Zagovorniki vladne politike imajo le deloma prav oziroma pozabljajo na to, da so tiste države, ki so spomladi zaradi epidemije Covid-19 uvedle najstrožje ukrepe (popoln lockdown), to storile v točno odmerjenem časovnem intervalu, pri čemer niso "zapirale" gospodarstva, saj bi s tem povzročili nepopravljivo škodo. Niti Italijani, ki jih je novi koronavirus marca in aprila strašno zdelal, niso zapirali industrije, ustavljali tovarn ipd. Pri nas pa je zdaj že skoraj javna skrivnost, da premier Janez Janša resno razmišlja tudi o popolnem zaprtju države, kar naj bi življenje v Sloveniji ohromilo za več mesecev, morda celo do začetka poletja. Takšna poteza bi po mojem sprožila spontani upor med ljudmi, ki po skoraj štirih mesecih takšne ali drugačne "socialne distance" ne bodo prenesli še štirih mesecev podobnega umiranja na obroke.

Komuniciranje je v teh razmerah vsaj tako pomembno kot vsebina ukrepov. Jasnost, transparentnost in predvsem logika so nujni elementi normalne, urejene in tudi pomirjujoče komunikacijske strategije. Kajti Slovenci tej oblasti najbolj zamerijo to, da ni dosledna, da so njeni ukrepi dostikrat neživljenjski, nepotrebni, celo nesmiselni. Zato sem prepričan, da bo ljudem v neki točki res prekipelo. In popolnoma razumem, da jim bo. Kakšne pa so lahko še reakcije ljudi, ki že od druge polovice oktobra de facto živijo v lockdownu, ponoči pa imajo za nagrado še policijsko uro? Kako se počutijo šolarji in dijaki, ki ostajajo doma, prikrajšani za druženje z vrstniki?

Jasno je, kako se počutijo. V neki točki bodo znoreli. Navzven ali navznoter, saj je vseeno. Celo tisti, ki so zelo potrpežljivi in razumevajoči, ugotavljajo, da se v Sloveniji stvari enostavno ne premikajo nikamor in da čeprav se epidemiološka slika ne poslabšuje, se na drugi strani ne zgodi nič, kar bi dalo ljudem vsaj malo dihati, jim vliti vsaj malo upanja, da je luč na koncu tunela.

Mislim, da je dejansko povsem irelevantno iskati odgovornost oziroma krivca za to, da je Slovenija v drugem valu epidemije slabo odnesla, pravzaprav kar z olimpijsko bronasto medaljo glede umrljivosti per capita. Vlada trdi, da so za neupešen boj z epidemijo krivi državljani, ker se ne držijo predpisanih ukrepov (kar je bržkone deloma res), toda na drugi strani so tudi ljudje, ki nimajo več moči, da bi zdržali vse pritiske, ki jih prinaša t.i. socialna distanca. O tem, kakšne posledice bo vse to pustilo na ljudeh, sploh ko gre za travme med otroki, bodo verjetno narejene obširne analize in doktorske študije v prihodnjih letih. Zagotovo bomo imeli opravka tudi s posttravmatskimi stresnimi motnjami (Post-traumatic stress disorder, PTSD), kar je precej podobno kot v vojni.

Nerealno je torej pričakovati, da bodo Slovenci še dolgo zdržali v takšnih razmerah. Jeseni, ko so bili pod vtisom prvega vala, bi verjetno še nekako sprejeli popoln lockdown, ki bi trajal več tednov, ker bi verjeli, da je takšen rigorozen ukrep nujen za preprečitev katastrofe. A ker je vlada preveč oklevala in predolgo kolebala med priporočili epidemiologov na eni ter javnim mnenjem na drugi strani, je bila priložnost zamujena. Kasneje, ko je bilo jasno, da so razmere že zelo resne, so poskušali rešiti, kar se je rešiti dalo, vendar je bilo že prepozno.

Tudi aktualna vlada je pokazala vse prislovične slabosti slovenske politike (ne glede na strankarske barve): neoodločnost, počasnost in prevelika občutljivost na javno mnenje. Če bi v zgodovini vsi politiki delovali tako kot naši, bi bila zgodovina obrnjena na glavo, Hitlerja pa bi ustavili šele pred New Yorkom.

Opozicija je seveda del tega miselnega sistema, zato problema niti ne opazi. Napovedana konstruktivna nezaupnica vladi je predstava za javnost in poslednja odrska predstava Karla Erjavca. Žalostno je tudi, da opozicijske stranke že tedne in tedne živijo v nekem vzporednem vesolju, kjer govorijo o fašizmu, kršenju človekovih pravic, napadih na medije, civilno družbo ipd., kar je sicer diskutabilno, toda Slovencev to v resnici sploh ne zanima, saj so že od lanske jeseni zaprti doma in omejeni na življenje v svojih občinah ali največ regije. Tisto, kar si dejansko želijo, namreč nima nobene zveze z Erjavcem, Janšo ali kom tretjim, ki ga daje oblastni libido. Ljudje si želijo zgolj to, da bi se nočna mora po imenu Covid-19 v doglednm času končala; hočejo ponovno vzpostavitev oziroma vrnitev vsaj približno "normalnega" bioritma, svobodo gibanja, odpravo prepovedi odhoda iz države, konec policijske ure, odprtja trgovin, gostinstva, turizma, vključno s smučišči itd.

Vlada, ki je prevzela oblast v napol izrednih razmerah v petek, 13. marca lani, je nasledila 13. slovensko vlado, ki jo je vodil najnesrečnejši premier v novejši zgodovini. Nesrečnih številk je (bilo) na pretek. Janša, ki je bil v svoji politični in siceršnji karieri pred tem dvakrat premier in dvakrat v zaporu, je po mojem zdaj prišel do tistega trenutka, ki je usoden tako zanj kot tudi za državo. Od njega bi človek pričakoval hladnokrvno razsodnost in razumskost, kajti trenutna bilanca vojne z novim koronavirusom kaže, da smo prvi bitko dokaj gladko dobili, drugo pa katastrofalno izgubili, zato so potrebne čimprejšnje okrepitve, spremembe strategije in predvsem vzpostavitev nekega normalnega življenja v še vedno zaostrenih epidemioloških razmerah. Nihče namreč ne pravi, da ne bo prišel še tretji val ...

Države se na spremenjene razmere, ki jih ustvarja pandemija, odzivajo na različne načine. Od konca septembra, ko smo z družino zapustili Slovenijo, smo jih doživeli kar nekaj. Od sredozemske in severnoafriške (arabske) ležernosti, ki ob nizki stopnji okuženosti namiguje na pomembnost D vitamina kot enega ključnih elementov odpornega imunskega sistema pred Covid-19, do mehiške strogosti; zaščitne maske ne le na vseh javnih površinah, zaprtih ali na prostem, pač pa celo med vožnjo v osebnih avtomobilih. Takšen režim velja v Mehiki že od pomladi 2020 in ohranja incidenco v mejah, ki so obvladljive, država pa ob tem kolikor toliko normalno funkcionira (ves čas obratujejo vsi državni organi, industrija, trgovine, gostinstvo in turizem).

Slovenska strategija boja z epidemijo ni (več) učinkovita, kajti s skrajnimi ukrepi se dosegajo podobno pičli rezultati, kot jih imajo države z neprimerno manj rigorozno politiko. To pa je nekako tako, kot če bi premog namesto s starim Tamovim tovornjakom prevažali z rolls-royceom ...

Opozorilo uredništva: 

Skladno z novimi pravili komentiranja bomo odstranjevali vse žaljive in neprimerne komentarje.