Stil se dosledno izoblikuje v človeški spomin na takšen način, da izžareva ideje določenega časovnega obdobja. Umetnost pa načelno teži k temu, da v stilnem zamahu prepozna - resnico. Velikokrat se sprašujem, kako nam sploh uspe vzpostaviti umetniško celoto, ko pa imamo vedno pred seboj tako raznorodne in nepovezane dele, ki bivajo v prostoru kognicije. Več kot razvidno je, da se deli navkljub našem velikem znanju povežejo v naključno celoto. Nerazrešljivi, a očitni paradoksi so tisti, ki s pomočjo notranje ali zunanje montaže postanejo njeni povezovalni elementi. Notranja montaža je bližja tradicionalnim, zunanja pa razvojnim oblikam.

Šele retroaktivno, z analizo lahko vstopimo v stilne silnice. S svojimi raziskavami raziščemo vzroke in motivacije, ki so jih sprožile. Resnično velika skrivnost je čut za proizvodnjo aktualnega stila. Ta se v sedanjosti vedno znova prilagaja vizji bodočnosti. Stilu bodočnosti.

V današnjem komentarju bi vam rad poleg osrednje teme in vsebine knjige dr. Polone Tratnik Osvajanje telesa obnovil mojo misel, da je modernistični prelom primerljiv z renesančnim. Menim, da podobno kot renesančne časovne intervale lahko delimo tudi modernistične na zgodnji, visoki in pozni modernizem! Na zgodnji od leta 1895, z antidramo Kralj Ubu Alfred Jarrya, pa do leta 1970, ko v umetninško delo vstopi namesto barvnega pigmenta elektronski pixxel. Od leta 1970 do leta 1995 smo živeli tranzicijsko zarezo, ki smo jo poimenovali postmodernizem. V XXI. stoletju pa po postmodernistični zarezi živimo visoki (ekraniziran) modernizem. Tretje, pozno modernistično obdobje bo človeštvo živelo po analogiji z renesanso do sredine XXII. stoletja.

Projekcije visokega modernizma

Resnično želim razumeti, kakšne funkcije prevzema umetnost XXI. stoletja za to, da jih bo razvijala v XXII. stoletju. Ne pozabite, da smo preživeli že dvajset let novega tisočletja. Ideja povezovanja znanosti in umetnosti pa se intenzivno razvija. Na tem mestu zaključujem predolg uvod v komentar.

Narejeno v prvi petini XXI. za XXII. stoletje

Povod in vzrok za mojo današnjo teksturo je izvrstna knjiga Osvajanje telesa: biooblast z biotehnologijo, ki tematizira urgentne znanstvene koncepte visokega modernizma. Avtorica knjige dr. Polona Tratnik, odlična teoretičarka, ki je doktorirala iz filozofije. Na likovni akademiji je magistrirala iz kiparstva in diplomirala iz slikarstva.

S pomočjo njene knjige bom oblikoval današnji komentar z naslovom Končna destinacija - stil. Pomislite samo na odkritje mikroskopa in renesanso; na mikroskopski realizem. Na vse tisto, kar je omogočil mikročip v XX. stoletju. Saj poznate misel, da je visoki modernizem ekraniziran data realizem. Res je, razum nas dela človeške.

Lahko si predstavljate, da ne bom pred vami obnavljal knjige in idej, ki jih zastopa Polona Tratnik. Rad bi vas opozoril le na njeno odličnost, na njeno obsežno in večplastno delo. Dr. Polona Tratnik je začetnica bioumetnosti v naši Republiki. Že to je ogromno. Njene razprave so polne smiselne refleksije in kritičnega premisleka, ki z naborom novoveških idej zarežejo v razvojne umetniške prakse. 

Pred tednom dni sem po daljšem času prebiral njene knjige, ki jih imam na policah knjižnega kabineta. Navkljub temu, da spremljam njeno znanstveno in umetniško delo, sem spregledal njen velik dosežek izpred štirih let. Izdala je knjigo z naslovom Osvajanje telesa s podnaslovom Biooblast z biotehnologijo, ki je izšla pri vodilni mednarodni založbi Springer. Bolj, ko jo berem, bolj mi je jasno, da je njena tema - razmerje znanja (znanosti) do moči -impresivno smiselena.

Že v knjigi Umetnost kot intervencija je v besedilu Raziskovanje: znanstveno in umetniško zapisala:

"Med teoretičnim znanstvenikom in znanstvenikom eksperimentatorjem obstajajo razlike - eksperimentalno delo je povezano z delom tehnikov in laborantov, eksperimentator uporablja tudi roke in podobno kot kipar razvija intimen odnos do materije, s katero se bojuje, jo obvladuje in se zapleta z njo v odnos. V tem skupnem momentu, ki pravzaprav pomeni techne, najbrž ni težko razumeti, da so nekateri sodobni raziskovalni umetniki, ki so tako zelo razvili odnos do žive materije, da uporabljajo tudi dejanske žive materiale, ateljejska okolja pa zamenjali z biotehnološkimi laboratoriji, s tem pa tudi sami postali svojevrstni biotehnologi."

Trije fazni premiki

Modernistično telo je v prvi fazi telo, ki osvaja druga telesa, jih kolonizira. V drugi fazi pa telo kolonizira samega sebe. V celoti se podreja dataizaciji. Vedno bolj samega sebe kolonizira. S prostovoljno frustracijo se podreja nadzoru. Vedno bolj postaja zgolj globalistična koordinata. V tretji fazi pa se kot koordinata pusti vektorsko usmerjati. Politika telesa ni nič drugega kot nadzor in upravljanje s telesom. Inženirska uporaba biotehnologije sproža globinska vprašanja, ki zahtevajo od človeštva odgovore, ki niso ne enostavni in ne enoznačni. S poenostavitvijo lahko postanejo celo ideološko nasilni. Polona Tratnik se zaveda, da je poenostavljanje ideolški brutizem, ki vodi k data totalitarizmu, k uničevanju človeškega. Temeljita biopolitična analiza zmanjšuje tveganje, da se bo ta negativna projekcija dejansko materializirala.

Delo Polone Tratnik želi vzpostaviti izhodišča za premislek razvojne logike znanosti in umetnosti. V XXI. stoletju je to že mogoče navkljub naši trenutni virusni nemoči. Predvsem je to odgovorno etično dejanje. Pomembno je vedeti, da umetnost XXI. stoletja za razliko od svete neodgovornosti dadizma XX. stoletja s procesiranjem dataizma zastopa najvišjo stopnjo odgovornosti.

To dokazuje tudi delo Polone Tratnik. Ko se srečaš z njenim premislekom, se srečaš z izvrstno analizo zgodovine znanosti, usmerjeno v radikalno resničnost, ki jo živimo. Menim, da ta hip ni knjige, ki bi razpirala tako neposredno zavest o paradoksih, ki nam jih zastavlja virusna situacija. Pozor! Knjiga je napisana pred petimi leti. Odpira nam vprašanja umetnice, ki je s svojim skulpturalnim pionirskim delom že pred dvajsetimi leti prebodla kožo resničnosti. Zato je bilo logično, da je še bolj radikalizirala svojo bioumetnost. Prestopila je v polje filozofije z etičnimi vprašanji, ki jih sproža znanost s svojimi eksperimenti. Pred nami se razprejo historično-etična vprašanja o znanstvenem eksperimentu nasploh. V tem smislu se z analogijo odprejo tudi kritična vprašanja o zgodovini eksperimenta v polju umetnosti.

V polju znanstvene zgodovine eksperimenta je zaporedje razvidno recimo, ko znanstvenik poseže v genom in lahko njegovo delovanje postane polje manipulacije neslutenih razsežnosti. Znanstve operacije so prepolne etičnih vprašanj. Na tem mestu nastopi Polona Tratnik. Njena izhodiščna pozicija, ki izhaja iz umetnosti, postane v polju filozofije znanosti izjemna prednost. Saj je ravno umetnik tisti, ki operira s paradoksi. Ti ga osvobajajo. Ne dovolijo mu, da se ujame v zanko binarnega poenostavljanja. To pa je že ogromno. Vse umetniške akademije sveta svoje študente usposabljajo za kritično opazovanje človekove pozicije na tem svetu. Pripravljajo ga, da odgovorno ravna s svojo svobodo. Knjige Polone Tratnik s svojo preglednostjo in istočasno kompleksnostjo projecirajo smiselne dele, ki že v tem trenutku projecirajo stile XXII. stoletja.

Opozorilo uredništva: 

Skladno z novimi pravili komentiranja bomo odstranjevali vse žaljive in neprimerne komentarje.