"Ljudje, lahko vam povem, da sem poznal osem predsednikov, tri med njimi intimno." Tako je povedal takratni podpredsenik Joe Biden leta 2012. Mesec prej je zbrani množici v New Yorku zagotovil, da bi predsednik Barack Obama lahko, povedano z znamenitimi besedami Teddyja Roosevelta, "govoril mehko, vendar bi nosil veliko palico", ko bi šlo za mednarodne odnose. "Zagotavljam vam," je dejal, "da ima predsednik veliko palico." Množica se je začela hahljati tej dvoumnosti, ki namiguje na dolžino njegovega spolnega uda. Toda Joe se ni šalil. "Zagotavljam vam," je resno ponovil.

To je samo Joe kot Joe. Šestinštirideseti predsednik Združenih držav je nekdo, ki dokaj pogosto nima pojma, kaj govori. Čudno, kot da je vsem odleglo glede tega. Povedali so nam, da bo Bidnovo predsedovanje pomenilo "vrnitev v normalnost". V resnici bo pomenilo zmagoslavno vrnitev predsednika, ki je nagnjen k spodrsljajem. Desetletja je že Bidenova besedna nepremišljenost legendarna. Njegova predsedniška kampanja leta 1988 je šla k vragu, ker je prepisal govor britanskega laburističnega prvaka Neila Kinnocka. Ko je bil Biden senator, so ga imenovali "stroj za napake iz Delawara".

Ali kot je nekoč zapisal Washington Post: "Joe Biden ni stroj za spodrsljaje. On je lamborgini spodrsljajev." 

Bidenovi kiksi se pojavljajo v različnih oblikah. Možakar je lahko po nepotrebnem odkrit: "Raje bi doma seksal s svojo ženo, medtem ko moji otroci spijo." Ali pa osupljivo nepremišljen. "Vstani, Chuck! Naj te vidijo!", je nekoč zaklical senatorju Chucku Grahamu, paraplegiku na vozičku. Ali po naključju rasističen, kar je zelo hecno, saj je ravno stranka, ki jo gospod Joe zdaj vodi, tako zelo politično korektna. 

Leta 2008 je v nekem drugem zmedenem poskusu hvaljenja takratnega predsednika Obame dejal: "Mislim, da ste dobili prvorazrednega prevladujočega Afroameričana, ki je artikuliran, pameten, čist in dobro izgleda." Pozneje tega leta ga je Biden predstavil "naslednji predsednik Združenih držav, Barack Amerika". 

Amerika po Georgeu W. Bushu še ni imela predsednika, na katerega se lahko zanesemo, da bo izrekel nekaj nepopisno neumnega. Bushevi spodrsljaji so segali od slovnične nepravilnosti ("Redko se vprašamo: se naši otroci uči?") do skrivnostnega ("Nisem si mogel zamisliti, da bi nekdo kot Osama bin Laden razumel radost hanuke.") in nadrealističnega ("Vem, da človek in riba lahko mirno sobivata."). Američani se zdaj radi spominjajo teh bušizmov, tako kot že govorijo o bajdizmih.

Kaj pa Trump, se sprašujete. Je bil gotovo najneumnejši od vseh predsednikov? Torej, da in ne. Trump je bil predvsem izjemno sposoben videti in slišati neumno. Toda v njegovem štiriletnem mandatu je bilo presenetljivo malo spodrsljajev. Njegovi izlivi na Twitterju so lahko smešno napačni ali čudni. "Covfefe", je enkrat čivknil. Tudi ženino ime Melania je napisal narobe. "Melanie se počuti in je videti zares dobro", je zapisal, ko je prva dama prestala neko operacijo. 

Trump je res predlagal, da bi si ljudje injicirali varikino kot zdravilo za Covid in baje je želel poslati jedrsko orožje nad slabo vreme. Vendar se v nasprotju z Bushem in Bidenom ni nikoli zapletel v tisto ponesrečeno navado, da bi govoril stvari, ki jih vsekakor ni mislil. Nikoli ni rekel: "Vem, kako težko vam je nahranit družino." To je bil Bush. Niti ni rekel, da je bila najpomembnejša stvar, s katero se je soočal srednji razred "beseda s tremi črkami: Jobs. J-O-B-S. Jobs". To je bil Biden. 

Ne bi se smeli norčevati. Joe Biden že od otroštva trpi zaradi govorne napake. Vendar je njegova nagnjenost k – kot bi sam rekel –, besedičenju bolj nenavadna kot samo jecljanje. A to pravzaprav ni slabost ameriške politike 21. stoletja. Ljudje se ogrevajo za Bidenovo nenavadno gostobesednost. Zmeraj spušča stare irske štose (ima irske prednike, op. uredn.), denimo: "Kaj je, ti polenovka, sveta skuša!" Očitno ga to dela pristnega. Bidenova retorična pomanjkljivost volivce spominja na preprostejši čas pred Trumpom, ko smo megleno pričakovali, da bodo politiki povedali pravo stvar – in zdelo se nam je šokantno ali zabavno, ko je niso.

V zadnjih tednih se je pod pritiskom svojih nervoznih svetovalcev trdno držal scenarija. Njegovi govori so na bobnu in pogosto skrajšani. To je napaka. Dajte ljudem, kar želijo. Naj se Lamborgini Spodrsljaj zapelje po trati Bele hiše.

Opozorilo uredništva: 

Skladno z novimi pravili komentiranja bomo odstranjevali vse žaljive in neprimerne komentarje.