boštjan Vuga nas na izvrsten način pripravlja na to veliko spremembo.

Za konec še neplačan oglas: Ne pozabite, v Ljubljani so muzeji odprti!