Slovenija je bila dolga leta del Socialistične Federativne Republike Jugoslavije, v kateri se je v službi ideologije uporabljal specifičen besednjak. Oblikoval je formo mentis mnogih, saj je diktiral pomen besed v javnem diskurzu. Marsikdo, ki je danes na položajih, je moral polagati izpit iz samoupravljanja s temelji marksizma tudi, če se s sistemom ni istovetil. Totalitarno naravo enopartijskega sistema se je zamegljevalo z nebulozami à la pluralizem samoupravnih interesov pod vodilno vlogo Zveze komunistov; ta naj ne bi ščitila politični monopol, ampak naj bi bila idejna in politična avantgarda delavskega razreda. 

V slovenskem javnem diskurzu se nekatere besede še danes uporabljajo enako, kot so se v samoupravnem socializmu, saj so v njem odraščali tisti, ki so po osamosvojitvi zasedli ključne položaje v družbi, vključno z mediji in izobraževalnimi ustanovami. Obstajata vsaj dve taki besedi, s katerimi se pogosto zavestno ali nezavestno manipulira.

"Ljudje"

Ni važno, če se na cesti zbere 50 ali 1000 oseb (0,05% vseh prebivalcev Slovenije), če se zavzemajo za pravo stvar, so to "ljudje" v najširšem smislu, pravzaprav "narod". "Ljudje so jezni …", "ljudje imajo dovolj …", "ljudje so nam rekli …", so pogosto sporočali poročevalke in poročevalci, ki so na petkovih demonstracijah povzemali sporočila protestnikov. Tudi ko na ekranu ni bilo videti več kot pet mandeljcev, so nam zagotavljali, da se je "tudi danes zbralo veliko ljudi". Protestniki niso bili nasprotniki določene politične opcije, zgodil se je "narod". Nič čudnega, da so Jenull & co. svoje plakate podpisovali kot odloke ljudstva.

Drugi tipičen primer manipulacije z ljudmi so ulični intervjuji. Desetim mimoidočih se pomoli mikrofon pred usta, izberejo se najbolj primerna mnenja in že imamo prispevek o tem, "kar si mislijo ljudje" in ne samo nekateri naključni mimoidoči. Vox populi. 

Ankete z njihovo psevdo-znanstveno podlago (reprezentativnim vzorcem) so v tem smislu pogosto še večji nateg, saj so navidezno objektivne, čeprav so rezultati pogosto odvisni od formulacije vprašanj ter ponujenih odgovorov. Za dobro naoljen propagandni stroj so manipulacije enostavne: mesec dni se bombardira javnost, da je X baraba, nato se izvede anketo z vprašanjem, "ali je po vašem mnenju X baraba?". Sledi ugotovitev, "da 70% vprašanih meni, da je X baraba". Ergo, X je baraba! Ustvarili smo javno mnenje.

"Stroka"

Z besedo stroka se ustvarja vtis, da obstaja neka objektivna resnica, ki naj bi jo zagovarjali vsi "strokovnjaki". Uporaba je zavajajoča, ko gre za družboslovne teme, ki ne temeljijo na trdnih znanstvenih dokazih. Obstajajo področja, v katerih je mnenje strokovnjakov samo to: mnenje. Če govorimo o medijih, resnice ne utelešajo prof. dr. Milosavljević, dr. Bašić-Hrvatin ali prof. dr. Splichal. Prav tako pravne stroke ne utelešata ne prof. dr. Pirnat ne dr. Pirc Musar. 

Pravna mnenja pa so tako ali tako poglavje zase: dva pravnika, tri mnenja. Ko smo poslušali obrazložitve slovenskih strokovnjakov o tožbah Slovenije pred mednarodnimi sodišči (terjatve Ljubljanske banke, teran, ukrepi naših organov pregona v Banki Slovenije), so nam "strokovnjaki" zagotavljali, da je iz pravnega vidika stališče Slovenije neizpodbitno. Nato smo prejeli eno pravno in strokovno zaušnico za drugo.

Na italijanski javni televiziji manipuliranja s stroko v političnem kontekstu ne boste zasledili. Voditeljica osrednjega dnevnika ne bo izjavila, da je vlada sprejela ukrep, ki mu "stroka" nasprotuje. Morda boste slišali mnenje uglednega strokovnjaka«, ki se s predlogom ne strinja, a ne bo proglašen za glas vse "stroke". V Sloveniji se s stroko nenehno manipulira.

Zakaj sem občutljiv na samoupravno manipulacijo

Med odraščanjem v Italiji sem od najstniških let spremljal politiko. Pomislekom navkljub sem simpatiziral z levico, ker mi je bila Berlusconijeva desnica nesprejemljiva. Spremljal sem, kolikor je bilo možno, tudi jugoslovansko in slovensko politiko (interneta še ni bilo): občasno sem bral Delo, predvsem Sobotno prilogo in Teleks. Ko sem se v drugi polovici devetdesetih let preselil v Slovenijo, sem bil pod vtisom apela Spomenke Hribar "ustavimo desnico" iz leta 1992. Komunizem je komajda propadel in v Sloveniji je desnica že predstavljala glavni politični problem, kljub temu, da je bila postkomunistična levica očitno še zelo močna in da je bil predsednik republike bivši partijski šef Milan Kučan.

Začel sem pozorno spremljati izjave in dejanja te "nevarne" desnice. Ker nisem zaznal ničesar zaskrbljujočega, sem se začel spraševati, če je nekaj narobe z mojimi demokratičnimi antenami. Nenehno so se ustvarjale afere, ki so jih mediji prikazovali kot dokaz, da nam iz desnice preti velika nevarnost. Vladali so levi (gospod, ki je samo nekaj let prej kot predsednik predsedstva SFRJ podpisal odlok za uvajanje izrednih razmer na Kosovu), sicer v mešanih koalicijah. Večjih postkomunističnih reform ni bilo zaznati, kljub temu, da sta potekali privatizacija družbenega premoženja in denacionalizacija. Reforme so naposled dobile nekaj zagona pod pritiskom takratne Evropske skupnosti, v katero se je Slovenija želela včlaniti. 

Levica je (s figo v žepu?) izražala željo, da bi v Sloveniji imeli t.i. žlahtno desnico, s čimer je prefinjeno diskvalificirala tedanjo desnico. Javni diskurz se je radikaliziral in danes levica ne ovinkari več: desnico neposredno obtožuje, da je fašistoidna. Pomen ostaja isti. Tekom let sem opazil, da za levico nobena desnica ni "žlahtna", vsako desno vlado je treba takoj "ustaviti", še predno se ustanovi, vsakega desnega kandidata za predsednika republike pa diskreditirati, če levi predsednik republike ni dovolj pristranski, se popljuva še njega.

Demokratične antene

Sčasoma sem se sprijaznil z dejstvom, da moje demokratične antene niso na isti valovni dolžini kot tiste od mainstream Slovenije. Po televiziji sem z začudenjem spremljal okrogle mize, na katerih so gostje začeli svoj dve-tri minutni neprekinjen monolog s stavkom "strinjam se z mojim predhodnikom, vendar …". V Italiji sem bil navajen na ostre polemike med krščanskimi demokrati, komunisti, socialisti, liberalci, radikalci in postfašistično desnico. Razprave so bile burne, temperamentne, pogosto kaotične, vendar sem na koncu oddaje več vedel o stališčih nastopajočih politikov kot po zaključku slovenskih skrajno civiliziranih okroglih miz, kjer je bilo ostro oporekanje (kakor tudi v Državnem zboru!) nezaželeno in s strani medijev ožigosano kot neprimerno, nespoštljivo in celo nedemokratično. 

V Italiji sta bili ostra polemika in diametralno nasproten pogled na določeno zadevo sestavna in normalna dela javnega diskurza. V Sloveniji je prevladovala retorika enotnosti in vljudnosti. Odklon od mainstream linije se je stigmatiziralo in ožigosalo kot nesprejemljiv ali celo nedemokratičen. Imel sem občutek - se opravičujem, če bom s tem koga užalil -, da so bili temelji samoupravnega socializma še kako prisotni. Celo pri nekaterih, ki so prispevali k padcu prejšnjega sistema. Vprašal sem se, če ni bil glavni motor slovenske demokratizacije želja po odcepitvi od Miloševićeve Jugoslavije, parlamentarna demokracija pa instrument, za katerega je v resnici hrepenel samo del politike in volivcev. 

Samoupravni interesi in notranji sovražnik

Parlamentarna demokracija ni samoupravni socializem, v katerem vsi legitimni akterji delijo podobne poglede na družbo (vsaj v javnem diskurzu) in po prijazni razpravi uskladijo interese v dobrobit kolektivnosti. Seveda ni vsako drugačno stališče per se demokratično in legitimno, še posebno, če je v nasprotju s temeljnimi vrednotami in človekovimi pravicami. Obstajajo stališča, ki jih ne smemo sprejeti, kot še eno legitimno mnenje. Vendar velja tudi obratno: ni vsako stališče, ki mu sami odločno nasprotujemo, nelegitimno in dokaz "fašistoidnosti". Ožigosanje političnega nasprotnika za notranjega sovražnika in "fašista" je stara komunistična fora, ki se jo je posluževala tudi samoupravna Jugoslavija. V isto kategorijo spada tudi obtožba "ideološka tema", s katero se danes označi kot off limits vsakršno kritiko bivšega socialističnega sistema in z njim povezanimi posamezniki.

Komunisti, moralni zmagovalci padca Berlinskega zidu 

Lustracije ni bilo … jasne obsodbe prejšnjega režima pa tudi ne. Na moje presenečanje so par let po padcu realsocializma postkomunistični levičarji že delili naokrog moralne nauke. Vključno s tistimi, ki so v prejšnjem sistemu igrali pomembno vlogo in so ga branili (skoraj) do konca. V Italiji so bili (post)komunisti v defenzivi, ker so zagovarjali propadlo idejo komunizma kljub temu, da so sami spoštovali pravila parlamentarne demokracije. V Sloveniji pa so se postkomunisti vedli kot moralni zmagovalci padca Berlinskega zidu.

Jože Pučnik, oče neodvisne Slovenije ter gonilna sila Demosa, je bil sredi devetdesetih let že marginaliziran. Janša je takrat že bil hudič, za očete naroda pa so bili proglašeni posamezniki, ki so skoraj do zadnjega nasprotovali samostojni Sloveniji in niso bili gonilne sile ne njenega nastanka ne parlamentarne demokracije. 

Opažal sem tudi, da so Slovenci, v nasprotju z Italijani, redko izmenjavali politična mnenja z znanci, če niso bili prepričani, da delijo podobne poglede. Vendar so bili že v devetdesetih letih levičarji najbolj glasni pri izražanju svojih stališč! Desničarja si v večji družbi prepoznal po tem, da osebi, ki je udrihala čez desničarje (beri Janšo), ni prikimaval. Oporekati pa si je upal redkokdo.

Če se ne strinjaš z nami, nisi demokrat

Po osamosvojitvi je tričetrt časa državo vodila levica, kar je upočasnilo mentalno oddaljevanje od samoupravnega socializma. Panične pozive proti notranjemu sovražniku razumem prav v tem kontekstu. Na desnici je občasno res zaznati nekatere zaskrbljujoče trende, od koketiranja z Orbanom, do podpore Trumpu. Tudi v bitki s covidom je bila storjena marsikatera napaka (neusklajena komunikacija, protislovni ukrepi), vendar so očitki o izkoriščanju pandemije za omejevanje pravic za nekoga, ki spremlja, kaj se dogaja v demokratičnih državah po svetu, smešni.

Prav tako je vlada odprla kakšno nepotrebno fronto (npr. STA). Vendar poskusi reform zakonodaje o nevladnih organizacijah, nadzornih agencijah ali RTV Slovenije niso a priori nedemokratični, četudi vsebujejo nekatere rešitve, ki jim lahko legitimno nasprotujemo. Javna RTV je v primerjavi z javnimi televizijami v državah z daljšo demokratično tradicijo očiten ostanek samoupravnega socializma: mnogo novinarjev žal meni, da so dolžni aktivistično braniti Resnico in ne prispevati k temu, da si gledalec sam ustvari mnenje.

Prav tako v duhu samoupravnega socializma veliko ljudi ne loči med sledečima stališčema:

1. "s tem se ne strinjam in temu bom nasprotoval/a" in

2. "s tem se ne strinjam, torej je nesprejemljivo in nedemokratično".

Levica večino tem, ki razdvajajo družbo, obravnava pod b). Predno končamo brati novico o kakšnem kontroverznem vladnem predlogu, že vemo, da bomo zvečer poslušali mnenje stroke, ki nas bo prepričevala, da vlada ruši pravno državo in da ljudje temu nasprotujejo.

Mi smo ljudstvo

V duhu samoupravnega socializma levica sama sebe istoveti z ljudstvom. Na primer, pobuda KUL nam zagotavlja, da bodo "k dialogu in sodelovanju povabljeni predstavniki protestnega gibanja Kolesarjev, ki zadnjih šest mesecev ohranja kritičnega duha in dviga pogum prebivalstvu naše dežele". Meni poguma niso dvigovali, očitno nisem prebivalec naše dežele. Pobuda še dodaja, da bo k sodelovanju povabljen tudi "širok krog kritičnih intelektualcev, saj brez njihovega sodelovanja, analiz in vizij spremembe ne bodo možne".  Protestniki (revolucionarji) in vizionarska intelektualna avantgarda bodo sodelovali pri oblikovanju nove politike. Zveni znano?

Nič čudnega, da nas pobuda KUL hujska proti vladi z revolucionarni« besednjakom in nas spominja, da je "pravica in dolžnost vseh državljank in državljanov, da se takšni samovolji, izdaji in uzurpaciji uprejo ter zoperstavijo, da zastavijo svoje vse v bran in ohranitev potrjenih načel in predpostavk našega skupnega sobivanja". Vsi na barikade! Zastavimo svoj vse proti izdaji in uzurpaciji!

Cepivo proti desnici

Samoupravni socializem je mnoge cepil proti virusu desnice. Protitelesa se takoj aktivirajo in ne ločujejo med desnico in skrajno desnico, vsaka okužba, vsak vdor v sistem je grožnja, ki jo je treba zatreti v kali. V ta kontekst spadajo tudi kolektivne pobude, pisma, izjave in deklaracije, ki nas vsakič, ko imamo ne-leve vlade, prepričujejo, da se dogaja nekaj grozljivega in nepopravljivega. Intelektualci pogosto zlorabljajo organizacije, kot sta PEN ali SAZU v dnevno-politične namene, namesto da bi se oglašali v lastnem imenu. Tega v Italiji ne boste videli. Obenem pa leve intelektualce, ki sami sebe imajo za zmerne, ne moti, če paradirajo v družbi ljudi, ki nosijo majice z rdečimi zvezdami ali sliko "demokrata" Josipa Broza Tita.   

Nato se vrne na oblast levica in nenadoma nepopravljive škode, ki naj bi jo povzročila desnica, ni videti nikjer. Leva opcija opravi nekaj kadrovskih menjav in veselo naprej obvladuje medije, gospodarstvo in glavne toke denarja. Največja nevarnost v državi spet postane netolerantna opozicija. Karavana pelje dalje, dokler državi ponovno ne preti nevarnost: nova desna vlada. Levi razumniki se ponovno aktivirajo; spišejo se tenkočutne deklaracije o somraku demokracije. Samoupravna civilna družba ponovno zazna tujka in ustavlja desnico …

Kardelj v glavah

Za bolje razumevanje, iz kje izhaja tovrstna logika, poglejmo citat Edvarda Kardelja (glej: Politični sistem socialističnega samoupravljanja – Vloga subjektivnih sil socializma):

"Ni nujno, da je človek marksistično izobražen in da so njegovi ideološki nazori na vsakem področju v skladu z ideologijo marksizma; tudi ni treba, da bi se vedno strinjal z mnenji večine, da bi bil lahko privržen socializmu. Bistveno je, da se delovni ljudje in občani z vso demokratično odgovornostjo vključujejo v sistem samoupravne demokracije in da, poenostavljeno rečeno, spoštujejo njegova 'pravila igre'. Potemtakem so tudi verniki in duhovniki, pa tudi občani, ki se ne strinjajo z vsemi vidiki dogovorjene politike naše družbe, lahko in morajo biti člani SZDL, če spoštujejo njena pravila sprejemanja odločitev. To omogoča, da se elementi političnega pluralizma, ki so navzoči v naši družbi, izrazijo na takšen demokratičen način, ki je v skladu s političnim sistemom samoupravnega pluralizma."

Po domače rečeno: dokler igraš po naših pravilih in našega sistema ne ogrožaš, lahko razmišljaš tudi (malo) drugače. Je to še danes forma mentis slovenske levice?