Trenutno poteka aktivnost priprave peticije za izboljšanje položaja priprtega političnega aktivista, predsedniškega kandidata in oporečnika kremeljskemu režimu. Prisotni sta dve vrsti mnenj; po prvih naj se Slovenija ne vmešava v notranje ruske zadeve, po drugih pa naj stori ravno to, kajti s tem se utrjujejo splošne, univerzalne človekove pravice, zamejitev katerih znotraj državnih meja ni sprejemljiva.

Uvodoma razčistimo dve vprašanji. Najprej, kdo sploh je Aleksej Navalni? Odgovor je preprost in jasen: še ena izmed marionet naddržavnega, globalnega, neoliberalnega imperija, katerega na simbolni ravni predstavlja Georg Soros, v katerega je vpet trust svetovnih vladarjev vsega. Ljudi, premoženja, intelektualne lastnine, svobode. Kjer je v osnovi celote dejavnosti zgolj in le obvladovanje svetovnega gospodarstva in  materialnih dobrin (vključno z ruskim) s popolno nadvlado manjšine nad večino ter primerno temu z uničevanjem vsega, kar je avtohtono človeško, intelektualno, uporno, zavedno. Če bi Aleksej Navalni ne pripadal tej agendi, če bi bil pošten, samostojen, patriotski oponent, bi zanj gotovo ne slišal nihče, zanj se ne bi podpisovale nikakršne peticije podpore, tudi če bi ždel v najhujših zaporih desetine let. Navalni je uporaben kot propagandni vzvod za rušenje Rusije in njene samostojnosti, upornosti centrom globalne moči. Kot Sakašvili, Juščenko ali kdorkoli iz spektra slovenske "levice". Navalnega podpirajo iste sile desne ali neoliberalne agende, ki so podprle rušenje Janeza Janše zaradi domnevne diktatorske drže, dušenja svobode tiska in podobnega. To so isti, ki desetletje udrihajo po Orbanu, poljskih voditeljih ter vseh, ki branijo interese lastnega naroda pred naddržavno agendo vladajočih.

Kdo pa je Vladimir Putin? Del politike, ki po eni strani skrbi za jačanje Rusije, njenih vojaških, političnih, gospodarskih resursov ter s tem oponira naddržavni agendi, po drugi strani pa skrbi za interese tako imenovane familije - sloja razbohotenih bogatašev, ki so pokradli ruske razvojne potenciale, jih prenesli na račune naddržavnih tvorb in ki se na račun povprečnih, siromašnih Rusov preseravajo po Miamiju, Londonu in podobnih babilonskih prestolnicah.

II.

Po nujnem uvodnem prikazu konteksta se je najbolje kar neposredno usmeriti v jedro zadeve. Tisti, ki trdijo, da so človeške pravice univerzalne, nevezane na teritorialne okvirje, imajo načeloma gotovo prav. Tudi avtor se zlahka pridružujem sklepanju, da je potrebno prispevati k zaščiti pravic oseb širom sveta, če so politični aktivisti ali kdorkoli drug. Nedopustno bi bilo molčati nad primeri grobega poseganja v sodobne vrednote, zapisane v pravnih redih razvitih svetovnih držav. Če obstaja stvaren sum, da se zapisani Navalni nahaja v zaporu kot žrtev nenačelnega političnega pregona, se mora vsa svetovna javnost angažirati na temo rahljanja pritiska nanj. Enako kot v primerih Chealsea Manning, Eric Snowden, Julian Assange, Robert James Fisher in podobni. Avtor prispevka sem podpisal desetine spletnih in drugih peticij za svobodo osebam, ki so (podobno kot Janez Janša in ostali leta 1988) žrtvovali sebe in bližnje, da bi razkrili nedopustne državne politično-vojaške skrivnosti. Daljnega leta 1977 sem v Stuttgartu protestiral pred tamkajšnjim zaporom, v katerem so državne oblasti umorile zapornico Gudrun Esslin ter jo pokopale naskrivaj v rodni vasici, kakor vampirja s pretvezo, da se je obesila. Varovanje človekovih pravic širom sveta je torej nesporna človeška institucionalna dolžnost, predstavlja solidarnost na najširši ravni. 

Vendar je eno načelna raven, nekaj povsem drugega pa nenačelna. Celotna človeška zgodovina je namreč prenatrpana primerov manipulacije, zlorabe bojev za človekove pravice na ozemlju drugih držav. Selektivna raba, izbira žrtev državnega terorja nedemokratičnih oblasti kot uvod v vojaške in druge posege zgovorno kaže na primarno namero tovrstnega pritiskanja na države, ki ne ustrezajo demokratičnemu gonu sorošijade. Ni daleč napad na Irak zaradi domnevnega posedovanja kemičnega orožja, v povezavi s katerim je soroševec Tony Blair izrekel esencialen stavek: "Svet brez Sadama Husseina je zagotovo boljši."

Uničenje suverene države, milijoni nedolžnih žrtev so sprejemljiva cena za to, da je oseba, ki v agendi Tonija Blaira predstavlja negativca, odstranjena. Država razbita ter seveda mimogrede njena naravna bogastva razgrabljena. Zakaj se je isto zgodilo Moamerju el Gadafiju, ni jasno vse do danes, če odmislimo dejstvo, da je nameraval umakniti zlate rezerve iz francoskih bank. V enaki smeri bi potekala "demokratizacija" Rusije, ki bi se začela in končala na sibirskih naftnih poljih, pri čemer bi bil ruski narod bistveno bolj onesrečen, kakor je sedaj pod vodstvom "familije", tisoči oponentov naddržavni multilaterali bi neopazno gnili po zaporih (dosti huje od Navalnega), na kršenje človeških pravic seveda ne bi več opozarjal nihče.

III.

Ko torej izbiramo med opcijama podpore Navalnemu in ignoriranja tovrstnih pobud, je potrebno opraviti vsakokratno konkretno tehtanje po cost-benefit principih. Ali je večja škoda ne podpreti osebe, ki je morda neupravičeno v zaporu, ali pa pritiskati na Rusijo v sklopu končnega cilja vojaške in vsake druge nadvlade nad njo?! Pot v pekel je praviloma tlakovana z dobrimi namerami.

Odločitev, ki jo sprejemamo ravno sedaj, mora biti pravilna zaradi lastne prihodnosti. Kmalu se utegne sestati parlament Italije, sprejeti resolucijo o krivičnosti post-rapalskih meja ter zahtevati vrnitev na stanje iz leta 1915. Preden so se zgodili hudi pritiski s strani Kraljevine SHS na lokalni italijanski živelj, stopnjevano s komunističnimi poboji iredente, narave genocida. Lobistične strukture v EU ali drugje bi zadevo utegnile institucionalizirati, na ozemlju Istre bi se pojavili določeni borci za svobodo in prenehanje kršenja pravic italijanskega naroda, ki bi jih legitimne slovenske represivne sile legitimno spravile ob življenje (likvidirale), kar bi pripeljalo do ultimativne zahteve, da se Slovenija umakne v rapalske meje, torej iz Ankarana vse do Notranjske. Če tega Slovenija ne bi storila, bi se znašla v položaju Iraka, pri čemer bi nek novi Tony Blair zatrdil, da je svet brez Janeza Novaka bistveno boljši kraj za življenje.

IV.

Peticija, ki jo bomo ali je ne bomo naslovili na ambasado Rusije, je torej najmanj pomembna za Ruse in najbolj za nas same. V ruski ambasadi bo, kot vse številne podobne, kmalu končala v arhivih, če ne v košu za smeti. Morebitni Alekseji Navalni, ki nekoč utegnejo pasti za ustavne pravice italijanskega naroda v Sloveniji, so izrazito resen problem, o katerem moramo razmisliti že sedaj!

Mnenje avtorja ne odraža nujno mnenja uredništva.

Opozorilo uredništva: 

Skladno z novimi pravili komentiranja bomo odstranjevali vse žaljive in neprimerne komentarje.