Donald Trump si verjetno ni zares predstavljal, s kakšnim nasprotnikom ima opravka, ko je razglasil svojo misijo nemogoče. Kot kaže, je zmotno verjel v ameriško demokracijo in mislil, da bo s pozicije moči predsednika lahko preobrazil ameriško politiko in spremenil njeno dolgoročno usmeritev. To mu seveda ni uspelo, njegov neuspeh pa je razkril, da je ameriška demokracija zgolj privid. Dokler akterji na političnem odru plešejo po taktih globoke države, ostaja slednja previdno skrita v ozadju. Ko pa se je zgodil fenomen Trump, je ves ameriški politični, upravni in medijski aparat pod vodstvom globoke države prešel v "panic mode" - panični način delovanja. Zgodile ali razkrile so se stvari, ki so nezdružljive z demokracijo.

Prvo in najpomembnejše protidemokratično razkritje je cenzura, ki jo izvajajo vsi mediji glavnega toka (mainstream) in spletni velikani. Razvidna je postala tudi agresivna medijska in politična propaganda v korist interesov globoke države, ki je bila do prihoda Trumpa veliko bolj prikrita. Internetni velikani kot so Google, Youtube, Facebook, Twitter in drugi so začeli brez milosti cenzurirati vsebine alternativnih spletnih medijev in posameznikov, praktično izključno po politično-interesnih merilih, pri čemer se te platforme sklicujejo na svoja interna pravila, kar pomeni, da se postavljajo nad demokratično ustavo, ki zagotavlja svobodo govora, in nad ustrezne zakone - ne le ameriške, temveč tudi drugih držav, saj so ameriški spletni velikani prisotni praktično po vsem svetu. Amerika in z njo in ves zahodni svet se je pridružil državam, kot so Kitajska ali Iran, ki že leta izvajajo spletno cenzuro.

Ruski "mandžurijski kandidat"

Trumpu so med mandatom tehtali vsako besedo z lekarniško tehtnico in mu ves čas očitali, da je notoričen lažnivec, ob tem pa je globoka država ustvarila lažno afero o Trumpovem sodelovanju z Rusijo, ki naj bi botrovalo njegovi volilni zmagi. Kljub temu, da za Trumpovo sodelovanje z Rusi ni bilo nobenih dokazov, sploh pa ne o vplivu Rusije na ameriške volitve, se je ameriški politični aparat tri leta ukvarjal z namišljenim problemom, katerega edini cilj je bil diskreditirati Trumpa in ga odstaviti. Afera se je končala s predlogom impeachmenta (ustavne obtožbe oziroma odstavitve), ki pa ni uspel, saj ga senat, v katerem so imeli republikanci večino, ni potrdil.

Ob strateški laži o Trumpovem sodelovanju z Rusijo so mediji v službi globoke države prav tekmovali v tem, kdo bo bolj blatil, smešil in poniževal Trumpa in mu pripisal čim hujše lastnosti. Zmerjali so ga z rasistom in ga primerjali celo s Hitlerjem, češ da ima diktatorske ambicije. Toda Trump med svojim mandatom ni povlekel niti ene poteze, ki bi to potrjevala. Morda je bil do svojih nasprotnikov celo preveč strpen, saj njegova administracija ni ukrepala celo ne v primeru očitnih kršitev zakona, kot je bilo na primer v zvezi z volilno prevaro.

Ameriška "globoka država" ni več medijski tabu, čeprav vodilni mediji poskušajo njen obstoj tako ali drugače zanikati, ironizirati ali odpraviti z zvrhano mero cinizma.

Kljub medijskemu stampedu zoper Trumpa je ta bil v bistvu dokaj uspešen predsednik. Gospodarska rast je bila solidna, brezposelnost zgodovinsko nizka, vrednosti delnic ameriških podjetij pa zgodovinsko visoke. Na zunanjepolitičnem področju je ustavil nesmiselne vojne na Bližnjem vzhodu, ki so bile del Obamove in Busheve dediščine, zmanjšal napetosti z Rusijo, se nekako sporazumel s Severno Korejo in celo uspel doseči vzpostavitev diplomatskih odnosov med Izraelom in nekaterimi arabskimi državami. To so zavidljivi dosežki v korist miru, toda to očitno ni v skladu z interesi globoke države, kajti njen cilj ni mir, temveč oblast, ekspanzija in nebrzdano bogatenje njenih pripadnikov, tudi skozi vojne, ki prinašajo visoke dobičke bankirjem, ki jih financirajo, in vojaški industriji. Ko bo prišlo do naslednje ameriške vojne, se je treba spomniti, da vojne nikakor niso samoumevne, da je možen tudi mir, kar je dokazal Trump med svojim mandatom.

Trumpovi nesporni gospodarski uspehi so bili v veliki meri izničeni z izbruhom pandemije v volilnem letu 2020. Kaotične razmere, ki jih je ustvarila pandemija, je globoka država še dodatno zaostrila ob smrti Georga Floyda, Afroameričana, ki je umrl med aretacijo. Njegovo smrt je globoka država izrabila za spodbujanje nasilnih protestov gibanja BLM - Black Lives Matter (temnopolta življenja štejejo) in Antife. Amerika je trepetala pred nasilnimi tolpami, ki so ropale in razbijale trgovine in gostinske lokale, zažigale avtomobile in stavbe, posiljevale, pretepale in tudi morile nič hudega sluteče mimoidoče. Posnetke o nasilju nad belci so internetni velikani brisali, čim so jih zaznali. K sreči so nastale neodvisne platforme, ki niso cenzurirale objav.

Pojavile so se absurdne zahteve, da naj sodobne generacije belcev, ki nikoli niso imele sužnjev, plačujejo reparacije črncem, ki nikoli niso bili sužnji. Rušili so se spomenike pomembnim osebnostim ameriške zgodovine, med drugimi celo Krištofu Kolumbu, odkritelju Amerike, in borcem za ukinitev suženjstva - vse v imenu poprave zgodovinskih krivic.

Globoka država in njeni igralci

Ameriška politika pod vplivom globoke države se je sprenevedala, da gre v nasilnih izgredih za mirne demonstracije. Toda med demonstranti so bili tudi pripadniki BLM in Antife, ki so v bistvu neka zvrst strankarskih škvadristov. Slednji so terorizirali prebivalstvo s točno določenimi nameni, med drugim tudi s ciljem sprovocirati Trumpa, da bi ukrepal zoper nasilne izgrednike, s čimer bi ga diskreditirali kot diktatorja in rasista. Toda Trump se ni ujel v to zanko.  Prepustil je lokalnim oblastem, ki so ponekod nerede dopuščale in s tem prikrito spodbujale, da same rešujejo problem škvadrističnega nasilja.

Na Amazonu je veliko literature, ki utegne kmalu postati "problematična", vsaj če bodo trendi sledili Twitterju, Facebooku in ostalim. Bodo knjige o globoki državi kmalu prepovedane?

V času volilne kampanje 2020 se je do konca pokazala zlaganost medijev in spletnih platform, ki jim lahko mirno rečemo režimska trobila. O Trumpu so poročali izključno v negativni konotaciji, o Josephu Bidenu izključno v pozitivni. Prikrili so vse škandale njegovega sina Hunterja in sumljive posle Bidenovega brata, saj je bilo očitno, da bi negativno vplivali na Bidenov volilni izid.

Izkazalo se je, da je družina Biden obogatela s pomočjo političnih vez Joeja Bidena. 

V noči 3. novembra 2020 so šli Američani spat v prepričanju, da je zmagal Trump, saj je bil po veliki večini preštetih glasov nesporni zmagovalec. Ko so se naslednjega jutra prebudili, so jih mediji obvestili, da je zmagal Biden. Čez noč so se od nekod pojavili stotisoči glasov, ki so bili vsi za Bidena. V nekaterih ključnih državah pa so volilne komisije še par tednov štele glasove, kar je samo po sebi nadvse nenavadno, saj glasovnice sicer preštejejo v nekaj urah, dokler niso našteli dovolj glasov za Bidenovo zmago.

V času po volitvah se je dokončno pokazalo, da je Trump nekakšen general brez vojske, saj so mu postopno odkrito obrnili hrbet številni republikanci in domnevno njegovi ljudje na ključnih pozicijah. Kako je mogoče, da je Trump ostal sam in brez zaveznikov v politični sferi, celo znotraj Republikanske stranke? Odgovor je preprost: mnogo ameriških politikov pride na svoje funkcije s praznimi žepi, zapustijo pa jih kot milijonarji, ker se udinjajo globoki državi, ki svoje pristaše na pomembnih pozicijah dobro nagrajuje. Očitno je bolj donosno pragmatično sodelovati z globoko državo, kot se iti politični idealizem v nasprotju z njenimi interesi. V tem primeru sledi palica namesto korenčka. Kako krepko lahko udari ta palica, zgovorno kaže Trumpova politična pot.

Trump se je že pred začetkom predsedovanja zapletel v konflikt z organizacijo, ki jo doslej ni uspel ukrotiti še noben ameriški predsednik, John F. Kennedy pa je bil bržkone celo žrtev zarote, ki je segala v najvišje kroge ...

Trumpova napoved o dreniranju washingtonskega politična močvirja je bila bodisi skrajno naivna ali le retorična puhlica. Dejstvo je, da je to močvirje nadvse obsežno in izredno vplivno. Obsega praktično ves upravno politični aparat, vključno s številnimi varnostno-obveščevalnimi službami, ki so nekakšna država v državi. Te službe razpolagajo z okoli 100 milijardami letno, nadzor nad njimi pa je sila ohlapen. Imajo tudi tajne fonde, iz katerih financirajo tajne operacije, ki uradno ne obstajajo. Če ne bi bilo posamičnih žvižgačev, kot je na primer Edward Snowden, ne bi o tem vedel nihče nič. Na vrhu piramide globoke države pa je Wall Street oziroma tamkajšnji bankirji, ki financirajo ameriško vojno industrijo in vojne, ki so stalni vir visokih dobičkov iz davkoplačevalskega denarja.

(Nadaljevanje in konec jutri.)

Opozorilo uredništva: 

Skladno z novimi pravili komentiranja bomo odstranjevali vse žaljive in neprimerne komentarje.