Pred kratkim sem na neki ameriški spletni platformi zasledil, kako novinar sprašuje nekega "poznavalca" (tako ga novinar nagovori), kaj pravzaprav pomeni besedica "hoax" ("zlonamerna potegavščina"), ki jo ameriški predsednik Trump kar naprej uporablja za vsako situacijo, ki je zanj neugodna ali jo želi negativno prikazati.

"Poznavalec" je odgovoril približno takole: Preveč je v politiki prevladalo, da kdor obvlada, posebej je poudaril, da čisto v tehničnem smislu, kako vse ali vsakogar, kar ali ki mu nasprotuje, označiti za "hoax", za neko zlonamerno potegavščino, ta potegne volivce za sabo. In to zelo uspeva (oziroma je uspevalo) tudi Trumpu. Potem nadaljuje, da je očitno v sedanjem svetu "vse možno in nič resnično" ("all is possible, nothing is real"), in preprosto svetuje: najti moramo pot k "objective reality", torej pot k objektivni realnosti, k čim bolj objektivni resnici.

Vsebina moje knjige, napisane pred 25 leti, je "pot k objektivizaciji", kot sem, tega se dobro spomnim, dejal pri predstavitvi knjige. A besedica "objektivizacija" se ni prijela, praktično nikogar nisem srečal, ki bi jo razumel tako, kot sem jo sam, in sicer: pot k objektivni realnosti, kjer bi obstajale uveljavljene metode in preverjanja, kako priti k čim bolj objektivni resnici. Z drugimi besedami, šele potem, na tej poti, ko smo opremljeni s primernimi metodami in načini, čim bolj objektivno ugotoviti, kaj je bolj prav, kaj (si) državljani bolj želijo. 

So določeni javni problemi, kjer je nujno angažirati čim več strokovnjakov z določenega področja, pa čim več aktivnih državljanov, ki jih določeno področje zanima, in se odločiti za najprimernejšo metodo, kako najti skupno rezultanto med različnimi mnenji in tako najbolj optimalno rešiti določen javni problem. Takšni so na primer prav vsi problemi s prostorom, še natančnejše, predvsem z javnim prostorom. So problemi, kjer je pa objektivna realnost tako očitna, da takšnih metod oziroma preverjanj ne rabimo.   

Morda je prav situacija s koronavirusom tudi prilika, da kot družba, vsaj v pretežni meri, spoznamo in sprejmemo, kdaj je situacija takšna, da uporabimo določene metode in načine na poti k boljši objektivni realnosti, "objective reality", kdaj pa je situacija oziroma skupnostni problem takšen, da preverjanja ne rabimo. 

Komplicirano? Nerazumljivo? Res? Ne morem si kaj, da na to ne odgovorim še s preprostimi primeri, z dokazljivo dobrimi praksami. Objektivna slovenska realnost je, da imamo denimo zelo nepravičen pokojninski sistem. Avstrijska objektivna realnost denimo je, da imajo pravičnejši pokojninski sistem kot mi. Da nadaljujem: objektivna slovenska realnost je, da imamo slab sistem lesno-predelovalne verige, da imamo absurden izvoz hlodovine itd. in da imajo na primer Finci zelo dobro delujoč sistem lesno-predelovalne industrije. Mimogrede, da se izognem kakšni neumestni pripombi, v skupnostno dobro delujoča lesno-predelovalna veriga ni stvar t. i. prostega trga, kot bi hitro porekli kakšni liberalni ekonomisti, ampak posebej za Slovenijo zelo pomemben skupnostni, državniški, javni problem!

Torej, kakšno metodo ali način bi morali pri nas uporabiti na poti k boljši objektivni realnosti pri teh dveh omenjenih področjih, tj. skupnostnih, javnih problemih? Mislim, da v teh dveh primerih potrebujemo samo eno metodo, in sicer dobre prevajalce iz nemščine in finščine. Vse ostalo je zapisano na internetu. In seveda Odločevalce, ki to sprejmejo in naročijo izvedbo pristojnim ministrstvom. Prav nič drugega ne potrebujemo. 

In kaj imajo Trump ali koronavirus skupnega z uvedbo dobrih praks reševanja skupnostnih problemov pri nas, kot sem navedel dva primera? Pot k objektivni realnosti, "objective reality"! Trump pač simbolizira vso moč politične diskreditacije nasprotnika, namesto da bi se šlo po poti sodelovanja vseh in vsakogar z dobro idejo ali predlogom reševanja skupnostnih problemov. Situacija s koronavirusom pa na najbolj jasen način, kaže kako se mora skupnost (v tem primeru celo ne gre za posamezno državo, ampak za cel planet) odločiti za vse ukrepe nujne za reševanje ali preprečevanje, ki jih ima že zapisane, kadar gre za potres, poplavo, požar, vojno itd. in ne se iti v napačnem trenutku kakšnega preverjanja mnenja posameznih interesnih skupin. Ker jih za korono nobena država ni mogla imeti zapisanih, tako kot imajo za vse naštete primere, jih Odločevalec v državi takoj sprejme, zapiše in izvaja. Ker je to "objective reality".

Obstajajo dosegljive dobre prakse, kot sem navedel dva primera, kjer odkrivanje tople vode tudi ni potrebno. Po drugi strani pa so problemi, kot že omenjeno z javnim prostorom, kjer pa je nujno sprejeti metode stalnega javnega natečaja, stalne javne konfrontacije različnih strokovnjakov in aktivnih državljanov, na čelu z metodo sprejemanja različnosti, različnih mnenj, kajti reševanje tega problema bo stalno in se bo z novimi odkritji nujne kohabitacije v prostoru tudi stalno spreminjalo! 

Če obstajajo hotenje, volja, želja po boljši objektivni realnosti, "objective reality", se to zgodi, če jih ni, potem hitro prevladajo "zlonamerne potegavščine". Kot jih je sedaj na pretek v našem parlamentu.