Burna novica o brezkompromisni izselitvi prebivalcev zaskvotane nekdanje tovarne Rog je močno odmevala, ampak brez skrbi, kmalu bo spet vse tiho. Prizori pretepanja med policisti, varnostniki in branilci skupnosti iz Roga so na vsakega človeka z vsaj prašnim delcem razvite empatije učinkovali pretresljivo. Živimo namreč v nehumani tehnološko napredni džungli, ki se skriva za praznim pojmom pravna država. Dušebrižni zagovorniki aretiranih in deportiranih uporabnikov Roga so se na vse kriplje trudili pojasnjevat, kaj se je družbeno koristnega dogajalo na tem razpadajočem območju. Odvijale so se umetniške dejavnosti, delavnice in razprave o povsem zapostavljenih problemih azilantov, prekarcev in brezdomcev. V ruševine sredi mesta so se zatekli prenekateri posamezniki v socialni stiski. Gostili in varovali so tudi bolj ali manj potepuške živali. V bivanjsko nevarni podrtiji sredi prestolnice so si bili v oporo ljudje, ki so jih ugledni člani sistema najprej izpljunili, potem pa dosledno ignorirali. Naj ima vsak svojo "zabavo", dokler si jo lahko privošči. Kdo in zakaj odloča, do katere meje bo določena "zabava" trajala, ni nikakršna skrivnost. Saj imamo vendar ustavo, ki zgovorno postavlja lastnino na piedestal! 

Kapital in svetost lastnine sta pojma, ki sta že zdavnaj povsem porazila razumevanje človekovih pravic z vidika enakovrednih možnosti in spodbujanja ustvarjalne kakovosti življenja. Ko se pojavi predstavnik kapitala, je na razprodaji vse in še posebej človeško življenje. Moralni, dušebrižni in pravičniški zagovorniki človeškega in celo živalskega življenja izpadejo milo rečeno naivni ali pa hinavski, če se trudijo napraskat kar koli pravno utemeljenega v zagovor vnaprejšnjim poražencem sistema. In točno takšno spodletelo burko smo lahko spremljali. Zagovorniki Rogovcev iz političnih vrst (Levica) in drugi aktivistični podporniki izgnanih so večinoma iskali dlako v jajcu pravne države, ki naj bi prepričala, da se je v primeru Roga zgodilo nekaj pravno povsem nesprejemljivega.

Najprej so poskušali sestavit idejo o tem, da je Rog v lasti MOL, kar naj bi pomenilo, da ne gre za nepremičnino v lasti svojevoljnega avtoritarnega župana Zorana Jankovića, ampak gre za skupno lastnino vseh občanov in državljanov nasploh. Mlatenje prazne slame, saj že desetletja povsem sprejemamo, da ne obstaja nikakršna javna tribuna, na kateri bi državljani po volitvah odločali o čemer koli. Dolžnost MOL je, da med drugim skrbi za varnost, ohranjanje in funkcionalnost objektov. Nekateri levičarji še danes izigravajo presenečenje nad ravnanjem Jankovića, čeprav je že od nekdaj in z vsakim letom bolj očitno, kakšen profil osebnosti je ter kako, komu in čemu na ljubo deluje.

Moralni zagovorniki izseljenih z območja Rog si niti ne želijo referenduma o takšnem ali podobnem vprašanju. Večina državljanov ne premore nikakršne napredne humane socializacijske vrline, kaj šele razumne presoje, ki bi vsaj minimalno presegala verski ali ideološki fanatizem. Domnevne lenuhe in neprilagojene hipije bi gotovo z veseljem pregnala na cesto zavidljiva množica državljanov. Zato se lahko le posmehujem aktualnemu sprenevedanju pedagoške srenje in staršev, ki v izolacijskem obdobju uprizarjajo zaskrbljenost za intelektualne, duševne in motorične sposobnosti svojih otrok v bodočnosti, v kolikor otroci ne bodo spet čim prej sedeli v šolskih učilnicah. No, vse do poletnih počitnic, ko ni nič narobe, če otroci in starši dva meseca ne počnejo nič pametnega.

Jamranje bivšega ministra za šolstvo Jerneja Pikala, ki je preko tvita popihal na dušo staršem o grozi, ker so otroci v velikih stiskah že skoraj tri mesece deležni le pouka preko interneta, ni ganljivo. To je tisti bivši minister, ki je uspešno zablokiral akcijo nekaterih staršev z relevantno in nujno pobudo k spremembam in razvoju okostenelega šolskega sistema, v zameno za blokado pa niti on niti pedagoška stroka niso ponudili nič koristnega! Rezultate izjemnih socializacijskih in intelektualnih dosežkov našega šolskega sistema lahko spremljamo iz dneva v dan, ko opazujemo razmišljanje in delovanje že domnevno odraslih. Glede na možnosti se ni mogoče posebej pohvalit z ničimer! Otroci so intelektualno in osebnostno povsem odvisni od dometa staršev, v šolah pa kar naprej zgolj jamrajo, kako se bojijo nevzgojenih otrok, naučijo jih pa niti samostojnega učenja in zmožnosti kritičnega mišljenja.

Zato je predsednik vlade Janez Janša spet odmevno razburil s tvitom, v katerem je Pikalovo moraliziranje sarkastično odbil s hvalisavo zgodbico, kako krasno se imajo v družini Janša. Otroci se tako radi šolajo preko interneta, da jih je težko prepodit izpred računalnika. Nekateri pač znajo! Rekreacija ni prepovedana, otroci in mladina pa bi za spremembo lahko morda celo prebrali kakšno knjigo in jo poskušali razumet, česar večina v okviru šolanja ne počne, ker se je treba predvsem piflat na pamet duhamorne povzetke. Komur je doma lepo, se res ne more posebej pritoževat. 

Bi se strinjala z Janšo, če ne bi šlo za predsednika vlade, ki vodi antisocialno neoliberalno kleropatriarhalno politiko in ponuja družinam 500 evrov podkupnine za novorojenega otroka. Pa komu ponujate ta drobiž, gospoda? Revnim družinam, ki si niso mogle privoščit nakupa računalnika za otroka ob šolanju na daljavo? Družinam, ki se nervozno drenjajo v premajhnih stanovanjih? Družinam, ki so v času zaprtja šol ostale brez toplega obroka za otroke? Staršem, ki ne zmorejo kakovostno pomagat otrokom ob učenju?

Vse našteto je bil problem že pred epidemijo, vključno s spregledanimi otroki iz disfunkcionalnih družin, zato mi gredo starši, ki se veselijo odprtja šol kot nekakšnega povratka v normalo, milo rečeno na živce. V takšnem neenakopravnem sistemu ni nič bilo normalno, ni in ne bo normalno. Z Janševo pravljico o družinski idili si prenekateri otroci in bodoči odrasli ne morejo niti riti obrisat! Tudi tisti pregnani iz Roga!

Kaj smo pred Rogom na dan njegovega rušenja pravzaprav videli? Čisto nič posebnega! Tako izgleda deložacija katere koli družine, posameznika, skupnosti ali otroka, ki ga uradniki odvzamejo staršem in kriči v grozi pred neznano prihodnostjo med že prepoznanimi brezbrižnimi odraslimi humanoidi, ki so se izobraževali zato, da zgolj opravljajo svoje večinoma družbi nekoristno ali celo škodljivo delo po navodilih politično ali lobistično nastavljenih oportunističnih plenilcev človeških življenj. Pravna zaščita je namenjena predvsem tistim, ki smo jim pravne privilegije predali v imenu svetosti lastnine in kopičenja kapitala pred blagorjem človeka in živali. Pravica do enakopravnih možnosti in svetosti življenja že rojenih sploh še ni vzpostavljena!

Popolnoma verjamem Urošu Grilcu, da nikakor ne bi uspeli izvest izselitve drugače, kot so pač jo. Z nasiljem! Vsak, ki se noče izselit, ker nima kam in nima česa izgubit, se bo pretepal za preostanek tistega, kar izgublja, v kolikor še ni popolnoma obupal. Ne prepričajo me interpretacije, ki služijo pretvarjanju, da smo spet doživeli nekakšen Jankovićev eksces, čeprav gre za povsem legitimno in legalno delovanje v okviru sistema! Neznosno me tudi ne prepričajo zagovorniki pravic Rogovcev, ki se še posebej posvečeno lotevajo problema z namenom sprožitve sankcioniranja policijskega nasilja, ker se zavedajo, da kot verni uporabniki pravnih vzvodov nimajo nobenih šans, da bi uspešno odigrali vlogo zagovornikov pravic deprivilegiranih. Kakšnih pravic neki, saj nimajo nobenih pravic! Celo skrbi me, da bi postali organi pregona in izvršitelji izvršb, ki skrbno varujejo lastnino, taktično še bolj spretno neopazni pri izvajanju postopkov za degradiranje človeških življenj.

V Rogu so itak ostali le še tisti brez drugih možnosti, ki jim je prostor v sivi coni pomenil tudi skupnost, kjer so za silo sprejeti, razumljeni in delijo košček skupne usode. Z MOL so seveda brižno podali izjavo za javnost, da bodo vsem prizadetim ponudili nadomestno zatočišče. Kaj je torej sploh narobe? Logično je, da nekdanja tovarna Rog potrebuje obnovo, na MOL pa celo zagotavljajo, da bodo ustvarili še večji in ugleden kreativni center. Bi lahko sanjali o čem boljšem? 

Jah, če se ne zatečemo v brezmejno sprenevedanje, vemo, kaj je narobe. Zaupanja v javno-zasebna partnerstva, ki obetajo izjemne projekte za razvoj bodočega ustvarjalnega potenciala, imamo približno toliko, kot bi zaupali lačnemu tigru, da si želi z nami samo igrat v peskovniku. Večini današnjih Rogovcev se je razbila skupnost, torej zasilna duševna opora. Razseljeni bodo strpani v brezdušna zatočišča. Umetniki in aktivisti, ki se kalijo in rešujejo celo na bohemski način, pa ne bodo zlahka dobrodošli v kulturnih institucijah s prioriteto v komercialnem uspehu in kroženju dobička.

Slovenska družba je v zgodovini pomorila zavidljivo število presežnih umetnikov, dolgo po pogrebu pa vriskala, oh, naš cenjeni preroški Srečko Kosovel, oh, naš lucidni Cankar, ki je tako lucidno prepoznal slovensko sprevrženo dušo. Nekateri ustvarjalci so revni in bolni usahnili tudi v Cukrarni, ki je ravno zaradi tega postala nekakšen spomenik "cukrarniškemu mitu" o genialnih umetnikih na robu družbe. Sveti prostor, kjer so hirali vrhunski ustvarjalci, ki naj bi postali vrhunski ravno zato, ker so revščini, bedi in smrti zrli v obraz. Čista laž! Umrli so prezgodaj, čeprav bi lahko ustvarili še marsikaj, ker jih je zanemarjala, ignorirala in izstradala slovenska kulturno in duhovno degenerirana družba.

Če bo ta ista družba iz Cukrarne in podobnih razpadajočih objektov, kakršen je tudi Rog, ustvarila le kapitalistični masturbatorski art bordel za razkazovanje toalet privilegiranih in petičnih, ki o umetnosti v širšem pomenu besede nimajo pojma o pojmu, cukrarniški mit ne bo postal le sramotna preteklost, ampak bleščeč temelj za še bolj sramotno prihodnost! Rog je že zdavnaj izgubljen, ker niti kulturnikov ni brigal. Bolje bi bilo, da bi začeli premišljat o izjemni prihodnosti našega intelektualnega in ustvarjalnega potenciala na vseh ravneh, ki v slovenski državi spodbudne prihodnosti nima!

Leva politika zaenkrat stopa v bran Rogu le z izjavami o svobodni in avtonomni coni, ki naj bi bila pomemben del kulturnega dogajanja vsakega civiliziranega mesta. Mentaliteta me spominja na levičarsko agendo v odnosu do Romov. Če so Rome posplošeno rečeno želele desne politike izgnat, pa so se levičarji počutili blazno dobri po srcu, ker so jih preprosto ignorirali in blejali o drugačni kulturi, ki jo Oni bojda zelo dobro razumejo. Romski otroci niso deležni niti približka enakopravnim možnostim, da bi se lahko kasneje odločali, kako bodo živeli svojo ali našo kulturo v življenju. Niso nujno deležni niti obveznega šolanja in prenekaterim dekletom so brutalno kršene človekove pravice, če se morajo kot mladoletne že poročit, ampak mladi Romi morajo živet svojo "kulturo", kakor jo pač hočejo razumet dušebrižniki dominantne kulture.

In zdaj razmišljajo po enakem kopitu tudi v primeru Roga. Baje naj bi bilo narobe samo to, da ljudi in živali nismo pustili pri miru, da se znajdejo po svoje v napol porušeni stavbi, celo brez elektrike in vode, ker so zaskvotani propadajoči objekti blazno zanimiv predmet sociološkega proučevanja.

Za zjokat!

Opozorilo uredništva: 

Skladno z novimi pravili komentiranja bomo odstranjevali vse žaljive in neprimerne komentarje.