V današnjem komentarju bom uporabil načelo "popolnega prepletanja". Ob stoletnici rojstva kiparja in performerja Josepha Beuysa ne bi želel medijski resničnosti dodati še enega generičnega besedila, ki bo reproduciral mit o filcu, masti in sestreljenem letalu. Seveda imam namen napisati apologijo Josephu Beuysu. Umetnost je zame religija, ki jo malikujem.

Država Nemčija je letošnje leto 2021 proglasila za leto kiparja in preformerja Josepha Beuysa. Zakaj? Zato, ker je bil izjemen, formativen in inovativen. Bil je Flux! Ampak še pred tem je bil pilot hitlerjeve Luftwaffe.  

V današnjem prepletanju želim komentirati prek Beuyseve biografije odnos med avantgardno in državno umetnostjo. Trenutek, ko umetniška avantgarda postane državna doktrina ali ravno nasprotno, ko jo država želi nasilno ukiniti. Zakaj umetniška avantgarda sploh potrebuje državo? Odgovor: da lahko državljanom distribuira idejo množične umetnine. Zakaj pa država potrebuje umetnost? Upam, da se mi bo v izteku besedila po popolnem prepletu dveh motivov o dveh kiparjih izoblikoval odgovor. Toliko za uvod!

Poznamo travmatične fotografije. Francoski nacionalni korpus ne bo nikoli pozabil fotografije Adolfa Hitlerja, ki pozira pred Eifflovim stolpom. Vedno znova se bo prek nje odpirala travma kolektivnega ponižanja. Še bolj pa v fotografijo zareže angleška beseda: s-h-a-m-e! Sram. Sram me je. Za koga? Upam, da se mi bo v izteku komentarja izoblikoval odgovor.

Na fotografiji, ki je bila posneta  leta 1940, so pred Eifflovim stolpom pozirale tri uniformirane osebe. Na sredi kompozicije stoji v patetični drži Adolf Hitler s svojimi čeplinovskimi brki. Levo od njega gleda v objektiv arhitekt Albert Speer, kasnejši minister za oboroževanje. Desno od Hitlerja pa je v usnjenem plašču postava tretjega moža, ki ga za potrebe komentarja ne bom še imenoval. Toda ravno nanjo moramo biti pozorni. Vprašati se moramo, zakaj je prisotna pri tem nadvse posebnem fototerminu. Kohorta se je po fotografiranju odpravila po praznih ulicah na "tour" po zgodovinsko-umetniških koordinatah Pariza. Ne moreš verjeti! Točno tako je bilo in čisto nič drugače.

Ali sploh še kdo dvomi, da je možno izoblikovati umetnost iz ideoloških izhodišč - z diktati? Oziroma da lahko oblikujemo državo z estetskimi napovedmi? Brez težav, preprosto - z diktatom motivov in s kulturno selekcijo.

Joseph Beuys se je rodil leta 1921 v konservativni katoliški družini. Ko je nastala pariška fotografija z Adolfom Hitlerjem, se je Beuys že pripravljal v pilotski šoli na to, da bo v bojnem letalu sejal bombe po Sovjetski zvezi. Milijonkrat ponovljen mit o njegovi sestrelitvi nad Ukrajino in njegovi odrešitvi s pomočjo masti in filca je bil le njegova izmišlija. Res pa je, da imajo umetniki vso legalno pravico mistificirati tako svoje umetniške procese kot svoja življenja. Naj prepletem prek tega mita še en mit. Na polete nad Sovjetsko zvezo je vzletal leta 1944 z letališča Lučko, ki se nahaja v bližini Zagreba.

Joseph Beuys je ves smisel svoje umetnosti usmeril proti ideološki indoktrinaciji, ki jo je bil v mladosti obilo deležen. Predvsem v pretirani ljubezni do domovine. Na svojih predavanjih-umetninah je avditoriju dopovedoval, da lahko k vsaki človeški dejavnosti pristopimo z umetniškim jezikom. Zagovarjal je idejo socialne sklupture, v katero se lahko vplete čisto vsak človek in tako postane umetnik. Radikalno povedano - vsak je dolžan postati umetnik. V trenutku, ko se socialna skulptura sproži, ni več možna vladavina diktata. Vse postane demokratična volja. Svoja predavanja je probrazil v umetniško obliko. Poslušalce je spremenil v gledalce. Med predavanjem je na šolsko tablo s kredo risal ris spomina – na koordinate predavanja. Te porisane table je v naslednjem procesualnem koraku razstavljal. Postale so ikone spomina na predavanje. Beuys se je nadvse zavzemal za vzpostavitev inštitucij kolektivnega spominjanja. Umetnost je že ena takšnih inštitucij. Vsak posameznik v umetnosti je dolžan dati človeštvu tisto največ, kar zmore - svoj spomin.

Krdelo

Kultura ni čisto nič drugega kot propagandni oddelek države za njeno lastno oglaševanje. Beuysova umetnost je bila zadnji poizkus v XX. stoletju, da se prek idealističnih idej zgradi nova človeška skupnost, popolnoma drugačna od nacistično-totalitarne, ki ji je v mladosti pripadal. Beuys je menil, da umetnost poseduje posebne vrste energij, s katerimi je mogoče očistiti militantne oblike in jih spremniti v civilne moči, polne kozmične pravičnosti. Z njimi je očistil tudi samega sebe. Za to ni potreboval države. Dražava potrebuje njega in njegovo umetnost za zelo podobno operacijo.

Prepletanje

Neoklasicistični umetniki so s svojimi idejami želeli vzpostaviti univerzalno oblikoslovno zakonodajo, izhajajočo iz idej večnosti, iz historične ponovljivosti. Avantgardisti pa s svojimi eksperimenti dokazujejo, da se svet nenehno spreminja, da se razteza v globine relativnosti. Neoklasicisti operirajo s površinsko perspektivo, ki je bila ključna za razvoj renesančnega sveta. A že renesančni svet je bil dramatična replika učinkov helenističnega sveta s pomočjo novih spoznanj. Klasicizem se pojavlja v različnih časovnih intervalih. Tako je bilo vse do začetka XX. stoletja. Z nacizmom je umetnost ponovno postala manifestacija moči. Izoblikovala se je prek - diktata - neoklasicizma.

Totalno prepletanje

Hitler si je na "touru" ogledal ključne koordinate pariške arhitekturne umetnosti. Po pričevanju Speera jim je v avtomobilu predaval o razliki med pozicioniranjem rimskega in pariškega Panteona. Razlagal jim je genezo pariške urbanistične poteze Georgesa Haaussmanna. Vse do trenutka, ko so prispeli do Napoleonove grobnice. Ko pa je s svojo falango vstopil v rotondo, je obmoknili. Po pričevanju je Hitler pred Napoleonovim grobom nečloveško dolgo molčal. Ob njem sta stala arhitekt, urbanist Albert Speer, in kipar - pozor! - Arno Breker. To je bil tisti tretji mož s travmatične fotografije. Hitler ju je dobesedno povabil na ta kulturno-umetniški "trip" z namenom, da jima bo odpredaval, kako naj mu po smrti oblikujeta njegovo grobnico. Oblikovana naj bi bila skulpturalno. Nad tem delom naj bi bdel Arno Breker. Nad grobnico pa naj bi bil zgrajen arhitekturni volumen po vzoru na rimski Panteon. Z rahlo večjo odprino, da bi lahko Hitler v vseh vremenskih pogojih med sneženjem ali dežjem gledal skoznjo v kozmično globino. Ne moreš verjeti, ampak točno tako je bilo. 

Bodite pozorni na umetniške dosežke kiparja Arna Brekerja, ki je umrl leta 1991 v Düsseldorfu ravno tako kot Beuys leta 1986. Bodite pozorni na dosežke Alberta Speera, ki je umrl leta 1981 v Londonu. Ali sploh še kdo dvomi, da je možno izoblikovati umetnost z ideološkimi izhodišči - z diktati? Oziroma da lahko oblikujemo državo z umetniško estetskimi napovedmi? Brez težav, preprosto - z diktatom motiva in s kulturno selekcijo. Hitler jo je vzorno opravil. 

Joseph Beuys pa je v vseh svojih obdobjih življenja gradil socialne skulpture z značilnimi intervencijami, ki jih poznamo iz historične avantgarde. Oglejte si na medmrežju razliko med Brekerjem in Beuysom. Kdo vam je bliže? Zakaj ne praznuje nemška država tridesetletnice Brekerjeve smrti?